ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Posvetitev župnije Novo mesto - Šmihel leta 1988

Papež Janez Pavel II. je razglasil Marijino sveto leto, ki je trajalo od binkošti 1987 do praznika Marijinega vnebovzetja 1988. Takrat je bilo priporočeno, naj bi se župnije posvetile Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V župniji Novo mesto - Šmihel smo to izvedli meseca maja 1988 ob sklepu celodnevnega češčenja sv. Rešnjega telesa.

Tridnevnico pred posvetitvijo je vodil prof. dr. Ivan Pojavnik. Za posvetitev smo pripeljali v šmihelsko župnijsko cerkev kip fatimske Matere Božje, ki smo si ga za to priliko sposodili iz podružnične cerkve na Uršnih Selih (župnija Toplice). Pred tem kipom smo ob sklepu celodnevnega češčenja posvetili celo župnijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Kmalu so se pokazali presenetljivi sadovi te posvetitve. Število nedeljnikov se je zvečalo za eno tretjino (od 750 na 1000), število obhajil letno za eno šestino (od 30.000 na 35.000). Povečalo se je število krstov za 40%, zmanjšalo se je število pogrebov. Pred posvetitvijo je bilo razmerje med krsti in pogrebi približno 1:1 (50:50), po posvetitvi pa je bilo razmerje med krsti in pogrebi približno 2:1 v korist krstov (70:35). Število prvoobhajancev se je tudi dvignilo za približno 40% (od 50 na 70 ali še malo več); enkrat se je prijavilo 11 nekrščenih v prvi veroučni razred, tako da je bilo treba vse te tik pred prvim svetim obhajilom še krstiti. Povečalo se je tudi število članov molitvene skupine. Sodelovanje župljanov pri življenju in delu župnije je bilo v tem času zelo živahno in spontano.

Adolf Mežan, tedanji župnik

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SADOVI POSVETITVE PRED 20 LETI IN DANES Starejša poročila in pričevanja naj nam bodo spodbuda in zgled za današnjo posvetitev in obnavljanje posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu in življenje iz nje. Posvetitev v župniji Ljubljana – Ježica

Dejanje izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu ne predstavlja le ene izmed možnih pobožnosti. Svoj izvor ima v osrednjem dogodku zgodovine odrešenja. Ko nas je Kristus s svojo smrtjo na križu odrešil, je postalo Njegovo prebodeno Srce pribežališče in vir milosti za vsakega človeka. Pred tem je Jezus izročil svoji Materi učenca, ki ga je ljubil. In Marijo je v uri, ko je s Sinom na neki način soodreševala svet, postavil za Mater človeštva in vsakega človeka. Njej se izročamo in priporočamo na naši poti k Bogu.

Najprej je Božje Srce ljubilo nas, ne mi njega. V uri, ko je bilo telo našega Odrešenika na križu povzdignjeno z zemlje, je vse pritegnil k sebi. V svoje Srce, v svojo ljubezen, usmiljenje, mir, veselje, tolažbo ...

V Gospodu je naša rešitev in Mariji moremo izročiti naša hrepenenja, bolečine in upanja. Poglabljamo svojo vero in zaupanje v Jezusovo in Marijino Srce, da bi mogli v polnosti osmisliti svoja življenja.

Jezus je sv. Marjeti Alacoque obljubil: “Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.”

Sv. Jacinta Marto je že zelo bolna Luciji naročila: “Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu ...”

V naši župniji smo se začeli pripravljati na posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu v prvi polovici leta 1999. Takratni župnik je pobudo naših škofov in Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu sprejel z velikim veseljem. O tej pomembni odločitvi smo se najprej pogovarjali na seji župnijskega pastoralnega sveta ter sprejeli načrt priprave na posvetitev. Župljani smo bili povabljeni in spodbujeni k oživitvi pobožnosti prvih petkov in sobot. Od začetka priprav do prve posvetitve je minilo devet mesecev. Tako se je sama priprava začela z namenom in možnostjo opravljanja prvih petkov in sobot do praznika Marijinega brezmadežnega spočetja. Kar lepo število župljanov je do omenjenega dne opravilo pobožnost devetih prvih petkov in sobot. Poleg tega smo bili povabljeni k bolj rednemu obisku Najsvetejšega pri sicer že več kot deset let potekajočem tedenskem češčenju.

