Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 15. avgust 2022

Dež ob koncu tridnevnice

Don Bosko je šel za tridnevnico pred praznikom Vnebovzetja Device Marije pridigat v župnijo na podeželju Montemagno blizu Torina. Strašna suša je ogrožala popolno uničenje pridelka krompirja, ki je v tej pokrajini glavna poljščina.

V uvodnem govoru tridnevnice je don Bosko rekel: »Moji bratje, če boste te tri dni prihajali k pridigam in se boste spravili z Bogom pri dobri spovedi, vam obljubljam, da bo ob koncu tridnevnice prišel obilen dež, ki bo osvežil vaša polja.« Ko se je govornik spustil s prižnice, se mu je približal razburjeni župnik in mu rekel: »Don Bosko, kaj ste obljubili? Dež ob koncu tridnevnice?«

»To sem rekel?« je vzkliknil presenečeni don Bosko.

Pri vsaki pridigi je bila cerkev polna in ljudje so trumoma oblegali spovednice. Vse ljudstvo, ki je imelo pogoje, je šlo zjutraj na praznik Vnebovzetja k obhajilu. Popoldan ob koncu tridnevnice je bila cerkev nabito polna. V tem trenutku je na nebu brez oblakov sonce veselo sijalo na navzoče.

Ko je prišel čas, da bi se don Bosko povzpel na prižnico ob koncu magnificata, je vidno vznemirjen poslal cerkovnika, da bi šel opazovat nebo, medtem pa je sam potiho molil tole molitev: »Dobra Mati, ne moreš jih razočarati. Poglej na njihovo gorečnost!« Zakristan se je vrnil in rekel: »Na obzorju je dejansko velik oblak v obliki orožnikovega klobuka, vendar ne obljublja nič resnega.« Don Bosko je šel na prižnico. Ko še ni izrekel deset stavkov, je nenadoma močno zagrmelo. Zaslišalo se je šumenje željno pričakovanega dežja!

p. Jean-Marie

Vir: La clé du trésor (Ključ zaklada)

Objavljeno v: Recueil marial, 1980, avor Albert Pfleger, marist

 

sobota, 6. avgust 2022

Vtisi, zahvale in prošnje

Zahvala! Dragi troedini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh. Z veliko hvaležnostjo in spoštovanjem sva sprejela in molila ob kipu naše drage Matere Božje fatimske. Hvala za vse milosti, za uslišanje prošnje in dobroto, ki jo prejemamo po tvojih priprošnjah, Mati Marija. Hvala ti za Alenko, Tejo, Tanjo, za vse naše najbližje, za vse preskušane, bolne in trpeče, ki smo jih in jih bomo tudi v bodoče vključevali v molitev. Dragi kip naše Nebeške Mamice pa naj še naprej spremlja Božji blagoslov.

Hvaležna Danica in Matjaž V.

 

Fatimska Marija, hvala ti za obisk našega doma in naše družine. Hvaležni smo ti za tvoj blagoslov, ki si nam ga prinesla. Hvala ti za vse milosti. Varuj našo družino in ostale družine. Še naprej nas podpiraj in vodi po pravi poti življenja. Hvala ti za vse,

družina Vrbič.

 

Mati Božja, hvala za ponujeni čas, da smo ob Tebi postali, za trenutek pozabili na vsakdanjost, da smo ob Tebi strnili svoje misli in poglobili pogled vase,

družina Koprivnikar.

 

Fatimska Mati Božja. Hvala ti, da si domovala v našem domu. Prosimo te, varuj in vodi nas, družina Čečelič.

 

Nebes Kraljica, iztegni svoje roke, blagoslovi naše mesto, starše in otroke (napis na Piramidski kapeli). Mati Marija, ki si ena sama v Fatimi, Lurdu, Medžugorju, na Piramidski in Ptujski gori, prosi za nas. Naj čimprej zmaga tvoje Brezmadežno Srce.

 

Šla si na pot. Pripravi pot, pripravi dom, kjer si bodo tvoji ljubljeni lahko oddahnili, odložili breme zla in hudobije, ki se je zgrnilo nadnje. Naj najdejo dom za teh nekaj let tu na zemlji, kakor si ga ti z Jožefom, po preganjanju in bežanju, našla v Nazaretu. Naj bo to dom, kjer si bodo odpočili, umirili in se lahko razveselili drobnih stvari vsakdanjega življenja. Naj bo to dom, kjer se bodo tako umirili, da bodo lahko prišli do globin Božje ljubezni, modrosti, moči, poguma, vztrajnosti in imeli moč za odpuščanje, ki jih bo osvobodilo vezi preteklosti.

T. B.

 

Fatimska Mati Božja,

hvala za naše zdravje, hvala za naše veselje, srečo in mir. Hvala za vse, kar imamo. Lepo te je bilo imeti z nami.

Družina Plošnik in Jančič

 

Fatimska Mati Božja,

hvala za tvojo fizično podobo v našem domu, za vse molitve, ki smo jih ob tebi trosili in prosili. Tvoja navzočnost je za nas bila dragocena in sveta. Prosimo te, da to toplino in ljubezen neseš tudi v domove drugih naših bratov in sester v Kristusu. Hvala ti za vse milosti in vso nebeško pomoč, ki smo jo bili deležni.

Hvaležna družina B.

 

Draga mati Marija!

Veš, draga naša nebeška Mati, danes je dan, ki se močno razlikuje od mnogih drugih dni v letu in desetletij, ki jih preživljamo v naši domovini, na naši materi zemlji. Danes je dan, ko sem se morala davnega leta 1986 s svojimi najbližjimi posloviti od svoje drage mame, »bakice« Julke. Slovo je šlo iz Ljubljane v Zagreb k očetu Srečku na Mirogoj. Hvala ti, draga mati Marija, da si, verjamem, prav včeraj obvarovala Zagreb s svojo materinsko priprošnjo, da se ni ustavil in padel dron na naselje študentskega doma na Jarunu. Verjamem, ljubljena Mati, da si ti, tako kot že tolikokrat, uresničevala in uslišala molitve milijonov ljudi v naši domovini in v svetu, ki prosimo za mir in konec tega brezupnega boja v Ukrajini. Prosim te za milost rešitve vseh ljudi, ki so v zmoti in brezupno »rešujejo« svoja življenja s to brezčutno vojno, ki so jo morali preživljati v taboriščih in izgnanstvu tudi moji, naši starši pred več kot sedemdesetimi leti.

Pozdravljena, ljubljena Mati Marija, hvaležni, da te lahko gostimo v podobi tvojega kipa in v zaupanju vate smo združeni v molitvah in hrepenenju po svobodi v lepih sončnih dneh, za vse, ki so v naših dobrih mislih in srcih,

Danica in Matjaž

 

Draga Marija, iz srca se ti zahvaljujem, ker si obiskala najin dom. V teh sedmih dneh, ko si bila pri naju doma, si naju navdajala z upanjem, združevala v molitvi in poslušala vse najine skrbi, izpovedi in prošnje. Tvoje neprestano sklenjene roke v molitvi so nam lahko velik zgled. Hvala ti, draga Mati, za vse, kar nam nudiš in česar se velikokrat sploh ne zavedamo, dokler tega ne izgubimo. Hvala ti za topel, miren dom, hrano, zdravje in da imamo vse, kar fizično potrebujemo. Prosim te, ozri se na vse ljudi, ki tega nimajo, in jim pomagaj in jim daj vse, kar potrebujejo. Ne pozabi na vse trpeče, ki so najbolj potrebni tvoje pomoči. Naj na svetu prevladata mir in sloga. Hvala ti za Jezusa, ki je dal našemu življenju smisel. Daj, da bomo hodili po njegovi poti in ga nekoč objeli in uživali v kraljestvu, ki nam ga je pripravil. Prosim te, naj nikoli ne pozabimo, od kod prihajamo, in da je naš pravi dom v nebesih skupaj za našimi najdražjimi, ki nas tam z odprtimi rokami in nestrpno pričakujejo in se nas veselijo. Prosim te za zdravje moje babice, pomoč pri maturi in ogromno blagoslova pri nadaljnjih pomembnih odločitvah, ki jih bom morala sprejemati. Prosim te za mir na svetu in za oporo, ko mi je najtežje. Vodite me po pravi poti in dajte mi moč, da bom luč v tem velikokrat temačnem svetu. Marija, žal nam je, da odhajaš iz najinega doma, a obenem veva, da boš tudi, ko prestopiš druga vrata, bedela nad nama. Hvala ti, naša draga fatimska Marija.

