Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 2. oktober 2022

V bunkerju »Ljubljana« (9)

Jožef Grebenc je bil srečen v stiškem samostanu. Ni mu bilo dolgčas, saj je imel veliko učenja. Pa tudi sam ni bil. Pred njim je prišel v samostan njegov starejši brat, ki je bil že frater. Dali so mu ime Placid, po najljubšem učencu svetega Benedikta. Frater Placid mu je ob prostem času povedal kaj iz zgodovine samostana in Jožef je kar požiral njegove besede. Bil je vesel, če ga je brat kdaj popeljal v samostanske prostore. Občudoval je križni hodnik in vse druge stavbe v krogu samostana. Že kot gimnazijec se je vpraševal, kako so te velike prostore zidali. Iz katerih časov so posamezne stavbe in kaj vse se še skriva za debelimi samostanskimi zidovi.

Zavzeto se je učil. Učenje mu je dobro uspevalo in ni imel težav z nobenim predmetom. Latinščina mu je bila posebno veselje, saj je skrivala velike zaklade. Mislil je, da se mora tega starodavnega jezika naučiti, kolikor je mogoče dobro, da mu bodo postali dostopni vsi veliki spisi, ki so napisani v tem jeziku. Tudi grščina mu je šla dobro, a tako velik izziv kot latinščina mu ni bila. Prihajala je z bolj oddaljenega sveta, ki z nami ni imel toliko stika. Če ne bi razumel grščine, bi kljub temu lahko dobro razumel korenine evropske kulture. Latinščina te korenine odkriva bolj naravnost.

Grščina mu je bila pri srcu bolj zaradi Svetega pisma. Učil se je je z ljubeznijo, da bi bolje razumel besedilo Svetega pisma.

Leto je hitro minilo. Tudi drugo se je obrnilo, kot bi trenil. Jožef je imel pred seboj kot edino mogočo življenjsko pot vstop v stiški samostan. Tako ga je navduševalo, da o drugih možnostih sploh ni razmišljal. Popolnoma naravno se mu je zdelo, da vstopi v samostan in se pridruži svojemu rodnemu bratu, ki je že bil član stiške samostanske družine. V pogovorih z opatom Avguštinom je vselej rekel, da bi rad vstopil. Opat je bil tega vesel, toda vedno je poudarjal, da mora vstopiti samo zato in bo srečen samo, če bo iz vsega srca služil Bogu. Vsak drug motiv za vstop bi bil nepopoln in neupravičen.

Čeprav je bil Jožef še mlad, je čutil v srcu, da ga kliče Bog v stiško opatijo. Čutil je, da bo lahko kot menih najbolj uresničil svoje najgloblje hotenje. Tudi zgodovino bo najlažje raziskoval v krogu samostanskih zidov in brskal po arhivskih listinah. Zdelo se mu je, da samostan skriva čudovite zgodbe iz davnine, ki so bile polne lepega in navdušujočega, pa tudi veliko grenkobe in trpljenja.

Še lepšo podobo mu je dajala bratova navdušenost nad samostanskim življenjem. Bil mu je vzor in cilj v življenju. Že ko je brat odhajal od doma, je sklenil, da bo šel za njim. Sedaj je bil ideal njegovega življenja čisto blizu, skoraj na dosegu roke. Pravzaprav se je že pripravljal na redovno življenje.

Bratje v krojačnici so mu umerili novo belo redovno obleko. Vesel je bil tega trenutka, ko bo to obleko lahko prvič oblekel. Z učiteljem novincev sta opravila enotedenske duhovne vaje in skupaj razmišljala, kaj je redovno življenje, kaj molitev in kaj služenje Bogu.

Končno se je približalo tako pričakovano jutro. V kapitlju je bil zbran velik del samostanske skupnosti. Opat Avguštin je bil slovesno opravljen spredaj na svojem sedežu. Jožef je ostal zunaj z učiteljem novincev. Potem so odprli vrata in ju povabili. Skupaj sta vstopila in se globoko priklonila pred opatom. Učitelj novincev je stopil na stran, Jožef pa je kleče zrl v opatovo obličje. Opat ga je mirno pogledal in mu rekel:

»Kaj želiš, dragi brat?«

»Božjega in vašega usmiljenja,« je mirno odgovoril Jožef.

Potem so vsi sedli. Tudi njemu so pokazali pripravljen stol na sredi kapitlja. Brat, ki je bil za to določen, je začel brati Pravilo svetega Benedikta. Bral je nekaj odstavkov iz predgovora. Prve besede so mu udarile v uho:

»Poslušaj, sin, nauke učitelja …«

Poznal je te besede. Čeprav so bile latinske, mu niso bile neznane. Že iz šole so mu bile domače. Pri pouku latinščine so jih temeljito obdelali. Vsako besedo posebej. Branje ni bilo dolgo. Potem je opat Avguštin vstal in spregovoril novincu. Govoril je o pomenu redovniškega služenja. Razumel je, saj sta o tem že govorila. Ponovno je poudaril, da mora biti ta odločitev resnično samo zaradi Boga. Le edino tako je mogoče najti srečo v darovanju in služenju. V nasprotnem primeru lahko postane redovno življenje nedoumljivo velika muka.

Po nagovoru so prinesli blagoslovljeno vodo in knjigo. Opat je zmolil blagoslovno molitev in poškropil Jožefovo novo obleko. Tiho je pristopil k Jožefu. Tudi on je stopil korak naprej. Prijel ga je za rob suknjiča in ga začel slačiti. Zraven je molil besede:

»Sleci starega človeka in obleci novega, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.«

Učitelj novincev je že držal nov bel habit v roki in ga podal opatu. Ta ga je tiho položil Jožefu okoli vratu in pomagal, da se je razprostrl po vsej njegovi višini. Nadeli so mu še lep bel škapulir s kapuco. Opasali so ga z belim pasom in ogrnili v bel plašč. Ves se je bleščal v belem. Zdelo se mu je, da je v nebesih med izvoljenimi, oblečenimi v bela oblačila. Menihi so začeli peti Benediktus. Opat je pristopil k njemu ter ga objel in stisnil k sebi. Potem so pristopili še drugi menihi in ga objeli. To je pomenilo, da ga sprejemajo v svojo skupnost.

Po končani pesmi je opat Avguštin slovesno oznanil:

»Odslej se boš imenoval frater Maver.«

Taka je bila navada. Ob preobleki so novinci dobili novo ime. Niso si ga izbrali sami, določil ga je opat. Nekateri so radovedno ugibali, kakšno ime bodo dobili. A to ugibanje se je običajno izkazalo za zgrešeno. Zakaj novo ime? Novo ime je pomenilo nov začetek. Vstop v samostan naj bi bil neke vrste spreobrnjenje k novemu načinu življenja. Vse, kar je bilo prej, je sedaj ostalo zunaj za samostanskimi zidovi. Vsi trenutki dneva bodo posvečeni Bogu. Bog bo postal središče novinčevega življenja. Molitev bo postala njegovo glavno, celo službeno opravilo. Iskati bo treba novih načinov molitve. Še zlasti bo potrebno odkrivati Boga v vsem, kar bo delal.

Življenje v noviciatu je bilo drugačno od dijaškega. Skupaj s samostansko družino je bil pri molitvah. Tudi vstajati je bilo treba bolj zgodaj. Gimnazijski študij je bil za eno leto prekinjen, saj je bilo dovolj drugih obveznosti. V noviciatu je bila šola posebne vrste. Imeli so pouk v čisto praktičnih rečeh. Učili so se lepega petja psalmov. Spoznavali so zgodovino reda. To je bilo za fratra Mavra nekaj tako zanimivega, da je še v prostem času raziskoval po knjigah, kje bi še kaj več zvedel. Na latinščino niso pozabili niti v noviciatu. Sedaj se je pokazalo, kako potrebna je. Molitve in sveta maša so bile v latinskem jeziku. Zato je bilo treba poglabljati se v ta stari jezik Cerkve, da bi razumel vsaj nekaj od tega, kar so menihi pri molitvah peli. Podrobno so proučevali Pravilo svetega Benedikta in sodobne konstitucije. Velik poudarek je bil na duhovnosti in uvajanju v molitev. Frater Maver je spoznaval, da molitev ni samo takrat, kadar imaš sklenjene roke in moliš rožni venec ali očenaš. Molitev je veliko več. Molitev je premišljevanje, je tudi branje nabožnih besedil. Molitev je lahko tudi delo, ki ga opravljaš zbrano in z mislijo na Boga.

Čeprav mu meniško življenje ni bilo tuje, je bilo vendar veliko novega, kar se je bilo treba naučiti. Meniško življenje je čisto drug način življenja, v njem ima vsaka kretnja in beseda namen, da človeka približa Bogu. Večkrat na teden so bili pri pouku z opatom Avguštinom. Tudi on jih je uvajal v redovno življenje. Novinci so ga ljubili kot svojega očeta. Spregovoril jim je iz srca, čisto odkrito in življenjsko. Še bolj so začutili njegovo globoko izročenost Bogu. Spoznali so, da z vsem srcem živi samo za Gospoda. Tudi strogosti mu niso zamerili. Bilo jim je jasno, da je strog do njih zato, da bi jih obvaroval hudega. Razumeli so, da je tudi opatova strogost izraz njegove ljubezni do njih.

p. Branko Petauer

sobota, 1. oktober 2022

Misli sv. Bernarda Jezusova odrešenjska ljubezen in dobrota do nas

Odrešenje je res obilno, ker iz petih delov telesa ni iztekla le kaplja, ampak reka krvi.

Kaj bi ti moral storiti, pa ni storil ? Vrnil je vid slepemu, osvobodil jetnika, zablodelega pripeljal na pravo pot in odpustil krivemu. Kdo ne bi rad veselo tekel za njim, ki nas rešuje zmote, zakriva naše napake, nam s svojim življenjem deli zasluženje, s svojo smrtjo pa pridobiva plačilo? …

Za teboj, Gospod Jezus, tečemo zaradi tvoje dobrote, ki jo vse oznanja, saj slišimo, da ne zaničuješ ubožca in se ne zgražaš nad grešnikom. Nisi se zgrozil nad skesanim razbojnikom ne nad objokano grešnico, ne nad prosečo Kananejko ne nad ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu, ne nad njim, ki je sedel pri mitnici, ne nad prosečim cestninarjem, ne nad taječim učencem, ne nad preganjalcem učencev, niti nad tistimi, ki so te križali. (22,8).

Bolj kot sonce je jasno, da je Bog zate, človek, plačal velikansko ceno. Iz Gospoda je postal suženj, iz bogataša revež, iz Besede človek – zakaj Božji Sin se ni sramoval postati sin človekov. Spomni se, da si sicer ustvarjen iz nič, nisi pa odrešen iz nič. V šestih dneh je Bog ustvaril vse in obenem tudi tebe. Celih trideset let pa je delal za tvoje odrešenje sredi te naše zemlje. Koliko naporov je prestal! Mar si ni telesnih težav in sovražnikovih skušnjav povečal s sramoto križa in pomnožil z grozo smrti? (11,7).

petek, 30. september 2022

Prošnje

O, Bog.

Bodi ob meni

in z menoj.

Ker sem edinec,

mi bodi brat.

Ker nimam očeta,

mi bodi oče.

Ker sem Tvoj,

mi stoj ob strani.

Ker Te molim,

Te prosim,

da mi daš

svojo milost

in svojo večnost,

da mi daš

življenjski pogum

in me s tem osrečiš

in razveseliš

v tem zemeljskem življenju.

Slavko Zaviršek – Slavec

četrtek, 29. september 2022

Molitev v stiskah

Mislim, da je poleg svete maše in svetega obhajila molitev največja moč v stiskah, tesnobi in nemoči. Takrat se dvignem nad to stanje in sem z mislijo in srcem najbolj pri Bogu, na primer, ko se pri rožnem vencu preprosto in zaupno obrnem na Jezusa in Marijo.

Najlažje lepo molim, ko sem spočita in umirjena. Tudi pri češčenju Najsvetejšega sem včasih manj, drugič bolj nagovorjena in srečna, če se predam kontemplaciji. Verjamem, da sem pri molitvi najbližje Bogu. Posebno, če molim ne le zbrano in z vero, ampak če sem pred Bogom na kolenih, popolnoma vdana.

Kadar pa me zapletajo strasti, grešna nagnjenja, obudim živo vero v Jezusovo navzočnost. Tedaj začutim, da me hoče Bog v tej zadevi odrešiti in se srečati z menoj. Bližina Boga me še najbolj osrečuje. Prerodi pa me tudi iskreno in popolno kesanje, ko se zavem Božje ljubezni in usmiljenja, ki je brezmejno.

Bili pa so že trenutki, ko je bilo tako hudo, da nisem mogla moliti. Sedaj se včasih spomnim in tudi druge spodbujam k temu, da se moliti ne smemo naveličati.

Kati Ribič

sreda, 28. september 2022

TAKOLE MOLIM Molitev – milost in sreča

Molitev – beseda, ki v mojem srcu zbudi tisoče misli, ki me navdajajo z radostjo. Ko razmišljam o molitvi je, kot da bi razmišljal o tisti skrivnostni in nikoli doumeti vezi, ki me povezuje z Bogom. Molitev je nekaj najglobljega in presežnega v meni, nekaj, kar je podeljeno duši kot milost. Neizmerno sem za to milost molitve hvaležen Bogu. Ne morem si predstavljati življenja brez molitve.

Ko molim, se zavedam, da se moja molitev zliva z molitvijo milijonov ljudi, ki se z njo vsak dan povezujejo z Bogom. Pa vendar je moja molitev drugačna od molitve drugih, ker je moj osebni pogovor z Bogom, ki ga nihče ne more nadomestiti. Ta moj pogovor je včasih slavilne narave, drugič je zahvala in včasih seveda tudi prošnja. V odločilnih in pomembnih trenutkih v življenju sem se vedno obrnil na Boga z molitvijo. Moje prošnje zase ali za druge Bog ni vedno uslišal tako kot sem prosil ali si v tistem trenutku želel. Ko pa sem gledal nazaj, sem videl, da je Bog vse naredil še boljše, kakor bi si sploh lahko predstavljal. Tako zaupam v molitvi Bogu in ga prosim vedno z Jezusovimi besedami: »Ne moja, ampak tvoja volja se zgôdi!« To mi prinaša notranji mir, ker vem, da Bog v molitvi nikoli ne razočara.

Od mnogih stvari, ki mi pomagajo k poglobljeni in zbrani molitvi, bi rad poudaril le eno – to so svete podobe. Zavedam se, da so podobe res samo podobe in ne morejo nadomestiti živega Boga. Pomagajo pa mi, da preko njih lahko bolj poglobljeno molim. So nekak vezni člen med menoj in Bogom. Obenem so mi zelo učinkovito sredstvo proti raztresenosti v molitvi. Ob pogledu na sveto podobo se moj duh lažje zbere in združi z Bogom. Zato so svete podobe Jezusa, Marije in svetnikov moja posebna ljubezen že od otroških let. Kamorkoli sem šel in kjerkoli sem bival, vedno so me spremljale. Že sam kratek pogled na podobe zbudi v meni molitev in misel na Boga. Večkrat se ob tem spomnim na preprost nasvet svetniškega škofa Antona Vovka brezjanskim romarjem: »Če ne morete moliti, pa Marijo glejte!« Moja molitev bi bila brez svetih podob zelo pusta in osiromašena. Zato sem toliko bolj hvaležen vsem, ki so svete podobe ustvarjali, da bi se preko njih tudi moje srce lažje povezalo z Bogom.

Dejan

torek, 27. september 2022

JEZUS NAS UČI MOLITI (15) Jezus usliši prošnje

 Jezus ni samo pravi človek, temveč tudi pravi Bog, zato se v svojih molitvah lahko obračamo tudi nanj. Jezusa molimo. Poglejmo si nekatere značilne primere, v katerih so se ljudje v evangeliju obračali na Jezusa in so bili uslišani:

Evangelist Matej poroča, kako je Jezus ozdravil gobavca:

Glej, pristopil je gobavec, se mu poklonil do tal in rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus je stegnil roko, se ga dotaknil in rekel: "Hočem, bodi očiščen!" In takoj je bil očiščen gobavosti. (Mt 8,2–3).

Stotnik je v Kafarnaumu prosil za svojega hromega služabnika: »Gospod, moj služabnik leži doma hrom in zelo trpi.« Jezus mu je rekel: »Pridem in ga ozdravim.« Stotnik pa mu je odgovoril: »Gospod, nisem vreden, da prideš pod mojo streho, ampak samo izreci besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: 'Pojdi' in gre: in drugemu: 'Pridi in pride; in svojemu služabniku: 'Stôri to' in stori.« Ko pa je Jezus to slišal, se je začudil in rekel tistim, ki so hodili za njim: »Resnično, povem vam, tolikšne vere nisem našel pri nikomer v Izraelu« […] Stotniku pa je rekel: "Pojdi, in kakor si veroval, naj se ti zgodi!" (Mt 8,5–13).

Kanaanska žena se je obrnila na Jezusa s prošnjo: "Gospod, Davidov sin, usmili se me! Mojo hčer zelo muči hudi duh." Ker jo Jezus ni takoj uslišal, je kar naprej prosila in je bila naposled uslišana: "O žena, kako velika je tvoja vera! Zgodí naj se ti, kakor želiš!" (Mt 15,21–28).

Jezus ni prošnje samo usliševal, temveč je pogosto dal več, kakor je kdo prosil.

Zahej je hotel le videti mimoidočega Jezusa, Jezus pa je stopil v njegovo hišo in vanjo prinesel poseben blagoslov.

Hromi človek je želel biti le ozdravljen, Jezus pa mu je hkrati odpustil grehe.

Izgubljeni sin je po vrnitvi hotel postati očetov najemnik, oče pa ga je slovesno sprejel kot svojega sina.

Desni razbojnik je prosil Jezusa, da bi se ga spomnil, ko bo prišel v svoje kraljestvo, a Jezus mu je obljubil, da bo še isti dan z njim v raju.

