Pričakajmo novo leto z molitvijo in mašno daritvijo

Vsi lepo vabljeni v stiški samostan, kjer bomo z molitvijo, pesmijo in mašno daritvijo pričakali novo leto. Zberemo se v torek, 31. decembra, ob 20.00. v Opatovi kapeli. Tudi za spovedovanje bo poskrbljeno. Po polnočnici bo v obednici pod kapelo mala pogostitev, h kateri lahko prinesete kakšne priboljške, da jih podelimo med seboj.

Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.
Želimo, da bi bilo tudi to srečanje lepa priložnost da se zahvalimo za preteklo leto in se tudi duhovno pripravimo na vse, kar nas čaka v letu 2014. Vigilija za mlade bo v petek, 3. januarja 2014 ob 20. uri.
Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo.

Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade

Vsem Vam želimo blagoslovljene praznične dni in obilo milosti v novem letu 2014.


p. Maksimilijan File

Zahvalno romanje v Medjugorje

Vabljeni na zahvalno romanje v Medjugorje:

od nedelje 29. decembra (odhod ob 6.00 z avtobusne postaje v Ljubljani) do srede 1. januarja 2014 (vrnitev po maši ob 11.00). Na romanju Vas bodo spremljali kar trije duhovniki. Prijave in informacije na telefon: Petra Černivec 030 308686.

Tiste, ki boste ostali doma, pa vabimo na molitveno srečanje v Stično. Program se prične 31. decembra ob 20.00!

Lep pozdrav v Jezusovemu in Marijinemu Srcu

Dragica Čepar

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 35. Pogovor z Jonadabom

»Kdaj, misliš, naj bi bila poroka?« sem vprašal Jonadaba.

»Po naših prastarih navadah so poroke ponoči. Zato čakam na polno luno.«

Mesečna noč v puščavi je nekaj čudovitega, ker je ozračje tako čisto. Z Jonadabom in Kvartom sem vsak večer hodil na Sveto goro gledat z zvezdami posuto nebo. Tam nam je očak razlagal običaje in navade svojega rodu, ki izvirajo iz najstarejših časov.

Zagotavljal mi je: »Našim ženinom je bil vedno vzor mladi Tobija. Novoporočenci pri nas cele tri noči goreče premolijo k Bogu in očiščujejo svoja srca, preden se združijo v sveto skupnost, kot je rekel angel Rafael mlademu Tobiju (Tob 6,17–18): »Poslušaj me, pojasnil ti bom, katere more hudi duh premagati! Tisti so, ki zakon tako sklepajo, da preženejo Boga od sebe in od svojih misli ter strežejo svoji strasti kakor konj in mezeg, ki nimata pameti. Nad temi ima hudi duh oblast. Ko jo boš pa ti vzel in stopil v spalnico, se je tri dni zdrži ter se hkrati z njo ne ukvarjaj z ničemer drugim kakor z molitvijo ... Po tretji noči vzemi devico v Božjem strahu bolj iz ljubezni do otrok kakor iz poželjivosti, da boš v Abrahamovem zarodu dosegel blagoslov v otrocih.«

Navdušen se je oglasil Kvart: »Po vsej pravici slovi tvoj rod, ne le po svojih pristnih šegah, ampak so tudi vaši moški vzor možatih in zdravih mož, ki imajo v krepkem telesu čilega duha in ki učakajo visoko starost. Zlasti opazujem vaše otroke. Mnogo sveta sem že obhodil, a tako zdrave in lepo razvite mladeži še nisem videl nikjer.«

V svetem ponosu se je Jonadab ob teh besedah nasmehnil. Jaz pa sem rekel: »Kolikšna je razlika med temi vašimi otroki in pa onimi zanemarjenimi umazanci v Jeruzalemu!«

»In naše ženske!« je spet spregovoril očak. »Niso samo čistih src, kar je poglavitno, marveč so tudi telesno tako lepe, da se more z njimi primerjati redkokatera druga.«

»Kakor mi je dejala Marta, ki jih je opazovala, ko je živela med njimi, so tudi vaše matere vzor močne žene, o kakršni nam pričajo Pregovori,« sem dostavil.

»Na splošno je to res,« mi je odgovoril Jonadab, »to pa zato, ker Božja previdnost posebej varuje naš rod, ker se držimo čistega zakona, ker se izogibamo sleherne opojne pijače, zlasti pa zato, ker starešine posebno pazimo, da izmed sebe izločimo vse, ki so nam v napoto. V svojem potikajočem se življenju prihajamo v stike s pokvarjenimi meščani. Zato pa moramo skoraj vselej, kadar se vrnemo v svoje puščavsko taborišče, izgnati iz svoje srede kako družino, katere poglavarji so se izkazali nevredne, da se imenujejo Rehabovi sinovi.«

»Torej izključite iz svojega rodu hkrati s krivcem tudi njegovo nedolžno družino?« se je začudil Kvart.

»Prav težkega srca naredimo to, a moramo!« je zatrdil očak. »A nikar ne misli, da jih odslovimo praznih rok. Najprej stvar kar se da natančno in pravično preiščemo ter obtoženemu damo dovolj možnosti, da se lahko zagovarja. Če se potem dožene, da se je bil opil ali da je zagrešil kaj nespodobnega ali koga oropal ali okradel, tedaj njega in vso njegovo družino pozovemo, naj se odstranijo iz rodu. Nato mu pošteno izročimo živino in šotor. Iz posebnega sklada, ki ga imamo nalašč v take namene, dobi toliko gotovine, da lahko potem kje drugje, a daleč od nas, sam zase pošteno zaživi. To terja od nas skupni blagor našega rodu. Sam Bog ve, kako težkega srca moramo tako ravnati, a vendar ne delamo izjem.« Videl sem, da je imel po teh besedah starček solzne oči. Kasneje sem zvedel, da je moral tako ravnati tudi z enim izmed svojih sinov.

»Po vsem tem, kar si zdaj povedal,« sem posegel v besedo, »si lahko mislim, kakšno čast ste nam izkazali ti in tvoj rod, ko ste dopustili, da bo moja hči Rahela žena enemu tvojih vnukov, moj sin Rafael pa mož mladenke iz tvoje rodovine.«

»Ko mi je moj vnuk naznanil, da bi rad za ženo tvojo hčer, smo se vsi starešine dolge mesece posvetovali, kaj naj ukrenemo. Na voljo sta nam bili dve poti, ali naj se moj vnuk povsem loči od svojega rodu, da sklene zakon po svoji želji, ali pa moramo mi poprej dodobra spoznati značaj tvoje hčere, preden se odločimo, ali jo lahko sprejmemo medse. V našo veliko tolažbo pa nam je – hvala Bogu – bila dodeljena čast, da smo tvojo hčer lahko sprejeli med svoje. S tvojim sinom, ki sem ga zmeraj rad imel, nismo imeli teh težav. Vemo, da bo prej ali slej moral zapustiti naše nomadsko življenje in bo svojo družino vzel s seboj z našim popolnim soglasjem. Zato nam ni bilo težko najboljšo naših deklet dati v zakon tako čudovitemu mladcu, kakršen je tvoj sin, ki naj ga nebo blagoslovi.«

»Vidim, da je vam mnogo bolj kot zakon mojega sina važna zakonska zveza moje hčere, ki naj postane, kar Bog daj, mati bodočega poglavarja vašega rodu;« sem mu odgovoril.

Očak je slovesno nadaljeval: »Kar se žensk tiče, se sedanji svet popolnoma spreminja. Doslej poniževano in onečaščeno žensko je Kristus vzvišeno povzdignil. Božji Sin Kristus ni le odpravil mnogoženstva, marveč je zaprl vrata tudi ločitvi ter je zvezo med možem in ženo spet postavil v prvotno stanje. Poslej žena možu ni več niti sužnja niti priležnica, marveč njegova tovarišica, zvezana z njim vse življenje.«

Čim dlje je govoril, tem bolj mu je naraščalo navdušenje: »Le poglejte Kristusa v njegovih odnosih do žensk! Zoper vse dosedanje navade je dopustil, da so ženske hodile z njim in mu stregle. Le poglejte ga v Lazarjevi hiši, kjer sedi z Marto in Marijo Magdaleno, govori in je z njima. Opazuj ga v Petrovi hiši, kjer je ozdravil njegovo taščo in je rad sprejel, s čimer mu je ona postregla. Oglejte si ga, ko v shodnici ozdravi nesrečno grbavko. Glejte ga, ko na gostiji pri Simonu zagovarja Magdaleno in ji odpušča grehe, ali ko dvigne iz blata prešuštnico ter jo brani pred njenimi hinavskimi tožniki!«

Kvart se ni mogel premagati, prijel je očaka za roko in mu jo poljubil. A starček je nadaljeval: »Še mnogo več! Ob vstajenju si je izbral ženske, katerim se je prikazal celo prej kot apostolom, ter jim naročil, naj pričajo o njegovem vstajenju. To Učenikovo ravnanje se že globoko odraža v novi družbi, ki jo je On ustanovil. Apostoli in učenci hodijo po poti, katero jim je nakazal.