Sredi leta je k nam prišel novi župnik. Tudi on je sprejel pobudo kakor tudi samo pripravo na posvetitev , ter se zavzel, da bi jo dobro opravili. Pred samo posvetitvijo, na pragu jubilejnega svetega leta 2000, pred praznikom Marijinega brezmadežnega spočetja smo imeli devetdnevnico. Pri večernih mašah smo po besednem bogoslužju premišljevali posamezne odlomke iz knjižice Nihče nima večje ljubezni. Udeležba je bila velika. Že mesec dni pred tem pa smo začeli zbirati prijave za posvetitev posameznikov in družin. Ob predstavljenih podobah se je na prijavni list vpisalo nekaj več kot osemdeset naslovov. Največ je bilo družin, ostali pa so se vpisali posamezno. Pri družinah so bila vpisana imena družinskih članov.

Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu smo opravili na večer pred Marijinim praznikom, tj. 7. decembra 1999. V cerkvi se je zbralo zelo veliko ljudi. Pri sami posvetitvi kakor tudi pri celotnem bogoslužju je bilo preprosto, vendar slovesno vzdušje. Ob oltarju je stal kip Brezmadežne. Marsikdo se je še po bogoslužju zadržal v cerkvi.

Na isti praznik v letu 2000 in letu 2001 smo imeli obnovitev posvetitve. Pred tem dejanjem smo imeli devetdnevnico, pri kateri smo premišljevali vsebino knjižice Nihče nima večje ljubezni in proučevali misli iz zbirke V šoli najsvetejših Src - št. 1 – tj. iz Devetdnevnice.

V juniju leta 2001 smo pri večernih svetih mašah premišljevali odlomke iz “vrtnic” Bodite sveti iz zbirke V šoli najsvetejših Src – št. 2.

Lojze Čemažar

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (27) »Naj se hranim z nebeškim Kruhom in živim iz evharistične daritve«

V stari zavezi je prerok Izaija napovedal: »Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja« (Iz 12,3). O tej vodi je Jezus v razgovoru s Samarijanko dejal: »Kdor bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,14). Ob drugi priložnosti je Odrešenik povabil: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije« (Jn 7,37).

Studenec odrešenja je Jezusovo prebodeno Srce. Iz tega Srca z veseljem zajemamo in pijemo posebno takrat, kadar se udeležimo Jezusove evharistične daritve in pri njej prejmemo sveto obhajilo. Evangelist Janez poroča, da sta iz Jezusovega prebodenega srca pritekli kri in voda. Kri pomeni Jezusovo krvavo daritev na križu in evharistično daritev, voda pa pomeni Svetega Duha in zakrament krsta. Če smo povezani z Jezusovim Srcem, smo v središču naše vere. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more in mora prenoviti. Vsaka mašna daritev je srečanje z Jezusovim presvetim Srcem, z Njegovo največjo ljubeznijo. Sveta evharistija je najodličnejši dar Jezusovega prebodenega Srca. V sveti evharistiji se Srce Jezusovo za nas daruje, je naša hrana in stalno prebiva med nami.

S pomočjo mašne daritve daritev na križu traja skozi vse čase. Spominjamo se Kristusove smrti in vstajenja, ki se na skrivnosten način ponavzočita. Obhajamo spomin tiste izredne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v svojem trpljenju in v kalvarijski daritvi. Isti Jezus, ki je nekoč visel na križu in ga je vojak s sulico prebodel, se zdaj daruje na oltarju. Srce Jezusovo se daruje za nas, Njegova kri se na nekrvav način preliva v odpuščanje naših grehov. Po mašni daritvi pritekajo sadovi kalvarijske daritve do nas.

Jezus nam daje svoje telo v duhovno hrano in svojo kri v duhovno pijačo. Za nas ni postal le človeški otrok, ni se dal le pribiti na križ, ampak se je ponižal do podobe kruha in vina. Ko duhovnik nad kruhom in vinom izgovori posvetilne besede, pred nami ni več navadni kruh in vino, ampak Kristus sam. To sprejemamo z vero, ker je on sam pri zadnji večerji rekel: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje telo, ki se daje za vas. – Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. To delajte v moj spomin.«

Preden je šestletna Lucija, poznejša vidkinja v Fatimi, odšla od doma k prvemu svetemu obhajilu, ji je mama naročila: »Predvsem prosi Jezusa, da naredi iz tebe svetnico.« O svojem prvem obhajilu je Lucija pozneje zapisala: »Takoj, ko se je mojih ustnic dotaknila sveta hostija, sem čutila velik in trden mir. Čutila sem, da me je navdalo tako nadnaravno ozračje, da je bila navzočnost našega dobrega Boga tako občutena, kot da bi ga videla ali slišala s telesnimi čuti. Prisrčno sem ga prosila: 'Gospod, naredi iz mene svetnico, obvaruj moje srce čisto in naj gori samo zate!'«

p. Anton

 

 

MAŠNA DARITEV Pazi na telesne drže

Pri sveti maši imamo različne drže in gibanja telesa: stojo, sedenje, klečanje in hojo.

Že v vsakdanjem življenju je stoja znamenje spoštovanja. Kadar pride v našo družbo imeniten človek, vsi vstanemo. Stojimo, ko se pozdravljamo ob prihodu ali ob slovesu, ko kaj povemo, obljubimo ali prisežemo na slovesen način.

Stoja je najstarejša drža pri bogoslužju. Je znamenje spoštovanja, pozornega poslušanja in svobode Božjih otrok.

V našem življenju je sedenje nekaj zelo pogostnega. Sedenje omogoča bolj zbrano poslušanje, je pa tudi znamenje oblasti in poučevanja. Jezus je velikokrat sede učil, kar je pomenilo, da uči kakor tisti, ki ima oblast. Tudi ljudje so ga sede poslušali. Lep primer takega poslušanja je Marija, Lazarjeva sestra, ki je sedla k Jezusovim nogam in ga pazljivo poslušala. Pri sedenju se razbremenimo in spočijemo.

Klečanje izraža globoko češčenje, spoštovanje, vdanost, zbranost in prošnjo, pa tudi spokorno držo. Je znamenje ponižnega priznanja grešnosti pred Bogom in Cerkvijo. Klečanje med mašno daritvijo pri spremenjenju je najbolj naraven izraz naše združitve s Kristusovo daritvijo.

Pri sveti maši pride v poštev hoja, ko pridemo v cerkev in gremo na svoje mesto, ko prinašamo darove k oltarju in ko gremo k obhajilu. Darove običajno prinašajo ministranti, prav bi pa bilo, da bi jih vsaj včasih prinašali iz cerkvene ladje verniki sami.

Naši škofje so v izrednem pastirskem pismu 9. februarja 2003 glede hoje k obhajilu določili: »Med to hojo zadnjič obudimo kesanje nad svojimi grehi in se pripravimo na srečanje z Gospodom. Tisti, ki prejmejo sveto obhajilo na roko, naredijo to tako, da položijo desno dlan pod levo, odgovorijo 'amen' in se umaknejo nekoliko vstran ter zaužijejo sveto Rešnje telo. Nato se vrnejo na svoje mesto.« Če ni nevarnosti za okužbo s covidom-19, seveda lahko prejmejo sveto obhajilo na jezik, a naj pristopijo nazadnje. Tudi kleče je možno prejemati Božjo hrano.

p. Anton

 

MAŠNA DARITEV Bodi pozoren na kretnje in besede

Pri mašni daritvi gre za Božjo in človeško dejavnost. Pri tem je najvažnejša Božja dejavnost, a brez človeške tudi Božje dejavnosti ne bi bilo. Bog deluje po mašniku, po njegovih pomočnikih in po vseh navzočih vernikih. Pri tem uporablja tudi snovne prvine, na primer kruh in vino, ki sta za mašno daritev nujno potrebna.

Obhajanje evharistije opravljamo v čutnih znamenjih, ki vero hranijo, krepijo in izražajo. Človek razodeva svojo notranjost, svoje srce, na zunaj z besedami in kretnjami. Kretnje pogosto več povedo kakor besede. Tudi pri mašni daritvi poleg besed uporabljamo različne kretnje in znamenja. Če se vanje ne poglobimo, jih ne razumemo. Tako nam globina mašne daritve ostane tuja. Čim bolj se človek poglobi v besede, kretnje in znamenja, bolj jih razume, bolj vplivajo na njegovo notranjost, na njegovo srce. Zato je treba pomen besed, kretenj in znamenj razlagati, drugače človek ni nanje pozoren, jih ne razume in mu nič ne povedo.

Enake telesne drže in kretnje vseh navzočih pri mašni daritvi so znamenje občestvenosti in edinosti bogoslužnega zbora. Izražajo in krepijo njihovega duha in njihova sveta čustva.

 

MAŠNA DARITEV Pri mašni daritvi sodeluj

Glede sodelovanja pri mašni daritvi uči 2. vatikanski cerkveni zbor, da »si Cerkev skrbno prizadeva, da verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi jo v obredih in molitvah dobro razumeli; zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju« (B 48).

Ko greš k maši, torej ne smeš biti le gledalec in povrhu še tuj ali nem. Obrede in molitve pri mašni daritvi moraš dobro razumeti. Šele takrat bo lahko tvoje sodelovanje zavestno, pobožno in dejavno, kakor pričakuje 2. vatikanski koncil.

V Rimskem misalu je glede sodelovanja vernikov pri mašni daritvi rečeno: »Popolno občestvo naj bodo pri poslušanju Božje besede, v molitvah, v sodelovanju pri petju, zlasti pa v skupnem obhajanju daritve in v skupni udeležbi pri Gospodovi mizi. To edinost lepo razodevajo kretnje in telesna drža, če se vsi verniki enako vedejo. Verniki naj se nikar ne branijo z veseljem služiti Božjemu ljudstvu, kadar so naprošeni, da bi pri svetem opravilu izvrševali kakšno posebno službo.«

Sodelovanje pri mašni daritvi je notranje in zunanje. Notranje sodeluješ, kadar spremljaš dogajanje kolikor moreš zbrano, z razumom in srcem, z vero in ljubeznijo. Na zunaj se to sodelovanje pokaže tako, da, v skladu z dogajanjem na oltarju, skupaj z vsemi navzočimi moliš in poješ, vstajaš in sediš, se priklanjaš in poklekuješ. Stoja, sedenje, klečanje, prikloni, vse to je povezano z vsebino mašne daritve in pomaga to vsebino tudi razumeti, hkrati pa nam pripomore k povezanosti z Bogom in med seboj. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar je, s pomočjo Božje milosti, dejaven ves človek, z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.

Naučiti se moraš, pravilno gledati, poslušati in delati. Da boš to dosegel, ne bo dovolj le razumsko spoznavanje, čeprav je zelo pomembno. Srce večkrat vidi globlje kakor razum. Predvsem pa ti bo v pomoč vera. Sveta evharistija je, kakor sam dobro veš, skrivnost vere. Tako jo predstavi mašnik po spremenjenju. Jezus je v času svojega zemeljskega življenja zelo naglašal vero in jo je pričakoval pri svojih poslušalcih, zlasti kadar je šlo za čudeže. Takšno vero je treba imeti tudi pri mašni daritvi. Sv. Avguštin je dejal: »Vera, živa vera, je tista, ki me nagiba, da padem na kolena pred oltarjem svojega Boga, ali v molitvi dvigam roke in oči proti nebu.«

V bogoslužju, zato tudi pri mašni daritvi, je navzoč vstali Kristus, ki deluje po Svetem Duhu. Ko je obljubil, da bo z nami vse dni do konca sveta, je gotovo mislil še posebej na evharistično navzočnost, ki je Njegova najodličnejša navzočnost na zemlji. Če pri mašni daritvi njega ne bi bilo, bi bile vse besede in dejanja samo človeške besede in dejanja.

Najmanjša stopnja dejavnega sodelovanja vernikov je v tem, da odgovarjajo mašniku na njegove besede, povabila in pozdrave. Vsi skupaj molimo (razen delov, ki jih poje zbor): začetno kesanje, Slavo, odpev po psalmu, alelujo in vrstico pred evangelijem, izpoved vere, odgovore na prošnje za vse potrebe, Svet, vzklik po spremenjenju, očenaš in Jagnje Božje.

Da boš pri mašni daritvi lažje in bolje sodeloval, je prav, da se že na začetku zavedaš, da gre pri njej za dva glavna dela: Besedno bogoslužje in evharistično bogoslužje. Pred besednim bogoslužjem je začetni obred, na koncu maše pa je sklepni obred. Vse skupaj pa sestavlja eno samo bogoslužno opravilo. Začetni obred traja do glavne mašne prošnje, besedno bogoslužje do prošenj za vse potrebe, evharistično bogoslužje do prošnje po obhajilu, sklepni obred do odslovitve: »Pojdite v miru«.

BESEDA O BOGOSLUŽJU BESEDA O BOGOSLUŽJU (5) Bogoslužno leto in duhovnost

Bogoslužje je praznovanje Kristusove skrivnosti, ki je središče zgodovine odrešenja. Vsa bogoslužna dejanja, katerih vrhunec in krona je evharistija, so praznovanja in obhajanja te skrivnosti, aktualizacija in oznanilo polnosti odrešenja.

