Misli sv. Bernarda (18) Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bil ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (20,6).

Misli sv. Bernarda (15)

Če človek pričakuje hvalo od ljudi, nima zasluženja pri Bogu. Zato je nadvse potreben čist namen, s katerim vaša duša želi ugajati le Bogu, ki vam bo tudi pomagal, da pridete v njegovo bližino.

Boga ni mogoče prav spoznati, če ga ne ljubimo. Sveti Duh prinaša oba darova: luč spoznanja in gorečo pobožnost. Resnico je treba razumeti in jo ljubiti. Potrebno je pripraviti pamet za razumevanje in voljo za spoznanje.

Sveti Duh ne vnema radovednosti, ampak podžiga ljubezen. Znanje je treba sprejeti z ljubeznijo. Spoznanje, ki napihuje, je brez ljubezni.

Spominjam se, da mi mnogi od vas v zasebnih izpovedih tožijo, koliko trpijo zaradi duhovne suhote, naveličanosti in otopelosti, ko ne morejo prodreti v Božje skrivnosti in da malo ali nič ne čutijo sladkosti duhovnega življenja. Mnogokrat se bližamo oltarju z mlačnim in suhim srcem in pričnemo moliti. Če pa vztrajamo, nenadoma prejmemo milost, srce se napne in osrčje nam napolni obilje Božje dobrotljivosti.

Jezus se je pridružil učencema, ki sta se na poti v Emavs pogovarjala ter jima je postal prijeten in zgovoren sobesednik. Evangelij nam to tudi obljublja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,20).

Misli sv. Bernarda (14)

Kje je za slabotne varen in zanesljiv počitek, če ne v Odrešenikovih ranah ? Toliko varneje v njih prebivam, kolikor močnejši za rešitev je on. Svet hrumi, telo pritiska, hudobec zalezuje - ne padem, ker sem postavljen na trdno skalo (Kristusa). Zagrešil sem kak velik greh, vest me bo pekla, a ne bom se dal preplašiti, ker se bom spomnil Gospodovih ran. » Saj je bil ranjen zaradi naših grehov » (Iz 53,4). Kaj je tako za smrt, česar ne bi mogla rešiti Kristusova smrt ? Če se bom torej spomnil tako mogočnega in učinkovitega zdravila, me ne bo mogla prestrašiti nobena še tako težka bolezen.

Iz Gospodovega srca si drzno prilaščam, česar mi manjka iz mojega, saj je to srce polno usmiljenja. Ne manjka pa tudi odprtin, skozi katere se to izliva. Prebodli so njegove roke in noge in stran odprli s sulico. Skozi te odprtine smem srkati med iz skale in olje iz trdega kremena, to je okušati in spoznavati, kako dober je Gospod. …

Ključ, ki odpira, pa mi je postal žebelj, ki se je vanj zadrl, da spoznavam Gospodovo voljo. Zakaj bi skozi odprtino ne videl ? Glasno kliče žebelj, kliče rana, da resnično v Kristusu Bog s seboj spravlja svet. Železo je presunilo njegovo dušo in prišlo prav do njegovega srca, da bi mogel imeti sočutje z mojimi slabostmi (prim. Heb 4,15).

Odprta je skrivnost njegovega srca skozi odprtine v njegovem telesu, odkrita je tista velika skrivnost milosrčnosti, odkrilo se nam je prisrčno usmiljenje našega Boga, s katerim nas je obiskal Vzhajajoči z višave (prim. Lk 1,78). Kako ne bi rane odpirale srca? Kajti kaj bi moglo jasneje kakor rane pokazati, da si ti, Gospod, dober in milosrčen, poln usmiljenja (prim. Ps 85,5) ? Večjega usmiljenja namreč nima nihče, kakor je to, da kdo da življenje za sužnje in obsojence.

Moje zasluženje je torej Gospodovo usmiljenje. Ne bo mi zmanjkalo zasluženja, dokler ne bo njemu zmanjkalo usmiljenja. Ker je Gospodovo usmiljenje veliko, je veliko tudi moje zasluženje. Kaj pa če se zavedam mnogih grehov ? »Toda kjer se je pomnožil greh, se je še veliko bolj pomnožila milost » (Rim 5,20).

Če pa »Gospodovo usmiljenje traja vekomaj, ga bom tudi jaz na veke opeval » (Ps 88,1).

Misli sv. Bernarda (13) Premišljevanje Kristusovega trpljenja

Vedno ohranite v spominu in premišljujte vse, kar je Odrešenik za vas pretrpel. Niti za hip ne nehajte nositi tega dragocenega šopka na svojih prsih.