Zdaj pa, dragi moj Ben Hered, poslušaj me! Čeprav so naše ženske tako čistega vedenja, vendar nikoli niso bile tako srečne, da bi spoznale Učenika. Poznajo ga le od daleč, po našem pripovedovanju. Vendar je On nepričakovano uslišal moje molitve. Neizmerno se je razveselilo moje srce, ko mi je vnuk povedal, da ljubi tvojo hčerko, in me prosil dovoljenja, da bi jo smel vzeti za ženo. Rahelo sem poznal. Kolikokrat mi je sedela pri nogah in poslušala zgodbo našega rodu. Poznal sem njeno nedolžnost, njeno bistrost in tudi njeno pobožnost. Še več, vedel sem, da je ona poznala Učenika, ki jo je učil moliti in jo celo večkrat blagoslovil. Ta nas bo lahko učila, kako je treba ljubiti Učenika, nam pripovedovala, kar je videla in slišala iz njegovih ust. In še to me  veseli, da je Rahela najljubša učenka tiste Marte, ki je polna vere in zaupanja in da je ljubljenka Jezusove matere Mirjam, in da se je z Rafaelčkom ob njenih nogah učila ljubiti Jezusa. Česa drugega naj bi še prosil Boga za svoj rod?« Ganjenost je starčku zadušila nadaljnje besede.

Ko sem odhajal z gore, je tudi mene stiskalo v grlu.

–––––––––––––

Kakor je v vsem Izraelu navada, so tudi Rehabovci vsako poroko kar najslovesneje praznovali; za sedanjo pa so se še prav posebno pripravljali, saj se bo poročil bodoči poglavar vsega rodu! Da bo vse čim bolj slovesno, bo hkrati poročenih še šest drugih parov iz rodovin rehabovskih prvakov. Najbolj je te dobre puščavske ljudi navdušilo, da je nevesta bodočega poglavarja tujka, česar ne pomni zgodovina tega rodu; hkrati pa, da je to hčerka enega najbogatejših in najvplivnejših med razpršenimi Hebrejci. Odkrito lahko to povem, brez hlinjene skromnosti, saj sem po dedu podedoval naravnost bajno bogastvo. Naj pa dostavim, da so Rahelo vsi imeli radi in jo tako spoštovali, da bi bila ta poroka za ves rod prava čast, čeprav bi nevesta ne bila moja hči.

In še nekaj! Rehabovci bodo zdaj prvikrat slovesno obhajali krščansko poroko. Svojih starodavnih poročnih običajev niso še nikoli spreminjali. Doslej zgolj družinska in civilna slovesnost je postala zakrament, ki bo sklenjen vpričo Sile, v imenu Kristusovega namestnika Petra. Vse to je častitljivi očak svojim ljudem goreče in navdušeno naznanil ter jim razložil, da je zvezo med možem in ženo tako visoko povzdignil sam Božji Sin, ki je zakonski zvezi vrnil njeno nekdanjo čistost in pomen.

Nepozabno lepi so bili tisti večeri pred poroko moje hčerke. Nekega takega večera smo Kvart,  častitljivi očak in jaz spet sedeli pod zvezdnatim nebom na vzpetini svetogorskega predgorja ter kramljali. Očak nam je pripovedoval: »Naše šege in običaji izhajajo že iz pradavnih časov in se jih goreče držimo. Če kdaj kaj spremenimo, to storimo šele, ko smo dolgo premišljevali in Boga prosili razsvetljenja. Cela tri leta smo premišljevali, preden je naš rod sprejel Učenikov nauk. Šele ko smo se prepričali, da je Jezus Nazarečan oni, ki so ga obljubljali preroki, in da je Božji Sin, smo opustili svoje starodavno versko prepričanje, ker pravi Luči nismo mogli zapirati oči. Zato si nas lahko videl, da smo krst sprejeli s tolikšnim navdušenjem, kakor ga zmore edino le puščavski sin. Vsi srečni smo sprejeli Svetega Duha v plačilo za svojo vero v Kristusa.«

S Kvartom sva presunjena poslušala starčka, ki je nadaljeval: »Ker sem poglavar svojega rodu in sem že sprejel Odrešenikov nauk, sem se čutil dolžnega, da se v tem nauku čimbolj poučim. Zato sem dolge ure presedel pri nogah Kristusovega namestnika Petra. In Peter me je učil preprosto in goreče, kakor zna le on, kakor učitelj uči otroka. Iz njegovih ust sem se poučil, da je Učenik po svojem vstajenju njemu in drugim apostolom razložil vse temelje svojega nauka ter jim naročil, da ga morajo oznanjati po vsem svetu, kakor hitro prejmejo Svetega Duha, ki jim ga je obljubil.

Potem mi je Peter še razlagal: 'Kakor moramo za telesno življenje uživati telesno hrano, tako nam je Kristus za duhovno življenje dal svoje Telo za jed in svojo dragoceno Kri za pijačo. Za izvrševanje teh dolžnosti pa so nujno potrebni pooblaščeni služabniki. Zato je Kristus ustanovil novo duhovništvo, izvoljeni rod svojih zastopnikov, kateri naj tudi opravljajo daritev, kakor jo je prerokoval že Malahija, odpuščajo grehe in povsod do konca sveta učijo ter oznanjajo nauk in pravo Luč sveta.'«

»Ali ti Peter o zakonu ni nič omenil?« je vprašal Kvart.

»Saj prav to bi rad povedal,« je odgovoril starček. »Peter mi je naglasil: Vsi zakramenti so stebri, ki na njih sloni duhovna zgradba Cerkve. Nismo pa jih mi postavili, ampak sam Kristus, da po njih s pomočjo svojih čutov dobivamo dovolj milosti. Abrahamova družina in za njo družine njegovih potomcev so bile deležne posebnega blagoslova od Boga, da se je iz njih po preteku dolgih vekov rodil Odrešenik sveta. Kako bi bilo torej mogoče, da bi bil Kristus brez svojega posebnega blagoslova pustil nje, ki jih je odrešil s svojo krvjo in ki se pripravljajo ustanoviti nove družine, po katerih naj iz roda v rod živi vera v Njegovo božanstvo?

Odpravil je mnogoženstvo s tem, kako nas je spomnil, da je zakon po Božji zamisli zveza med enim možem in eno ženo, z besedami: ‘Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil ženi in bosta eno telo.’ To zvezo more ločiti samo smrt enega izmed obeh zakoncev. Učenik je takoj ob začetku svojega javnega delovanja posvetil zakon s svojo navzočnostjo na ženitnini v Kani Galilejski, kjer je storil tudi svoj prvi čudež. Zato mi je Peter naglasil, da je zakon temelj družini, družina pa je temelj družbi. Če naj bo družina čista in poštena, morajo takšni biti tudi starši; in če naj bo družba urejena, morajo biti urejene tudi družine. Zato je Učenik zakonsko pogodbo, ki je prej bila zgolj družinsko in civilno dejanje, povzdignil v dostojanstvo zakramenta, po katerem zakonci dobijo posebno milost, da lahko živijo po Kristusovem nauku.«

»Že vidim odgovor na svoje vprašanje: Kaj pa zdaj?« sem se oglasil.

»Prav si storil, da si dal tako slovesno obhajati to prvo poroko med Kristusovimi verniki!« ga je pohvalil Kvart.

»Če besedo vklešeš v skalo, se ne izbriše, dokler se ne obrabi skala!« je omenil Jonadab. »Da bodo moji ljudje mogli ohraniti te nauke, hočem, da se jim vtisnejo v srce. – Mar niste še opazili, da Sila hodi od hiše do hiše obiskovat moje ljudi?«

»Nisem opazil,« sem mu odgovoril.

»Res hodi. Govori z moškimi in ženskami, jih spodbuja, naj se skesajo svojih grehov, nakar se mu ponižno spovedo in mu obljubijo poboljšati se, on pa jih v Kristusovem imenu odveže, da se bodo na predvečer poroke mogli dobro pripravljeni udeležiti lomljenja Kruha.«

––––––––––––––

»Silo grem obiskat,« se je oglasil Kvart. »Ali hočeš z menoj, domine?«

»Seveda grem tudi jaz,« sem dejal.

In res sem bil na predvečer poroke priča nepričakovanega obreda. Pri lomljenju Kruha sem bil drugod že večkrat navzoč. Nikoli pa še nisem videl obreda, ki bi bil bolje in slovesneje pripravljen kakor je bil nocojšnji.

Velika shodnica, ali bolje rečeno, cerkev, največji šotor v taborišču, je bila okrašena z nešteto svetilkami, ki so visele s stropa in toplo razsvetljevale ves prostor. V ozadju se je dvigal oder, na njem je stala miza, to se pravi – oltar, na njem pa opresni kruh in velik kelih vina. Ženske so s pokritimi glavami sedele na tleh na levi strani oltarja. Na desni so stali moški odkritih glav. Na vsaki strani oltarja je stala še ena mizica, na njej pa polno lončenih krožnikov z drobnimi cevkami iz trsa.

V ospredju odra sta stala Sila in Pavel z več mladeniči, na katere je bil Peter položil roke. To so bili diakoni.

