Čeprav sem večino šolskih let prebila za zidovi stiškega samostana, je bil tisti del, kjer so živeli menihi, za nas nepoznan svet. Prišli smo le do porte, kjer nas je sprejel brat vratar in posredoval naprej naše želje. V starih časih so se na porti pogosto oglašali siromaki, ki so tu vedno dobili kruha, kajti celo napis nad vrati samostanske žitnice se glasi: »Od prvin svojih pridelkov daj ubogim in tvoje žitnice se bodo polnile z obilnostjo.« Ko je Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske pisal o Stični, je omenil navado, da na torek v velikem tednu (imenovanem odpustni torek) vsakomur, ki pride prosit na samostansko porto, dajo belič in dve žemlji. Zakaj tudi denar? Na cvetno nedeljo je namreč Jezus prispel v Jeruzalem, nato pa prebil nekaj dni v templju in poučeval ljudi. Na veliki torek je tako povedal priliko o ubogi vdovi, ki je dala vbogajme dva novčiča - vse kar je imela. Morda so zato na stiški porti na ta dan darovali siromakom tudi belič. Valvazor piše, da kruh spečen na veliki torek ni nikoli splesnel in pristavlja »če je verjeti.« Najbrž je verjetno, saj je šlo za »opresni«, torej nekvašen kruh. Zanesljivo pa so ga siromaki takoj pojedli in sploh ni bilo mogoče, da bi se pokvaril. Z ukinitvijo samostana je bila seveda ukinjena tudi dobrodelna porta. Ko so se po 114 letih menihi vrnili, so spet vpeljali staro navado. Moja babica je tedaj hodila v šolo, ki so jo imeli v samostanski prostorih. Ob opoldanskem odmoru so lačni otroci stekli na porto in prosili: »Prot, Prot!« Menihi, ki so prišli z nemško govorečega področja, sprva še niso razumeli slovensko, otroci pa ne nemško, da bi znali pravilno izgovoriti Brot. Zato je brat vratar otrokom najprej pokazali šibo: »A Prot?« Seveda jim je potem dal kruha.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar