Duhovno silvestrovanje v Stični

Kdor želi v molitvi, petju ter prijateljskem druženju in s polnočnico pričakati in začeti novo leto, naj se nam pridruži. Začetek v sredo, 31. decembra, ob 20.00 v Opatovi kapeli. Konec po polnočnici, zakuski in srečelovu. Prijave niso potrebne, lahko pa prinesete s seboj kaj za zakusko, da delimo med seboj.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O vitezu, ki so ga duše v vicah rešile iz smrtne nevarnosti

Neki vitez se je posvečal spominu na rajne s pobožno molitvijo k Bogu. Sklenil je, da bo vedno, kadar bo šel preko trga, pred cerkvijo postal in, proti vzhodu obrnjen, skrbno zmolil Očenaš za duše v vicah. Zgodilo pa se je nekoč, da so ga nenadoma obkrožili sovražniki, ki so ga zasledovali, da si je moral v smrtni nevarnosti prav z begom rešiti življenje. Hitro jo je odkuril in pritekel do obzidja, ki je obdajalo pokopališče. Stekel je skozi pokopališče. Medtem ko je tekel, se je spomnil na pobožno navado. Navdajal ga je obup in je premišljeval, ali naj kljub življenjski nevarnosti zmoli molitev za verne duše ali ne. Sklenil je, čeprav v smrtni nevarnosti, da ne bo odtegnil vernim dušam pomoči svoje molitve, ampak, če bo taka božja volja, padel s sulico preboden preko grobov tistih, za katere je molil. Zato se je ustavil, se umiril in, obrnjen proti vzhodu, začel moliti Očenaš s toliko čistejšim občutkom pobožnosti, kolikor bolj je bil prepričan, da ga moli zadnjikrat. Medtem pa so pridrveli njegovi sovražniki z velikimi koraki, polni zavisti in smrtnega sovraštva. Ko so zagledali tega moža, kako spoštljivo je tam stal, so bili prepričani, da je v smrtnem strahu ohromel. Nameravali so vdreti na pokopališče in onečastiti nedotakljivost božje njive, a so nenadoma opazili, kako je oborožena množica napolnjevala pokopališče. Prepričani so, da so to bile duše pokojnih, za katere je molil. Obdale so ga, da je lahko dokončal molitev, ki jo je zanje začel, ga opazovale s svetim navdušenjem in vihtele meče ter sulice proti sovražnikom. Ko pa so ti spoznali nenadno spremembo položaja in grozečo jim množico oboroženih mož, so prestrašeni zbežali. In tisti, ki so prišli, da bi uničili tuje življenje z umorom, so imeli veliko srečo, da so si mogli z begom rešiti življenje. Tisti pobožni molivec pa ni videl o tem dogajanju ničesar. Ko je končal svojo molitev, je zopet začel bežati še hitreje. Začudil se je, da je sploh mogel uiti sovražnikom, ki so mu bili že tako za petami.

Ko sta se nasprotni strani čez čas spravili in vzpostavili mir, sta se zaupno spraševali, oni, zakaj je v smrtni nevarnosti stal tako nepremično, on pa, zakaj so mu prizanesli z življenjem, čeprav so imeli priložnost, da bi ga ubili, in oboji so zvedeli resnico o Gospodovi skrivnosti, ker samo on dela velike čudeže. 

Nekaj podatkov o življenju božjega služabnika duhovnika Antona Strleta

Pri celotnem procesu za beatifikacijo je eno od pomembnih prizadevanj kar najbolj natančno in objektivno spoznati življenje božjega služabnika. Ob poglabljanju v arhivsko gradivo je pri prof. Strletu bilo že do sedaj mogoče zbrati presenetljivo veliko zelo točnih datumov, včasih prav do ure natančno.

Čisto kratko se zaustavimo pri nekaterih pomembnejših dogodkih v njegovem življenju. Prof. Strle se je rodil na god sv. Neže, 21. 1. 1915. Po svetu je divjala prva svetovna vojna. Strle je očeta izgubil zgodaj. Komaj šest let je imel. Zelo pomembno je bilo deseto leto njegovega življenja. Tedaj je na poseben način doživel božjo bližino in ta dogodek je zaznamoval vse njegovo življenje. Sam ga je pojmoval kot izreden dar božje dobrote in usmiljenja. Malo pred njegovim desetim letom pa je prišel v župnijo mlad župnik Janez Pucelj, ki je imel velik vpliv na Strletovo duhovno življenje. V mladem fantu je spoznal tudi veliko nadarjenost in duhovni poklic. Ker je imel Strle pri vpisu v škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani že več kot 14 let, je moral napraviti po enem letu privatni izpit čez dve leti gimnazije in pripravil ga je ravno domači župnik Janez Pucelj. Brez njega ne bi bilo nič z gimnazijo.

Po letu in pol obiskovanja gimnazije mu je umrla še mama (8. 1. 1932). Tedaj si je zavestno izbral drugo mater – Marijo, kakor je kasneje sam zapisal. Po končani gimnaziji, ki jo je opravil z odliko, je leta 1936 vstopil v semenišče in bil 29. junija 1941 (na začetku druge svetovne vojne) posvečen za duhovnika. Še pred posvečenjem so ga predstojniki določili za študijskega prefekta v Marijanišču, kjer je bil zadolžen za bodoče učiteljiščnike. Po posvečenju je eno leto bival v semenišču, nato pa je bil ponovno v Marijanišču, tokrat odgovoren za gimnazijce. Tako rekoč čez noč so ga jeseni 1944 poslali v Novo mesto, kjer je prevzel verouk v vseh razredih novomeške gimnazije.

Po vojni je bil trikrat zaprt: Najdaljši je bil drugi zapor. Trajal je točno pet let (1947-1952). Od leta 1952 do začetka leta 1959 je deloval v župniji Planina pri Rakeku, kjer se je ves posvetil dušnemu pastirstvu, vmes pa pridno študiral in pisal, tako da je na izrecno željo škofa Vovka postal profesor na teološki fakulteti, kjer je začel predavati v letnem semestru leta 1957. Leta 1959 se je preselil v Ljubljano in se z vsem srcem posvetil delu na teološki fakulteti, vmes pa je bil od 1963 do konca leta 1965 še neuradni urednik Družine. Ob koncu tedna je do leta 1965 hodil pomagat na različne župnije, od tedaj naprej pa vse do svoje smrti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev, ki je leta 1966 postala župnijska cerkev. Še dan pred smrtjo je v tej cerkvi maševal in spovedoval. Svoje zemeljsko življenje je zaključil 20. oktobra 2003.

p. Andrej Pirš FSO

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96. Primerjava s čudežem v Lancianu in s svetim sindonom ter sudarijem

Po teh dogodkih je dr. Castañon naročil, naj se laboratorijski izvid, narejen na drobcu hostije iz Buenos Airesa, primerja z analizo čudeža v Lancianu, tudi tokrat ne da bi razkril izvor vzorca. Znanstveniki, ki so naredili to primerjalno analizo, so zaključili, da se oba izvida nanašata na isto osebo in oba pripadala krvni skupini AB+. Ta kri je značilna za moškega, ki se je rodil na Bližnjem Vzhodu. DNK je enak tistemu na svetem sindonu (torinskem platnu) in na sudariju (Veronikinem potnem prtu) v Oviedu na Španskem.

Samo vera v izredni Božji poseg nam lahko da logičen odgovor. Bog želi, da se zavemo njegove resnične navzočnosti v Evharistiji. Evharistični čudež v Buenos Airesu je izreden, znanstveno raziskan in naravno nerazložljiv dogodek. Prek tega znamenja želi Jezus v nas prebuditi živo vero v njegovo resnično navzočnost v sveti Evharistiji, resnično, ne simbolično. Samo z očmi vere, ne z našimi človeškimi očmi, ga lahko vidimo pod podobo posvečenega kruha in vina. V Evharistiji nas Jezus vidi, ljubi in želi rešiti. Nadškof Bergoglio je postal kardinal leta 2001 in ta čudež je bil objavljen po dolgih in temeljitih raziskavah. Dr. Castañon, ki je bil prej ateist, se je spreobrnil in postal katoličan ter pričuje o evharističnem čudežu.

Danes je v cerkvi evharističnega čudeža neprekinjenjo evharistično češčenje. Število obiskovalcev vedno bolj raste. Govorijo tudi o čudežnih dogodkih.

Vsak evharistični čudež je znamenje, ki kaže na resničnost čudežev po vsem svetu, ki se vsak dan dogajajo na naših oltarjih, kjer se kruh in vino spreminjata v resnično poveličano Kristusovo telo in kri.

Povzeto po internetnih poročilih

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Znanstvene analize

Izvedene so bile temeljite znanstvene analize, ne da bi sodelujoči vedeli za izvor tkiva in krvi. Glede na to, da hostija v vodi več let ni razpadla, je msgr. Bergoglio, ki je medtem postal nadškof Buenos Airesa, naročil znanstvene analize. Tisti, ki so jih izvajali, niso vedeli za izvor snovi, ki so jo raziskovali. Analiza je bila najprej izvedena v laboratoriju v Buenos Airesu, kjer so ugotovili, da imata kri in tkivo z belimi in rdečimi krvničkami značilnosti živega človeka z utripajočimi celicami kot da bi bile v srcu.

Leta 1999 so se obrnili na doktorja Ricarda Castañóna Gómeza, znanega bolivijskega nevropsihofiziologa, da izvede dodatne teste na obeh 'primerih', iz leta 1992 in 1996. Dne 6. oktobra 1999 je dr. Ricardo Castañón [Rikárdo Kastanjón] ob navzočnosti nadškofovih predstavnikov odvzel vzorec krvavečega mesa od spremenjene hostije iz leta 1992 in 1996 in ju poslal, kakor sam pripoveduje, v genetični laboratorij Forence Analitycal v San Francisco v Združene države. Dne 28. januarja 2000 so objavili, da so v poslani snovi našli človeški DNK. Potrdili so, da gre za človeško kri z genetskim kodom. Vzorca sta bila poslana tudi Johnu Walkerju na univerzo Sydney v Avstraliji. Ta je ugotovil, da gre za mišične celice in bele krvničke, obojne nepokvarjene. Raziskava je pokazala, da sta bili tkivi vneti in da je oseba, kateri sta pripadali, pretrpela traumo. Leta 2003 je prof. Walker obvestil Castañóna, da poslana vzorca »moreta ustrezati« vnetemu srčnemu tkivu.

Da bi zadevo bolj natančno raziskali, so poslali vzorce enemu največjih strokovnjakov za srčne bolezni in sodnemu izvedencu dr. Fredericu Zugibu v Združenih državah na Kolumbijski univerzi v New Yorku. Njegovo poročilo je nastalo 26. marca 2005:

»Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca. Naj spomnim, da levi srčni prekat poganja kri v vse dele telesa. Srčna mišica, ki smo jo analizirali, je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Prepričan sem, da je bilo srce živo, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo, ker potrebujejo živ organizem, ki jih vzdržuje pri življenju. Njihova navzočnost torej potrjuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Vrh tega so bele krvničke prodrle v tkivo, kar kaže na to, da je bilo srce pod močnim stresom, kot da je njegov lastnik utrpel silne udarce po prsih.«

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata spremenjenima hostijama.

Dva Avstralca, novinar Mike Willesee in odvetnik Ron Tesoriero, sta bila priči te analize. Novinar Mike Willesee spada med najbolj znane novinarje v Avstraliji. Pozneje je postal katoličan. Ker sta poznala izvor vzorčnega tkiva, sta bila osupla nad izjavo dr. Zugiba. Mike Willesee je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Dr. Zugiba je izjavil, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Tedaj je novinar razodel zdravniku, da so gmoto, iz katere je bil odvzet vzorec, od leta 1996 dalje hranili mesec dni v navadni in potem tri leta v destilirani vodi in šele potem so leta 1999 odvzeli vzorec za analizo. Dr. Zugiba je, zelo presenečen nad temi dejstvi, izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

Še bolj presenečen je bil, ko je od zdravnika Castañona izvedel, da je analizirani vzorec delček posvečene bele nekvašene hostije, ki se je na skrivnosten način spremenila v krvaveče človeško meso. Osupel nad to informacijo je dr. Zugiba odgovoril: »Kako in zakaj se posvečena hostija lahko spremeni in postane živo človeško bitje, ostane za znanost nepojasnjena skrivnost, ki je povsem onkraj moje pristojnosti.«

Od leta 1996 do 2005 je minilo devet let, v vzorcu pa so se celice še vedno gibale. Bele krvničke v mrtvem mesu razpadejo v 15 minutah.

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Čudežna dejstva

Začelo se je leta 1992 v župnijski cerkvi Svete Marije v trgovskem središču Buenos Airesa v Argentini, v mesecu maju, v istem mesecu, v katerem je Bergoglio postal pomožni škof Buenos Airesa. V petek, 1. maja 1992, so v cerkvi Svete Marije našli dva koščka hostije na tabernakljevem korporalu in ju, po pojasnilu župnika patra Alejandra Pezeta, dali, kakor je navada, v posodico z vodo in to postavili v tabernakelj, a koščka se v vodi nista razgradila, ampak sta začela krvaveti. V nedeljo, 10. maja 1992, so pri večerni maši na pateni zapazili še kaplje krvi.

Dne 15. avgusta 1996, na praznik Marijinega vnebovzetja, je ob 19.00 pater Alejandro Pezet daroval sveto mašo v zgoraj imenovani cerkvi. Po sveti maši ga je neka vernica opozorila na odvrženo hostijo, ki je ležala pri vhodu v cerkev. Šel je tja in našel onečaščeno hostijo. Položil jo je v posodico z vodo in vse skupaj shranil v tabernakelj v kapeli Najsvetejšega.

V ponedeljek, 26. avgusta, je na svoje veliko presenečenje videl, da se je hostija spremenila v krvavo meso. Obvestil je nadškofa Antonia Quarracina, ki je naročil, naj se zadeva ohrani v tajnosti, se fotografira in zapiše. Poročilo o vsem tem je bilo poslano v Rim. Posnetki, narejeni 6. septembra, jasno kažejo, da se je hostija, ki se je spremenila v košček krvavega mesa, tudi zelo povečala. Nato je ostala več let v tabernaklju in tudi dejstvo samo je ostalo v strogi tajnosti. 

VEČ IN BOLJE MOLITI (10) Molitev in ljubezen do bližnjega

Ko sta prva dva človeka Armstrong in Aldrin 21. junija 1969 stopila na luno, se je Aldrin tudi obhajal. Po obhajilu pa je molil. V svoj dnevnik je zapisal:

"Zatopil sem se v molitev, a nisem molil ne zase ne za svojo družino. Molil sem za vse ljudi in za srečno prihodnost naše zemlje. Človek na zemlji mora doseči mir, a ne samo mir na bojnem polju, najprej ga mora doseči v lastnem srcu. Zavedati se mora, da tvorimo na zemlji eno samo človeško skupnost, nad katero ne bi smel gospodovati nihče drug kakor le Bog."