Obred se je pričel s petjem 42. psalma: »Prisodi mi pravico, o Bog, in vodi mojo pravdo zoper nesveto ljudstvo, zvijačnega in hudobnega človeka me reši!« Nato sta dva zbora začela peti in si odpevati 5. psalm: »Čuj, Gospod, moje besede, ... prisluhni glasu moje molitve ...« Zdaj je v moje veliko začudenje s Silovim dovoljenjem povzel besedo Pavel. Ne morem reči, da bi bil njegov govor govorniško dovršen, pač pa je bil tako duhovit, da mi je vsaka njegova beseda segla prav do srca:

»Bratje moji, po Silovem naročilu vam ob tej nadvse slovesni priložnosti govorim te besede: Vsi ste dobro poučeni, kaj bo zdaj. Po Gospodovi besedi boste prejeli kruh, ki je prišel iz nebes, ne opresnik, ki ga vidite s telesnimi očmi. Kdor je od tega kruha, bo živel vekomaj. V tem blagoslovljenem kelihu je Kristusova kri. In vi, ki nikoli ne pijete vina, zdaj ne boste pili vinskega soka, ki slabi, marveč boste zaužili Kristusovo kri, ki je bila za nas prelita. Kruh, ki ga boste prejeli, je Kristusovo telo.

Kadar se obhajate, to ne pomeni, da jeste večerjo. Pri jedi namreč vsak jemlje svojo večerjo, ne meneč se za druge. Povem vam, kar sem prejel od Gospoda. Gospod Jezus je tisto noč, ko je bil izdan, vzel kruh in se zahvalil, ga razlomil in rekel: ‘To je moje telo, ki se daje za vas. To delajte v moj spomin!’ Prav tako je vzel tudi kelih po večerji in rekel: ‘Ta kelih je nova zaveza, sklenjena z mojo krvjo. Kolikokrat boste pili, delajte to v moj spomin. Zakaj kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.'

Zato morate navadno večerjo razlikovati od te Gospodove večerje. Kdor bo torej nevredno jedel ta kruh ali pil Gospodov kelih, se bo pregrešil nad Gospodovim telesom in krvjo. Naj torej vsak sebe presodi in tako je od tega kruha in pije iz keliha, kajti kdor je in pije, je in pije svojo obsodbo, če se ne zaveda, da je to Gospodovo telo.«

Polni kesanja so nato navzoči zapeli 50. psalm: »Usmili se me, Bog ...«

Zdaj je vstal Sila in spregovoril: »Slišali ste, kaj vam je govoril Pavel. Vem, da ste storili vse, kar ste mogli, da boste postali deležni tolikšne skrivnosti. Izvršujoč Gospodovo naročilo, bom zapel pesem zahvale za tolikšno dobro.« Nato je spet spregovoril: »Zdaj pa molimo za svoje brate, da bi po Kristusovem zasluženju bili deležni Gospodove milosti.« Za hip se je zamislil, potem pa nadaljeval: »Izvršimo Gospodovo naročilo ter mislimo na njegovo trpljenje in smrt.« Nato je vzel kruh, ga blagoslovil in rekel: “To je moje telo, ki se daje za vas.« Po teh besedah je prijel kruh in ga povzdignil, vsi navzočni pa so v počastitev sklonili glave. Potem je vzel kelih in izrekel tele besede: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« Ko je kelih povzdignil, da so ga lahko vsi videli, ga je spet postavil na oltar.

»Zdaj pa,« je spet spregovoril Sila, »izvršimo, kar nam je naročil Gospod, ki nam je naročil takole moliti: »Oče naš, ki si v nebesih ...« In vsi navzočni so za njim glasno ponavljali.

Nato so pristopili diakoni in na krožnikih prinesli posvečenega kruha. Vsakemu moškemu in ženski so podali po en krožnik. Ko je zaužil Sila, so zaužili telo našega Gospoda tudi oni. Potem so diakoni posvečeno vino prelili v dva manjša keliha, pristopili eni k moškim, drugi k ženskam ter jim podajali kelih. Vsak vernik je svojo cevko vtaknil v kelih in iz nje srknil nekaj krvi našega Gospoda pod podobo vina. Potem so vsi molčali, dokler ni Sila glasno izrekel zahvale. Zapel je še psalm, dvignil roke k nebu in blagoslovil vse navzoče v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

P. M. de Heredia

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O menihu, kateremu je bilo rečeno: "Tvoji grehi so ti odpuščeni."

Med Kristusovimi tekmovalci, ki so se bojevali v Clairvauxu, je bil tudi navdušen borec, z imenom Eberhard, ki je bil svoje dni slaven vitez. Pridružil se je vitezom templarskega reda, spoznali so ga za zvestega in imenovali za mojstra templarjev. V tisti službi se je naučil uporabljati moči svojega duha in telesa, ki jih je prejel od Gospoda, ne proti državljanom, ampak proti duhovnim sovražnikom. Skrbel je, da ni delal za zemeljsko priznanje, ampak za nebeško plačilo. Ker pa ta vojaška služba ni vedela ničesar o prostem času Marije in je obstajala samo v izčrpavajočem delovanju Marte, ki je bilo komaj ali nikdar dovršeno, se je podal v Clairvaux, da bi izpolnjeval svojo prisego še v svetejši vojaški službi. Tam je začel obvladovati moči svojega telesa s postom, bedenjem in mnogimi napori, tudi z odpovedjo svoji volji, ter se izkazal kot ljubitelj prostovoljnega uboštva, kar je edina prava vojaška služba v krščanskem meništvu. Bil je vnet za molitev in pokoro za svoje prejšnje grehe.

Ko je nekoč pri priznavanju svojih pregreh in zelo poglobljen v molitev zaradi svojih grehov stopil pred Gospodovo obličje, je bil nenadoma zamaknjen v duhu in videl Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu je prijateljsko dejal: "Tvoji grehi so ti odpuščeni!” Po zamaknjenju je prišel k sebi in bil je zelo potolažen. Zahvalil se je Bogu, se naučil od tedaj naprej služiti Gospodu s strahom in mu vzklikati s trepetom. Ko je ostarel, se je združil z očeti in prejel pri Gospodu za plačilo večno življenje.

Ta spoštovanja vredni mož nam je sporočil znamenit Božji čudež, ki se je zgodil malo prej. Slišal ga je pri svojih zelo verodostojnih bratih; zgodil se je namreč v njihovi navzočnosti, tako da so mogli stvar natančno preiskati. Na Nemškem je živel sposoben vitez plemenitega rodu, ki je umrl. Ko je že precej časa ležal mrtev, še pred pogrebom, se je vrnila njegova duša in mož je nenadoma oživel. Potegnil je proč mrtvaški prt, odprl oči in se usedel. Vsi navzoči so se zdrznili in jadikovanje ter stokanje žalujočih je takoj prenehalo. Nato so obujenega od smrti vprašali po vzroku tako nenavadne reči. On pa je začel v navzočnosti svoje žene in brata, katerega je določil za dediča, takole govoriti: “Ko sem po smrti zaprl oči, so me takoj peljali k preiskavi pred Sodnikov sedež. Tehtali so me na tehtnici pravičnosti in moja teža je bila manjša, kot je potrebno za zveličanje. In ko bi morala biti pravična obsodba izrečena, so se zame zavzeli prisotni svetniki, naj bi mi bilo dovoljeno vrniti se k vam, da bi izprosil od vaše dobrote zveličavno sredstvo za dve reči, ki mi posebno nasprotujeta, namreč za velike dolgove in nezakonsko zvezo.« Tedaj se je obrnil proti svoji ženi in ji rekel: "Ti veš, moja ljuba žena, da sva bila združena v prepovedanem zakonu, ker sva sorodnika, zato sva oba pripisana večni smrti. Spoznaj, da obstaja samo eno zveličavno sredstvo: “Da zapustiš posvetno razkošje, tako boš dosegla zame milost, zase pa zveličanje.” Ona je to hvaležno sprejela in zagotovila, da bo to pri priči storila. Nato je sklical upnike in naročil bratu, naj jim povrne, kar jim po pravici pripada. Med njimi je pristopil neki Jud, ki je zahteval od njega 300 zlatih kosov. Zazrl se je vanj s strogim obrazom in ostrim pogledom ter rekel v začudenje vseh navzočih: “Tvoja zahteva ni pravična ne v nebesih ne na zemlji, ne pri kakšni Božji stvari. Toda ne sme se zdeti, da smo te predčasno obsodili." Potem je naročil, naj se mu vse izplača.

Ko je izrekel to in še mnogo drugega, je zopet naslonil svojo glavo in mirno izdihnil.

Spreobrnjenje apostola Pavla (12) Hananija krsti Savla

Hananija je Savlu razložil, da je tudi on imel videnje, naj gre in obišče Savla. Savlu se je zdelo čudovito. Vse je bilo tako povezano. Nič ni bilo brez smisla, ampak je bilo vnaprej skrbno pripravljeno. Hananija mu je razložil, kako velike pomisleke je imel, ko se mu je zgodilo videnje. Poznal je Savla po imenu. Vedel je, da neusmiljeno preganja kristjane. Ta pomislek je razodel Jezusu, ki je govoril v videnju. Toda začul je pomirjujoč odgovor.

»Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«

Savel se je čutil ob teh besedah neizmerno počaščenega. Zavedal se je, da njegovo življenje ne bo zaman. Vtkano bo v velike dogodke ob razodevanju in širjenju Jezusove blagovesti. Nekoliko so ga pretresle besede o trpljenju, a hitro je pomislil na Jezusa. Imel je v sebi neko gotovost, da ni sam. Jezus, ki se mu je prikazal, bo z njim. Vedno bolj je ta dogodek doživljal kot neločljivo zbližanje z Jezusom. Vedel je, da bo odslej vse njegovo življenje potekalo v tesni povezanosti z Jezusom. V njem je spoznal Boga ljubezni, zato hoče biti vedno z njim. Ni mu bilo jasno, kako bo ponesel Jezusovo ime pred pogane in kralje, toda ni se bal, kako se bo to moglo uresničiti. V njem je bilo tako močno zaupanje, da je bil prepričan, da bo vse zmogel z Božjo pomočjo.

