Menda je bil kvas tisto živilo, po katerem je bilo v času korone največ povpraševanja. Pri tem sem se spomnila na svoje otroštvo, ko so znale ženske speči dober kruh tudi brez kvasa. Proso so zmleli ter iz te moke in grozdnega mošta zamesili testo. Mošt je bil goden za uporabo šele, ko je začel vreti. Včasih so čuli vso noč, da ne bi zamudili pravega trenutka. Iz tega so naredili majhne hlebčke in posušili na soncu Nato so jih zložili v platnene vrečke in obesili na podstrešju. Pred uporabo so jih zdrobili in namočili v mlačno vodo. S takim kvasom zamešen kruh je imel malce kiselkast okus, a pomembno je bilo, da je vzhajal.
Za otroke je bila peka kruha pravo doživetje. Pa ne pri nas doma, ko je mama zamesila štruco iz bele moke in jo spekla v pekaču. Pri babici je bilo vse drugače. Ona je dodala beli moki polovico koruzne. Hlebci niso bili visoki in po vrhu so razpokali, pa tudi sveži niso ostali dolgo. Kljub temu je bil to kruh, katerega okusa ne bom nikoli pozabila. Ko je babica gnetla testo, smo otroci razporedili na klopi peharje, jih pogrnili z belimi prtiči in malce pomokali. Babica je vanje položila testo. Potem je vsak hlebec – navadno jih je bilo šest – posebej pokrižala in ga zagrnila. Ko je kruh vzhajal, je hlebce posadila v peč in nad vsem skupaj še enkrat naredila znamenje križa z besedami: »Sveti križ božji«. Tako je peko izročila v Božje varstvo. Morda je bil Božji blagoslov tisti, ki je naredil njen kruh tako dober.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar