Jezusova molitev in delovanje razodevata
neomajno zaupanje v nebeškega Očeta. Ko je svojim učencem oznanjal, kako je Bog
dober in kako jih ljubi, ko je čudežno ozdravljal bolnike in delal druge čudeže
ter izganjal hudobne duhove, je v ljudeh raslo zaupanje v Jezusa. On je
ozdravil veliko posameznih bolnikov. Večina je pokazala veliko zaupanje, da jih
bo Jezus ozdravil. Nanj so se večinoma obračali v obliki prošnje. Poglejmo,
kako je Gospod ozdravil gobavca. Evangelist Marko o čudežu takole poroča:
»K njemu je prišel gobavec in ga na
kolenih prosil: 'Če hočeš, me moreš očistiti.' Zasmilil se mu je, iztegnil je
roko, se ga dotaknil in mu rekel: 'Hočem, bodi očiščen!' Gobe so takoj izginile
in bil je očiščen« (Mr 1,40–42).
Vživimo se v tega gobavca. Prijela se ga
je neozdravljiva gobavost, ki je bila velika nadloga starega časa. Poseben
bacil prizadene kožo, sluznico in živce. Bolezen se najprej pojavi v obliki
lišajev na obrazu, na rokah in nogah. Nato nastanejo boleče otekline, ki se
odpirajo in izcejajo gnoj. Postopoma odmrejo roke in noge. Gobavec je obsojen
na počasno umiranje. Judje so imeli gobavca za živega mrliča. Bil je tudi
obredno nečist, zato so se ga morali vsi izogibati.
Za našega gobavca je bil Jezus edino
upanje. Veliko je že slišal o njegovi ljubezni do bolnikov in o njegovih
čudežnih ozdravljenjih. Zato se mu je z vsem zaupanjem približal: »Če hočeš, me
moreš očistiti.« S tem je pokazal zaupno vero, katere pomen je Jezus vedno
znova naglašal. S to vero se je odprl Odrešenikovemu delovanju. Marko je
zapisal, da se je gobavec Jezusu zasmilil. Jezus ga je ozdravil z dotikom in z
besedami: »Hočem, bodi očiščen!« S tem je bil ozdravljen gob in obredno
očiščen, da ni več veljal za nečistega. Moral se je še pokazati duhovniku, ki
je potrdil njegovo ozdravljenje in ga sprejel v versko občestvo.
Na poseben način se Jezus danes človeka
usmili in ga očisti pri sveti spovedi. Jezus je sv. Favstini Kowalski v
posebnem razodetju naročil: »Piši, pripoveduj o mojem usmiljenju. Povej ljudem,
kje naj iščejo tolažbo, to je pri sodišču usmiljenja. Tam so največji čudeži,
ki se neprestano ponavljajo. Za ta čudež se ni treba odpraviti na daljno
romanje, tudi ni treba prirejati kakih zunanjih obredov, ampak zadostuje z vero
pristopiti k nogam mojega namestnika in mu izpovedati svojo bedo; in čudež
Božjega usmiljenja se pokaže v vsej svoji polnosti. Čeprav bi bila duša kakor
razpadajoče truplo in čeprav bi po človeško ne bilo več možnosti za obuditev in
bi bilo že vse izgubljeno – po Božje ni tako. Čudež Božjega usmiljenja to dušo
popolnoma obudi. O ubogi, ki ne uporabijo tega čudeža Božjega usmiljenja, zaman
boste klicali, ker bo prepozno.«
Pomen in veličino čistega srca lepo
naglaša arški župnik sv. Janez Marija Vianney:
»Nič ni lepšega kakor čista duša. Če bi
to razumeli, ne bi hoteli izgubiti čistosti. Čista duša je nenavezana na
materialno, na zemeljske stvari in nase (…) Čistost prihaja iz nebes: moramo si
jo izprositi od Boga. Če bomo zanjo prosili, jo bomo prejeli. Zelo se moramo
varovati, da je ne izgubimo. Svoje srce moramo zapreti napuhu, čutnosti in vsem
drugim strastem, kakor zapiramo vrata in okna, da nihče ne more noter.«
Kadar našo dušo omadežuje greh in kadar
stojimo pred spovednico, prosimo Gospoda: »Če hočeš, me moreš očistiti.«