Hananija je pristopil in položil roke Savlu na glavo. Ta je mirno pričakoval, kaj se bo zgodilo. Spregovoril je: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« Savla prevzel čudovit občutek. Spregledal je. Spet je videl! Čutil je, da je poln neke moči, ki ji ni vedel imena. Mogoče je Sveti Duh, o katerem je govoril Hananija? Savel ga ni poznal. Doslej je vedel samo za Božjega duha, ki je plaval nad vodami ob stvarjenju sveta. Kasneje je navdihoval preroke, da so govorili Božje besede. Iskal je po spominu, da bi se mogel spomniti česa, kar bi bilo povezano s Svetim Duhom. Nič ni našel. Sveti Duh mu je bil čisto neznan. Pač! Spomnil se je velikih govoric, ki so nastale po binkoštnem prazniku tistega leta, ko je bil Jezus križan. Takrat je ves Jeruzalem govoril, kako so Jezusovi najbližji učenci pridigali in učili po mestu. Vse jih je poslušalo, celo tisti, ki niso znali judovskega jezika, so jih razumeli. Vse je govorilo, da so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Sam je slišal, da so bili čisto navadni, neuki ribiči iz Galileje. Toda ko so jih zasliševali veliki duhovniki, so pokazali neverjetno razumnost in pogum. Ali Sveti Duh prinaša moč, spoznanje in razumnost?

Savel je čutil, da mora Hananiju povedati, kaj se mu je zgodilo na poti. Kako se mu je Jezus prikazal. Toda Hananija mu je rekel, da mu je že vse znano. Gospod sam mu je razodel. Savel je strmel vedno bolj. Segel je po torbi, ki je ležala ob vzglavju. Hotel je vprašati Hananija, kaj naj naredi s pismi, ki so mu jih dali veliki duhovniki. Previdno je odprl torbo in s strahom izvlekel iz nje pergamente. Razvil jih je. Toda, glej! Bili so samo prazni zvitki brez vsakega pisanja. Vse je izginilo. Nič, kar so mu napisali, ni ostalo. Čutil je, da je popolnoma prost, svoboden. Nikogar mu ni treba preganjati. Jezusove učence lahko vzame za svoje brate, saj so ga oni že sprejeli za svojega. Tako mu je rekel Hananija. Brat Savel, tako ga je nagovoril.

Savel je bil srečen in vsemu svetu bi rad pripovedoval o vseh čudežih, ki so se zadnje dni zgodili. Da, to so bili čudeži. Bog je očitno posegel v njegovo življenje in ga popolnoma spremenil. Iz preganjalca ga je naredil za brata tistim, ki jih je preganjal. Jezus je vstopil v njegovo življenje, kot Bog ljubezni. Tisti, ki je bežal pred njim, ga je dohitel in povedel na pota ljubezni. Pogosto mu je v vesti vstajal občutek krivde za Štefanovo smrt. Sedaj je miren in čuti Štefana ob sebi še bolj kot nekoč.

Ni vedel, kaj bi storil. Hananija je rekel, da ga bo krstil. Savel ni razumel. Razložil mu je, da bo s krstom postal tako zelo Jezusov, da bo del njegovega poveličanega telesa. Spet ni razumel. Toda zaupal je, da je krst nekaj velikega. Poiskali so vodo. Savel je pokleknil, Hananija pa je zlil na njegovo glavo vodo in govoril: »Savel, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Nekaj neznanega je prešinilo njegovo notranjost. Zdelo se mu je, da ni več sam v svojem telesu. Nekoga nosi s seboj, nekdo se je naselil v njem. Glas, ki ga je slišal na poti, mu je postal čisto domač, ni zvenel od zunaj, v srcu ga je slišal. Prepoznal je Jezusa. Sedaj ga nosi v sebi, je njegov. Savlu se je zdelo, da ne bo več živel sam sebi, živel bo Jezusu in Jezus bo živel v njem. Toda to so šele prvi trenutki, ko nosi Njega v srcu. Jezusa se bo moral še učiti, poslušati ga in šele potem oznanjati.

p. Branko Petauer

Poslednje slovo + patra Alojzija Ilca

V petek, 29. novembra 2013, je Gospodar življenja odpoklical našega patra Alojzija Ilca, da mu za dolgo in dobrih del polno življenje podeli večno plačilo. Doma je bil v župniji Ribnica na Dolenjskem. Kar 50 let je z izredno veliko zavzetostjo dušnopastirsko deloval v Braziliji, kjer je med drugim kot iskan spovednik veliko spovedoval (tudi po sto vernikov na dan) in si v pokoncilskem vrenju teologije osvoboditve z govorjeno in pisano besedo prizadeval za ohranitev pravega nauka. Bil je kaplan, župnik, rektor semenišča, profesor latinščine in generalni vikar.

Zgradil je kar dve veliki cerkvi in še druge stavbe ob njih. Zapornikom, ki so bivali v neprimernih tesnih prostorih, je preskrbel novo zgradbo, ki nosi ime po njem.

Čeprav je bil dušni pastir za Brazilce, je ustanovil župnijo za Slovence in mu ni bilo težko, z avtobusom se odpeljati tja tisoč km daleč, da je zanje maševal. Bil je eden od tistih Slovencev, ki je ponesel slovensko ime in pridnost v širni svet.

Bil je v zvezi z duhovnikom Ludvikom Ceglarjem, duhovnim pisateljem, ki je v Braziliji napisal več knjig, med njimi štiri o ljubljanskem nadškofu Antonu Vovku, našem kandidatu za blaženega. V Braziliji je bil pokojni pater povezan tudi z Jožetom Mestnikom, nekdanjim stiškim faranom. P. Alojzij je dobro znal portugalsko in je sodeloval pri prevajanju fatimskih Lucijinih Spominov na slovenski jezik.

Na stara leta je za stalno prišel v naš samostan. Od 12. decembra 2001 je bil najprej samostanski gost. Kmalu se je odločil, da postane cistercijan, in 31. julija 2003 je izpovedal začasne zaobljube, 25. junija 2006 pa večne. Veliko je prevajal iz tujih jezikov na slovenski jezik, zlasti za našo samostansko liturgijo, in je zelo rad spovedoval. Dočakal je več kot 92 let. Somaševanje samostanskih in drugih duhovnikov ter pogrebni obred je vodil opat Janez Novak na prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2013. Pokojni pater Alojzij pričakuje vstajenje na samostanskem pokopališču pred stiško baziliko. Naj mu bo dobri Bog bogat plačnik!

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zopet smo napredovali za nekaj zrn. Nekateri ste zelo vztrajni. Danes, ko to pišem, je zahvalna nedelja. Zato se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste v tem letu za duhovne poklice in njihovo stanovitnost ter svetost molili, dali za sv. maše ali darovali svoje trpljenje. Naj vam bo dobri Bog bogat plačnik! Hvala tudi vsem, ki ste kakorkoli sodelovali z našo revijo, vanjo pisali ali jo kot poverjeniki posredovali naprej.

»Več in bolje moliti!« so naši škofje zapisali kot program za Cerkev v Sloveniji v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice ter za vztrajnost in svetost poklicanih. Vse sedanje težave se bodo rešile s poglobljeno in pomnoženo molitvijo!

Jezus Kristus ni samo najboljši človek, ampak je tudi pravi Bog.

 To je učil sam o sebi. Njemu lahko verjamem. Samo v primeru, da oboje sprejmem – da je najboljši človek in hkrati pravi Bog – mi je razumljiv.

Lewis v knjigi Zakaj Bog upravičeno piše: "Tukaj skušam opozoriti na veliko neumnost, ki jo dostikrat slišimo od onih, ki pravijo: »Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega moralnega učitelja, ne pa njegove trditve, da je Bog.« Česa takega ne bi smeli nikoli reči. Človek, ki bi bil samo človek, govoril pa bi to, kar je govoril Jezus, ne bi bil nikakršen velik moralni učitelj. Bil bi ali norec – na duševni ravni človeka, ki trdi, da je mehko kuhano jajce – ali pa bi bil hudič iz samega pekla. Morate se odločiti. Ali je ta človek bil, in je, Božji Sin ali pa je bil norec, če ne še kaj hujšega."

p. Anton

Božji Sin se je učlovečil zaradi našega odrešenja,

Bog je postal človek, da bi človeka povzdignil za božjega posinovljenca. Bog je s tem najbolje razodel svojo ljubezen do ljudi. Skrivnost božjega učlovečenja je skrivnost najgloblje božje ljubezni do padlega človeka. Da bi Bog svojo ljubezen pokazal čim bolj konkretno, je potreboval v Jezusu Kristusu človeške roke, ki so delile dobrote, človeške noge, ki so hodile iz kraja v kraj, človeško srce, ki je ljubilo in še danes ljubi vsakega človeka. V Jezusu je po našem tako nepopolnem in nebogljenem svetu hodil Bog sam in ga s tem posvetil.

