DOMAČA ZDRAVILA Cimicifuga in druge zdravilne rastline za lajšanje težav v klimakteriju

Menopavza označuje zadnjo menstruacijo v življenju ženske. Obdobje treh let pred tem imenujemo predmenopavzno in obdobje 7 let po zadnji menstruaciji pa pomenopavzno. Celotno obdobje 10 let pa klimakterij. V začetku klimakterija je v jajčnikih še veliko jajčec, vendar nobeno ne dozori. Količini hormonov, estrogena in progesterona se znižata.

Klimakterij spremljajo telesni in duševni simptomi. Telesni so: neredne menstruacije, močne menstruacije, prenehanje menstruacije, navali vročine, potenje, hitrejše bitje srca, glavobol, nespečnost, utrujenost, bolečine v kosteh, mišicah in sklepih, težave s prebavo, napihnjenost in suha nožnica, uvela koža. Duševni simptomi so spremenljivo razpoloženje, depresija, neodločnost, razdražljivost, izjemno dobra volja, jokavost, bojazljivost, zmedenost, vzkipljivost, slabša koncentracija in pomanjkanje energije.

 Čajna mešanica MenoSIT patra Simona Ašiča, ki jo uporabljamo v času klimakterija, vsebuje:

10% list žajblja

20% rastlina plahtice

20% rastlina rmana

30% korenika cimicifuge

20% rastlina materine dušice

Pitje tega čaja lajša težave v klimakteriju žensk. Deluje proti vročinskim valovom, čezmernemu potenju. Težave z nespečnostjo in občutki strahu se zmanjšajo, saj ta čaj deluje še pomirjevalno.

Žajbelj prispeva k dobremu počutju ženske ter zmanjšuje prekomerno potenje. Plahtica in rman se tradicionalno uporabljata pri težavah v klimakteriju. Cimicifuga zmanjšuje potenje, oblivanje, utrujenost in razdražljivost. Znanstveniki so ugotovili tudi, da ima cimicifuga koristne učinke na kostno maso, tako kot estrogeni. Materina dušica rahlo pomirja.

Cimicifuga izhaja iz gozdov Severne Amerike. Lahko jo zasadimo tudi v Sloveniji, saj je trajnica, ki zraste do 1,5 metra visoko. Razveseljevala nas bo z belimi cvetovi, ki pa ne dišijo. Za čaj uporabljamo korenine in korenike, ki jih izkopljemo jeseni.

Značilne spojine v cimicifugi so triterpenski glikozidi. Izolirali so jih več kot 30. Najpomembnejši je cimicifugozid. Te spojine so dolgo veljale za glavne učinkovine. A danes še vedno točno ne vemo, katere učinkovine so odgovorne za učinke, in tudi ne vemo mehanizma delovanja.

Drugi čaji patra Simona Ašiča za lajšanje težav v klimakteriju ženske

1. List plahtice: žlico posušenih listov damo v 0,25 l hladne vode, zavremo, odstavimo za 15 minut in nato odcedimo. Po potrebi pijemo 1-3 skodelice čaja dnevno.

2. List žajblja: v 1 skodelici vode ali vina zavremo 1 žličko zelišča. Precedimo in pijemo čez dan.

3. List bazilike, plod janeža, list poprove mete, cvet sivke, list žajblja: z 0,5 l kropa poparimo 2 žlici mešanice teh zelišč. Pijemo zvečer po 2 skodelici.

4. Korenina cimicifuge, zel črne detelje, storžek hmelja: z 0,3 l vrele vode poparimo 1 žličko te mešanice in pijemo tako pripravljen čaj trikrat dnevno.