Letni bogoslužni cikel ali bogoslužno leto v čim večji natančnosti razodene celoten lok Kristusove skrivnosti in skrivnosti Cerkve. Tako imamo leto za letom priložnost, da vstopamo v skrivnost in jo podoživljamo ter jo osvojimo za pot svoje lastne skrivnosti odrešenja.

Bogoslužno leto, v katerem se obhajajo vse evharistične daritve in molitveno bogoslužje, zakramenti in zakramentali, dobro izraža, kakšna je resnična duhovnost Božjega ljudstva, sklicanega v Kristusovo Cerkev, ki s svojim Gospodom živi skrivnosti Njegovega življenja, smrti in vstajenja. Lahko trdimo, da Cerkev to duhovnost ponuja v liturgičnih knjigah, vendar jih moramo odpreti za obhajanje, za osebno in skupnostno praznovanje, saj nam zagotavljajo ključ za pravilno in vedno globlje uresničevanje Božjega načrta.

Bogoslužje je »prva šola duhovnega življenja«, kot je zapisal sv. papež Pavel VI., in tudi »prvi in najnujnejši vir« duhovnega življenja, kot so zapisali v Konstituciji o svetem bogoslužju na II. vatikanskem cerkvenem zboru (B 14). Bogoslužje je tudi prostor evangelizacije in kateheze, kjer se bistvene vsebine in resnice vere prenašajo z bogoslužnimi dejanji in z Božjo besedo, ki se oznanja in razglaša. Bogoslužno leto na organski način izvaja to evangelizacijo in katehezo, bistveno pedagogiko vere in življenja, ker nam oznanja živo besedo in omogoča Božjemu ljudstvu, da se nenehno uči skrivnosti Svetega pisma.

Bogoslužje pa je tudi stalno uvajanje ali iniciacija v svete skrivnosti, kjer se nam priobčuje ali komunicira izkušnja svetosti. Kar beseda oznanja in teologija razlaga, bogoslužje ponuja v izkušnjo vere v tisti edinosti, v katero smo kot občestvo povabljeni s svojim sodelovanjem. V bogoslužnem letu se ta naloga bogoslužja pokaže na poseben način. Pri bogoslužju obhajamo, se spominjamo, ponavzočujemo in aktualiziramo vse Gospodove skrivnosti. Povabljeni smo, da vstopamo v osebni odnos s tisto Besedo, ki se je učlovečila. Ob Božiču in Veliki noči, v postnem in adventnem času, v času med letom in na praznike svetnikov smo povabljeni, da živimo iste resničnosti, ki jih praznujemo, da bi si v veri prisvojili, kar nam je podarjeno z besedo, molitvami, obredi in evharistično skrivnostjo. Bogoslužje je torej mistagogija Cerkve ali pot v skrivnosti življenja v Kristusu, da bi živeli evangeljsko resničnost kot vedno globljo lastno izkušnjo.

Iz vsega tega raste liturgična duhovnost, ki na poseben način skozi celo bogoslužno leto poživlja sintezo izkušnje življenja v Kristusu, s Kristusom in po Kristusu. Takšna Cerkvi lastna duhovnost omogoča vsakemu človeku, glede na osebne, skupnostne in družbene potrebe, da se tako pričakovanja v adventu, kot milosti učlovečenja ob božiču, odpovedi v postu in veselje ob Veliki noči, izrazijo v konkretnih, osebnih utelešenih dejanjih.

p. Nikolaj

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Marija, Gospodova mati in dekla

Mesec maj nam narekuje, da se ustavimo ob Gospodovi materi in dekli. O Mariji največ povemo, če naglasimo, da je Božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Marija je bila od vekomaj od Boga izbrana in določena za Božjo mater. Za izpolnjevanje te naloge je prejela in skozi vse življenje prejemala vso potrebno Božjo pomoč. Ob še tako veliki osebni svetosti nikoli ne bi mogla postati Božja mati, če je Bog sam ne bi odbral za to edinstveno odliko. Danes ne bi o njej razmišljali, ne peli pesmi, ne zidali cerkva in ne imeli največjih romarskih krajev njej v čast. Odbranost za Božje materinstvo izražajo besede: »Gospod je s teboj,« ki jih je nadangel Gabrijel izrekel pred Marijino privolitvijo. Gospod je bil z Marijo že od vekomaj, že takrat, ko je bila Marija še v Božji zamisli.