Največja resnica krščanstva je Jezus sam. On je najpopolnejše razodetje Boga. Na Jezusu vidimo, kako je Bog dober, ljubeč in usmiljen. Za našo vernost je prava podoba o Bogu zelo pomembna, kajti napačna podoba o Bogu nas vodi proč od njega.

"Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16).

Pri vsaki mašni daritvi se ta Očetova ljubezen do nas na zakramentalni način ponavzočuje. Čim bolj se bomo vključili v Kristusa in živeli kakor on, tem bolj ga bomo spoznali, tem bolj bomo spoznali tudi Očeta.

Pascal piše: "Brez Jezusa Kristusa mora človek ostati v grehu in bedi; z Jezusom Kristusom je človek rešen greha in bede. V njem je vsa naša svetost in vsa blaženost. Zunaj njega je le greh, beda, zmote, tema, smrt, obup." 

Jezus je pot do vere v Boga Očeta.

 Sam je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni" (Jn 14,6).

Pascal piše: "Boga poznamo le prek Jezusa Kristusa ... Ne le da Boga ne poznamo brez Jezusa Kristusa, ampak tudi sami sebe poznamo le po Jezusu Kristusu. Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami."

Za izhodišče in cilj svoje vere imamo Jezusa, njegovo osebnost in njegov nauk. Njemu lahko verjamemo. On je govoril resnico. Njegova čudovita osebnost je najboljši dokaz za resničnost krščanstva.

Navedimo nekaj misli kardinala Newmana: "Osebnost našega Gospoda, kakor jo rišejo evangelisti, že sama sebe spričuje in ne potrebuje še zunanjega dokaza ... 'Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modreca,' pravi Rousseau, 'potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.' In svoj dokaz stopnjuje takole: 'Ko bi bil njegov lik zgolj slovstvena stvaritev, bi bil avtor tega večji čudež od samega junaka.'...

Če naj vera živi, mora ljubiti, mora ljubeče živeti v Začetniku vere kot v resničnem, živem bitju."

"Če Kristusu ne moreš zaupati, potem ni ničesar več na svetu, čemur bi lahko zaupal!"

Ne samo, da nam Kristus kaže pravo pot, ampak je on sam pot. On nam ne razodeva samo zanesljive resnice, ampak je on sam ta resnica. Kristus nas ne vodi samo do življenja, ampak je on sam to življenje.

Kristus je v človeški zgodovini edinstvena osebnost. Noben verski ustanovitelj se po svoji moralni veličini ne more primerjati z njim, noben nauk z njegovim naukom. Sprejem Kristusa je pomenil za evropske narode vsestranski razvoj, začetek nove kulture. Kjer se je v zadnjih stoletjih začela protikrščanska kultura, tam so ljudje v krizi. Potreben je ponoven sprejem Kristusa. Zato papež Janez Pavel II., in oba papeža za njim, toliko govori o novi evangelizaciji.

Dokler vsaj v neki meri ne doživimo veličine Jezusa Kristusa, bo naša vera bolj neka tradicija kakor naša osebna stvarnost. 

Ali lahko zaupamo Jezusu?

Ali je vse to, kar je učil, resnično? Ko se srečujemo s tem vprašanjem, je treba, da smo za resnico odprti, da nas ne zavajajo kakšni predsodki. Jezusova dela, njegov nauk, njegovi čudeži, njegovo vstajenje od mrtvih, zlasti pa njegova čudovita osebnost nas bodo prepričali, da se ga bomo z vsem srcem oklenili in ga vzljubili za vse življenje. Da se seznanimo z njim, pa je treba vzeti v roke Novo zavezo in jo s sprejemljivim srcem in razumom brati, premišljevati in po njej živeti.

Ko enkrat z vsem srcem vzljubimo Kristusa in se ga oklenemo kot svojega središča, nam ni težko sprejeti njegovega nauka, njegove Cerkve, verskih resnic, ki jim rečemo tudi dogme.

Vittorio Messori (* 1941), priljubljeni italijanski duhovni pisatelj, od doma ni imel verske vzgoje. Z Jezusom se je srečal šele, ko je pripravljal svojo doktorsko nalogo. Kupil si je Pascalove Misli. Ta knjiga govori tudi o Kristusu. Messori je, spodbujen od Pascalovih Misli, vzel v roke evangelij, ki je napravil nanj silen vtis:

"Bral sem ga in to je bil zame pravi šok: na tistih maloštevilnih in skopih straneh sem našel pravilne odgovore na vsa svoja vprašanja. In spoznal sem, da sem, ne da bi se zavedal, iskal Kristusa. Bil sem nadvse srečen, da sem ga srečal. Vendar se moje iskanje tedaj ni nehalo... Ko je bil tisti prvi šok mimo, se mi je samo od sebe porodilo vprašanje: te stvari, ki sem jih bral, so lepe, dobre, dejansko dajejo življenju neki smisel, toda ali so tudi resnične? Ali je zgodovinska osebnost ali sad verske domišljije kakšne ločine? Ali se lahko zanesem nanj. To so se mi zdela pomembna, temeljna vprašanja. Nekdo, ki se je rodil in odraščal v katoliškem okolju in kulturnem izročilu, si teh vprašanj mogoče niti ne zastavlja; ali zato, ker so po njegovem že razrešena, ali pa tudi zato, ker se boji, da bi ga raziskovanje privedlo v slepo ulico in bi se tako ves grad njegovih gotovosti sesul. Jaz, ki nisem bil obremenjen z vezmi te vrste, nisem čutil nobenega strahu ter sem svobodno in sproščeno iskal. Bil sem celo pripravljen vse zavreči, če bi na koncu svoje raziskave odkril, da tistih gotovosti ni mogoče zagovarjati."

Iz tega študija o Jezusu je nastala knjiga Kdo je Jezus, ki jo imamo tudi v slovenskem prevodu.

Ljudje se srečujejo s Kristusom na različne načine. Nekateri ga sprejmejo in se ga oklenejo že v otroštvu, drugi v zrelih letih. To je včasih tudi na bolj nenavaden način.

Pascal pravi: "Jezus Kristus je vrh vsega in središče, kamor vse teži. Kdor ga pozna, ve za smiselnost vsega" (556).

Pisatelj Alojz Rebula (* 1924) je v knjigi Smer nova Zemlja zapisal: "Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prásílo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda."

Kardinal Newman pravi: "Kristjana takole prav opredelimo: človek, ki išče Kristusa. Ne išče dobička, odlikovanja, oblasti, nasladnosti ali udobja, gre marveč le za Odrešenikom, Gospodom Jezusom Kristusom.

To je po Svetem pismu bistveno znamenje kristjana, temeljna poteza, ki iz nje izvira vse drugo."

"Ne imejmo le vere v Kristusa, temveč Ga tudi pričakujmo! Ne le upajmo Vanj, tudi bedimo zaradi Njega! Ne imejmo le ljubezni do Njega, temveč tudi hrepenenje po Njem! Ni dovolj, da ga poslušamo; čakajmo tudi na nagrado, ki je On sam.

Ni dovolj, da je On cilj naše vere, upanja in ljubezni, temveč imejmo obenem za svojo dolžnost, da ne verujemo svetu, da ne upamo v svet, da ne ljubimo sveta."

Mati Terezija pravi: "Ni me strah reči, da sem zaljubljena v Kristusa, zato ker mi pomeni vse." Ne srečuje pa Kristusa samo v posvečeni hostiji, ampak tudi v pomoči potrebnem človeku: "Naše delo nas kliče, da vidimo Jezusa v vsakem človeku. Jezus nam je povedal, da je On tisti lačni človek. On je nag. On je žejen. On nima doma. On trpi. To so naši zakladi ... Oni so Jezus. Vsak posebej je Jezus v svoji boleči preobleki."

O Jezusu govorijo tudi svetni viri.

Omenjata ga slavna rimska zgodovinarja tistega časa, in sicer Tacit v Letopisih (okrog l. 115/17) in Svetonij v Življenjepisu cesarja Klavdija (okrog l. 120) ter cesarski namestnik Plinij Mlajši (l. 111-113) v Pismih. Navaja ga tudi judovski zgodovinar Jožef Flavij v Judovskih starožitnostih (l. 93/94).

Ti spisi govorijo o Jezusu kot zgodovinski osebnosti, omenjajo njegove čudeže, nauk, učence, mesijansko poslanstvo, smrt in govorice glede njegovega vstajenja.

O obstoju kristjanov že v prvem stoletju in o njihovem verovanju pričajo arheološke najdbe, ki hkrati dokazujejo verodostojnost krščanskih poročil v evangelijih in Apostolskih delih ter drugih novozaveznih spisih.

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (22) Objemaš me v Jezusu Kristusu

Jezus Kristus je glavna osebnost Svetega pisma. Ta najpomembnejša knjiga na svetu je pravzaprav zbirka dvainsedemdesetih knjig, ki so jih v potekanju skoraj dveh tisočletij napisali zelo različni pisatelji.

Glavni vir zanesljivih poročil o Jezusu je Nova zaveza. Njeno besedilo se je ohranilo nespremenjeno. Nobene stare knjige ni, ki bi jo potrjevali tako stari in tako razširjeni rokopisi, kakor potrjujejo Novo zavezo.

