Poletna vročina se je nagibala. Prav vroči dnevi so minili in avgust se je začel prevešati v drugo polovico. Novo šolsko leto je bilo na vidiku. Opat Avguštin je imel skrbi z novimi fantiči, ki so začeli prihajati v samostan. Že med počitnicami so prihajali očetje, da so se pogovorili o stroških šolanja in datumu prihoda. Iz Ribnice, bolj natančno iz Dolenjih Lazov, je prišel oče Franc Grebenc, ki je želel pripeljati sina Jožefa v samostansko šolo. Opat Avguštin ga je prijazno sprejel. Pogovorila sta se o vsem potrebnem. Oče Franc je dejal, da so doma bolj revni in da ne bo mogel veliko plačati za šolanje. Namenil se je, da bi v samostan za stroške šolanja pripeljal kravo, ki jo je posebej za to redil. Opat Avguštin mu je dejal, da sprejme njegovo ponudbo. Na srce mu je položil, naj še sam fanta nagovori, da se bo z vsem žarom zagrizel v učenje. Če ima fantič radovedno glavo in dobre delovne navade, ne bo težav z učenjem.
Oče Grebenc je vesel odšel domov. Seveda kar peš, saj za vlak ni bilo denarja.
Dan pred velikim šmarnom pa je zgodaj zjutraj privezal kravo k vozu. Na voz je naložil vse, kar je mali Jožef potreboval, zapregel živino in odpeljala sta se proti Stični. Popoldne sta prispela v samostan. Jožef se je hitro pomešal med fantiče, ki so že prišli pred njim. Sprva so bili vsi boječi, pozneje pa so si postali dobri prijatelji. Oče je prenočil v samostanu. Zjutraj se je poslovil od sina, ga pokrižal na čelo in odšel.
Fantje so se hitro navadili drug na drugega. Malega Jožefa so imeli za veselje, ker je drugače govoril kot drugi. Kadar jo je po ribniško zarobil, so se mu veselo nasmejali. To mu ni bilo nerodno. Pozneje jim je nalašč ponagajal, da je s kakšno sočno ribniško vsem izvabil smeh na usta.
Proti koncu avgusta so se zbrali že vsi, ki so nameravali priti. Nabralo se jih je kar lepa skupina. Z vseh vetrov so prišli. Nekaj jih je bilo iz Štajerske, nekaj Gorenjcev, Dolenjcev in Jožef iz Dolenjih Lazov pri Ribnici.
Proti koncu meseca so bili že bolj domači. Pater prefekt jih je uvedel v dnevni red. Bil je z njimi ves dan. Skupaj so molili, tudi jedel je z njimi. Nekega sončnega dne jim je razkazal ves samostan. Ogledali so si križni hodnik z obednico. Šli so na klavzurni vrt in se srečali z brati, ki so delali na vrtu. Čudili so se urejenim in negovanim gredam. Zelenjava je rasla in se bohotila, da je bilo veselje gledati. V sadnem vrtu so dobili vsak nekaj sadja. Najbolj so jim teknile slastne hruške maslenke, ki so bile sladke, da je bilo veselje. Tudi kuhinjo in klet so si ogledali. Na Polževem vrtu so tekali pod košatim orehom. Ob strani pa so bile delavnice. Mizarska, kovaška, kjer je ustvarjal brat Nivard. V vogalu so si ogledali novo stiskalnico. Vse se jim je zdelo izredno veliko. Strmeli so in gledali, saj je bil les še ves svetel. Tako velike stiskalnice še nihče od fantičev ni videl. Vpraševali so, koliko nateče iz ene stiskalnice. Pater prefekt jim je povedal, da okoli 800 litrov. Živahni Jožef Grebenc je hitro zlezel pod podest stiskalnice in zaklical, da je tam prostora za celo stanovanje. Čeprav je bilo tam temno, bi pod njo lahko stanoval. Pod podestom je bila zbita zemlja, ki bi bila dobra za kopanje rovov in lukenj.
Na Prelatovem vrtu so fantiči videli nov velik sadovnjak. Na eni zahodni strani so bile lepe njive. Skoraj v sredi vrta pa je kraljeval velik kozolec. Na koncu ogleda so šli še v samostansko mlekarno. Tu je bilo vsega dovolj, da so napasli svoje radovedne oči. Kaj takega še nikoli niso videli. Brat Peter jih je prijazno sprejel in jim razkazal vse stroje za predelavo mleka. Peljal jih je tudi v skladišče sira. Na policah so sijali veliki hlebci sira. Bili so tako lepo rumeni, da so se marsikomu pocedile sline. Ko so prišli do konca skladišča, je brat Peter vzel velik hlebec sira in ga prerezal na pol. Pokazala se je zrela sredica z velikimi luknjami. Začel je rezati polovico hlebca na manjše kose. Otroci so ga tiho gledali. Potem je vsakemu izmed njih dal v roke kos sira. Fantiči so bili čisto iz sebe. Mnogi izmed njih sira še sploh niso videli. Tudi mali Jožef je z velikim spoštovanjem držal kos sira v roki. Ni vedel, kaj bi z njim. To je bilo prvič, da je imel sir v roki. Doma sira niso nikoli kupovali, ker so bili revni. Dobili so samo domačo skuto, ki jo je pripravila mama, kadar se je mleko sesirilo. Tudi mleka niso veliko pili, ker so prodali vse, kar se je dalo prodati. Iz bližnje Ribnice so prihajali ljudje, ki so imeli radi domače mleko.
Po ogledu mlekarne so si ogledali še mlin. Tam je ropotalo in drug drugega so komaj slišali. Veliki valji so se vrteli in mleli žitno zrnje. Moka je mirno tekla v predale, otrobi pa so odtekali v poseben predal. Vse je bilo tako novo in zanimivo. Še posebno so se čudili, da so mlinske kamne gnali mali motorji, katerih jermenice so se zelo hitro vrtele.
V samostanu je bilo za kmečke otroke veliko novega. Veliko čudo je bila elektrika. Zavrteti je bilo treba malo stikalo na steni, in že je bila vsa soba svetla. Nič niso rabili sveč, nič petrolejke, nič vžigalic. V samostanu so svetili na električno energijo že od leta 1919. Takrat so za mlinom postavili električno turbino, ki je proizvajala elektriko za razsvetljavo in stroje.
Nobeden od fantov tega ni poznal. Bili so večinoma iz revnih kmečkih hiš, vajeni, da so svetili s petrolejkami. Pa še tega so zelo varčevali, ker je petrolej bil drag. Vsa dela so na domovih opravljali brez strojev. Mlatili so s cepci, kosili s kosami in grabili z grabljami. Tu in tam so videli, da so bogati ljudje obračali mrvo s pripravo, ki so jo gnali konji.
Prvega septembra so začeli pouk. Domači patri so bili njihovi učitelji. Tudi v šoli je bilo veliko novega. Posebej latinščina in grščina. Ta je bila vsem tuja. V šolah v domačih krajih so se naučili le malo nemškega jezika. Treba je bilo krepko zagrabiti in ves čas porabiti za učenje. Mnogim učenje ni delalo preglavic. Bili so nadarjeni in odprte glave za uk. Jožef Grebenc se je z vso vnemo zakopal v latinsko slovnico. Kmalu si je zapomnil sklanjatve, tudi besede so mu hitro ostale v spominu. Pri grščini je bilo malo težje, ker se je bilo treba najprej naučiti še nove abecede.
Mladi gimnazijci so hitro napredovali v znanju. Če je kateremu težje šlo, so bili patri pripravljeni popoldne še posebej utrjevati snov. Tudi opat Avguštin jim je rad pomagal, da so si hitreje usvojili snov.
Skozi vse šolsko leto so patri učitelji spraševali dijake in ocene zapisovali v posebne redovalnice. Prave ocene pa so dobili na vsakega pol leta, ko so prišli profesorji iz Gimnazije kralja Aleksandra iz Ljubljane. Pri njih so vsi stiški dijaki opravili izpite v pisni in ustni obliki. Potem so dobili spričevala, ki so bila veljavna povsod. Običajno ni bilo težav pri izpitih, saj so se stiški patri potrudili, da so njihovi gojenci predpisano snov dobro obvladali.
Dijaki so bivali v Stari prelaturi. Imeli so skupne spalnice, v katerih sta vladala red in tišina. V učilnicah so imeli dopoldne pouk, popoldne pa so pod budnim očesom patra prefekta utrjevali snov in delali domače naloge. Vsi so se potrudili za prizadevno učenje, saj so vedeli, da so starši zanje veliko žrtvovali. Marsikateri starši so morali doma pošteno zategniti pas, da so lahko svojim sinovom omogočili šolanje. Čeprav so bili dijaki še otroci, so bili vajeni trdega dela že od doma. Že starši so jim privzgojili delovne navade, da jim pohajkovanje in lenarjenje ni prišlo na misel.
Dnevni red je bil za dijake posebej prilagojen. Zjutraj so imeli skupno molitev. Tudi svete maše so se udeležili vsak dan. Menihi so jih uvajali tudi v skrivnosti duhovnega življenja. Poleg rožnega venca so jih učili tudi premišljevanja in osebne molitve. Poudarjali so, da mora biti molitev srečevanje in pogovor z Jezusom. Molitev ni samo brbljanje, ampak zaupno bivanje z Jezusom. Učili so jih, naj si vsak osebno vzame čas in moli za svoje starše ter se Bogu zahvaljuje, da so mu omogočili šolanje.
Menihi so mlade dijake dobro razumeli. Vedeli so, da jih od mladosti in življenjske razigranosti kar razganja. Zato so jih vodili na daljše sprehode in se z njimi tudi igrali. Razumeli so, da potrebujejo prosti čas, da se malo raztresejo in pozabijo na učenje. Ko spet sveži stopijo v učilnice, si lahko učno snov bolje zapomnijo. Imeli so tudi svoj pevski zborček. Pater prior Evgen jih je učil koralnega petja. Ko so se dobro naučili nekaterih koralnih maš, so jih peli pri raznih slovesnostih v stiški baziliki. Tiste, ki so bili pevsko in glasbeno še posebno nadarjeni, so zbirali v samostanski godbi. Priključili so se godbi na pihala.
Jožef je kar pil znanje. Še zlasti mu je bilo všeč, kadar je pater pri pouku latinščine spregovoril kaj o zgodovini starega Rima. Takrat so Jožefu kar ušesa zrasla. Trudil se je, da ne bi preslišal nobene patrove besede. Zgodovina ga je še posebno zanimala.
Ob mladih dijakih je bilo veliko veselja. Lepo je bilo spremljati njihov napredek v znanju. Bili pa so ob njih tudi grenki trenutki. S tistimi, ki so bili malo manj nadarjeni, so se patri posebej trudili, da bi jim pomagali pri učenju. Nekateri so z njihovo pomočjo priplezali na zeleno vejo in uspeli. Nekaterim pa ni uspelo. Take so odslovili in jih poslali nazaj na dom. To slovo je bilo vedno grenko, saj je opat Avguštin vsakemu srčno želel pomagati do izobrazbe. A preko naravnih danosti ni bilo mogoče iti.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar