Gospodov pogled ne naredi vedno enakega učinka, čeprav ostane v sebi vedno enak. Prilagaja se namreč zasluženju tistih, ki jih pogleda. Nekatere navda s strahom, drugim pa prinese tolažbo in varnost: »Pogleda zemljo in ta se strese« (Ps 103,32), nasprotno pa je isti njegov pogled Mariji vlil milost: »Ozrl se je na nizkost svoje dekle in glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi« (Lk 1,48). Podobno se je ozrl na nevesto; ona se ni tresla, ne jokala, kakor Peter, saj ni bila navezana na zemljo kakor on. Njej je dal v srce veselje, z ogovorom pa izpričal, s kakšnim čustvom jo je pogledal.
O njem namreč bereš oboje: – da gre ogenj pred njim in da je on sam ogenj.
Mojzes pravi o njem, da je »použivajoč ogenj« (5 Mz 4,24). Oba ognja pa se med seboj razlikujeta po tem, da ima pred-idoči vročino, ljubezni pa ne; žge, pa ne preoblikuje, poriva, a ne povzroči napredka. Naprej je poslan samo zato, da te zbudi in pripravi ter hkrati pouči, kaj si sam iz sebe, potem ti bo toliko bolj ugajalo, ker boš kmalu postal po Božji milosti. Drug ogenj, ki je Bog sam, sicer tudi použiva, a ne povzroča bolečin; gori prijetno, zdravilno izžiga. Je res žareče oglje, ki pa pregrehe tako izžiga, da dušo nekako pomazili. Spoznavaj torej Gospodovo navzočnost po moči, ki te preobrazi, in po ljubezni, ki te razvnema. Zakaj »Desnica Gospodova je mogočno delovala« (Ps 117,16).
Naj se pa ta sprememba desnice Najvišjega ne pokaže drugače kakor v gorečnosti duha in v nehlinjeni ljubezni, tako da bo tak človek lahko rekel: »Srce je zažarelo v meni in ko sem razmišljal, je zagorel ogenj« (Ps 38,4, (57,7). Ko pa je ta ogenj že použil vse grešne madeže in vso rjo pregreh in ko je vest že očiščena in pomirjena, sledi nenadoma neka nenavadna širina duha. V dušo se razlije luč, ki razsvetljuje razum za boljše razumevanje Svetega pisma in poznavanje skrivnosti. Po mojem se daje drugo v naše lastno zadovoljstvo, prvo v spodbudo bližnjih.
Prava in čista kontemplacija je taka, da dušo najprej razvname z ognjem Božje ljubezni, nato pa jo včasih napolni z gorečo željo pridobivati za Boga take, ki ga bodo podobno ljubili. Zato s kar največjo pripravljenostjo prekine mir molitvenega življenja in se preda naporu oznanjevanja. Ko se je nekaj časa posvečala tej službi, se s toliko večjo vnemo povrne k molitvi, kolikor bolj se zaveda, da jo je pretrgala v večjo korist. In ko ponovno okusi blaženost kontemplacije, se še bolj okrepljena in z običajnim zaletom povrne k delu za duše.
Ljubi tudi Bog: tega si ni izposodil od kod drugod, počelo ljubezni je v njem samem. Zato ljubi toliko bolj, saj ljubezen ni v njem neka njegova lastnost, ki jo ima, ampak on sam je ljubezen. Katere pa ljubi, jih ima za prijatelje, ne za služabnike. Iz učitelja jim postane prijatelj, sicer svojih učencev ne bi imenoval prijatelje, če bi to v resnici ne bili.
Vidiš, da se pred ljubeznijo umakne celo veličastvo. Tako je, bratje: ljubezen nikogar ne sumniči, pa tudi nikogar ne zaničuje. Enako gleda na vse, ki se dovršeno ljubijo in v sebi sami izenačijo visoke in nizke. Ne naredi jih le enake, ampak eno.
sv. Bernard
Ni komentarjev:
Objavite komentar