Don Bosko je govoril fantom: "Ali hočete, da vam Gospod podeli mnogo milosti? Pojdite ga pogosto obiskat. Če pa hočete, da vam jih da malo, tedaj ga le redkokdaj obiščite. Hočete, da vas bo hudobec napadal? Poredkoma obiščite presv. Rešnje Telo. Želite, da bi bežal od vas? Pogostoma obiščite Jezusa. Hočete hudobca premagati? Zatecite se k Jezusovim nogam. Vas je volja, da bi podlegli? Opustite obisk Najsvetejšega. Dragi moji, obiskovanje presv. Rešnjega Telesa je najpotrebnejše orožje, da premagamo hudobnega duha. Zato pogosto obiskujte Jezusa in hudobec vam ne bo mogel do živega."

Tudi mi smemo prositi Jezusa za različne zadeve in prav je, da ga prosimo.

Ljudska modrost pravi: "Odhajaš na pot? Potem moli! Se odpravljaš na morje? Potem moli dvakrat! Če se misliš poročiti, pa moli stokrat!"

Moliti se učimo tako, da molimo, kakor se človek uči plavati tako, da plava. Najboljša šola molitve je molitev sama. Vsakdanje življenje nam nudi veliko priložnosti za različne prošnje. Z njimi se lahko obračamo tudi na Marijo in na druge svetnike in angele. Posebej pa se bomo obračali na posamezne osebe svete Trojice.

Andrew Knowles v knjigi Odkrivajmo molitev našteva različne priložnosti, ob katerih naj bi spontano prosili: "Navadite se, da boste začeli spontano moliti, kadar se kaj dogodi. Molite za ljudi, ki jih srečujete vsak dan – za sprevodnika, mlekarja, dekle pri blagajni. Ko zaslišite sireno rešilnega  avtomobila, ko vidite nesrečo na cesti, molite za krivca in ponesrečenca. Molite za tiste, s katerimi se skupaj drenjate v prometni konici – morda je to edinkrat v življenju, da zanje nekdo moli. Molite, kadar vidite mlado mater z otroki ali mladega očeta. Pogumno poglejte skozi obrambne zidove punkovskih frizur in molite za zbegano in osamljeno mladino na dnu družbe. Molite za ljudi, ki jih vidite na televiziji, ne glede na to ali so voditelji velesil ali nepomembni ljudje z družbenega dna. Molite za ljudi, ki jih srečate v trgovinah; obloženi so z dobrinami, vendar ostajajo nepotešeni in se dolgočasijo."

An

ponedeljek, 26. september 2022

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V 95. letu je odšla k Bogu Terezija Dremelj iz Spodnje Drage, župnija Ivančna Gorica, ki je za duhovne poklice in njihovo svetost ter stanovitnost vsak dan zmolila več rožnih vencev. Draga Rezka, tudi v nebesih nadaljujte s svojimi prošnjami, na zemlji pa izprosite novo molivko za duhovne poklice.

Napredovali smo za tri zrna. Vsem, ki sodelujete, naj dobri Bog bogato povrne.

nedelja, 25. september 2022

Marija, zahvaljujemo se ti za tvoj »da«

Marija, Božja Mati, zelo malo si povedala (pet stavkov in hvalospev v novi zavezi), vendar si bila vedno navzoča v bistvenih trenutkih življenja svojega sina Jezusa Kristusa: v teh težkih časih te potrebujemo in se v prošnjah zatekamo k tebi!

Tebe, modro ženo, je Bog izbral kot srednico za odrešenje sveta: brez tvojega »DA« Bog ne bi mogel storiti ničesar!

Ali se ves čas zavedamo velike duhovne teže tvojega odgovora? Ali se resnično zavedamo mesta, ki ga je Bog namenil ženi?

V trenutku, v katerem vsi trdni razlogi izpuhtevajo in se kritike na račun mesta žene v Cerkvi množijo, se spomnimo, da je Bog izbral ženo za učlovečenje svojega Sina in za odrešenje sveta!

Zahvaljujemo se ti, Marija, za tvoj »DA« in te prosimo, da nam pomagaš bolje razumeti in dejansko sprejeti stvarnost človeštva, sestavljeno iz mož in žena, ki se medsebojno dopolnjujejo in so naravnani k življenju.

Blagoslovljena si, Devica Marija, naša Mati in Kraljica.

Blagoslovljen si, sveti Jožef, ker si sprejel skrivnost učlovečenja Božjega Sina.

V molitvah se zatekamo k vama!

Christine Boutin, nekdanja francoska ministrica in poslanka pariškega okrožja Yvelines do leta 2007

sobota, 24. september 2022

Zamaknjenje sv. Anzelma

V knjigi Priprava na posvetitev sveti Devici Mariji po metodi sv. Ludvika Grigniona Montfotskega (knjigo je napisal monfortanec J. M. Texier), ki priporoča tridesetdnevno pripravljanje na to dejanje, v poglavju o devetdnevnem uvajanju na »odpoved svetu« najdemo odstavek o sv. Anzelmu, v katerem zvemo resnico o pravi podobi »sveta«.

»Nekega dne je sv. Anzelm padel v zamaknjenje. Videl je veliko, hitro tekočo reko, v kateri so plavale nečistoče z vsega sveta. Nič ni bilo strašnejšega od teh smrdljivih in blatnih vod. Kar pa je najbolj začudilo svetnika, je bil pogled na množico moških, žensk in otrok, ki so neprestano skakali v te vode in so v njih uživali. 'S čim se hranijo ti nesrečniki in kako morejo preživeti v reki samo za trenutek'?, je vzkliknil sveti mož na višku osuplosti.