Vse Marijine odlike so bile naravnane na dar Božjega materinstva in na Marijin svoboden sprejem tega materinstva, na njen 'zgodi se'. Vse prejšnje Marijino življenje je bilo priprava na njeno privolitev, da postane Božja mati. Marija je bila vedno na razpolago Bogu. V tej splošni pripravljenosti je bila že od začetka vključena tudi pripravljenost, da postane Božja mati, čeprav ji je bilo to poslanstvo še nepoznano.

Ker je Marija Božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

Legenda pripoveduje: Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, si je Eva izprosila od keruba, da sme od čudovitih cvetlic iz raja vzeti s seboj rožo, vrtnico, za spomin na čudoviti izgubljeni raj. Rožo je posadila. Postala je mati vseh drugih cvetlic na zemlji.

Marija je duhovna roža, spomin na izgubljeni raj. Tako jo imenuje tudi naša stara pesem Lepa si, lepa si, roža Marija. Bila je napovedana že v raju: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,15).

Roža, vrtnica, je kraljica cvetlic, zato je primeren naziv za Marijo. Marija kot Roža skrivnostna presega vse stvari. Roža ima rada samotne kraje, na primer na obronku gozda; tam cvete nepoznana. Kadar jo vrtnar presadi, se hitro prilagodi novim razmeram in razveseljuje človeka. Nazareška Roža skrivnostna je cvetela, ponižna in nepoznana, v tihi nazareški hiši, dokler je nebeški Vrtnar ni presadil v vrt Cerkve, ko je postala Božja mati in mati Cerkve.

Med najlepše slike Matere Božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Jacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. To je njena svetost. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.

To izraža tudi njena ponižna privolitev nadangelu Gabrielu in po njem samemu Bogu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V čem se izraža Marijina vloga dekle? V popolni odpovedi sebi in popolni predanosti Bogu, v iskreni poslušnosti Njegovim načrtom, vse do konca svojega življenja, pa naj bo še tako težko. Pritrditev ob angelovem oznanjenju vpliva na vse nadaljnje Marijino življenje, ki je bilo prežeto s Svetim Duhom, s katerim je bila napolnjena. To življenje je popolnoma usmerjeno na Jezusa. Marija ne živi zase, ampak za Jezusa. Za Jezusa je pravzaprav živela že pred angelovim oznanjenjem, le da se tega ni zavedala. Ni namreč še vedela, da bo postala Božja mati.

Angelovo oznanjenje, da bo postala Božja mati, je najvišja in edinstvena Božja odlika za kakšno žensko: postati mati Boga-človeka. Še več. Po tej odliki Marija ne presega le vseh ljudi, ampak tudi vse angele. Zato je kraljica vseh angelov in svetnikov. Značilno pravi sv. Bonaventura: »Bog bi lahko ustvaril večji svet in sijajnejša nebesa, ni pa mogel stvarí više povzdigniti, kakor jo je povzdignil, ko jo je napravil za svojo mater.«

Lahko bi se prevzela in se pred ljudmi poviševala, a ostala je skrajno ponižna dekla, popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Bog po takšni ponižnosti dela največje čudeže milosti in svetosti. Ker je Bog naprej vedel, da bo hotela biti ponižna Gospodova dekla, jo je izbral in povišal za Gospodovo mater.

Pritrditev Božjim načrtom je hkrati odpoved sebi in svojim načrtom. Pri tem se ljudje običajno oziramo nazaj na to, kar smo morali žrtvovati, in za to žrtev pričakujemo od Boga nagrado. Marija za svoje zvesto služenje ni pričakovala nobene nagrade. Vendar je prav ta odpoved sebi in svojim pričakovanjem v korist Božji volji vedno zelo rodovitna. Marija je v Božjih očeh tako velika, tako povišana, ker je hotela biti Božja dekla, Bogu popolnoma na razpolago. Isto razpoloženje je izraženo v očenašu: »Zgodi se tvoja volja!« Kdor vedno tako živi, je svet. Po takih ljudeh dela Bog čudeže v človeških dušah.

Česa se lahko učimo od Marije, Božje matere? Predvsem ponižne in zveste ljubezni do Jezusa v preprostem vsakdanjem življenju. Ona, ki je za Kristusom najsvetejša, je naša najboljša učiteljica, priprošnjica in voditeljica na poti do svetosti. Kakor sveti Jožef in apostol Janez jo vzemimo na svoj dom in bodimo ne samo njeni otroci, ampak tudi njeni zvesti učenci.