Jezus nas uči: »Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme, in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu odpre. Ali pa: kdo med vami bo dal svojemu sinu kamen, če ga prosi kruha? Ali mu bo dal kačo, če ga prosi za ribo? Če torej vi, čeprav ste hudobni, znate svojim otrokom dajati dobre darove, koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo« (Mt 7,7–11).
Naš Gospod je svoje učence na prosilno molitev pogosto navajal. Najlepša molitev, ki nas jo je naučil, očenaš, je sestavljena iz sedmih prošenj. Poglejmo nekaj Jezusovih navodil, ki so nam jih ohranili evangelisti:
»Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosite, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,7).
»Resnično, resnično, povem vam: Če boste kaj prosili Očeta v mojem imenu, vam bo dal. Do zdaj niste ničesar prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje dopolnjeno« (Jn 16,23s).
Apostol Janez, ki je te Jezusove besede v evangeliju zapisal, je v svojem Prvem pismu govoril o prošnji k Božjemu Sinu:
»In to je zaupanje, ki ga imamo vanj, če kaj prosimo po njegovi volji, da nas sliši. In če vemo, da nas sliši, kadar kaj prosimo, vemo, da že imamo to, kar smo od njega prosili« (1 Jn 5,14s).
Jezus naglaša pomen zaupne vere. Prositi je treba v Jezusovem imenu, to je v povezanosti z njim kot posrednikom in v skladu z njegovo voljo. Moramo pa tudi sami spolniti nekatere pogoje. Ko v prošnji nekaj pričakujemo od Boga, ne smemo pozabljati, da tudi Bog nekaj pričakuje od nas. Potrebno je odpustiti, če imamo kaj proti komu. Očeta je treba prositi v Jezusovem imenu, kar pomeni v povezanosti z Jezusom, ki je naš srednik pri Očetu. To se uresničuje, če smo po veri in ljubezni tako tesno povezani z njim, da smo neposredno deležni njegovega občestva z Očetom. Kristus nam je s svojo smrtjo in vstajenjem vse milosti zaslužil. On jih tudi deli. Krščanska molitev je molitev v imenu Jezusa Kristusa.
Tudi sv. Pavel spodbuja kristjane: »V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse« (Ef 5,20).
Pisatelj Alessandro Manzoni je s svojimi otroki stal ob bolniški postelji svoje žene. Otroke je povabil:
»Zmolimo zdravamarijo za bolno mater.« Ko so jo odmolili, je dodal: »Zdaj pa zmolimo še eno zdravamarijo za vse, ki so nam storili kaj hudega ali nam še vedno želijo kaj hudega. Tako bo Bog raje sprejel in uslišal molitev za našo bolno mater.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar