»Sem iz nebes«

Bilo je 13. maja 1917 v Fatimi na Portugalskem. Trije pastirčki, Lucija, Frančišek in Jacinta, so imeli to izredno srečo, da so videli neizmerno lepo skrivnostno Gospo. Lucija se je z njo celo pogovarjala. Gospa je povedala: »Sem iz nebes«. Danes, ko marsikdo več ne verjame, da nebesa sploh obstajajo, so njene besede še posebej dragocene. Izredno pogumna desetletna Lucija je nebeški Gospe zastavila vprašanje: »Bom tudi jaz šla v nebesa?« Vprašanje spada med najvažnejša vprašanja v kristjanovem življenju: »Bom tudi jaz šel v nebesa?« Temu se pridružujejo še tri vprašanja: »Bom prej moral iti v vice? Kaj pa če, zaradi zavoženega življenja, pridem v pekel?« Kdo bo o tem odločal? Takšna vprašanja so preveč resna, da si jih človek ne bi zastavljal. Vsa verstva govorijo o posmrtnem življenju. Fatimski dogodki so jasen odgovor prav na ta vprašanja. Zato ima Fatima velik pomen še posebej danes, ko so mnogi dobesedno zakopani samo v skrbi tega sveta in njegove zapeljive mike, kakor da je s smrtjo vsega konec.

Lucija pripoveduje, kako je bilo 13. maja 1917, pred več kot 105 leti, ko se je trem pastirčkom na njihovem pašniku nad pritlikavih hrastičem prikazala nebeška Gospa. Izbrala si je najlepši mesec, da začne s svojim sporočilom vesoljnemu svetu. Značilne so njene prve besede:

‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’

Res se desetletna Lucija ni prav nič bala in se je začela pogovarjati z neznano Gospo:

‘Od kod ste?’ Dobila je odgovor: ‘Sem iz nebes.’

Lucija je zastavila nebeški Gospe najpomembnejše vprašanje: ‘Bom tudi jaz šla v nebesa?’

Sledil je odgovor: ‘Da, pojdeš.’

‘In Jacinta?’ ‘Tudi.’ ‘In Frančišek?’

‘Tudi on bo šel, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev.’

Tu je rožni venec omenjen kot sredstvo za dosego nebes. Smemo sklepati: Kdor bo redno molil rožni venec, bo zveličan.

Za vse tri je Devica Marija zagotovila, da bodo prišli v nebesa. To je najpomembnejše zagotovilo, ki ga more človek dobiti na tem svetu.

O dejstvu posmrtnega življenja govori tudi Marijin odgovor glede dveh Lucijinih pokojnih prijateljic, da je ena že v nebesih, druga pa je še v vicah.

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.«

Katekizem Katoliške Cerkve nas uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). To je čudovit cilj, ki se ga premalo zavedamo! Sveti Avguštin je to takole izrazil z znano mislijo: »Usmerjene k sebi si nas ustvaril, o Bog, in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi.«

Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi, kot vsako pristno prikazanje, so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki, devetletna Lucija, osemletni Frančišek in šestletna Jacinta, so ob trikratnem srečanju z angelom 1916 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom, prav tako naslednje leto, ko se jim je šestkrat prikazala in jih nagovorila Devica Marija.

Vprašanje o nebesih ponovno srečamo v drugem Marijinem prikazanju 13. junija 1917. Lucija je veliko trpela, ker njena mati in sestre niso verjele, da se pastirčkom prikazuje nebeška Gospa. Imele so jo za lažnivko. Mati jo je hotela s telesno kaznijo prisiliti, da bi priznala, da je lagala. Zato je razumljivo Lucijino vprašanje Devici Mariji:

»Hotela bi Vas prositi, da bi nas vzeli v nebesa.«

»Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

O nebesih imamo v Katekizmu zapisano:

»Tisti, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu in so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo 'takšnega, kakršen je' (1 Jn 3,2), iz obličja v obličje« (št. 1023).

»To popolno življenje s presveto Trojico, to občestvo življenja in ljubezni z njo, z Devico Marijo, z angeli in vsemi blaženimi (zveličanimi) imenujemo 'nebesa'. Nebesa so poslednji cilj in uresničenje najglobljih človekovih hrepenenj, stanje najvišje in dokončne sreče« (št. 1024).

Živeti v nebesih pomeni biti s Kristusom, biti v njem. On nam je s svojo smrtjo in vstajenjem odprl nebesa. »Nebesa so blažena skupnost vseh, ki so popolnoma včlenjeni vanj« (št. 1026). Nebeška sreča presega vsako srečo na zemlji. Celo sveti Pavel, ki je gledal v tretje nebo, ni mogel o nebesih zapisati drugega kakor to: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9). Blaženi že kraljujejo skupaj s Kristusom, kar bo trajalo vso večnost. Jezus v priliki o ubogem Lazarju pripoveduje, da so ga angeli odnesli v Abrahamovo naročje (prim. Lk 16,22). Na križu je skesanemu desnemu razbojniku zagotovil: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju« (Lk 23,43).

Bog je človeka ustvaril, da bi mu po preizkušnji na tem svetu posredoval svoje blaženo življenje in bi tako postal dedič njegove večne blaženosti. V nas je hrepenenje po gledanju Boga, da bi v njem našli polnost resnice in sreče.

Nebesa se začno že na zemlji, če živimo v prijateljstvu z Bogom. Če je tako, nam ni težko izpolnjevati njegove volje. Prav tako nam ni težko pogovarjati se z njim, kar je molitev.

Biti v nebesih pomeni, da smo popolnoma združeni z Bogom, deležni njegove sreče.

p. Anton