Molitev za naše brate in sestre je velik dar, s katerim jih obdarujemo. Jezus je molil za vse človeštvo. Že pred njim so duhovni voditelji starozaveznega Božjega ljudstva pogosto molili za svoje ljudstvo. V Cerkvi je polno molitev, v katerih se obračamo na Boga za potrebe vseh ljudi. Velik pomen imajo kontemplativni redovniki in redovnice, ki živijo bolj skrito življenje ter za Cerkev in svet veliko molijo. Ker so blizu Kristusu v molitvi, so mu blizu tudi sredi trpečega človeštva.

Molitev drug za drugega je odlična oblika izkazovanja medsebojne ljubezni. Pri njej pride lepo do izraza občestvo svetih. Molitev doseže žive in pokojne. Mi molimo zanje, oni molijo za nas. Tako je molitev v službi medsebojne ljubezni. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe lepo pravi:

"Če molimo drug za drugega, odkrijemo, da smo v globini povezani z vsemi ljudmi. Spoznamo, da je vse temno, kar vidimo v bližnjem, tudi v nas; izgine težnja, da bi krivdo valili na druge. Tudi mi smo krivi, da je bližnji tak, kakršen je ... Kdor poskuša gledati bližnjega v Božji luči, kot človeka, ki ga Bog ljubi, preneha projicirati nanj svoje napake in slabosti. Molitev za druge je res učinkovito sredstvo, da s tem prenehamo in da resnično spoznamo svojo notranjost. Vodi nas tudi k boljšemu spoznavanju in razumevanju drugih ljudi, ne da bi jih obsojali."

Naša molitev koristi našim bratom in sestram tudi zato, ker nam samim pomaga, da jim z večjo zavzetostjo služimo. Če molimo na pravi način, ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Zato molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in še manj trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala. Kdor za človeštvo dviga roke k molitvi, je največji dobrotnik človeštva.

Neka mati je povedala: "Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna."

Molitev nas usposablja, da laže prenašamo različne krivice. Sv. Dorotej pravi: "Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren."

Neka redovnica je zapisala:    "Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Laže jim odpuščam, laže sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni."

Vemo, da je vera brez del mrtva. Vero in molitev kot hčerko vere morajo zato spremljati dobra dela. Prava molitev vodi k dejavnosti. Zato je še kako pomembno, kar pravi Pronzato v knjigi Rad bi molil: "Če si molil za mir, trudi se, da boš okrog sebe ustvarjal mir, slogo in vzajemnost. Če si molil 'pridi k nam tvoje kraljestvo,' zavihaj si pogumno rokave in začni graditi to kraljestvo. Če si molil za pravico, moraš postati pravičen. Če si molil za trpeče, ne pozabi, da te čakajo ... Kdor tvega, da gre molit v cerkev, mora priti ven spremenjen, drugačen, z eno besedo, spreobrnjen.'"

Bernanos je zapisal: "Čudovito je to, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim."

Za dobro molitev je potrebno, da odpustimo vsem ljudem. Če je naš odnos do človeškega ti neurejen, ne bo mogel biti v redu z Božjim Ti. Z odpuščanjem uresničujemo, kar zagotavljamo v očenašu: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Prav je, da posnemamo Jezusa, ki je na križu molil za svoje sovražnike: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34).

Jezusovo naročilo, da se je treba pred daritvijo spraviti s sprtim bratom, velja tudi za molitev:

"Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar" (Mt 5,23 s).

Sv. Nil (u. ok. 430) pravi: "Vse, kar v sovraštvu narediš bratu, ki te je žalil, bo med molitvijo vstalo v tvojem srcu."

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zdaj so dozoreli vsi klasi, ostalo pa je nekaj zrn za prihodnjo številko, ko bomo dobili nov plakat. Vsak duhovni prispevek za duhovne poklice je dragocen. Gotovo za duhovne poklice molite tudi drugi. Naj bo naša molitev prežeta z močno vero, upanjem in ljubeznijo. Ni pomembno samo to, da veliko molimo, ampak še bolj to, kako molimo. Tudi takšna molitev, pri kateri je človek iz različnih vzrokov raztresen (bolezen, starost …), je veliko vredna pred Bogom, da mu jo le darujemo z ljubeznijo. Predvsem je pomembno, da sta naša volja in srce pri Bogu. Z začetkom oktobra so v prvi letnik stopili novi bogoslovci. Iz vseh šestih škofij jih je le devet. Tudi duhovniki, ki se trudijo po župnijah, potrebujejo molitveno pomoč, da ne omagajo. Namesto kritike naj jih spremlja naša molitev. Ne pozabimo tudi na redovnice, redovnike in misijonarje. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve za duhovne poklice in vztrajnost poklicanih!

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi niso prišli do odrasle vere

Merton v knjigi Luč nevidne Resnice ugotavlja, da mnogi niso prišli do odrasle vere, ker niso imeli prave vere v otroški dobi. Tako niti niso izgubili prave vere, saj je niso imeli:

"Koliko ljudi je danes na svetu, ki so 'izgubili vero' obenem s praznimi upi in slepili otroške dobe. Tisto, čemur so rekli 'vera', je bilo le eno med vsemi drugimi slepili. Vse svoje upanje so postavljali v neki občutek duhovnega miru, oddiha, notranjega ravnovesja, samospoštovanja. Potem pa, ko so se začeli spoprijemati z resničnimi težavami in bremeni zrelega življenja, ko so se zavedeli svoje slabotnosti, so izgubili svoj mir, opustili svoje dragoceno samospoštovanje in nič več niso mogli 'verovati'. Se pravi: nič več se niso mogli oddahniti, se pomiriti s predstavami in pojmi, ki so jih pomirjali, ko so bili še otroci."

Marsikdo, ki je sicer imel v otroštvu dobro versko vzgojo, je v dobi odraščanja vero izgubil, ker se zanjo ni več brigal. V veri je treba rasti in se izpopolnjevati. Z otročjimi predstavami o veri in Bogu ni mogoče imeti odrasle vere. Na vseh področjih se je treba izobraževati, podobno tudi v veri, a ne gre le za znanje, ampak za organsko rast v veri, v življenju po evangeliju.

Kakor človek raste, mora rasti tudi njegova vera. Pri mnogih vera ostane na stopnji šolskega otroka, zato tako zlahka, ko odrastejo, takšno vero zavržejo, kakor zavržejo pretesno obleko in obutev.

Smo romarji. Naša vera je vera romarjev, popotnikov, ki se tudi ustavljajo, iščejo pravo pot, nabirajo novih moči. Vera je tudi romanje skozi puščavo. Vera je dogajanje. Pri rasti v veri si medsebojno pomagamo.

Z odraščanjem mora kristjan otroške in celo otročje predstave o Bogu zamenjati s primernejšimi. Zelo težko je zajeziti škodljiv vpliv zgrešenih podob o Bogu, še zlasti, če v dobi doraščanja ni bilo primernega verouka: Bog Policaj, veliki Starec, glavni Direktor.

Danes je že veliko ljudi, ki v mladosti sploh niso bili poučeni v veri ali pa zelo površno.

Še bolj kakor nepoučenost je za vero nevarna napačna poučenost, ki je pogosto veri nasprotna ali celo sovražna.

Veliko ljudi ima danes zaradi veri nasprotne šole, družbenih občil in javnega mnenja o Bogu popolnoma napačne pojme. Predstavljajo si, da Bog drži z bogatimi, krutimi oblastniki, močnejšimi. Mislijo, da vera uči, da je Bog le pribežališče v stiski, da je opij za ljudstvo. Dalje, da Bog kakor krut tiran in neusmiljen sodnik nestrpno čaka, kdaj ga bo človek kaj polomil, da ga bo kaznoval. Bog je po takšnem pojmovanju nekakšen policaj, ki z veliko strogostjo skrbi za red na svetu. Kar naprej posega v svet in krivce kaznuje. Ko ljudje s takšnim pojmovanjem pozneje v svetu vidijo veliko nereda in trpljenja, pripisujejo to Bogu. Takšnega nesimpatičnega Boga je kaj lahko zavreči.