5. Brinove jagode, zel njivske preslice: poparimo, pustimo čez noč, pijemo 2 skodelici na dan.

6. Cvet gloga: proti živčnim motnjam srca, nespečnost. Z 0,5 l kropa poparimo 1 žlico cvetov. Za 5 minut odstavimo, precedimo, in pijemo 3 krat dnevno po 1 skodelico med obroki in po njih.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

Blagoslovljen kruh

Menda je bil kvas tisto živilo, po katerem je bilo v času korone največ povpraševanja. Pri tem sem se spomnila na svoje otroštvo, ko so znale ženske speči dober kruh tudi brez kvasa. Proso so zmleli ter iz te moke in grozdnega mošta zamesili testo. Mošt je bil goden za uporabo šele, ko je začel vreti. Včasih so čuli vso noč, da ne bi zamudili pravega trenutka. Iz tega so naredili majhne hlebčke in posušili na soncu Nato so jih zložili v platnene vrečke in obesili na podstrešju. Pred uporabo so jih zdrobili in namočili v mlačno vodo. S takim kvasom zamešen kruh je imel malce kiselkast okus, a pomembno je bilo, da je vzhajal.

Za otroke je bila peka kruha pravo doživetje. Pa ne pri nas doma, ko je mama zamesila štruco iz bele moke in jo spekla v pekaču. Pri babici je bilo vse drugače. Ona je dodala beli moki polovico koruzne. Hlebci niso bili visoki in po vrhu so razpokali, pa tudi sveži niso ostali dolgo. Kljub temu je bil to kruh, katerega okusa ne bom nikoli pozabila. Ko je babica gnetla testo, smo otroci razporedili na klopi peharje, jih pogrnili z belimi prtiči in malce pomokali. Babica je vanje položila testo. Potem je vsak hlebec – navadno jih je bilo šest – posebej pokrižala in ga zagrnila. Ko je kruh vzhajal, je hlebce posadila v peč in nad vsem skupaj še enkrat naredila znamenje križa z besedami: »Sveti križ božji«. Tako je peko izročila v Božje varstvo. Morda je bil Božji blagoslov tisti, ki je naredil njen kruh tako dober.

Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Brezjanski rožni venec

V cerkvi na Brezjah kmalu potem, ko so se začele razmere po koroni sproščati. Še vedno sedimo narazen in žebramo vsak svojo molitev. Ali pa opazujemo tiste, ki se po cerkvi počasi pomikajo proti milostni podobi. Večina hodi sklenjenih rok, nekateri se opirajo na bergle, drugi na spremljevalce. Ob steni na desni strani zbudi mojo pozornost mlado dekle v kavbojkah in pletenem svitru. Njene roke namreč tičijo v žepih kavbojk. Dokaj nenavadno za kraj molitve. Potem pa sledim s pogledom do njenega obraza. Usta se ji rahlo premikajo, ko nepremično zre v zid pred seboj. Toda to ni prazna stena. Na njej je pritrjen ogromen rožni venec. Ko se zagledaš vanj, brez težav nizaš zdrave- in svete- Marije, čeprav jagod ne prebiraš med prsti. V taki zamaknjenosti je razumljivo, da najdejo roke oporo v žepih.

 

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (18)

Mislim, da obstajata dve vrsti vidnosti. Prva je, da te opazijo ljudje, ker jim bodeš v oči. To je lahko mnogokrat tudi iz napačnega nagiba. Nekateri se potrudijo, da so opaženi tudi tako, da delajo slabo. Da ljudje o njih govorijo, ker so ravnali tako, da se je zganila vsa družba. Njihova slaba dejanja so zbudila družbo, jo pretresla in prevetrila. Da, ti ljudje so postali v družbi vidni. Družba ve zanje. Ve, da obstajajo.

Lahko pa kdo postane viden tako, da se trudi narediti nekaj velikega. Da poje, da dobro igra in se uveljavi v svetu kot slaven zvezdnik. Tudi pri takem iskanju prepoznavnosti je lahko zadaj veliko sebičnosti. Hočeš se zato uveljaviti, da bi med ljudmi nekaj pomenil, da bi bil občudovan. Da bi bil mnogim zgled, da bi ljudje o tebi govorili. Ob takih ljudeh se običajno lahko začuti njihova dvoličnost. V svetu imajo dober sloves, veliko se o njih govori kot o velikih zvezdnikih. Veliko ljudi posluša njihove pesmi, se oblači tako, kot se oni oblačijo. Skratka so neke vrste zgled, kako biti opažen, slaven, velik. Pogosto se lahko zgodi, da so ti ljudje v srcu prazni, ubogi. Denar in slava, ki jih obdajata, jim končno ne ponudita odgovorov na njihova najgloblja pričakovanja. V privatnem življenju se pogosto počutijo osamljene, prazne, zato segajo po sredstvih, ki prinašajo navidezno srečo in blaženost. Posegajo po mamilih vseh vrst.

Torej jih vidnost in opaženost ne osrečuje v globini njihovega bitja. Da, iskali so jo na napačni strani. Iskali so jo samo pri ljudeh. Kaj ti pomaga, če danes ves svet govori in piše o tebi. Jutri pa boš pozabljen in tvoje pesmi, tvojega dejanja se nihče ne bo več spominjal. Prišel bo drugi, ki bo nekoliko bolj izviren ali prodoren ter bo kaj hitro osvojil srca ljudi. Vse bo drlo za njim. Na vsakem koraku bodo peli njegove pesmi, se oblačili kot se on oblači, ga posnemali. Toda z njim se bo zgodilo enako. Utonil bo v pozabo.

In še druga vrta opaženosti! Ta ni v tem, da bi te opazili ljudje, pomembno je v tem, da te opazi Bog. Torej je potrebno hiteli proti siju njegovega obličja. Očetovo obličje sije tudi zato, da bi privlačilo ljudi. Pa ne tako kot metulje! Pridejo k siju svetilke pa nič nimajo od tega. Očetovo obličje sije zato, da bi ljudje ob njem doživeli sprejetost, ljubezen in izpolnitev najglobljih hrepenenj. Sij Očetovega obličja ni samo sij, ki privlači. Je predvsem sij, ki izpolnjuje, ki daje. Sij Očetovega obličja je svetloba, ki si jo človek v najgloblji notrini srca želi.

V srcu je kot nek spomin, ki privlači, kot nek okus, ki te vleče, da ga iščeš. Neko hrepenenje, ki te vodi k iskanju. Kot nekaj, kar že poznaš, kar ti ni tuje.

Nastajali smo v siju Očetovega obličja. Ko nas je Bog ustvarjal, nas je gledal, gledal z ljubeznijo. Njegovo obličje je sijalo na novo ustvarjenega človeka. V njegovo dušo se je sij Očetovega obličja zapisal kot nekaj prijetnega, privlačnega, domačega. To človek nosi v sebi. In spomin na to ga vedno znova kliče na pot iskanja Očetovega obličja. V siju Očetovega obličja človek začuti svoj dom, svoj košček nebes.

Ta spomin na lepoto Očetovega obličja človeka kliče na pot k Njemu. Zato hiti k tej svetlobi. V svetlobi Očetovega obličja človeku zasije pravi dan, sebe vidi v pravi luči in tudi druge je sposoben videti. Pa ne samo takšne, kot so na prvi pogled, marveč takšne, kot jih vidi Oče. Sijaj Očetovega obličja je sijaj, ki ne razsvetljuje samo površja, osvetljuje tudi globine srca.

V soju Očetovega obličja zažari vse stvarstvo v pravi luči. Zato človek lahko vidi sebe, druge in vse, kar ga obdaja. Sij Očetovega obličja odpira oči in razsvetljuje srce. V siju Očetovega obličja postajam viden. Vidijo me drugi, vidi me Oče. Toda ta vidnost, ta opaženost ni tista, ki bi budila sebičnost v človekovem srcu. To je opaženost, ki kliče k temu, da bi tudi bližnje naredila vidne. Z drugimi besedami, to je opaženost, ki kliče k služenju. Prepoznavna je v služenju.

Tako so bili prepoznavni svetniki, božji ljubljenci. Niso iskali slave pri ljudeh. Želeli so biti prepoznani pri Očetu. Šli so za najglobljim hrepenenjem svojega srca in dospeli k Očetu, ki jih je čakal. Pričakoval jih je, svetil jim je.