N. B. in T. B.

četrtek, 4. avgust 2022

Mala Marija romarica v mariborski dekaniji

V mariborski dekaniji roma fatimska kapelica zadnja 4 leta v veliko veselje mnogih družin in posameznikov. Priložen ji je tudi spominski zvezek, knjiga, kamor lahko vsakdo zapiše svoje vtise, misli, molitve, zahvale …, ki se porodijo ob takem milostnem obisku. Mnogi se ob njej slikajo in lepe trenutke podelijo preko Facebooka ali MMS. Ljudje so zelo veseli, »da se ji ne mudi«, da je lahko tokrat tudi po cel teden na enem naslovu. »Da se lahko pri njej »nacartamo«, mi je z navdušenjem in hvaležnostjo povedala mama več otrok. Mnogi bi jo radi povabili še k sorodnikom in prijateljem iz drugih dekanij, kjer njihova kapelica žal »ne roma« po dekaniji. Molimo, da bi se v vsaki dekaniji našel kdo, ki bi se za to zavzel. Saj je Njena želja, da jo sprejme in se ji posveti vsako srce.

Molivka iz Mariborske škofije

 

torek, 2. avgust 2022

Arški župnik ves Marijin

Ko je bil Janez Marija Vianney star štiri leta, je dobil v dar lep rožni venec. Njegova mlajša sestrica Marjeta ga je tudi hotela imeti. Otroka sta se zanj sprla in stepla. Mati je razsodila, naj ima rožni venec Marjeta. Janezu je rekla: »Daj ji ga, iz ljubezni do Boga.« Janezu pa je dala lesen kipec Matere Božje, ki je bil na zidku pri peči. Silno se ga je razveselil. Ko je bil star enaindvajset let, je o tem kipcu rekel: »O, kako sem imel rad ta kip. Nisem se mogel ločiti od njega ne podnevi ne ponoči. Nisem mogel mirno spati, če ga nisem imel s seboj v postelji. Ljubezen do preblažene Device je bila moja prva ljubezen. Ljubil sem jo, preden sem jo poznal.«

Ko je zazvonilo Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na stol, pokleknil in molil. Jemal ga je s seboj na pašo živine. Tam je v vdolbino neke trhle vrbe večkrat postavil kipec Matere Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za zidove cerkve.

S sestro Marjeto, ki je bila z njim na paši, sta večkrat iz ilovice gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej pa ga je dal žgati.

Janez in Marjeta sta bila na paši večinoma sama. Zgodilo pa se je, da so tu pa tam prišli na Vianneyev travnik tudi drugi pastirji. Tedaj so uprizorili procesijo. Zvrstili so se v vrste s križem na čelu in molili ter prepevali svete pesmi. Janez je pozneje povedal: »Za župnika pri teh otroških procesijah sem bil skoraj vedno jaz.«

Janez je že zelo zgodaj začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem. Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«

Naslednje jutro je prišla k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta prišla z bratom domov, je dejal materi: »Mati, imejte vedno zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega brata in nisem prav nič utrujen.«

Janez Vianney je rad govoril o Devici Mariji in je bil vse življenje z njo tesno povezan. Ko je pozneje študiral modroslovje kot pripravo na bogoslovje, se je po navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik.

Vse življenje je gojil prisrčno pobožnost do Matere Božje; to pobožnost je prinesel iz domače hiše. Ohranil je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je ura bíla, je zmolil zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.

Dne 1. maja 1836 je svojo župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno srce, ki še danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na prižnici prebral imena vpisanih in jih položil v Marijino srce.

Marijine praznike je arški župnik obhajal zelo slovesno. Izredno veliko ljudi je bilo pri svetem obhajilu. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.

Na vseh pročeljih arških hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.

Izredno slovesno je bilo v Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. Tega leta je papež razglasil versko resnico o Marijinem brezmadežnem spočetju. Vianney je z veliko zavzetostjo pripravljal svojo župnijo in romarje na ta praznik. Imel je več govorov. Vse vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se prodal.«

Dne 8. decembra zvečer je pri svojem govoru vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla ostati še naprej.«

Posebno slovesna je bila na praznik Brezmadežne razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat. Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«

Življenjepisec Jakob Kolarič je zapisal: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20 let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje nebeške Matere.«

O Marijinem brezmadežnem Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Po zgledu Janeza Marije Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater, vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu, ter se ji popolnoma izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji najbolj približa.

p. Anton