Napačno pojmuje Boga tudi tisti, ki na Boga gleda kakor otrok na svojo mamo, ki jo hoče prepričati, da mu ustreže. Prava molitev hoče pripraviti nas same na izpolnjevanje Božje volje, ne Boga na izpolnjevanje naše volje. Molimo: "Zgodi se tvoja volja" in ne: "Zgodi se naša volja."

Vsak si Boga nekoliko po svoje zamišlja. Vendar je Bog drugačen od vsake naše še tako popolne zamisli. Mi smo končna bitja, Bog pa je neskončen. Še tako popolna predstava o Bogu nam ne more posredovati Boga, kakršen je v resnici.

Če kdo zavrže Boga, morda zavrže samo svojo popačeno predstavo, karikaturo o Bogu. Pravo podobo Boga nam je posredoval Kristus. Treba je spoznati Kristusovo duhovno podobo, da spoznamo njegovega in našega Očeta. Morali bi iti k svetnikom v šolo, saj so ti najbolj prodrli v Božje globine.

V dobi razvoja pride pri nekaterih do hude verske krize zaradi zahtevnosti, ki je povezana z vero v Boga. Pascal ugotavlja: "Tisti, ki ne marajo resnice, navajajo kot izgovor to, da se ji dá ugovarjati, in da je veliko takih, ki jo tajé. Tako njihova zmota izhaja le iz tega, da ne marajo resnice ali ljubezni; zato pa niso opravičeni."

Vprašanje obstoja Boga se pojavi v razvojnih letih, na prehodu iz otroške v odraslo vero. Zgradba otroške vernosti se običajno podere. Potrebno je garaško prizadevanje za postavitev nove trdne zgradbe osebne vere. Kdor iz različnih vzrokov ne pokaže takšnega prizadevanja, redno do osebne vere ne bo prišel.

Človekovo iskanje Boga gre pogosto prek različnih kriz, skozi trnje dvomov in negotovosti. Nekateri vero celo izgubijo. Morda pa se jim le dozdeva, da so jo izgubili. Nekateri tožijo, da so že v 11. letu svoje starosti izgubili vero, drugi v času od 15. do 20. leta. Človek pride v obdobje, ko se mu zazdi, da Boga ni. Takrat kar kriči po dokazih za obstoj Boga. To velja še posebej za tiste, ki so bolj razumsko in kritično usmerjeni. Marsikdo išče opore tudi za srce. Verska kriza je v dobi dozorevanja nekaj normalnega.

Verska kriza – če se v njej borimo za svojo vero – ni še ni nič slabega, marveč je pot – sicer večkrat zelo boleča – do verske in duhovne poglobitve.

René Schwob pravi: "Sam Bog je prisoten v vsem tem nemiru, v katerem ga človek išče. Išče pa ga samo zato, ker ga na dnu njegovega srca Bog sam usmerja."

Zlo se začne, če se človek za Boga več ne zmeni, če neha Boga iskati. Zlasti je nevarno, če se človek preda grešnemu življenju in zgubi čut za višje vrednote.

Treba si je utrditi temelje vere, npr. obstoj Boga, nesmrtnost človekove duše, obstoj posmrtnega življenja, Kristusovo božanstvo. Reševati je treba številna vprašanja, ki se vedno znova pojavljajo.

Do trdnega prepričanja o Božjem bivanju marsikdo pride šele polagoma, pri drugih pa to ni resnejši problem. Če človek verske krize ne reši do 25. leta, se ta vrne z veliko silo po 45. letu. Naši pesniki: Kette, Murn in Kosovel so zgodaj našli Boga, Ivan Cankar bolj trdno v 32. letu (a njegova dela razodevajo vernost že prej), Oton Župančič še precej pozneje.

Pri iskanju Boga ne gre samo za to, da pridemo do trdnega prepričanja, da Bog biva. Treba je Boga iskati dalje. Bog naj postane središče našega življenja. Ne samo v cerkvi, ampak sredi življenja. Vsak dan, vsako uro, vsako minuto. Kdor premalo, slabo ali nič ne moli, bo težko ostal veren.

An

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (6)

Svetovni mir ima dva pomena. Najprej pomeni odsotnost svetovne vojne. Globlji pomen pa je mir v človeških srcih, ko ljudje živijo v ljubezni in edinosti z Bogom in med seboj. Ko bo nastopil mir v obojnem pomenu, takrat bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Vsi smo povabljeni, da sodelujemo pri tej zmagi.

p. Anton

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (5)

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, ki so jo v času druge svetovne vojne pri nas in marsikje po svetu uvedli, je po njej skoraj izginila, čeprav jo je pospeševal in sam osebno izvrševal ljubljanski škof Gregorij Rožman prav do svoje smrti. Za zagotovilo trajanja svetovnega miru bi bilo potrebno, da se ta pobožnost splošno razširi po vsem katoliškem svetu.

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (4)

Posvetitev sveta in vključno Rusije je skupaj z večino škofov 25. marca 1984 izvršil danes že sveti papež Janez Pavel II. Posvetitev je bila po besedah slovaškega škofa Pavla Hnilica veljavna, vendar nepopolna, ker so manjkali nekateri škofje in niso sodelovali duhovniki in verniki. Danes bi morali pospeševati posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu po vsem svetu, kjer je navzoča Cerkev. Tako bi bil to velik prispevek k svetovnemu miru. 

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (3)

Ali danes ljudje manj grešijo, kakor so v času po prvi svetovni vojni? Vse kaže, da grešijo več, saj so mnogi zapustili Boga in se ne zmenijo za njegove zapovedi. Da bi ljudje »nehali žaliti Boga« z velikimi grehi, jim lahko pomagamo na različne načine. Najprej seveda tako, da se sami trudimo za brezgrešno življenje, saj ljudje v današnji poplavi slabega tako zelo potrebujejo dobrih zgledov. Nadalje jim lahko izdatno pomagamo tako, da molimo za grešnike in delamo zanje pokoro. To lahko izvršujemo na dva načina: Najprej da iz Božjih rok sprejmemo vsak križ, ki nas zadene, in ga darujemo za spreobrnjenje grešnikov. Poleg tega pa si še sami naložimo kaj težkega v zadoščenje za mnoge grehe človeštva in za spreobrnjenje grešnikov. Oboje je v fatimskih sporočilih zelo navzoče. Imamo čudovit zgled v fatimskih pastirčkih in jasna naročila angela miru in Device Marije. 

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014 (2)

Ali bi izpolnjevanje omenjenih treh pogojev danes lahko preprečilo, da ne bi prišlo do tretje in sploh nobene svetovne vojne več? Upravičeno smemo tako sklepati. Vojne so posledica grešnosti človeštva. Sveto pismo Stare zaveze nazorno kaže, kako je Bog pogosto kaznoval Izraelce s popolnim porazom v vojni, ker so prestopali njegove zapovedi in so častili tuje bogove. Grehi rušijo mostove med ljudmi, različnimi skupinami in narodi. Da se vzpostavi ravnovesje medsebojne ljubezni, edinosti in miru, je potrebno, da se ljudje spreobrnejo in spravijo z Bogom in s Cerkvijo.

Fatima in 3. svetovna vojna, 25. 7. 2014

Tu pa tam se pojavlja misel o tretji svetovni vojni in nevarnosti zanjo. Na več krajih smo danes priča hudim meddržavnim napetostim in pravim vojnam. Po kmetu Bernardu Martinezu iz kraja Cuapa v Nicaragui je Marija 13. oktobra 1980 napovedala: »Če se ne spreobrnete, bo prihod tretje svetovne vojne pospešen. Molite, molite, otroci moji, za ves svet. Svetu grozijo velike nevarnosti.« Razodetja je potrdila škofovska konferenca iz Nicarague.