Ali so štirje evangeliji in drugi novozavezni spisi zanesljiva poročila o Jezusu? Zadnjih dvesto let so Sveto pismo strokovnjaki zelo skrbno in temeljito raziskovali. Tako lahko rečemo, da nobena knjiga ni tako vsestansko preiskana kakor prav ta. Evangeliji so vesela novica o Jezusu, zapisana apostolska pridiga. Apostoli in drugi učenci so veselo novico o Jezusu takoj po prihodu Svetega Duha po vsem tedanjem rimskem cesarstvu najprej ustno oznanjali.

Res je, da je bil prvi evangelij – to je Markov – napisan šele trideset let po Jezusovi smrti. Vendar so takrat glavne priče Jezusovega delovanja, njegove smrti in vstajenja še živele. Če bi bilo v evangeliju zapisano kaj takega, kar bi Jezus ne bil delal in učil, bi te priče takšen evangelij odločno zavrnile.

Markov evangelij in drugi novozavezni spisi razločno kažejo, kako so prvi oznanjevalci na različnih krajih oznanjali o Jezusu isto vsebino. To dokazuje, da so Jezusov nauk in njegova dela verno zapisali, nikakor pa si niso izmislili nekaj svojega, drugačnega od Jezusovega nauka in njegovega odrešenjskega delovanja. Najvažnejše dogodke iz Jezusovega življenja so v glavnem zapisali vsi štirje evangelisti: Marko, Matej, Luka in Janez.

Molite z menoj!

V fatimskih sporočilih je takoj od začetka močno navzoča molitev. To dokazujeta obe molitvi, ki ju je angel pri prvem in tretjem prikazanju naučil pastirčke in je z njimi tudi sam molil. Hkrati jih je k molitvi na začetku prvega prikazanja povabil: »Molite z menoj!« Ob slovesu jim je naročil: »Tako molite!« Molili niso le z ustnicami in s srcem, ampak s celotno držo telesa; niso le klečali, ampak so bili s celotnim telesom sklonjeni do tal, da so se s čelom dotikali zemlje. To je drža spoštovanja in češčenja pred neskončno svetim in vzvišenim Bogom. Od tedaj naprej so bili otroci več ur sklonjeni do tal in so ponavljali molitev, ki jo je naučil angel.

Značilne so angelove zadnje besede: »Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.« Pozorna so vsa nebesa, vsi angeli in svetniki, vsa Presveta Trojica! Posebej sta pozorna Jezus in Marija. Omenjeni sta njuni Srci, ki sta kakor eno Srce, in simbolizirata njuno ljubezen do nas ljudi. S tem je nakazana njuna posredniška vloga pri Bogu. Mati Marija je v povezanosti s svojim Sinom, ki je v polnem pomenu edini srednik, srednica vseh milosti; tudi tiskih, za katere pastirčki in z njimi mi prosimo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo.

Po prikazanju in razodetju angela je Bog pastirčkom začel odpirati okno upanja. Bog se približuje postopoma in se prilagaja sprejemljivosti človeka.

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (10) Moj Bog, verujem vate, molim te

Bilo je spomladi leta 1916, v času, ko so Lucija ter bratranec Frančišek in sestrična Jacinta vedno skupaj pasli. Lucija se na paši ni več družila s prejšnjimi tremi tovarišicami. Da bi bili sami, so se domenili, da bodo pasli le na ozemlju svojih staršev. Frančišek in Jacinta sta bila za naprej z Lucijo navzoča pri vseh prikazovanjih angela 1916 in Device Marije 1917.

Angela so fatimski pastirčki videli trikrat, in sicer spomladi, poleti in jeseni leta 1916. To je bil “angel miru”, v drugem prikazanju pa se je predstavil kot “angel Portugalske”. O teh videnjih Lucija pripoveduje v drugem in četrtem Spominu.

Prvič se je angel prikazal, kot se Lucija spominja, spomladi 1916 v kraju Loca do Cabeso (izg. Loka du Kabesu). Pastirčki so pojedli malico in odmolili rožni venec ter se začeli igrati s kamenčki. Ob upoštevanju drugega in četrtega Spomina Lucija poroča:

»Po nekaj trenutkih igranja je zavel močan veter, zamajal je drevesa in pogledali smo, kaj se godi, kajti dan je bil jasen. Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep. Bolj ko se je bližal, tem jasneje smo mogli prepoznati poteze njegovega obraza. Bili smo presenečeni in napol zamaknjeni. Molčali smo. Ko je prišel do nas, je rekel:

‘Ne bojte se, sem angel miru, molite z menoj!’

Pokleknil je na zemljo, se s čelom sklonil do tal in nas povabil, da smo trikrat ponovili naslednje besede, ki jih je izgovarjal:

‘Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.’

Potem ko smo to trikrat ponovili, je vstal in rekel:

‘Tako molíte! Srci Jezusa in Marije sta pozorni na vaše goreče prošnje.’

Nato je izginil.

Njegove besede so se tako globoko vtisnile v naš spomin, da jih nikdar nismo pozabili. Od tedaj smo jih dolgo molili sklonjeni do tal, včasih tako dolgo, da smo od utrujenosti celo popadali po tleh. Prijateljema sem takoj priporočila, da moramo skrivnost ohraniti zase; in tokrat sta me, hvala Bogu, uslišala.

Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil, in ponavljali vedno isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še vedno zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.

Nihče od nas ni mislil na to, da bi govoril o prikazanju ali priporočal, naj ga hranimo zase. Slednje je bilo samo po sebi razumljivo. Bilo je tako notranje, da ni bilo lahko reči o tem tudi le ene same besede. Morda nas je zato tako prevzelo, ker je bilo prvo.«

Lucija poroča, da so se ob prikazanju angela vsi trije pastirčki vrgli na tla, ker jih je k temu »prisilila neka nadnaravna sila«. Frančišek angela ni slišal, ampak ga je samo videl. Molitve se je naučil šele, ko je slišal Lucijo in Jacinto. Ni mogel tako dolgo klečati sklonjen do tal kakor dekleti. Nadaljeval je na kolenih ali sede in se potem opravičil:

»Jaz ne morem biti tako dolgo sklonjen kakor vidve. Hrbet me tako boli, da ne morem nič več.«

O pomenu prvega angelovega prikazanja je sestra Lucija proti koncu svojega življenja zapisala:

»To je sporočilo vere: 'Moj Bog, verujem vate.' Verujem, da si edini pravi Bog, Stvarnik vsega, kar je, edini Gospod neba in zemlje, edini vreden, da ti služimo, te molimo in ljubimo. Ker verujem, te molim in upam vate, kajti od tebe prihajajo vse dobrine, se izročam v tvoje očetovsko naročje in zaupam v tvojo ljubezen, saj si moj Odrešenik.

Ljubim te, ker si edini vreden moje ljubezni. Želim ti poplačati z enako ljubeznijo, s kakršno me ti ljubiš« (LP 20).

Angelova molitev je hkrati jedrnata izpoved treh Božjih kreposti, vere, upanja in ljubezni, ki smo jih prejeli že pri svetem krstu kot temelj, ki ga je s pomočjo Božje milosti treba vse življenje razvijati. So kakor rože, ki jih moramo stalno zalivati in s pomočjo Svetega Duha iz njih živeti. Skupaj z molitvijo so osnova in abeceda vsakega krščanskega življenja.

Z navedeno angelovo molitvijo pa ne obujamo samo vere, upanja in ljubezni, ampak tudi prosimo odpuščanja za tiste, ki živijo brez vere, upanja in ljubezni. Tako se pridružujemo Jezusu na križu, ki svojih nasprotnikov ni obsojal ali celo preklinjal, ampak je zanje prosil Očeta: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Fatima je v tej luči klic k poglobljeni veri, upanju in ljubezni. Pastirčke je angel takoj od začetka povabil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.

Že prvo prikazanje angela miru spomladi 1916 je razodelo glavni problem moderne družbe, pred sto leti in danes: izginjanje vere in z njo molitve, upanja in ljubezni. Mnogi so izgnali Boga iz svojih src, vanj ne verujejo, ne upajo in ga ne ljubijo. Boga so izrinili tudi iz javnega življenja. Bog, ki je ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), hoče zaustaviti duhovno propadanje človeštva. Še več, hoče ga na mnoge načine privesti do spreobrnjenja. Eden od njih so tudi fatimski dogodki.

Pastirčki so stopili v Božjo šolo, ki jih je naučila svetega življenja. Značilno je, da Bog ne začne s kritiko grešnega človeštva, ampak z vzgojo treh pastirčkov, ki so kakor jedro novih skupnosti lepega krščanskega življenja, ki je življenje v veri in molitvi, upanju in ljubezni.

Angel poučuje s svojim zgledom. Kar uči pastirčke, najprej sam izvršuje. Pastirčki ga le posnemajo, ko se, kakor angel, vržejo na kolena in se s čelom dotaknejo zemlje ter molijo.

Lahko rečemo, da so bila vsa tri angelova in vseh šest Marijinih prikazovanj več ali manj povezana s tremi Božjimi krepostmi in z molitvijo. Pastirčki so angela in Marijo sprejemali kot Božja odposlanca.

Nima srca, da bi te zapustila

Mati ljubi svojega otroka tudi, kadar je grd, umazan in bolan. Naj bodo tvoje napake, tvoja mlačnost in tvoje nezvestobe še tako velike, vrzi se v naročje svoje Matere: »Glej, tvoja mati!« To so Jezusove besede na križu.

