Kaj nam ima povedati sv. Bernard? (4) (Iz knjige: Govori o Visoki pesmi) Popolna ljubezen

Pokažite mi človeka, ki z vsem srcem in bolj kot vse drugo ljubi Boga; ki ljubi sebe in bližnjega, kolikor ljubi ta Boga; sovražnika pa kakor tistega, ki bo nekoč morda ljubil Boga; ki prisrčno ljubi svoje telesne starše, kakor naroča narava, svoje duhovne voditelje pa iskreno, kakor zahteva milost; in Božja pomoč bo uredila njegovo ljubezen, da bo vse gledal v pravi luči: prav cenil zemljo in hrepenel po nebesih, užival ta svet, kakor da ga ne bi užival, in z najglobljim občutkom razlikoval, kaj je treba uporabljati in uživati, ter skrbel, da se bo minljivih skrbi oklepal le začasno in v tiste namene in tako, kakor je potrebno, večnih stvarnosti pa z večnim hrepenenjem: pokažite mi, pravim, takega človeka in brez bojazni ga bom razglasil za modrega. Tak človek ceni vsako stvar po njeni resnični vrednosti ter more upravičeno in mirno reči: »Uredil je ljubezen v meni.« Toda kje je ta človek in kdaj se bo to zgodilo? Jokaje pravim: kako dolgo bomo vonjali, ne da bi okusili prijetnost, gledali domovino, ne da bi stopili vanjo, po njej koprneli in jo od daleč pozdravljali? O Resnica, domovina izgnancev, kjer se bo nehalo naše izgnanstvo! Vidim te, vstopiti pa ne smem, ker mi brani telo, in nisem je vreden, ker sem omadeževan z grehi. O Modrost, ki segaš od kraja do kraja, ki ustvarjaš in ohranjaš vse stvari z močjo in z voljnostjo urejaš naša čustva! … (št. 50,8).

Ko je blizu, kar ljubimo, ljubezen oživi, hira pa, ko se oddalji. To ni drugega kot nekakšna pobitost nepotrpežljivega hrepenenja, s katerim je treba napolniti duha ljubečega človeka, ko ni tistega, katerega ljubi, on pa živi ves v pričakovanju in se mu vsaka naglica zdi počasnost. (št. 51,3).

TAKOLE MOLIM Poti in stranpoti življenja (1) Molitev

Bil je čas vojne Bil sem krščen še istega dne. Krstil me je takratni bolnišnični kurart Ignacij Slana. Botri sta bili sestra usmiljenka in dežurna babica.

Molitev je prav za prav čudna stvar. Je lahka in »zelo« težka hkrati. Zelo lahko je ponavljati naučene molitvene obrazce, zelo težko pa je vztrajati v zbrani molitvi, moliti tako, da dobi vsaka beseda svojo težo in svoj pomen.

Moliti me ni nihče učil. Kot otrok sem poslušal odrasle. Ko sem bil toliko sposoben, sem ponavljal posamezne besede in kasneje molil skupaj z odraslimi.

Molitev je bila del vsakodnevnega življenja, pred jedjo, po jedi in večerna molitev, to je bil obvezni dnevni ritem.

Rožni venec je bil vsakodnevna molitev. Poleti, ko se je delalo do noči, vsaj ena desetka. V zimskih večerih pa včasih vsi trije deli. Za svoje potrebe sem rožni venec prilagodil in primerno skrajšal. Moja pokojna sestra – približno dve leti sva bila skupaj v domu, zadnjih deset mesecev je bila priklenjena na posteljo – mi je velikokrat rekla: »Hvala Bogu, da imamo rožni venec.«

Zjutraj se vedno mudi. Vstajali in odhajali smo ob različnih urah, tako da je bil zjutraj samo križ, mogoče še Sveti angel.

Pri verouku nas katehet ni učil molitev, saj smo vsi znali vsaj osnovne molitve. Tega, kar smo molili, nismo razumeli. Nihče pa nam molitev ni nikoli razložil.

To je bistveni problem molitve, molitvene obrazce se je zelo lahko naučiti na pamet. Lahko jih je odrecitirati, težko pa je zbrano moliti, še posebej, če ne razumeš tega, kar govoriš.

Očenaš sem začel razumevati šele pred kakšnimi 15 leti, ko sem bral pisma sv. Avguština vdovi Probi v Emono. V njih je očenaš razložen na zelo dojemljiv način. Zanimiva je Avguštinova ugotovitev, da ni treba ničesar drugega prositi, saj je vse, kar potrebujemo, obseženo v očenašu.