Zdi se mi, da je človekovo življenje kot neke vrste izgubljenost v svetu. Položen si bil v svet, a v srcu ti je ostal spomin na sijaj Očetovega obličja, spomin na lepoto pravega doma. Zato te vse življenje vleče v ta pravi dom. Pot življenja na svetu je iskanje Očetovega obličja. Drobna lučka vedno sije, prijeten spomin vedno privlači. A v svetu je še veliko drugih luči, še mnogo drugih mikov, ki privlačijo. Če človek ne zna razlikovati, kaj je prava luč, se lahko zgodi, da teče v napačno smer. Zgodi se, da spregleda sij Očetovega obličja, da zbledi spomin na pravi dom. Toda kljub temu išče, hrepeni in se trudi najti objem domačnosti, toplino naročja, ki greje. A najdena toplina ni vedno tista, ki greje. Domačnost ni vedno tista, ki sprejema in neguje. Napačen izbor je lahko navidezna toplina, navidezen dom. Ta lahko oropa. Namesto, da bi v objemu prejel in začutil toplino, te še bolj ohladi in ti vzame še tisto malo topline, ki ti je grela srce.

Napačna izbira lahko vodi v osamljenost, čeprav iščeš družbo, te lahko ohladi, pa čeprav bi se rad ogrel. Tako lahko človek blodi v iskanju tega, kar bi ga v njegovi notranjosti potešilo. Postaja hladen, postaja izgubljen. Da, izgubljen, toda ne popolnoma. Oče še vedno čaka, da se iskalec vrne. Očetovo obličje še vedno sije v temine človeškega dne, da bi spregledal in opazil sij njegovega obličja. Da bi opazil sij domačega ognjišča. Saj je Očetov objem, kakor toplina domačega ognjišča.

Oče čaka in gleda v daljave. Vidi sina, ki hodi po poteh tega sveta, vidi sina, ki tava v teminah in hladu posvetnosti. Želi ga zopet prižeti k srcu in ga ogreti v svojem objemu.

Izgubljeni sin je začutil, da tava v temi. Začutil je, a je ostal sam brez Očetove bližine. Toda spomin na sij Očetovega obličja – hrepenenje po Očetovem objemu – ga je vlekel nazaj, nazaj k Očetu. Čutil je breme, ki si ga je naložil v tem svetu. Čutil je, da je izdal Očetovo ljubezen. Toda spomin, kako lepo mu je bilo pri Očetu, ga je klical nazaj k domačemu ognjišču. Zavedal se je, da je nevreden, da bi zopet užival toplino Očetovega objema. Ni več mogel zdržati v temi, želel je priti vsaj v bližino Očetovega obličja. Da bi bil zopet obsijan z vsaj enim malim drobcenim žarkom, ki izhaja iz Očetovega obličja.

Sklenil je, da se bo vrnil. Sklenil je, da bo odložil vso težo greha, ki si ga je naložil na ramena. Toda kako se znebiti teže? Kako odložiti breme greha? Začutil je, da ga samo Očetova beseda more osvoboditi teže njegove zablode. Vstal je in se vlekel k Očetu. Ni upal, da bi bil sprejet kot sin. Želel je samo to, da bi bil lahko deležen samo enega malega žarka, ki sije z Očetovega obličja. Želel si je samo to, da bi ga Oče opazil in ga pogledal. Zdelo se mu je, da ga bo že Očetov usmiljeni pogled osvobodil in mu odvzel težo zablode. Ni pričakoval besede odpuščanja. Želel je biti le kot oni, ki vsak dan delajo v Očetovi hiši.

Bolj ko se je bližal domu, težje je bilo breme, ki ga je nosil. Vedno bolj ga je peklo, da je zapustil svetlobo Očetovega obličja. Obdajala ga je trda tema, a čutil je, da mora nazaj k luči. Luč, luč! Samo to mu je odzvanjalo v srcu. Hotel je luči, hotel je k svetlobi. Dovolj mu je bilo teme. Nikamor ni videl. Taval je in se spotikal. Vsakokrat, ko je želel vstati, je opazil novo luč, je želel življenja v luči. A izkazalo se je, da tista luč, ki si jo je takrat želel, ni bila prava luč. Zasvetila mu je v poželenju, nato hitro ugasnila v še globljo temo. Zdelo se mu je, da umira v temi. Bil je brez vsega. Oropan vsega, le spomin na sijaj Očetovega obličja mu je ostal.

Oče ga je opazil. Začutil je, da se vrača. Začutil je, da mu je težko, da je izgubil vse, kar je imel. Milo se mu je storilo, ko je videl, kako izgubljeni sin leze proti njemu. Vedel je, da je do konca ponižan, do konca ubog. Sklenil je, da bo posvetil v njegovo revščino, zasijal v njegovo temo. Razprl je roke in se sklonil k sinu, ki je bil izgubljen. K sinu, ki je želel samo žarek njegove ljubezni. Objel ga je z obema rokama. Močna roka sinovega Očeta ga je trdo prijela in ga dvignila, materinska roka njegovega Boga ga je božala in mu odpuščala. Zopet je sina obsijal sij Očetovega obličja, obsijala ga je ljubezen ljubljenega Očeta.

Začutil je dom, začutil je ljubezen. Začutil je, da vidi, da zopet vidi okoli sebe. Videl je Očeta, videl je njegove delavce, opazil je brata. Opazil je svojo umazanost, opazil je svojo nebogljenost, opazil je Očetovo lepoto. Njegov obraz je sijal in ga ogreval. Zopet je bil doma, zopet je bil tam, kjer je začel svoje življenje.

Hotel je spregovoriti, hotel prositi odpuščanja. Ni bilo glasu, beseda ni šla iz grla. Samo srce je kričalo: Oče, odpusti mi! Grešil sem! Bal se je, da ne bo zmogel Očetu povedati, po kaj je prišel. Strah ga je bilo, da ne bo ostal za zmeraj v Očetovi hiši. Toda strah je bil odveč. Brezpredmetna je bila skrb. Oče je slišal klic njegovega srca. Slišal ga je, segel mu je v globino srca. Odpustil mu je in ga objel z ljubeznijo. Kako bi mogel ostati hladen ob toliki revščini? Kako bi mogel zapreti srce pred sinom, ki prosi? Sin je klečal pred Očetom in prosil življenja. Prosil je, da bi mu bilo odpuščeno. Oče ga je sprejel, ne samo v bližino svojega doma. Sprejel ga je k svojemu ognjišču, sprejel ga je v svoj objem.

Dal mu je prstan na roke in sandale na noge. Oblekel ga je v svatovska oblačila. Ukazal je, naj pripravijo gostijo. Sin, ki je taval v teminah smrti, je oživel. Tisti, ki je bil izgubljen, je spet najden. Vrnil se je v svetlobo Očetovega obličja, vrnil se je v življenje.

Zadnji od naše skupine sem ostal pri sliki Izgubljenega sina. Da, tudi jaz se bom moral posloviti od nje. Nimam te sreče, da bi lahko ostal pri njej več dni. Da bi počasi pil iz nje tisto, s čimer jo je prepojil ta veliki umetnik. Za trenutek sem lahko prisluhnil molitvi njegovih barv, poslušal govorico njegove vere, ki jo je upodobil na tem platnu.

Toda v življenju je tako. Vsak trenutek je postaja. Ko ga dosežeš, moraš že naprej do naslednje postaje. Prišli smo še do ene velike dvorane s stopniščem. Za tem je sledilo še nekaj sob z različnimi kipi in drugimi umetniškimi predmeti. Nazadnje smo prišli v pritličje v velik obokan prostor. Obok je bil neometan, da so se lepo videle opeke s katerih je zgrajen. Tam je bil oddelek z umetninami iz Egipta. Kar precej jih je bilo. Zdi se, da so carji tudi tam zbirali in kupovali, kar je bilo mogoče kupiti. Še ena soba je bila s predmeti iz Egipta. Potem se je zopet pokazala Laokontova skupina, ki nas je pozdravila že na začetku ogleda. Koliko ur smo prebili v Ermitažu, ne vem. Gotovo jih je bilo kar nekaj. Toda videli smo samo delček tega, kar tam hranijo. Ogledali smo si samo Nevsko smer.