Ona nima srca, da bi te zapustila. Po vsakem svojem padcu, pojdi ponižno pred svojo Mater in objokuj smrt njenega Sina po tvoji krivdi. Sprejela te bo. Sprejela je Janeza za svojega sina, sprejela je desnega razbojnika in Marijo Magdaleno…

Un minuto con Maria

Da bi živeli v Duhu, živimo v Mariji!

Da bi živeli v Duhu, živimo v Mariji! Načelo je morda presenetljivo, vendar ni novo. Veliki pričevalci Duha, kot so: Marta Rubin, Maksimilijan Kolbe, p. Maria Eugenio in nedvomno Ludvik Grignion Montfortski, so prispevali k osvetlitvi vloge, ki jo ima Devica Marija pri odrešenju ljudi. Marijina skrivnost je v tem, da je ona sama Božja skrivnost. Bog je zaupal Mariji nalogo, da je Besedo rodila v sebi in da jo rojeva v nas, da bi živeli v Duhu.

Bogu je ugajalo »izročiti« svojega Sina Devici Mariji v roke, tako da je postala njegova Mati. Zatorej, če želim postati sin v Sinu, sem povabljen od samega Kristusa, da se izročim Mariji »Materi« (Jn 19,26). Bolj kot se v molitvi obračam na Marijo, jo častim in ljubim, toliko bolj častim Boga, čeprav je v tem času moje srce popolnoma okupirano z Marijo.

Zdrava Marija, ta vzvišena marijanska molitev je obenem kristološka molitev: »Blagoslovljen je Sad…« Kako bi mogli ločiti Mater od njenega Sina? Bolj ko se izročam Mariji, bolj se izročam Bogu. Bolj kot se posvečam Mariji, bolj omogočam Duhu, da me vsega prevzame. Un minuto con Maria

Šopek Materi Mariji Mati Božja iz Lavasine

V 16. stoletju je bilo v kraju Lavasina na Korziki majhno ribiško pristanišče ob izlivu istoimenskega potoka. Tu je živela ribiška družina Danese, ki je trgovala z Rimom. Zgodilo se je, da so imeli v Rimu dolžnike, ki so bili nelikvidni in niso mogli poravnati dolga. Dolžniki iz Rima so predlagali družini Danese, da jim v zameno za dolg pošljejo Marijino podobo. Družina Danese, ki je živela na Korziki, kjer zelo častijo Devico Marijo, je ponudbo sprejela.

Podobo na platnu, delo pomembnega avtorja, so poslali iz Rima skrbno zapakirano in zavarovano, da se na poti ne bi poškodovala. Na veliko presenečenje družine Danese je ob odprtju zavitka izpadel iz njega znesek denarja v višini dolga.

Ob tem dogodku in po poizvedbi v Rimu je družina Danese ugotovila, da gre za »čudežni znesek«. Odločili so se, da bodo znesek namenili postavitvi malega svetišča in v njem izpostavili v češčenje Marijino podobo. Mala kapelica je sprejela do 20 ljudi.

Leta 1675 je živela v kraju Bonifacio frančiškanska tretjerednica sestra Marija. Zbolela je za zelo hudo boleznijo, ki ji je deformirala vse ude in povzročala hude bolečine. Po več letni priklenjenosti na posteljo in hudih bolečinah se je odločila, da gre v Genovo poiskat bolj učinkovito zdravniško pomoč, kot jo je imela v domačem kraju. Nevihta, ki se je razbesnela na poti, je mornarje prisilila, da so pristali v malem pristanišču Lavasina. Tu so bolnico na njeno željo in med molitvijo odnesli v malo svetišče. Bolnica je prosila, naj jo mazilijo z oljem, ki je izgorevalo v svetilki pred Marijino podobo. Njena močna vera je bila nemudoma nagrajena. Njena šest let trajajoča bolezen je v hipu in popolnoma izginila. Temu čudežu so bili priča mornarji. V svojem upravičenem ganotju so kmalu razširili novico po vsej Korziki. Vsi prebivalci otoka so bili ganjeni. Začela so se množična romanja v kapelo, ki se do današnjega dne niso ustavila.

Un minuto con Maria

Težave pri obhajanju prvih petkov

Ko so Italijani že kmalu v začetku leta 1942 začeli zapirati slovenske može in fante in jih iz zaporov pošiljati v razna taborišča, tedaj mnogo vernih mož in fantov ni moglo več nadaljevati pobožnosti prvih petkov.

Marsikje so se za spolnjevanje prvih petkov pojavile težave tudi s strani partizanov. V tretji knjigi o škofu Rožmanu beremo: »Spomladi leta 1942 so slovenski komunisti prešli v odkrito revolucijo. V tem času so prvikrat zavladali tudi v dobrepoljski kotlini in ljudi niso več pustili v župno cerkev. Nihče ni smel več iti iz ene vasi v drugo. Tedaj so se ljudje zbirali pri vaških kapelicah in podružnicah in tam ob nedeljah ves dan skupno molili. Prišel je prvi petek v juliju. Ljudje tudi ta dan niso mogli v cerkev. Tedaj so dobrepoljski duhovniki brez dovoljenja rdečih oblastnikov in kljub izrečni prepovedi odšli iz župne cerkve s ciboriji in šli od vasi do vasi in tam vernike spovedovali in obhajali za prvi petek. Ljudje so klečali okrog kapelic in zasilnih oltarčkov, molili in jokali, se spovedovali in pristopali k obhajilu. Ko je sveto obhajilo bilo končano, so s svečami v rokah spremljali sv. Rešnje Telo do konca vasi. Ko jim je duhovnik na meji vasi podelil še blagoslov z Najsvetejšim, so v žalosti klicali: 'O Bog, zakaj odhajaš od nas?'«

p. Anton

Množično obhajanje prvih petkov

Kako so ljudje resno in v velikem številu obhajali pobožnost prvih petkov, poroča v tretji knjigi o škofu Rožmanu dr. Jakob Kolarič:

»Verniki so svojega škofa razumeli. Odziv na njegovo vabilo za opravljanje prvih petkov je bil zelo velik, mnogokrat naravnost ganljiv. Neki slovenski železničar je na prvi petek šele ob pol enih popoldne naravnost iz službe prišel v cerkev Srca Jezusovega v Ljubljani ter prosil za spoved in sveto obhajilo. Peter Selak v svojih spominih Kako je bilo pred 30 leti opisuje veliko vnemo, s katero so dobri verniki začeli opravljati pobožnost prvih petkov: 'December 1941 je bil izredno lep, suh, brez snega in kar pomladansko toplo je bilo. Na podeželju je bil prvi petek izredno obiskan. Isto je bilo v Ljubljani, posebno pri frančiškanih, kjer so še zunaj čakale dolge vrste ljudi, od preprostega delavca pa do univerzitetnega profesorja za spoved. Naša Dolenjska se je posebno odzvala. Pri nas v Št. Petru (pri Novem mestu) so prejšnji večer, v četrtek, mnogi opravili v farni cerkvi sv. spoved, nato pa uro zadostilne spravne molitve Srcu Jezusovemu. Drugo jutro ob petih sta bila oba, župnik Franc Vovko, kateri je bil od leta 1928 popolnoma slep, a goreč delaven mož, in kaplan, dobri France Pahulje, v spovednici in še nista mogla vseh spovedati pred mašo ob šestih zjutraj. Na Trški gori je bila ista slika. Tam je imel sv. mašo kanonik Frančič, Šentjernejčan. Danes vsi ti blagi duhovniki počivajo na strani Srca Jezusovega. Farna statistika v Št. Petru pove, da je prvi petek bilo v farni cerkvi in na Trški gori podeljenih tisoč obhajil, kljub vsem rovarjenjem in grožnjam nasprotnikov. Tudi sosednje fare so se odlično izkazale. Posebno je bil na višku Št. Rupert, delo dveh velikih pastirjev in mučencev, župnika Nahtigala in kaplana Cvara.' Selak omenja tudi Prečno, kjer je pastiroval župnik-mučenec Janko Komljanec. Št. Jernej, kjer sta delovala župnik Franc Cerkovnik in kaplan Vinko Kastelic, in Novo mesto, kjer se je z velikim uspehom uveljavljal profesor Franc Kek, odličen duhovnik, ki je kot veroučitelj na gimnaziji in kot odbornik raznih katoliških organizacij imel izreden vpliv na mladino. 

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (7)

Apostol prvih petkov

V aprilu 1941 so ljubljansko škofijo in vso Slovenijo zasedle tri sovražne države: Nemčija, Italija in Madžarska. Škof Rožman je videl rešitev samo v češčenju Srca Jezusovega in Marijinega. Njegove okrožnice in navodila v času 2. svetovne vojne govorijo predvsem o tem češčenju in velikem zaupanju vanju.

Sploh se je zelo trudil, da bi svojim vernikom in vsemu slovenskemu narodu izprosil Božjo pomoč v takratnih hudih stiskah. Eno od takih sredstev je bilo zadostilna pobožnost devetih prvih petkov

V Ljubljanskem škofijskem listu je 8. novembra 1941 v posebnem pismu vsem vernikom napovedal obhajanje devetih prvih petkov od 5. decembra 1941 do 4. septembra 1942 (prvi petek v aprilu je bil veliki petek) in naročil duhovnikom, naj besedilo vernikom preberejo »s prižnice zadnjo nedeljo po binkoštih (23. novembra).