Kasneje pa sem bral tudi knjigo pok. papeža Benedikta XVI. Če se prav spomnim je bil naslov knjige Jezus iz Nazareta. V knjigi je razlaga očenaša, se pa velikokrat sklicuje na sv. Avguština.

V takratni nižji gimnaziji nam je katehet rekel, da je molitev pogovor z Bogom. Kadar sem o tem razmišljal, te definicije nisem nikoli ponotranjil. Vse molitve so bile neskončni monologi, neskončna vrsta prošenj, nikjer pa ni prostora za Božji odgovor.

Že po birmi nam je katehet rekel: »Molitev je dihanje duše.« To definicijo sem lahko takoj ponotranjil in sprejel za svojo. V življenju sem lahko velikokrat ugotovil resničnost te trditve. Kadar iz katerega koli razloga nisem opravil vsaj najnujnejših molitev, sem bil razdražljiv, prepirljiv, dokler se nisem vrnil v običajni molitveni ritem.

Ko ne moreš moliti

Vse se je zgodilo v stotinki sekunde. Ko so me vozili iz ordinacije v ordinacijo, sem čutil, kako postajam neobčutljiv za svet okrog sebe. Ne vem, kolikokrat so me vprašali: priimek, ime, naslov. Je bilo to nujno, ali so samo preverjali, če sem pri zavesti.

Ne vem, kaj je bil vzrok; motnje v zavesti, posledica udarca, pretres možganov ali učinek zdravil. Zagrnila me je nepredirna tema. V podzavesti, ki je delovala, sem čutil, da sem prišel do točke, s katere ni povratka. To je torej konec. Tu se konča čas in se začenja večnost. Poti nazaj ni.

Poskusil sem moliti, vendar nisem mogel izgovoriti niti besede. Obupno sem si prizadeval moliti. Samo en očenaš, vendar se nisem mogel spomniti niti besede. Samo eno besedo, eno molitvico, potem bom prestopil mejo.

Zbudil me je mehanski glas dežurne sestre. Rutinska vprašanja in rutinski odgovori. In spet sem se znašel v brezčasju.

Bil sem najstarejši v sobi, ena od sester me je klicala atek. Zjutraj je prišla preverit življenjske funkcije. Pokliče me: »Atek, zbudi se, ti si že mrtev, aparat te sploh ne zazna.« Očitno je organizem sam tako upočasnil metabolizem, da aparat ni mogel zaznati življenjskih funkcij. Ko sem se začel premikati, se je takoj oglasil signal. »Si že naš,« je rekla sestra«.

Znašel srm se pred ogromno sestavljanko. Bila je kot redka mreža, veliko delčkov je manjkalo. Nekaj dni so ti delčki prihajali iz podzavesti. Tako sem lahko povezal preteklost in sedanjost, sem se lahko orientiral v času in prostoru.

Moj Bog, zakaj, zakaj? Zgodi se Tvoja volja. Pomagaj mi sprejeti to kot del tvojega odrešilnega načrta, ki ga ne poznam.

Nekje iz daljave je do ušes prišla melodija, začel sem jo ponavljati, vedno bolj mi je postajala poznana. Pojavile so se besede, Spoznal sem pesem: »Marija, Mati moja«. Začele so se vračati molitve. To prav za prav še niso bile molitve, bile so posamezne vrstice molitev, psalmov,Taizejskih molitev. Počasi se je ta zmeda vrstic začela urejati, končno sem lahko spet molil.

Ko se je vrnila sposobnost molitve, se je povrnil mir. Prihajali so zdravniki z različnimi informacijami in vprašanji.

Mašna daritev

Maše so bile v latinščini. K mašam smo hodili z »bukvicami«. Odrasli so nam pokazali, kaj naj beremo, in brali smo, ne da bi razumeli, kaj beremo, ne da bi razumeli kaj se dogaja pri maši. Takrat so bile pri maši tri kategorije udeležencev. Mašnik z ministranti, ločen od ostalih z oltarno ograjo. Pevci in organist na koru so bili kategorija zase. Ostali v cerkvi pa vsak po svoje, nekateri so brali, nekateri, zlasti starejše gospe, so molili rožni venec. Spet drugi čakali na zadnji blagoslov.

Tudi po preureditvi bogoslužja, ko je bil oltar obrnjen proti vernikom, molitve v slovenščini, se ni kaj bistveno spremenilo. Naučili so nas odgovorov v slovenščini, pomen in vsebina pa je bila še nadalje neznanka.

Pri verouku nam je katehet razložil zgradbo maše, kar pa mi ni kaj dosti pomagalo, da bi doumel skrivnost maše. Tudi, ko nam je govoril o besedah posvetitve: »To je moje telo ...To je moja kri ...«. Nisem kaj dosti razumel, kaj to pomeni.

Maša je zame tako postala nekakšen folklorni ritual brez vsebine, nekaj, kar je stvar preteklosti, lep običaj. Spominjam se pogovora na osamljeni kmetiji. Gospodar reče: »K maši grem zato, da zvem, kaj je novega.«

Zato, ko je nastopila kriza vere, nisem imel nobenih težav s tem, da sem mašo opustil in zavrgel kot neuporabno folkloro, kot lepo navado in nič drugega.

Nedelja

Nedeljo smo takrat (razen oblastnikov) spoštovali in praznovali. Spominjam se, da je bila na veliko noč obvezna delovna akcija, čiščenje parka Tivoli; udeležila se je vsa zavedna mladina. Delovna akcija je bila ne glede na to ali je bila velika noč zgodnja in je še ležal sneg ali pozna in je bila trava že 10 cm visoka.

Praznovanje nedelje se je začelo v soboto po kosilu. Moralo je biti kakšno zares nujno opravilo, da se je delalo v soboto popoldne. Otroci smo morali očistiti in okrasiti »bohkov kot«, ženske so pospravile po hiši, moški pa okrog hiše. Pripravili smo vse, kar je bilo mogoče za nedeljo. Nedelja je bila res nedelja. Še domače naloge smo morali spisati v soboto popoldan.

Jožef Vodopivec

JEZUS NAS UČI MOLITI (30) Za kaj naj prosimo? (1)

 Iz Jezusovega nauka o prosilni molitvi vemo, da ni nobene omejitve glede tega, kaj smemo prositi. Samo po sebi se razume, da mora iti za dobro stva r. Sv. Avguštin je učil: »Vse, kar si smemo želeti, smemo v molitvi tudi prositi.« Zato nas sv. Ambrož spodbuja: »Kadar moliš, prosi velikih stvari!« Starodavni pisec Tertulijan si je celo upal zapisati: »Samo molitev je, ki Boga premaga.« Seveda moramo prepustiti Bogu, kako bo našo molitev uslišal. Očenaš kaže, da imajo prednost prošnje za duhovne potrebe. Poglejmo nekaj primerov prosilne molitve.

1.Za odpuščanje svojih grehov. V mnogih molitvah je vključena ta prošnja, saj smo pred Bogom vsi grešniki. V očenašu prosimo: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« V zdravamariji se obračamo na sveto Marijo s prošnjo: »Prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri.« Kdor je v velikih grehih, naj si pred vsako drugo prošnjo z molitvijo najprej izprosi od Boga milost popolnega kesanja in temeljitega spreobrnjenja. To lahko stori po Marijinem posredovanju. Kar je voda za ogenj, to je skesana molitev za odpuščanje grehov.

Sv. Avguštin pravi: »Če mora moliti že tisti, ki je brez večjih grehov in živi v milosti, koliko bolj je šele potrebna molitev tistemu, ki živi v grehih in je brez Božje milosti.«

Fant, ki je zabredel globoko v nečisto življenje, se je hotel greha rešiti, a ni imel moči. Duhovnik mu je svetoval, naj vsako jutro in vsak večer zmoli molitev O Gospa moja in v vsaki skušnjavi naj še posebej pokliče Božjo Mater na pomoč. Fant je pozneje povedal, kako je z Marijino pomočjo zaživel novo življenje.

2. Za grešnike. Veliki grešniki pogosto za svoje spreobrnjenje ne molijo, zato je to naloga drugih kristjanov. Že Abraham je prosil za grešno Sodomo, Mojzes za godrnjave Izraelce. Kristus je molil za omahljive apostole in druge učence.