V kraju Jall-el-Dib v Libanonu je leta 1984 osemnajstletni Jeanne d'Arc Farage Marija sporočila, da bo zaradi mnogih grehov za svet kmalu nastopila neizmerna katastrofa. Za ublažitev katastrofe in za spreobrnjenje mnogih grešnikov priporoča Devica Marija: molitev, pokoro, sveto mašo, križev pot, rožni venec in predvsem resnično notranjo ljubezen do Boga in soljudi. Krajevni nadškof Elias Zoghby je potrdil pristnost sporočila. Marijine napovedi so vedno pogojne. S svojim sodelovanjem jih lahko omilimo ali celo preprečimo.

Večina ljudi je toliko mlajših, da druge svetovne vojne ni doživela, zato si težko predstavlja, kako nekaj strašnega bi bila tretja. Ali fatimska sporočila govorijo o njej? Neposredno ne, pač pa posredno! Marija je namreč v drugi fatimski skrivnosti 13. julija 1917 obljubila: »Svetu bo podeljeno nekaj časa miru«. Obljuba velja za ves svet, kar pomeni, da »nekaj časa« ne bo tretje svetovne vojne. Koliko časa je to, ve samo Bog. Drugo leto bo ta »nekaj časa« že 70 let. Na to, da se ta čas podaljša, lahko vplivamo tudi mi. Kako? Poglejmo, kaj je Marija naročila za preprečitev druge svetovne vojne. Tri stvari: 1) ljudje bi morali prenehati žaliti Boga; 2) papež naj bi z vsemi škofi sveta pravočasno posvetil Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu; 3) Cerkev bi morala pravočasno uvesti prvosobotno pobožnost na fatimski način. Če bi bili pravočasno izpolnjeni vsi ti trije pogoji, ne bi bilo grozot druge svetovne vojne in ruski komunizem ne bi povzročil toliko gorja, kakor ga je.

Molitev in žrtve za grešnike

Pri vseh angelovih in Marijinih sporočilih v Fatimi je značilen velik poudarek na molitvi za grešnike. Marija je bila zaskrbljena, ko je gledala prihodnost človeštva, ki je vedno bolj opuščalo molitev.

To velja še posebej za danes. Klečanje pred tabernakljem in sploh pri molitvi so ljudje nadomestili s sedenjem pred televizorjem in računalnikom. Televizijski programi so izpodrinili družinsko molitev. V dokumentu Slovenske škofovske konference Pridite in poglejte je molitev zelo naglašena: »Zavedamo se, da Slovenci malo molimo. Vsi skupaj smo povabljeni v šolo molitve, v kateri bomo odkrivali njen smisel in bistvo, pa tudi različne načine.« Med primeri ukrepov v Dodatku takoj na začetku beremo: »Več in bolje moliti.«

Ljudje so se obračali na fatimske pastirčke z različnimi prošnjami, Lucija pa jih je posredovala nebeški Gospe. Večinoma so bile to prošnje za ozdravljenje bolnikov in za spreobrnjenje grešnikov.

V tretjem prikazanju je Marija pastirčkom naročila, naj svojim žrtvam pridružijo naslednjo molitev:

»O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.«

Pri četrtem prikazanju je nebeška Gospa poleg žrtev izrazito poudarila molitev za grešnike kot rešilno sredstvo za njihovo zveličanje:

‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.’

Klic Fatime je klic k poglobljeni molitvi. Bog je navezal svojo milost, ki je potrebna za naše zveličanje, na molitev. Marija kot Mati Cerkve želi, da bi njena Cerkev globoko zadihala prav po molitvi. Preprosti fatimski otroci so nam stalen opomin, da mora biti naša molitev apostolska, da mora neprestano podpirati novo evangelizacijo, ki bo vodila do temeljitega spreobrnjenja. Po Fatimi nam Jezus danes oznanja: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17).

Odslej pastirčki niso sprejemali samo trpljenja, ki jim ga je pošiljal ali dopuščal Bog, ampak so si ga tudi sami nalagali. Bili so izredno iznajdljivi, junaški in vztrajni. Za spreobrnjenje grešnikov so združevali molitve in žrtve. Grozo zbujajoč pogled v pekel 13. julija jih je stalno spodbujal, da se žrtvujejo do skrajnih moči.

Ljudje dolgo niso vedeli za skrite žrtve fatimskih pastirčkov, ker so se ti ravnali po Jezusovem načelu: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih« (Mt 6,1).

Jezus je navedel tri primere, pri katerih naj bi še posebej pazili, da bi jih ne izvrševali zato, da bi nas ljudje hvalili: dajanje miloščine, molitev in post (prim. Mt, 6,1–18).

Lucija v prvem Spominu piše, kako jo je nekoč Jacinta vprašala:

»Zakaj ne smemo povedati, da je tista Gospa rekla, naj delamo pokoro za grešnike?«

»Da nas ne vprašajo, kakšne žrtve delamo,« je pojasnila Lucija.

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (21) Četrto prikazanje nebeške Gospe 19. avgusta Veliko duš gre v pekel

Kljub županovemu namenu, da prepreči avgustovsko prikazanje, se je Marija ta mesec prikazala trem pastirčkom v kraju Valinhos, in sicer v nedeljo, 19. avgusta, sredi popoldneva. Lucija se je pred pašo udeležila pozne maše v Fatimi. Jacinta tistega dne ni šla na pašo, da ji je mama umila glavo. Namesto nje je skupaj s Frančiškom in Lucijo odšel njen enajstletni brat Janez. Odpravili so se šele po kosilu, zato so pasli v bližnjem kraju Valinhos.

V najstarejšem zapisu, eno leto po dogodku, je župnik opisal okoliščine Marijinega prikazanja, na podlagi Lucijinega poročila, takole:

»Dne 21. 8. je prišla k meni deklica Lucija in mi rekla, da dne 13., ko jo je upravitelj odpeljal v Vilo Novo de Ourém, kjer je ostala do petnajstega, ni videla nič posebnega. V nedeljo 19. 8. je gnala ovce na pašo v Valinhos v družbi bratranca Frančiška in njegovega starejšega brata Janeza. Ko je ozračje postalo podobno ozračju, v kakršnem se navadno prikaže Gospa, je prosila Janeza in mu ponudila novec, da je šel poklicat Jacinto, ki je bila doma pri starših. Kmalu po njenem prihodu se jim je nad črniko prikazala Gospa, ki so jo videli vsi trije razen Janeza.«

Lucija v četrtem Spominu poroča:

»Ko sem v družbi Frančiška in njegovega brata Janeza šla k ovcam v kraj Valinhos, sva čutila, da se je bližalo in naju obdajalo nekaj nadnaravnega. Ker sva domnevala, da se nama bo prikazala naša Gospa, nama je bilo žal, da Jacinte ni bilo z nama. Zato sva prosila brata Janeza, naj jo gre iskat. Ker ni hotel iti, sem mu ponudila dva vintena in je le stekel. Medtem sva s Frančiškom videla odsev svetlobe, ki smo mu rekli blisk. Pritekla je Jacinta in trenutek za tem smo videli našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’

‘Hočem, da še naprej prihajate v Covo da Iria na 13. dan in še naprej vsak dan molite rožni venec. Če vas ne bi bili odpeljali v Vilo Novo de Ourém, bi bil čudež izrazitejši. V zadnjem mesecu bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.’

'Kaj hočete, da naredimo z denarjem, ki ga ljudje pustijo v Covi da Iria?'