p. Branko Petauer

 

Kontemplacija – Bog v meni, jaz v njem

Gospodov pogled ne naredi vedno enakega učinka, čeprav ostane v sebi vedno enak. Prilagaja se namreč zasluženju tistih, ki jih pogleda. Nekatere navda s strahom, drugim pa prinese tolažbo in varnost: »Pogleda zemljo in ta se strese« (Ps 103,32), nasprotno pa je isti njegov pogled Mariji vlil milost: »Ozrl se je na nizkost svoje dekle in glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi« (Lk 1,48). Podobno se je ozrl na nevesto; ona se ni tresla, ne jokala, kakor Peter, saj ni bila navezana na zemljo kakor on. Njej je dal v srce veselje, z ogovorom pa izpričal, s kakšnim čustvom jo je pogledal.

O njem namreč bereš oboje: – da gre ogenj pred njim in da je on sam ogenj.

Mojzes pravi o njem, da je »použivajoč ogenj« (5 Mz 4,24). Oba ognja pa se med seboj razlikujeta po tem, da ima pred-idoči vročino, ljubezni pa ne; žge, pa ne preoblikuje, poriva, a ne povzroči napredka. Naprej je poslan samo zato, da te zbudi in pripravi ter hkrati pouči, kaj si sam iz sebe, potem ti bo toliko bolj ugajalo, ker boš kmalu postal po Božji milosti. Drug ogenj, ki je Bog sam, sicer tudi použiva, a ne povzroča bolečin; gori prijetno, zdravilno izžiga. Je res žareče oglje, ki pa pregrehe tako izžiga, da dušo nekako pomazili. Spoznavaj torej Gospodovo navzočnost po moči, ki te preobrazi, in po ljubezni, ki te razvnema. Zakaj »Desnica Gospodova je mogočno delovala« (Ps 117,16).

Naj se pa ta sprememba desnice Najvišjega ne pokaže drugače kakor v gorečnosti duha in v nehlinjeni ljubezni, tako da bo tak človek lahko rekel: »Srce je zažarelo v meni in ko sem razmišljal, je zagorel ogenj« (Ps 38,4, (57,7). Ko pa je ta ogenj že použil vse grešne madeže in vso rjo pregreh in ko je vest že očiščena in pomirjena, sledi nenadoma neka nenavadna širina duha. V dušo se razlije luč, ki razsvetljuje razum za boljše razumevanje Svetega pisma in poznavanje skrivnosti. Po mojem se daje drugo v naše lastno zadovoljstvo, prvo v spodbudo bližnjih.

Prava in čista kontemplacija je taka, da dušo najprej razvname z ognjem Božje ljubezni, nato pa jo včasih napolni z gorečo željo pridobivati za Boga take, ki ga bodo podobno ljubili. Zato s kar največjo pripravljenostjo prekine mir molitvenega življenja in se preda naporu oznanjevanja. Ko se je nekaj časa posvečala tej službi, se s toliko večjo vnemo povrne k molitvi, kolikor bolj se zaveda, da jo je pretrgala v večjo korist. In ko ponovno okusi blaženost kontemplacije, se še bolj okrepljena in z običajnim zaletom povrne k delu za duše.

Ljubi tudi Bog: tega si ni izposodil od kod drugod, počelo ljubezni je v njem samem. Zato ljubi toliko bolj, saj ljubezen ni v njem neka njegova lastnost, ki jo ima, ampak on sam je ljubezen. Katere pa ljubi, jih ima za prijatelje, ne za služabnike. Iz učitelja jim postane prijatelj, sicer svojih učencev ne bi imenoval prijatelje, če bi to v resnici ne bili.

Vidiš, da se pred ljubeznijo umakne celo veličastvo. Tako je, bratje: ljubezen nikogar ne sumniči, pa tudi nikogar ne zaničuje. Enako gleda na vse, ki se dovršeno ljubijo in v sebi sami izenačijo visoke in nizke. Ne naredi jih le enake, ampak eno.

sv. Bernard