Sv. Avguštin pripoveduje, kako je njegova mati Monika dolga leta vztrajno molila za njegovo spreobrnjenje. Ko je bil še manihejec, se je obrnila na nekega škofa, da bi Avguština odvrnil od zmotnega nauka. A škof je poznal Avguštinovo trmo in zaverovanost v zmotne nauke, zato je rekel ženi: »Pojdi in pusti me že! Kakor resnično živiš, nemogoče je, da bi se otrok takšnih solzá izgubil.« Mati Monika sinu Avguštinu ni izmolila samo spreobrnjenja. Postal je celo odličen duhovnik in škof ter nazadnje eden največjih svetnikov.

Bl. Janez Neumann je sredi prejšnjega stoletja dejal: »Svet se bo spreobrnil bolj z molitvijo kakor z vsem drugim prizadevanjem.«

Naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga je zapisal: »Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi gorečih molitev, ki jih ta ali ona bogaboječa, pred svetom skrita, duša pošilja iz svoje samote k Bogu.«

Zelo pomembno je, da ljudi ne obsojamo. Zavračamo le grehe, grešnike pa ljubimo. Človek, ki veliko in dobro moli, ne kritizira negativnosti v Cerkvi, duhovnikov in vernikov, ampak vse zadeve in ljudi v molitvi izroča Bogu.

3.Za zmago v skušnjavah. Molitev je v skušnjavah, zlasti v hujših, nujno potrebna. Še posebej to velja za skušnjave, ki jih povzroča hudobni duh. V očenašu prosimo: »Ne vpelji nas v skušnjavo.

Sv. Avguštin je zapisal: »Če se držimo za Božjo roko, bomo premagali hudobnega duha, če pa se zanašamo samo na svoje moči, bomo podlegli njegovim skušnjavam.«

Menih Izak je imel hude skušnjave zoper čistost. Ves obupan je prišel k sv. Janezu Klimaku in mu potožil svoje težave. Svetnik ga je povabil: »Moj sin, iščiva pomoči pri Bogu v molitvi.« Pokleknila sta in goreče prosila pomoči. Od tistega časa Izak ni imel več nečistih skušnjav.

Mnogi svetniki so se v različnih skušnjavah - posebej v skušnjavah zoper čistost - zatekali k Devici Mariji. Ona jih ni nikoli razočarala. Sv. Alojzij je v cerkvi v Firencah pred Marijino podobo pogosto molil. Pred to podobo je naredil zaobljubo, da bo vse življenje živel čisto in deviško. Marija ga je obvarovala vseh skušnjav zoper čistost. Sv. Frančišek Saleški se je v svojih težavah pogosto zatekal k Božji Materi. Sv. Koleta in sv. Ivana Šantalska sta se z velikim uspehom zatekali k Devici najčistejši. Sv. Marijo Magdaleno Paciško, karmeličanko, so pet let mučili verski dvomi in skušnjave bogokletja, obupa, nečistosti in napuha. Branila se je s skrajnimi napori in se ostro pokorila. Molila je in se še posebej zatekala k Božji Materi.

4.Drug za drugega. Ljubezen nam narekuje, da molimo za tiste, ki se nam priporočajo v molitev. Prav tako je prav, da mi sami prosimo druge, da molijo za nas. Drug za drugega smo lahko posredniki pri Bogu. Takšna molitev za drugega je več vredna, ker je bolj nesebična, kakor je molitev samo zase.

Če naši odnosi z bližnjim niso urejeni, je molitev najboljše sredstvo, ki nas pripravi za učinkovit pogovor z njim. Angleški general Gordon je nekoč rekel: »Kadarkoli grem h kakemu človeku, poprej molim. To mi pomaga, da uredim tudi najtežja vprašanja.«

5. Za sovražnike. Molitev za sovražnike ni lahka, je pa najboljše znamenje, da sovražnikom odpuščamo in jih ljubimo. Jezus je molil za tiste, ki so ga križali. Prvi mučenec sv. Štefan je prav tako molil za svoje mučitelje. Jezus je učil:«Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5,44s).