'Napravite dvoje nosil: ena nosi ti z Jacinto in še z dvema belo oblečenima deklicama, druga naj nosijo Frančišek in še trije dečki. Denar, ki se nabere na nosilih, naj se porabi za praznik naše rožnovenske Gospe. Kar ostane, je za zidavo kapele, ki naj jo postavijo tukaj.'

‘Rada bi Vas prosila, da ozdravite nekatere bolnike.’

‘Da, nekatere bom ozdravila še to leto.’

In z bolj žalostnim izrazom:

‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.’

In kakor po navadi se je začela dvigati proti vzhodu.«

Navzoči Frančiškov in Jacintin brat Janez ni videl ničesar, slišal pa je šum kakor od rakete. Lucija in Jacinta sta s hrastiča, nad katerim se je prikazala Marija, utrgali vejico za spomin. Jacintin oče je poročal: »Po cesti vidim prihajati Jacinto, ki od veselja poskakuje in drži v roki vejico hrastiča. Ko je stopila v hišo, sem zavohal tako fin parfum kakor nikoli v življenju.

'O Jacinta, kaj prinašaš?'

'Vejico črnike iz Valinhosa, kjer se je naša Gospa pravkar prikazala.'

'Pokaži mi jo!'

Prijel sem vejico in povohal, pa nisem nič čutil. Parfum je že izginil.«

Lucijina sestra Terezija je poročala, da sta ob času prikazanja skupaj z možem opazila spremembo v ozračju – podobno kakor 13. avgusta – čeprav sta bila precej oddaljena od kraja prikazanja v Valinhosu.

Ikona Device Marije in ruska častnika

V času ruske okupacije na Poljskem, pod ruskim komunističnim režimom, sta v neki lepo urejeni hiši nekega mesta stanovala dva ruska oficirja. Lastnica je imela dva sina. Vselila pa sta se na silo tudi dva častnika. V eni od teh sob je bila na steni prelepa ikona Device Marije z otrokom Jezusom. Ta ikona je bila gospe Waldner, lastnici, zelo ljuba. Ikona je bila spomin na njene prednike.

Nekega dne, ko častnikov ni bilo doma, je ikono vzela iz sobe in jo nadomestila z drugo sliko. Na njeno presenečenje jo je prišel vprašat oficir, kje je ikona:"Država je res neverna, toda midva nisva enakega mnenja in moliva pred to ikono kot to delajo po vseh družinah. Kristjani v Rusiji smo ohranili milijone ikon, pred katerimi molimo k Devici Mariji in tako ohranjamo vero svojih prednikov svete Rusije.«

Fr. Albert Pfleger, Fioretti della Vergine Maria

Aparecida, druga največja božjepotna Marijina cerkev na svetu

Naša Gospa iz Aparecide v Braziliji praznuje svoj praznik 12. oktobra. Nahaja se v Sao Paolu, glavnem mestu Brazilije. Marija iz Aparecide je bila razglašena za Kraljico Brazilije leta 1929. To je bilo pod papeževanjem Pijem XI. Podoba je iz pečene gline, višine 40 cm. Najdena je bila leta 1717 v reki Paraiba. Kip je bil obnovljen leta 1978 po nekem atentatu, ki je podobo razbil na več kosov.

Marija iz Aparecide je bila slovesno okronana 8. septembra 1904. Je zelo obiskano marijansko svetišče. Obiskuje jo množica vernikov in jo kličejo Brezmadežna Devica Marija iz Aparecide.

To po številu obiskov drugo največje svetovno svetišče je obiskal papež Janez Pavel II. leta 1980, sedanji papež Frančišek pa leta 2013.

Nobeno človeško bitje ni bliže Jezusu kot Devica Marija

Nosila ga je in ga podarila svetu. Dala mu je svoje poteze: zagotovo ji je bil podoben. Ljubila ga je, kot mati ljubi svojega otroka, svojega prvorojenca, svojega edinca. Bila je njegova vzgojiteljica. Ona ga je naučila čudovite molitve izraelskega ljudstva. Neka žena je nekoč dejala Jezusu: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27). Ta poklon velja tudi Cerkvi in vsakemu kristjanu. Marija je bila Jezusova vzgojiteljica in Jezus je bil njen Učitelj. Marija je bila v njegovi šoli, ko je poslušala njegove besede, opazovala njegova dejanja ter jih hranila in premišljevala v svojem srcu. Bila je prva in najodličnejša kristjanka, ki je resnično zaslužila besede svojega Sina: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo«(Lk 11,28).

škof Jean Paul Vincent

Zvonovi zvonijo, premilo pojo

Še danes, dva meseca po romanju v Lurd, mi odmevajo tisočeri glasovi ljudi, ki so se prišli priklonit, zahvalit, prosit našo Mater Marijo v ta prečudovit kraj ob vznožju Pirenejev. Že med samo vožnjo sem se Gospodu zahvaljevala za vse prejete milosti, za čudovito pot, ki je prežeta z molitvijo, petjem, pogovori, medsebojnim spoznavanjem in spoznavanjem krajev, mimo katerih smo se peljali, in svetnikov, ki so v njih živeli. Bilo mi je jasno, da me je na to romanje poklicala Marija. Vseskozi sem jo spraševala, zakaj, kaj pričakuje od mene? Prosila sem jo, naj mi izprosi pri Bogu razsvetljenje Svetega Duha, da bom dojela, s kakšnim namenom me je poklicala na to Božjo pot, in čakala na odgovor.

Obiskali smo Avignon, ogledali smo si kraje, ki so povezani z življenjem sv. Bernardke, imeli smo sv. maše v Rožnovenski baziliki, pri votlini prikazovanj z mladim lurškim škofom, v Baziliki Brezmadežnega spočetja; poslušali smo čudovita predavanja prof. Antona Štruklja, premišljevali smo v tihoti pred Najsvetejšim, udeležili smo se marijanske procesije, križevega pota, imeli smo priložnost za osebne pogovore, spoved. Na tem milostnem kraju smo zadnji dan duhovnih vaj s čistimi srci obnovili posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Po želji smo se lahko tudi okopali v lurški vodi. Seveda ni manjkalo tudi prostega časa za nakup spominčkov, počitek ali kavico.

Marijanske procesije so me navdajale s čudovitimi občutki, od tega da hodiš za Marijinim kipom, za bolniki vsega sveta, za slovensko zastavo, ki v tebi oživi občutek pripadnosti slovenskemu narodu, za transparentom z Jezusovim in Marijinem Srcem, ki nas grejeta z največjo ljubeznijo, svečke, petje, rožni venec v različnih jezikih. Ko pa zaslišiš na tem velikem trgu, pesem Zvonovi zvonijo v materinem jeziku, se ti zarosijo oči. Hvala našim pogumnim duhovnikom, ki so odšli zastopat Slovenijo s svojimi čudovitimi glasovi in so tudi zmolili Zdravo Marijo.

Popoldne na spravni dan, ko smo lahko vsi obhajali zakrament sprave, smo imeli sv. mašo s prejemom Jezusovega telesa in krvi ter možnostjo pridobitve popolnega odpustka. O ko bi ga le bila vredna prejeti! Srečen tisti, ki dobi popolni odpustek in takoj za tem umre. Po prejemu Kristusovega telesa in krvi se zahvaljujem Gospodu in prosim Marijo, naj mi razkrije, zakaj me je poklicala v ta tako oddaljeni in sveti kraj, in povrh vsega še s tolikimi Bogu posvečenimi ljudmi? Kaj želi od mene? Prosim in molim, premišljujem.