Neki glas mu je odgovoril: »Hranijo se z blatom in pri tem so srečni. Reka, ki jo vidiš, Anzelm, je svet. V svojih ostudnih vodah nosi s seboj smrtnike in njihova bogastva, časti in vse pripadajoče muke. Lahko se ti zdi, da je njihova nesreča zelo velika, vendar se imajo sami za srečne…«

Skupina Marija iz Nazareta

petek, 23. september 2022

Marijinih tisoč obrazov (3)

Še veliko je Marijinih imen, Marijinih obrazov, Marijinih podob, Marijinih poti. Ko se v mislih sprehajam po njih, pa naj bodo obiskana in znana ali zgolj prepoznana, se mi zdi, kot da bi nizala tridimenzionalne litanije Matere Božje. In še bi jih lahko dopolnjevala. Ena Marija, pa vendar je vsem postala in ostala vse. Z njo kot begunci in ujetniki tega, še nezveličanega, sveta hodimo po svoji življenjski poti od rojstva do smrti v večnost, kjer bo naš pravi dom. Pomaga nam, ko se k njej nemočni zatekamo po pomoč in tolažbo. V roke nam polaga rožni venec in nas spodbuja, da skupaj z njo izprosimo Božjega usmiljenja za storjene grehe in žalitve; naše lastne in vsega sveta. Misel na njeno držo v trpljenju ob vseh mečih bolečin, ki so prebodli njeno materinsko srce, našo lastno bolečino zlahka vsaj prepolovi, če ne skoraj izniči. V težkih časih za narod ali vsakega posameznika nas gostoljubno sprejme pod svoj plašč in nas varuje pred vsem hudim, če ji le zaupamo. Vedno znova nam po svojih svetostnih glasnikih in vidcih pošilja sporočila in nam z materinsko ljubeznijo prigovarja, naj se vendar resnično spreobrnemo in zadoščujemo, naj se zatečemo v Sinovo Presveto in Njeno Brezmadežno Srce. Ker nam želi le najboljše. Ker je naša resnična nebeška Mati. Ker se nam zato zna približati na način, ki je ljudem in času in kraju najbolj primeren. S podobo in na način, ki je razumljiv vsem, ki vsaj poskušajo razumeti in ne zamahnejo vnaprej z roko, češ – larifari, iluzije. In če Marijo lahko vidijo, predvsem pa slišijo preprosti pastirčki v Lurdu, Fatimi, na naši Skalnici ali kjerkoli že, če njena navodila lahko razume in do potankosti izpolni preprosta in neuka redovnica (npr. s. Katarina Labouré), če je z njeno pomočjo lahko neizpodbitni pričevalec nepismeni Indijanec iz Guadalupe, potem lahko sklepamo, da imamo mi pri tem težave le zato, ker smo preveč »razumski«, in sami zase pametni ter premalo »čisti v srcu« in ponižni. Božja beseda nas vsega tega uči; jasno in nedvoumno. Spomnimo se samo Jezusovega govora na Gori, izrečenih blagrov.

Ko leta tečejo in prinašajo take in drugačne tegobe in težave, se zgodi, da človek ne more več dostikrat poromati k tej ali oni Marijini podobi, za katero čuti, da ga bo nagovorila ali potolažila v dani situaciji. Ampak Marija ne bi bila najbolj iznajdljiva mati, če ne bi našla rešitve tudi za take primere. Nek pregovor, ki sicer izvira iz druge veroizpovedi, pravi: če ne gre Mohamed na Goro, pa Gora pride k Mohamedu. No, kristjani pa lahko ponosno rečemo: Če mi ne gremo k Mariji, pa Marija pride k nam. To se je tudi v naši domovini že »opredmetilo« z vsakim prihodom Marije Romarice iz Fatime. In ker Marija najbolj ve, kdo si najbolj želi k njej, pa ne more, je v naši župniji ob svojem prihodu leta 2016 uredila tako, da je bila najprej sprejeta pred Domom za starejše občane. Vstopila je v domsko kapelo, ki je bila napolnjena do zadnjega kotička – ne samo s presrečnimi stanovalci ampak tudi z vsemi drugimi krajani, ki smo ji prišli izreči dobrodošlico. Težko z besedami opišem čustva in globoka doživljanja, ki so jih risali obrazi starostnikov ob pogledu na Fatimsko Marijo, mojo otroško »belo Marijo s kronico«. Zase vem, da bi po končani mašni daritvi na svojem robcu v žepu težko našla suho tkanino ... Vsi obrazi so bili obrnjeni v prelep kip Fatimske Marije, oči pa, kot bi jo hotele pobožati in se je toliko nagledati, da slika pred očmi ne bi nikoli več zbledela. Ganljiva je bila mašna daritev, v kateri se je, kot zlata nit, prepletalo omenjanje milostnega Marijinega prihoda med nas. Ob pridigi našega župnika pa je marsikatera, tudi kaka krepka moška dlan, kradoma z gesto obrisala solzo, ki je zdrsnila čez očesni rob. Z iskrami v poprej ugaslih očeh so se potem starostniki poslovili od kipa Marije Romarice, ki smo jo v procesiji čez kraj ponosno pospremili do župnijske cerkve, kjer je domovala v času svojega milostnega obiskanja. Zares – kaj ni bilo tako, kot da bi Marija pohitela k nam kot Romarica na način, kot je nekoč poromala k pomoči potrebni teti Elizabeti? Vedela je, da jo potrebuje. In tudi mi smo jo potrebovali. Zato je prišla k nam. K vsem skupaj in k vsakomur posebej, ki jo je želel gostiti. V svojem domu ali v svojem srcu. In njeno romanje nima konca. Naj ga nima tudi naša ljubezen do Nje in Njenega Sina.

Bralka

četrtek, 22. september 2022

Ljubezen do rožnega venca

Z rožnim vencem se je Karol spoprijateljil že v najnežnejših letih, saj so ga vsak dan molili v domači družini. Ta molitev spada v vsa tri obdobja papeževega odnosa do Device Marije, Kraljice rožnega venca. Kot papeža so ga ljudje pogosto videvali z rožnim vencem v roki. Papež Janez Pavel II. je s svojimi pogumnimi odločitvami vedno znova presenečal Cerkev in svet. Takšno presenečenje je bilo tudi tisto sredo pri splošni avdienci, 16. oktobra 2002, ko je napovedal leto rožnega venca. Ob začetku leta rožnega venca je napisal apostolsko pismo o rožnem vencu Rožni venec Device Marije. O sebi je v tem pismu s prisrčnimi besedami zapisal:

»Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala pomembno mesto v mojem duhovnem življenju (…) Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo. Pred štiriindvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po svoji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: ‚Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in svoji globini‘ (…) Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Moja duša poveličuje Gospoda! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus tuus!«