Katero drugo zdravilo za rane vesti in za čiščenje duhovne bistrine bi bilo tako učinkovito kakor vztrajno premišljevanje Kristusovih ran?

Tudi jaz, bratje, sem se od začetka svoje spreobrnitve, zavedajoč se, kako neznatno je moje zasluženje, trudil, da bi natrgal ta šopek, zložen iz vseh stisk in trpljenja mojega Gospoda in ga nosil na svojih prsih: najprej bridkosti njegovih otroških let, nato trud ob pridiganju, utrujenosti od dolgih potovanj, v molitvi prečute noči, skušnjave, ko se je postil, solze sočutja, zanke, ki so mu jih nastavljali v pogovorih; in končno nevarnosti med lažnivimi brati, zasramovanje, pljunki, zaušnice, roganje, žalitve, žeblji in drugo trpljenje, ki ga je prestal za rešenje človeškega rodu in o katerem, kakor veste, obširno poročajo evangeliji.

V Gospodovem trpljenju najdem zdaj napoj zveličavne žalosti, zdaj zopet sladko tolažbo. To me drži pokonci v nesreči, me brzda v sreči, to me varno vodi med veselimi in žalostnimi dogodki sedanjega življenja po kraljevski cesti, da odbijam zlo, ki mi grozi z desne in leve … Moja najvišja in najgloblja filozofija je, da spoznam Jezusa, in sicer križanega.

Blagi vojvoda hoče, da zvest vojak upira svoj obraz in svoje oči v njegove rane: to bo dvignilo njegov pogum, vojvodov zgled bo vojaka okrepil za prenašanje težav. Vsekakor ne bo čutil svojih, dokler bo gledal Gospodove rane.

Misli sv. Bernarda (11)

Naučite se, da morate biti matere svojim podrejenim, ne pa gospodarji. Potrudite se, da vas bodo bolj ljubili, kakor pa se vas bali in, če je kdaj potrebna strogost, naj bo očetovska in ne tiranska. Izkažite se kot matere z nego, kot očetje z opominjanjem.

Veličina vsake duše je v sorazmerju z njeno ljubeznijo. Če ima mnogo ljubezni, je duša velika, če ima malo ljubezni, je majhna; tista pa, ki nima nič ljubezni, ni nič, kakor pravi Pavel: »Ko ne bi imel ljubezni, nisem nič« (1 Kor 13,3).

Ko v srcu hudo mislimo, je to mišljenje naše, če pa dobro, tedaj v nas govori Bog. Ono govori naše srce, to pa posluša. Zato pravi psalmist: »Poslušam, kaj govori Gospod Bog. Zares, o miru govori svojemu ljudstvu« (Ps 85,9). Bog torej izreka v naši notranjosti mir, pobožnost in pravičnost, saj česa takega ne mislimo iz sebe, ampak v sebi zaslišimo.

Misli sv. Bernarda (10)

Če si pameten, boš rajši podoben skledi kakor žlebu, ki takoj izlije kar je sprejel, medtem skleda čaka, da se napolni ter potem brez svoje škode razliva, kar ji preostane. V cerkvi imamo danes mnogo žlebov in malo skledic. Ljudje, po katerih nam dotekajo nebeški potoki, so tako ljubeznivi, da bi radi prej izlivali, kakor pa so bili naliti. Bolj so pripravljeni govoriti kakor poslušati, in učiti, česar se niso naučili. Radi bi bili na čelu drugih, čeprav še sami sebe ne znajo voditi.

Nauči se, da boš tudi ti izlival le iz polnosti in da ne boš hotel biti bolj darežljiv kakor sam Bog. Skledica naj postane izvir, ki ne izteka v potok ter se ne razširi v jezero, dokler se sam ne napolni s svojimi vodami. Za skledico ni nobena sramota, če ni bolj radodarna kakor njen izvir. Najprej se daj napolniti, potem pa vneto izlivaj! Blagodejna in modra ljubezen navadno najprej sprejema, a ne izliva. Svoje pa raztresaš in zapravljaš, če hitiš izlivat iz sebe, ko še nisi poln do vrha. 

Misli sv. Bernarda (8)

Bog brez jezika uči in opominja, brez rok deli in odteguje, brez nog hodi in hiti na pomoč ogroženim.

Svoja neizmerna in neštevilna dela Bog opravlja prek podložne telesne ali duhovne stvari, a pri tem gospoduje in ne berači. Sedaj je na primer vzel moj telesni jezik v svojo službo, da bi vas mogel poučiti, čeprav bi mogel sam brez dvoma to bolje in prijetneje narediti: to pa je storil iz naklonjenosti, ne iz potrebe.