»Čestitam Vam na novem materinstvu!« mi, na moje veliko presenečenje, reče duhovnik po osebnem pogovoru. Pozneje sem v pogovoru s še drugimi udeleženci duhovnih vaj izvedela več o pomenu njegovih besed, o pomenu duhovnega materinstvu znotraj Cerkve ter o molitvi in žrtvi za duhovne poklice. To je odgovor! Zaobljubim se lurški Materi Božji, da bom do konca življenja molila in se žrtvovala za duhovnike in nove duhovne poklice. Zato me je torej poklicala! Želela mi je približati življenje duhovnikov, ki sem jih na tem romanju bolje spoznala. Vzljubila sem te naše pastirje in njihovo čudovito poslanstvo. Mnogo je ljudi, ki duhovnike obsojajo, namesto da bi molili zanje, saj samo po njihovih posvečenih rokah lahko prejemamo Jezusa, ki je hrana za življenje in pot v večno življenje.

Romanje in duhovne vaje so bile resnično čudovita izkušnja, lahko rečem: nebesa na zemlji. Bogu se neprestano zahvaljujem za vse vas, dragi romarji, čisto vsak je nekaj prečudovitega, za vse milosti, ki smo jih vsi prejeli, ne le jaz, vsi. Jezus, Marija, hvala Vama za to prelepo življenjsko izkušnjo! Bogu hvala! Bogu hvala!

Vesna Vračko

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (10) Sem največji duhovni zaklad in biser

Predragi moj učenec, ko sem oznanjal evangelij, sem povedal tudi dve priliki: o skritem zakladu in o dragocenem biseru. Neki človek je našel na njivi zaklad. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Trgovec je iskal lepe bisere. Ko je naletel na dragoceni biser, je prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. Zaklad in biser sta bila za ta dva človeka tako dragocena, da sta prodala vse svoje imetje in ju kupila. Tako človek ravna pri materialnih dobrinah.

Hočem, da bi tako ukrepal predvsem tedaj, ko gre za duhovne vrednote. Pripravljen bi moral biti 'prodati vse' in se vsem oviram odpovedati, da si jih pridobi. Takšna vrednota je moja daritev, saj se v njej jaz sam osebno skupaj z vso Cerkvijo darujem nebeškemu Očetu.

Ali je sveta Evharistija zate največji duhovni zaklad in najdragocenejši duhovni biser? Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Drugi vatikanski koncil uči: Presveta Evharistija vsebuje ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje.

Če boš na sveto Evharistijo tako gledal, se boš potrudil, ne samo da se je boš redno udeleževal, ampak boš pri njej tudi z veseljem in dejavno sodeloval. 

Moj Učitelj, pomagaj mi, da se odpovem vsemu, kar me ovira, da bi te sprejel za svoj največji duhovni zaklad in najdragocenejši biser. Naj bo moje srce preprosto in ponižno ter naj ne bo nepravilno navezano za zemeljske reči. Vedno se hočem zavedati svoje majhnosti in grešnosti. Naj bosta moj razum in srce odprta za resnico, ki nas presega. Pomagaj mi, da nikoli ne bom podoben tistim učencem, ki so ob tvoji napovedi Evharistije godrnjali in razočarani odhajali. Skupaj z apostolom Petrom in mnogimi zvestimi hočem tudi jaz izpovedati: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.

Misli sv. Bernarda (10)

Če si pameten, boš rajši podoben skledi kakor žlebu, ki takoj izlije kar je sprejel, medtem skleda čaka, da se napolni ter potem brez svoje škode razliva, kar ji preostane. V cerkvi imamo danes mnogo žlebov in malo skledic. Ljudje, po katerih nam dotekajo nebeški potoki, so tako ljubeznivi, da bi radi prej izlivali, kakor pa so bili naliti. Bolj so pripravljeni govoriti kakor poslušati, in učiti, česar se niso naučili. Radi bi bili na čelu drugih, čeprav še sami sebe ne znajo voditi.

Nauči se, da boš tudi ti izlival le iz polnosti in da ne boš hotel biti bolj darežljiv kakor sam Bog. Skledica naj postane izvir, ki ne izteka v potok ter se ne razširi v jezero, dokler se sam ne napolni s svojimi vodami. Za skledico ni nobena sramota, če ni bolj radodarna kakor njen izvir. Najprej se daj napolniti, potem pa vneto izlivaj! Blagodejna in modra ljubezen navadno najprej sprejema, a ne izliva. Svoje pa raztresaš in zapravljaš, če hitiš izlivat iz sebe, ko še nisi poln do vrha. 

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (2) Kritik nevzdržnih razmer v Cerkvi

Pri sv. Bernardu občudujemo popolno poglobljenost v Boga in hkrati silno zunanjo dejavnost, ki je nekaj izjemnega pri človeku s kontemplativnim življenjem. Tako izrazito in učinkovito je posegal v svoj čas, da se 12. stoletje po njem imenuje kar Bernardovo stoletje. Temu stoletju je namreč vtisnil neizbrisen pečat, a zaznamoval je tudi poznejša stoletja vse do našega časa.

Ko je Bernard 1115 postal opat v novo ustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kamor ga je poslal Štefan Harding, opat v Cîteauxu (izg Sitóju) je kot magnet pritegoval vedno nove poklice. Redovna družina je kmalu štela sedemsto menihov, zato so morali zgraditi mnogo večji samostan od prvega. Hkrati so ustanavljali po raznih deželah po vsej Evropi vedno nove samostane. Do Bernardove smrti 1153 je njegov samostan ustanovil kar 67 redovnih postojank, te pa so ustanavljale vedno nove opatije. Cistercijanski red je leta 1153, ob Bernardovi smrti, štel je 343 samostanov ali opatij, h katerim je spadala tudi Stična, saj so prvi menihi prišli v Stično že dvajset let pred Bernardovo smrtjo.

Opat Bernard je kmalu postal znamenit in zelo iskan pridigar in duhovni pisatelj. Z govorjeno in pisano besedo je bičal napake takratnega časa. Tudi posvetnim benediktinskim menihom ni prizanesel. V latinskem jeziku, ki je bil takrat pogovorni jezik izobraženih ljudi, je zapisal: »V pogovorih jim nikoli ne steče beseda o Svetem pismu, nikoli o reševanju duš. Slišiš samo mlatenje prazne slame, ki človeka spravlja v prisiljen smeh, čvekanje, ki ga raznese veter. Na mizo nosijo jedi drugo za drugo (…)

Vitez in menih kupujeta isto sukno, oni za vojaški plašč, ta za kuto. Ne glede na kroj bi se ne sramoval te obleke ne svetovljan, plemič, kralj, celo cesar ne. Prav gotovo ne bi imeli toliko skrbi za telo, če ne bi bili zanemarili skrbi za svoje nekrepostne duše (…)

Cerkev se lesketa v svojih stavbah, zraven pa umira v revnih ljudeh. Stene oblači z zlatom, svoje otroke pa pušča nage.« Njegove besede so obrodile mnoga spreobrnjenja med fevdalnimi prelati na dvoru.