Škof najprej razloži, da je bistvo pobožnosti k presv. Srcu Jezusovemu v zadoščevanju za grehe. Z večjo, gorečnejšo in zvestejšo ljubeznijo naj bi mu skušali nadomestiti ono ljubezen, katero mu mnogi odrekajo. Škof ugotavlja, da je tudi v ljubljanski škofiji mnogo žalitev in nehvaležnosti. »Molitev za Božje varstvo in za lastno ohranitev in za večno zveličanje vsega ljudstva moramo podpreti z dejanji zadoščevanja. In to hočemo storiti s tem, da devet prvih petkov dobro pripravljeni prejmemo zadostilno sveto obhajilo.« S to pobožnostjo naj bi dali presv. Srcu odkritosrčno zadoščenje za grehe ljudstva, hkrati pa naj bi privedla do temeljitega spreobrnjenja k Bogu in zvestejšega izpolnjevanja njegovih zapovedi. Za dosego obeh namenov je škof hotel, »da se čim večje število vernikov te pobožnosti udeležuje, tako da bo to res vseljudska pobožnost«.

Škof nato prosi dušne pastirje in katehete, naj na nedelje pred začetkom pobožnosti »v pridigi vernikom pobožnost razlože in priporoče«. Pred začetkom pobožnosti, ki naj bi bila tudi na oddaljenih podružnicah, naj opravijo devetdnevnico, pred vsakim nadaljnjim prvim petkom pa tridnevnico. Duhovniki naj vernike spovedujejo že med devetdnevnico in tridnevnico ter naj preskrbijo dovolj spovednikov.

Škof pravi, da so nekateri to pobožnost že opravili, morda celo večkrat. »Da vas vabim še enkrat, da istočasno skupaj obhajamo to pobožnost, so vzrok strašne stiske sedanjosti, ko ne trpimo samo mi, ampak vsi narodi Evrope. Ponižno moramo priznati, da je Evropa veliko grešila in bila v mnogočem laži-krščanska. Sto in stoletja je zametavala velikanske Kristusove milosti in je tako sama spletla bič, ki jo sedaj tepe. Božje usmiljenje in s tem konec hudih preizkušenj upamo doseči, če od svoje strani skušamo Bogu nuditi zadoščenje za vse grehe in žalitve sveta, in sicer tako, kakor to želi presv. Srce Jezusovo.«

Na koncu je škof Rožman določil pri obhajanju prvih petkov poseben namen: »K osebnemu namenu, ki ga bo vsak zase napravil, imejmo vsi skupno ta namen: 'Tebi, presveto Srce Jezusovo, darujemo to pobožnost prvih petkov v zadoščenje za tiste grehe, zaradi katerih nas je zadela težka preizkušnja, in te prosimo, skrajšaj dneve preizkušnje, reši nas vsega hudega, daj nam kmalu svoj mir in pritegni nas za stalno k sebi.«

Prve nedelje

Prve nedelje

Prof. Strle je redno oznanjal tudi prve nedelje v mesecu, in sicer kot dneve, ki so poleg prvega petka tudi posvečene Srcu Jezusovemu. Hkrati pa so bile prve nedelje dnevi, ko naj bi opravili dobro spoved fantje in možje ter nato pristopili k sv. obhajilu. Tako so imeli na ta dan prednost pri spovedi možje in fantje. Očitno so postopoma kar pridno začeli prihajati k spovedi, saj v oznanilih redno zasledimo opozorila, naj zlasti zadnje pol ure pred nedeljsko jutranjo mašo žene, dekleta in še posebno otroci ne hodijo k spovedi, ker je to rezerviran čas za može in fante. Tako npr. beremo v oznanilih 18. 2. 1962: »Nedelja prva v mesecu, pri spovednici imajo prednost možje in fantje; vsaj pol ure od 6h dalje naj bi bila spoved le za moške, ki ste lepo vabljeni.« 26. 8. 1962 pa je zapisal: »Nedelja je prva v mesecu, posvečena presv. Srcu Jezusovemu; – obenem pa je tudi angelska nedelja. Pri spovedi imajo prednost možje in fantje, ki ste lepo vabljeni. Skušajte priti, kateri le količkaj morete, že pred sv. mašo od 5h dalje, da bodo mogli med sv. mašo priti na vrsto drugi moški. Prosim, da zlasti zadnje pol ure pred sv. mašo ženske osebe in otroci res ne ovirate moških pri spovednici.« 24. 2. 1963 se povabilo za prvo nedeljo v mesecu glasi: »Tisti, ki res ne morete prejeti zadostilnega obhajila na na 1. petek in soboto, ga v isti namen prejmite na nedeljo, ki je prva v mesecu in tudi posvečena Srcu Jezusovemu. Možje in fantje ste na nedeljo toplo vabljeni k zakramentom.«

Iz meseca v mesec se je ponavljal ta ritem prvih petkov, prvih sobot in prvih nedelj. To je bil način širjenja pobožnosti do Jezusovega in Marijinega Srca, hkrati pa način poglabljanja in spreobračanja vsakega posameznika, ki se je vključil v ta mesečni ritem.

dr. Andrej Pirš

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC, Prof. dr. Anton Strle kot častilec Jezusovega in Marijinega Srca (2)

b) Prve sobote

Redno vsak mesec so bile v oznanilih oznanjene tudi prve sobote. Navedimo nekaj primerov njegovih oznanil. 26. 11. 1961 je zapisal: »Sobota je prva v mesecu, posvečena brezmadežnemu Srcu Marijinemu, sv. maša zjutraj ob 6h, po njej litanije MB z molitvami za prvo soboto. Tudi zvečer bo sv. maša ob 6h.« 1. 4. 1962 je prof. Strle oznanil: »Sobota je prva v mesecu, po sv. maši zjutraj pobožnost v čast Srcu Marijinemu in molitve za svetost duhovnikov ter za duhovne poklice. Popoldne po šoli v soboto mesečna spoved za Presko, Seničice in Studenčice. Ob 5h večerna maša, pred in tudi med njo bo spovedovanje, ker bo prišel tuj spovednik, katerega prisotnost res uporabite.« 26. 8. 1962 pa se oznanila glasijo: »Sobota je prva v mesecu, posvečena brezmadežnemu Srcu Marijinemu in molitvam za svetost duhovnikov in za nove duhovniške poklice, kar je naravnost silnega pomena za zveličanje duš in za tisto prenovitev človeštva, ki jo bolj potrebujemo kakor vsega drugega, ker je z njo zajamčeno vse drugo. G. župnik bo na prvo soboto spovedoval zjutraj od 5h dalje. – Popoldne v soboto spoved od 4h dalje za mladino, proti večeru za odrasle iz bližine cerkve.«

Na prve sobote so bile po maši litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu in molitve za nove duhovne poklice ter svetost duhovnikov. Prva sobota je bila hkrati tudi izrazito dan spovedovanja.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca 2013/14

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00 v letu 2013: 29. novembra in 31. decembra; v letu 2014: 31. januarja, 28. februarja, 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013/14 DECEMBER

5. – 8. P. Vital Vider, zakonci z otroki

6. ob 20.00 vigilije za mlade v cerkvi

8. ob 14.30 Bernardova družina

7. – 8. Skupnost Emanuel

13. – 15. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

15. molitvena skupina za duše v vicah

31. ob 20.00 Molitvena noč

Iz samostanske kronike

Od 11. do 13. oktobra je bil p. Anton Nadrah, kot dosedanji predsednik Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, z avtobusom častilcev Najsvetejših Src, na povabilo papeža Frančiška, na Marijin dan za leto vere v Rimu. Med stotisočglavo množico članov različnih marijanskih združenj je imel to milost, da je smel v imenu slovenske skupine pozdraviti papeža Frančiška in mu seči v roko.

V sredo, 16. oktobra, je bila seja odbora Združenja posvečenih, na kateri je bil za novega predsednika izvoljen dr. Alojz Snoj, župnik Stare Loke. Za namestnika je bil izvoljen cistercijan p. Branko Petauer, za tajnico pa je bila izvoljena dosedanja tajnica Dragica Čepar.

V Muzeju krščanstva na Slovenskem je bila 16. oktobra 2013 odprta razstava: Leon Koporc, akad. slikar, Ars sacra/risbe (in memoriam). Razstavo je predstavila avtorica Milena Zlatar, slovesno pa jo je odprl Silvester Gaberšček, sekretar na Ministrstvu za kulturo. Razstava bo na ogled do 19. novembra 2013.

V četrtek, 24. oktobra, smo obhajali s koncelebracijo, ki jo je vodil gospod opat Janez Novak, sedemdesetletnico mučeniške smrti cistercijana patra Placida Grebenca, kandidata v slovenski skupini za razglasitev blaženim. Udeležilo se je je več sorodnikov pokojnega patra.

Istega dne je bila predstavljena knjiga o patru Simonu Ašiču: Samostan Stična – domovanje patra Simona Ašiča. Knjigo je izdala Celjska Mohorjeva družba v sodelovanju s Cistercijansko opatijo Stična. Poleg spremne besede opata Janeza Novaka so v knjigi sodelovali: Anton Nadrah, Luka Vidmar, Maja Ficko in Jože Kukman.

kronist