Ljudje stalno prejemajo dobrote, a Darovalec jim ostane prikrit. S svojo močjo sega od enega konca sveta do drugega, a vse dela s tako nežnostjo, da ljudje nič ne čutijo. Veselé se Božjih dobrot, Gospoda vesolja pa ne poznajo, ker vse mirno vlada. Vse imajo od njega, pa niso z njim; od njega imajo življenje, ne živijo pa njemu; od njega prejemajo spoznanje, a njega niso spoznali. Lastnega bivanja, življenja in spoznanja ne pripisujejo Začetniku, ampak naravi ali celo usodi, lastni pridnosti in moči.

Misli sv. Bernarda (7)

Bog daje vsem, da obstajajo, oživljenim bitjem daje, da živijo, končno pa daje luč bitjem, ki uporabljajo razum, vsem, ki pravilno rabijo razum, daje krepost, zmagovalcem pa slavo.

Ko Bog vse reči in bitja ustvarja, vodi, ureja, premika in odmika, prenavlja in utrjuje, ne potrebuje kakih telesnih pripomočkov, saj je samo z besedo ustvaril telesna in duhovna bitja. Vsemogočni ne potrebuje nobenih pripomočkov, saj njegovi volji sledi nagla izvršitev, če želi kaj ustvariti ali pa urediti. Obstoj daje, komur hoče in kolikor hoče, ne da bi potreboval telesnih udov.

Misli sv. Bernarda (5)

Če bi se človek nič ne zahvaljeval, bi ob sodbi veljal za nehvaležnega.

Najprej se Bogu zahvaljuj zato, ker ti je odpustil grehe, potem pa zato, ker ti je podelil kreposti.

Če bi mi Jezus rekel: »Odpuščeni so ti tvoji grehi,« mi nič ne koristi, če bi ne nehal grešiti. Ali mi kaj pomaga umivanje, če ponovno umažem noge, ki sem jih umil? 

Misli sv. Bernarda (4)

Vaša vera je velika, če zmagujete nad svetom in če se z njeno pomočjo rešujete iz žalostnega močvirja ter iz blatne mlakuže.

Pobožni človek se mora zaradi Kristusa stalno boriti in truditi, da obvladuje svoje meso, svet in hudiča. Vsi čutimo, da je človekovo življenje stalen boj in nenehno prizadevanje.

Kadarkoli človek premaga skušnjavo ali obvlada kako napako, kadar se izogne preteči nevarnosti, opazi grozečo zanko, popolnoma ozdravi okorelo in zastarano strast v svoji duši – je Bog hvaljen in zahvaljen ter poveličevan.

Misli sv. Bernarda (3)

Božja sodba in usmiljenje

Treba je imeti pred očmi oboje, Božjo sodbo in Božje usmiljenje, saj te misel samo na sodbo vrže v brezno obupa, medtem ko te varljivo pričakovanje usmiljenja zaziblje v silno nevarno varnost.

Kadar sem pozabil na usmiljenje Gospoda Jezusa in se nekoliko dlje pomudil pri sodbi, o kateri mi je govorila vest, me je takoj zajel neverjeten strah, strašna tesnoba in temna groza. Če pa sem pozabil na sodbo in se bolj oklepal njegovega usmiljenja, sem se tako razlezel v brezbrižnosti in malomarnosti, da sem takoj postajal mlačen v molitvi, len pri delu, pripraven za smeh in nepremišljen v pogovoru. Skratka, oba človeka, ki sta v meni, sta postala omahljiva. Ker me je torej dodobra poučila lastna izkušnja, ne bom opeval samo sodbe niti samega usmiljenja, ampak bom opeval tvoje usmiljenje in hkrati tvojo pravičnost, Gospod, dokler ne bo usmiljenje doseglo svojega presegajočega vrhunca v sodbi in bo moja revščina utihnila.

Misli sv. Bernarda (2)

Spoštovanje Boga je začetek vsake modrosti, spolnjevanje zapovedi pa je dovršitev. Resnično moder je le tisti človek, ki se ogiba hudega in dela dobro. Nihče se ne more varovati slabega, če se ne boji Boga. Če ne spolnimo Božjih zapovedi, ne moremo storiti nič dobrega.

Nočem nenadoma postati najvišji, ampak hočem polagoma napredovati. Kakor Bogu ne ugaja grešnikova nesramnost, tako mu ugaja spokornikova skromnost.

Lepota zdržnosti in vredni sadovi pokore te bodo dvignili iz blata in ti dali upanje, da se boš lotil zahtevnejših stvari.

Strah je začetek modrosti, upanje je njen napredek, dovršitev pa je ljubezen.