Nekemu nadškofu je pisal: »Višji duhovnik Najvišjega, komu hočeš ugajati? Svetu ali Bogu? Če svetu, zakaj si škof? Če Bogu, zakaj si posvetnež? Dvema gospodoma hkrati služiti ni mogoče (…) Reveži godrnjajo (…) Vaši konji, pravijo, dirjajo blesteči od žlahtnih kamnov, mi smo pa bosi. Vaše mule so razkošno obuzdane, okrašene z zlatimi obročki, verižicami, kraguljčki in dolgimi trakovi, svojemu bližnjemu pa ne daste, s čimer bi si mogel pokriti svojo nagoto.«

Odločno je opat iz Clairvauxa obsojal kupčevanje s cerkvenimi službami in častmi ter kopičenje nadarbin: »Neizmerna častihlepnost, nenasitna lakomnost! Če se kdo povzpne do visokih služb z denarjem, nadarjenostjo, z imenitnostjo svojega rodu in z zvezami, nikakor ni prav. Nekateri nestrpno koprne, da bi dobili čim več nadarbin, seveda najdonosnejših.«

Vitezom je izpraševal vest z besedami: »Z velikimi stroški in trudom se vojskujete in plačujete za to z grehom in smrtjo. Svoje konje osedlavate s svilenimi preprogami in razsipavate zlato, srebro in žlahtne kamne, da z njimi krasite ostroge, čelado in ščit. V tej bleščeči opravi letite v smrt s prav tako drzno in nesramno strastjo.«

Bernarda so vabili na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Na podlagi njegovih nagovorov so odpustili nevredne redovnice nekega samostana, odstavili nevrednega opata in simonističnega škofa.

Mnogim prelatom Bernardova kritična beseda ni bila všeč, zato so ga tožili pri papežu Honoriju II. v Rim. Ker zadev ni poznal, je po svojem kanclerju kardinalu Aimerichu ostro posvaril Bernarda: »Vmešavaš se v zadeve, ki meniha nič ne brigajo. Tvoj svet je samostanska tihota (…) Kvakajoče žabe naj ne hodijo iz svojih močvirij, da bi nadlegovale sveti sedež in kardinale.«

Bernard je odgovoril: »Ne vem, ali naj se pritožujem ali naj si čestitam, da me imajo za nevarnega človeka, ker sem povedal resnico in prav ravnal. Zakaj me kamenjate in trgate? Res je: bil sem navzoč na cerkvenih zborih, a so me tja klicali, da, celo vlekli so me. Če je bila nekaterim moja navzočnost neprijetna, me ni to prav nič ganilo (…) Ko bi Bog le hotel, da mi ne bi bilo treba več hoditi na taka zborovanja (…) Nihče me ne more od tega laže odvezati kakor vi. Prepovejte kvakajočim žabam, da bi zapuščale svoje luknje in hodile iz svojih močvar.«

Kmalu za tem je postal papež Bernardov učenec, cistercijanski opat Bernard iz Pize, in si nadel ime Evgen III. Opat Bernard ga je v pismu opomnil, naj poskrbi za obnovo v Cerkvi: »Če je Kristus tebe poslal, vedi, da nisi zato tu, da bi se tebi služilo, marveč da ti služiš. Kdo mi bo dal, preden umrem, da bom videl Božjo Cerkev táko, kakršna je bila v tistih prvih dneh, ko so apostoli vrgli mreže za lov; ne zato, da bi si pridobili zlato in srebro, marveč duše! Bodi močan in trden. Vsakdo pričakuje od tebe, da boš z Gospodove njive iztrebil plevel lakomnosti.«

Za papeža Evgena III. je Bernard pripravil posebno razpravo, da bi mu pomagal izboljšati razmere v Cerkvi: »Zdaj je potreben viničarjev nož, ne pa žezlo (…) Ne moreš hoteti naenkrat vse slabo obrniti na dobro. Ukrepaj počasi in pametno! Vzemi si čas! Slabe navade počasi izboljšuj! Zapri usta goljufom, ki govore proti pravici in so dovolj jezični, da branijo laž in goljufijo! (…) Spletkarjev ne poslušaj ne mešetarjev, marveč zagrabi bič kakor Kristus, da udariš, ker so iz hiše molitve napravili blagovno tržnico (…) Če se bosta združili zloba in oblastiželjnost sveta, boš moral pokazati nadčloveško drznost.«

Prav je imel znani pisatelj svetniških življenjepisov Valter Nig, ko je zapisal, da je bil Bernard »Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek«.

+ Inge Patzelt, nagovor ob žalni sv. maši v Stični 23. oktobra 2014

Dne 15. oktobra 2014 se je ustavilo ljubeče srce gospe Inge Patzelt, nadvse pozorne in zveste žene pokojnega Huberta, častne članice našega samostana. Njeno zemeljsko življenje in romanje se je začelo 10. avgusta 1922 in je trajalo nekaj več kakor 92 let, do 15. oktobra 2014. Zadnje mesece je preživela v domu za starejše. Poslednje slovo bo v soboto, 25. oktobra, v domači cerkvi sv. Vida v Hirschaidu. Drugega Kristusovega prihoda in poveličanega vstajenja bo čakala poleg svojega moža Huberta na domačem farnem pokopališču v Hirschaidu.

Za pokojno gospo Inge je značilno, da je že v mladosti občutila težo križa. Bila je rojena v Šleziji, blizu Breslava, v današnji Poljski. Ko so to področje proti koncu 2. svetovne vojne zasedli Rusi, je morala s svojo materjo kot begunka bežati v Zahodno Nemčijo. Ko se je z gospodom Hubertom Patzeltom, profesorjem in ravnateljem srednje realne šole, že nekoliko starejša, srečno poročila, sta imela hčerko, edinega otroka, ki sta ga kmalu v prometni nesreči izgubila. To je bila za oba velika bolečina. Ko je pozneje njen ljubljeni mož Hubert zbolel za rakom, je bila to zanjo dodatna velika bolečina, ko je živela v strahu, da ga bo izgubila in ostala sama. Vendar je vse to ni strlo, ampak je izoblikovalo njeno srce, da je postala zelo čuteče pozorna do vsakega človeka in njegove bolečine. Bolečina je zanjo postala kakor kamenček, ki zaide v školjko in ji povzroča bolečine, iz kamenčka pa nastane biser. Duhovno bogastvo gospe Inge je bilo kakor biser. Razdajala se je v različnih dobrih delih.

Današnji evangelij nam je predstavil prizor z vesoljne sodbe: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil, in ste mi dali piti, popotnik sem bil in ste me sprejeli.« Vse to in še marsikaj drugega je s pozorno naklonjenostjo izvrševala gospa Inge.

Poleti je minilo že 41 let, odkar sta se zakonca Hubert in Inge leta 1973 prvič ustavila v Stični, da se prepričata, kako je s tem samostanom, ali so v njem še menihi in ali je prazen in zapuščen. Z veselim presenečenjem sta ugotovila, da je v njem še meniško življenje. Bilo je v času komunističnega pritiska, ki je omejeval versko svobodo in dejavnost. Ugotovila sta, da bi menihi potrebovali pomoč. Od tedaj naprej sta oba, vsak na svoj način, pomagala našemu samostanu, pozneje pa izkazovala ljubečo pozornost tudi do ljudi iz občine Ivančna Gorica. Do vsakega sta imela prijazno besedo in sta mu pokazala naklonjenost s kakim darilom.

Samostan je iz hvaležnosti oba sprejel med častna člana (familiara) samostanske družine. Danes se posebej zahvaljujemo gospe Inge za vso ljubečo pozornost, ki jo je izkazovala do slehernega izmed nas. Naj oba, gospoda Huberta in gospo Inge, dobri Jezus Kristus nagradi z večnimi darovi, saj sta bila vse življenje verna in sta molila ter poleg del ljubezni do bližnjega redno obiskovala nedeljsko in prazniško sveto mašo. Naj zaslišita Gospodov glas: »Pridita, blagoslovljena mojega Očeta! Prejmita v dediščino kraljestvo, ki vama je pripravljeno od začetka sveta!«

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Mag. Jože Kukman, tel. 01/78 77 100

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letih 2014/15

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 2014: 14. decembra; 2015: 11. januarja, 8. februarja, 8. marca, 12. aprila ob 15.00 (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra, 13. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014/15

Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: leta 2014: 28. novembra in 31. decembra (molitvena noč!); leta 2015: 30. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra, 31. decembra (molitvena noč!).