Papež nato napove leto rožnega venca. S tem nas hoče spodbuditi k premišljevanju in zrenju Kristusovega obličja skupaj z Devico Marijo, v njeni šoli. Dobesedno pravi: »Moliti rožni venec namreč ni nič drugega kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo. (…) Želim, da v potekanju tega leta v raznih krščanskih občestvih posebej gojijo, priporočajo in cenijo to molitev. Zato razglašam obdobje od oktobra tega leta do oktobra 2003 za leto rožnega venca.« Papež pravi, da prastara molitev rožnega venca »združuje preprostost ljudske molitve s teološko globino. Primerna je za ljudi, ki čutijo potrebo po zrelejši kontemplaciji. Cerkev je tej molitvi vedno pripisovala posebno učinkovitost. Najtežje skrbi je z zaupanjem polagala v skupno in vztrajno molitev rožnega venca. V časih, ko je bilo krščanstvo sámo ogroženo, so rešitev iz nevarnosti pripisovali tej mogočni molitvi. Devico presvetega rožnega venca so pozdravljali in častili kot posrednico odrešenja.«

Janeza Pavla II. si skoraj ne moremo predstavljati brez rožnega venca v rokah. Kako je cenil rožni venec, vidimo tudi po tem, da je vsako prvo soboto po vatikanskem radiu sam molil naprej to molitev. Velika in izredno pomembna novost, ki jo je papež s svojim apostolskim pismom uvedel, je pet novih skrivnosti rožnega venca, pet skrivnosti svetlobe, svetli del rožnega venca. V njih je zaobseženo Jezusovo javno delovanje, od krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije. Te skrivnosti so v dosedanjih treh delih rožnega venca manjkale. Zdaj imamo štiri dele rožnega venca: veseli, svetli, žalostni in častitljivi del. Premišljujemo vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti. Papež končuje svoje pismo z molitvijo blaženega Bartola Longa: »O rožni venec, blagoslovljen po Mariji, blaga veriga, ki nas povezuje z Bogom, vez ljubezni, ki nas zedinja z angeli, stolp zveličanja zoper napade pekla, varen pristan v vesoljnem brodolomu, nikdar več te ne izpustimo. Ti, naša moč v smrtni uri. Tebi velja zadnji poljub našega življenja ob naši smrti. Zadnji pozdrav naših ustnic bodi tvoje milo ime, o Kraljica rožnega venca…!«

p. Anton

sreda, 21. september 2022

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (1)

Že nekaj časa objavljamo zapise o pokojnih, tudi o svetniških kandidatih, blaženih in svetnikih, ki so se odlikovali v češčenju Božje Matere in jim lahko pripišemo vzdevek: ves Marijin. To je bilo celo geslo papeža sv. Janeza Pavla II., Totus tuus! (Ves tvoj) V več nadaljevanjih bomo prikazali njegovo izredno povezanost z Materjo Marijo. V tej izročenosti Njej je napredoval vse življenje do končnega srečanja z Njo in Kristusom. Naslonili se bomo na drugi del knjižice: Anton Nadrah, Sv. Janez Pavel II. ves Marijin.

 

1.                  Vključenost v poljsko marijansko pobožnost

 

Karolova duhovna rast ob Mariji

Poljaki so Marijin narod in še danes zelo častijo svojo duhovno Mater. Tako je bilo tudi v Wojtyłovi družini in v njegovi domači župniji Wadowice. V župnijski cerkvi je bila stranska kapela posvečena Materi nenehne pomoči. Tja so hodili molit k Mariji gimnazijski dijaki že pred poukom in v popoldanskih urah. Med ljudmi je bila zelo razširjena škapulirska pobožnost karmelske Matere Božje, kajti v Wadowicah je bil na griču karmeličanski samostan. Papež je nosil od desetega leta dalje vse življenje škapulir Karmelske Matere Božje. V župnijski in karmeličanski cerkvi se je vse do zrelih let oblikovala Karolova marijanska pobožnost.

Pri Karolu imamo glede njegovega odnosa do Matere Marije tri obdobja: 1) mladostno obdobje vključenosti v poljsko marijansko pobožnost; 2) srečanje s sv. Ludvikom Grignionom Montfortskim; 3) povezanost s fatimsko Marijo po atentatu. Pri tem naslednje obdobje ne pomeni opustitve prejšnjega, ampak predvsem njegovo poglobitev in nove odtenke. Čim bolj človek v povezanosti s svojo duhovno Materjo napreduje, tem lažje razume tega svetnika in mistika marijanske duhovnosti ter njegove čudovite in kar čudežne sadove, ki jih je v svojem dolgem papeževanju doprinesel Cerkvi in svetu.

Kakor Devica Marija v Jezusovem zemeljskem življenju ni stopala v ospredje, ampak je bila popolnoma naravnana na svojega Sina in njegovo slavo, tako tudi pri sv. Janezu Pavlu II. ni v ospredju ona, ampak njen Sin. Vendar kakor Jezusa Kristusa ne bi bilo, če ne bi bilo Matere Marije (ker je on tako hotel!), tako tudi sv. Janeza Pavla II. ne bi bilo tako velikega, kakor je zdaj, če ne bi v njegovo življenje tako močno posegala Božja Mati.

Marijine božjepotne cerkve so imele na Poljskem posebno vlogo. Pogosto je v mladosti in pozneje, ko je bil že škof, Karol hodil na božjo pot na Kalwario Zebrzydowsko, ki je glavna božja pot v krakovski nadškofiji. Tam je v molitvi predstavljal Gospodu razne probleme Cerkve, predvsem v težkem času spora in boja s komunizmom. Od dvanajstega leta naprej, ko sta se z očetom pridružila romarjem v Čenstohovo, mu je bila vedno zelo pri srcu čenstohovska »črna Marija«, kraljica vseh Poljakov.

Papež sam v knjigi Prestopiti prag upanja pravi, da je v osmem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi, ki govori o Mariji, našel »tudi tisto posebno povezanost, ki me v vedno novih oblikah združuje z Božjo Materjo. Prva oblika, ki je najstarejša, je povezana s podobo Marije Pomočnice v župnijski cerkvi v Wadowicah, pred katero sem stal v otroških letih, povezana je z izredno zgovornim in simbolično bogatim izročilom karmeličanskega škapulirja, ki sem ga spoznal v mladosti prek karmeličanskega samostana ‚na griču‘ v rojstnem mestu. Povezana je tudi z izročilom romanja na božjo pot Kalwaria Zebrzydowska, na enega tistih krajev, ki privlačijo množice romarjev, zlasti z juga Poljske in Zakarpatja. Posebnost te pokrajinske božjepotne cerkve je v tem, da ni samo marijanska, temveč tudi globoko kristocentrična. In romarji, ki prihajajo tja, med bivanjem pri cerkvi hodijo predvsem po ‚stezah‘, ki so nekakšen križev pot, kjer človek prek Marije najde svoje mesto poleg Kristusa. Prizor križanja je tudi topografsko najvišja točka, ki obvladuje vso cerkveno okolico. Slovesna Marijina procesija, ki je pred praznikom Vnebovzetja, je samo izraz vere krščanskega ljudstva v posebno sodelovanje Božje Matere pri vstajenju in slavi lastnega Sina. Od najzgodnejših let je bila marijanska pobožnost v meni tesno povezana s kristološko razsežnostjo. V tej smeri me je vzgajalo prav svetišče na Kalwarii. Poglavje zase je Jasna Gora s svojo podobo črne Marije. Jasnogorsko Devico že stoletja častijo kot kraljico Poljske. To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti« (str. 220–221).

torek, 20. september 2022

Naša priprošnjica »Učiti se Jezusa«

Marija se je učila od Jezusa! Vse od njenega prvega »zgodi se«, v dolgih navadnih letih skritega življenja, medtem ko je vzgajala Jezusa, ko je v galilejski Kani na njeno priprošnjo naredil prvo znamenje in končno takrat, ko ga je na Kalvariji gledala na križu – ves čas se je iz trenutka v trenutek »učila Jezusa«. Najprej v veri in potem v lastnem telesu je sprejela njegovo telo in ga rodila. Iz dneva v dan ga je v zamaknjenju častila, mu služila z odgovorno ljubeznijo, v svojem srcu prepevala Magnifikat. Naj vas Marija vodi, ko »se učite Jezusa«! Glejte ga, pustite, naj vas on oblikuje.

Nagovor, 26. maj 2006

ponedeljek, 19. september 2022

Naša priprošnjica

Mariji, Gospodovi materi, je verno ljudstvo dalo ime Priprošnjica: ona je naša zagovornica pri Bogu. Takšno jo poznamo vse od svatbe v Kani: kot dobrohotno ženo, polno materinske priprošnje in ljubezni, ženo, ki opazi stisko drugega in jo zato, da bi pomagala, prinese pred Gospoda.

Homilija, 12. september 2006

nedelja, 18. september 2022

»Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5)

Vredno se je še nekoliko bolj poglobiti v evangeljski odlomek o svatbi v Kani, da bi bolje razumeli Jezusa in Marijo, še posebej pa zato, da bi se od Marije naučili pravilno moliti. Marija Jezusu ne izrazi nobene določene prošnje. Reče mu samo: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Vse prepusti Gospodovi presoji. V Nazaretu je svojo voljo izročila tako, da jo je potopila v Božjo voljo: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Takšna je vseskozi njena temeljna drža. In tako nas uči moliti: ne pred Bogom zatrjevati svoje volje in svojih želja, pa naj se zdijo še tako pomembne in razumne, ampak jih prinesti predenj in mu prepustiti odločitev, kaj bo storil. Od Marije se učimo dobrote, ki je pripravljena pomagati, vendar tudi ponižnosti in velikodušnosti, da sprejmemo Božjo voljo v zaupanju, da bo njegov odgovor, kakršenkoli bo že, v naše, v moje resnično dobro.

Homilija, 11. september 2006

sobota, 17. september 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

V galilejski Kani 

»Vina nimajo« (Jn 2,3). V Sveti deželi so poroko praznovali ves teden; praznovanja se je udeležila vsa vas, porabili so torej velike količine vina. V tem trenutku sta se mladoporočenca znašla v težavah in Marija to preprosto pove Jezusu. Ne prosi ga za točno določeno stvar ali še manj za to, da bi uporabil svojo moč, naredil čudež, ustvaril vino. Zadevo preprosto zaupa Jezusu in njemu prepusti odločitev, kaj bo storil. Tako v preprostih besedah Jezusove matere vidimo njeno ljubeznivo priprošnjo za ljudi, materinsko pozornost, ko opazi, da je drugi v stiski; vidimo njeno srčno dobroto in pripravljenost pomagati. To je Mati, h kateri romajo ljudje vseh rodov. Njej zaupajmo svoje skrbi, potrebe in bolečine. Dobroto Matere, ki je pripravljena pomagati, prvič opazimo prav v Svetem pismu.

Homilija, 11. september 2006

 

petek, 16. september 2022

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (19) Križ starosti (2)

Slišal sem že ljudi, ki so rekli: Ko bom star, bom živel kot dobrodušen starček. Tudi to je velika zmota in napačno upanje. Ni mogoče postati dobrodušen z upokojitvijo. Dobrodušen je potrebno biti vse življenje. V starosti človek živi iz tega, kar se je v mladosti naučil. Dobrodušnosti se je treba učiti. Povrhu vsega je starost tudi čas, ko človek ne more več tako kontrolirati svojih dejanj. Bolezen in vse, kar pride, nam onemogoči zadrževati v ozadju vse, kar je neplemenito in moteče. V ospredje prihaja tudi tisto, kar drugače ne bi. Človek v starosti živi zelo neposredno: iz človeka pride vse, kar čuti. Mlad človek lahko svoja dejanja premisli in naredi samo tisto, za kar se odloči. Tudi besede izbira in lahko pazi nanje. Star človek pa nima več te moči, zato iz njega pride tudi kaj nerodnega in neprimernega. Na starost ni mogoče biti dobrodušen in prijeten, če tega nisi živel vse življenje. Življenje v starosti je neke vrste življenje iz dediščine in mladosti. Zato je potrebno, da je človek dober že od vsega začetka in ne šele v starosti. Starost na nek način samo povečuje tisto, kar se je v tebi usedlo. Če se ni usedla dobrota in ljubezen, tudi v starosti ne more priti ven, četudi bi zelo želel.

Kot sem že rekel, je človekovo življenje prijateljevanje z Bogom. Vsako prijateljstvo raste. Rasti prijateljstva bi lahko rekli proces zorenja prijateljstva. Z nikomer ne moreš že prvi dan postati nerazdružljiv prijatelj. Prijatelja morata imeti veliko skupnega. Del njunega življenja mora biti povezan, skupen. Ni potrebno, da živita skupaj v eni hiši, dovolj je, da sta si duhovno blizu. Prijateljstvo se utrjuje in raste z obiski, s srečevanjem, s pogovori in preko pisem. Če vsega tega ni, ne moreta postati prijatelja, pa čeprav bi želela, saj je potrebna skupna rast. Tudi ljubezen je sestavni del prijateljstva. Prijatelj živi za drugega prijatelja, zanj se je pripravljen darovati in mu pomagati. Prijateljstvo je iskreno in globoko takrat, kadar se dvoje življenj prepleta v ljubezni.

Tudi v prijateljstvu z Bogom se dogaja enako. Boga ne morem vzljubiti že prvi dan iz vse svoje moči. Potrebno se je nanj privajati in ga iskati. Srečanja z Bogom se morajo poglabljati. Tudi to prijateljstvo je rast, je proces, ki traja vse življenje. Nemogoče je, da bi vse, kar mi lahko Bog razodene, razodel v enem samem dnevu. Bog se lahko razodeva in podarja človeku samo toliko, kolikor je sposobno sprejeti njegovo srce. Odnos se mora vedno bolj poglabljati in postajati živ. Bog mi ne sme ostati tujec, ki bi ga klical na pomoč samo takrat, ko vse drugo odpove. Bog mora postati sopotnik mojega življenja. Tako kot dva prijatelja iščeta stikov, se obiskujeta in si pomagata, tako je treba ravnati tudi v prijateljstvu z Bogom: z njim je treba iskati stikov. Treba ga je obiskovati v molitvi, v sveti maši. Iskati je potrebno vse možnosti, da se lahko z njim združujemo. Bog se z veseljem in ljubeznijo odkriva, a se nikoli ne vsiljuje.

Mogoče se komu iz vsega povedanega zdi, da je Bog neke vrste sebičnež, ki hoče imeti človeka popolnoma zase, kar pa nikakor ne drži. Bog človeka ne jemlje samo zase, ampak ga odpira za druge. Ravno v odnosu z Bogom človek zori tudi za odnose z bližnjimi. V Bogu pravzaprav najdemo vse svoje bližnje. Uči nas, kako jih je potrebno spoštovati in ljubiti. Pomaga nam, da jih znamo ceniti kot samega sebe. Moj bližnji dobi pravo vrednost šele v luči mojega odnosa do Boga. Bog mi daje pravo spoznanje, kdo je moj bližnji in kako ga moram ljubiti. Vse, kar Bog stori v mojem srcu, me ne zapira pred bližnjim, marveč me zanj odpira. Že samo ljubezen, s katero me Bog ljubi, me kliče k bližnjemu in v njej se uresničujem kot človek. Vse bogastvo, ki nastaja v meni po mojem prijateljstvu z Bogom, je tako praktično, da ga lahko porabim za bližnjega. V Bogu postajam človek za bližnjega in brat svojemu bratu.

Vse življenje je rast v prijateljstvu z Bogom. Takrat nikoli nisem osamljen, vedno nosim s seboj svojega Boga, ki me vodi, nagovarja in usmerja. Varuje me v mojih stiskah in mi pomaga nositi križ v urah trpljenja. On je tisto sonce, ki sije v mojo dušo in mi daje zoreti. Vsak dan je luč mojega dneva in svetloba v noči mojih skušnjav. On potuje z menoj skozi leta mladosti in me pripravlja za starost. Z Bogom je potrebno živeti vse življenje in stopati v vedno bolj tesno prijateljstvo z njim. Izkušati je treba njegovo ljubezen in zvestobo ter se prepričati, da je on edini, ki mi lahko pomaga živeti moje življenje. Moje življenje postaja vedno bolj ožarjeno od njegovega prijateljstva. To pa je proces staranja. Z drugo besedo bi lahko rekel, da je staranje zorenje v Bogu. To ni kopičenje let, pač pa je približevanje nebesom. Samo tako življenje, z drugo besedo staranje, me lahko naredi dobrodušnega in prijetnega v letih moje starosti. V taki starosti ni niti časa za dolgočasje niti žalosti za lepimi lasmi ali gladko kožo. To je čas preseljevanja k Bogu. Zato star človek nikakor ni nekoristen član družine, ampak je kakor njena svetilka, ki nas navdušuje, da se je vredno podati v tesno prijateljstvo z Bogom. Ko se pogovarjamo z zrelim starim človekom, nas obide neko veselje in želja obenem, da bi tudi mi tako preživeli svoje življenje. Izžareva namreč neko posebno lepoto in šarm. Ne moti nas, če ima sive lase ali nagubano kožo na obrazu, saj lepota prihaja od znotraj, iz srca. Čutimo, da ta človek svojega življenja ni živel zaman, ampak ga je živel polno in rodovitno. Bog ga je vsak dan bolj bogatil in postajal njegov prijatelj. Star človek je postal kakor dragocen zaklad, ves presijan od Boga. Biti star pomeni biti poln Boga. Je nekaj drugega kot imeti veliko let. Zorenje ne poteka vzporedno s številom let, pač pa je odvisno od globine našega prijateljstva z Bogom. Če je ta odnos res živ, lahko človek dozori v malo letih. Število let našega življenja pa je v Božji zamisli. Samo on ve, v kako dolgo poslanstvo nas je poklical. Pridigar nas kliče k hvaležnosti za vsak podarjen dan. Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli.

Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti. Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni. Razveseli nas kakor ob dneh, ko si nas tepel, ob letih, ko smo videli nesrečo. Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom, tvoj sijaj nad njihovimi sinovi. Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami!

p. Branko Petauer