V 19. stoletju je v Ameriki živel neveren mož, ki je imel globoko vernega sužnja Kuffa. Ta je zelo rad in pogosto molil. Gospodarju to početje sužnja ni bilo prav, zato mu je molitev prepovedal z besedami: »Kuff, nikomur na svojem posestvu ne dovolim moliti, zato moraš tudi ti prenehati.« Kuff je odgovoril, da ne more prenehati z molitvijo. Gospodar je odločil, da bo Kuff vsako jutro in vsak večer prejel po petindvajset udarcev, dokler ne bo nehal moliti. Pri priči je dobil določeno mero udarcev, a to ga ni potrlo. S pesmijo na ustnicah je odšel. Gospodar ponoči zaradi velike razburjenosti in notranje tesnobe ni mogel spati. Opolnoči je zbudil ženo in jo prosil, naj zanj moli. A žena mu je odgovorila, da ne zna moliti, ker še nikoli v življenju ni molila. Nato mu je svetovala, naj se obrne na Kuffa, ker v vsej hiši edino on zna moliti. Žena je vstala in šla po Kuffa. Ko je prišel, ga je gospodar vprašal: »Kuff, ali moreš moliti za svojega gospodarja?« Ta je odgovoril: »Gospod, molil sem za vas, odkar ste me dali bičati.« Ta dogodek je bil začetek spreobrnjenja gospodarja in njegove žene.

6. Za blagoslov pri delu. Po molitvi nam Bog pomaga, da dobro opravljamo svoje stanovske in poklicne naloge. Abrahamov hlapec se je v molitvi priporočil Bogu in tako Abrahamovemu sinu Izaku srečno preskrbel nevesto (prim. 1 Mz 24,12-27). Mojzes je po neprestani molitvi, ki se je začela ob srečanju z Bogom v gorečem grmu, postal zelo uspešen voditelj starozaveznega izvoljenega ljudstva. Preroki so bili glasniki Božje volje, ker so bili najprej sami po molitvi in življenju povezani z Bogom. Spomnimo se na Jezusovo in Marijino molitev in na molitev svetnikov! Vsa njihova dejavnost je rasla iz molitve. Nikoli ne bi bilo silne dejavnosti sv. Pavla, sv. Avguština, sv. Bernarda, sv. Frančiška Asiškega, sv. Dominika, sv. Ignacija Lojolskega, sv. Frančiška Ksaverja, sv. Petra Kanizija, sv. Terezije Velike, sv. Janeza od Križa, sv. Janeza Vianneya, sv. Janeza Boska, sv. Maksimilijana Kolbeja in toliko drugih svetnikov in svetnic, če ne bi bilo v ozadju njihove molitve.

Sv. Gregor Nacianški je ljudem priporočal, naj pred vsakim delom molijo. Kovač sv. Pamfilij, ki je živel v 5. stoletju v Egiptu, je vsako delo začel in končal z molitvijo. Sv. Bonaventura je pred vsakim opravilom prosil Svetega Duha za razsvetljenje.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo za tri zrna. Hvala vsem, ki sodelujete pri veliki žetvi. Bog tudi danes kliče na duhovno žetev, a človeku pušča svobodo. Mlademu človeku se je danes težko odločiti za semenišče, za samostan, za misijone ... Mora doživeti močno Božjo ljubezen, ki ga privlači in mu da moči za popolno podaritev Bogu in njegovim načrtom. Bodimo velikodušni in z zgledom in molitvijo ter žrtvijo prispevajmo k obilni žetvi.

Ljubezen arškega župnika sv. Janeza Vianneya do preblažene Device Marije

Ko je bil Janezek Marija star štiri leta, je dobil v dar lep rožni venec. Njegova mlajša sestrica Marjeta ga je tudi hotela imeti. Otroka sta se zanj sprla in stepla. Mati je razsodila, naj ima rožni venec Marjeta. Janezku je rekla: »Daj ji ga, iz ljubezni do Boga.« Janezku pa je dala lesen kipec Matere Božje, ki je bil na zidku pri peči. Silno se ga je razveselil. Ko je bil star enaindvajset let, je o tem kipcu rekel: »O kako sem imel rad ta kip. Nisem se mogel ločiti od njega ne podnevi ne ponoči. Nisem mogel mirno spati, če ga nisem imel s seboj v postelji. Ljubezen do preblažene Device je bila moja prva ljubezen. Ljubil sem jo, preden sem jo poznal.«

Različne priče so povedale, kako je Janez Marija že od zgodnjih otroških let na različne načine gojil ljubezen do Device Marije. Ko je zazvonilo Angel Gospodov, je pokleknil in molil. Večkrat je postavil kipec na stol, pokleknil in molil. Pri starosti štirih let je nekega dne izginil. Mati ga je iskala in klicala, a ga ni mogla priklicati. Vse je preiskala. Končno ga je našla v hlevu. Na jasli je položil kipec Matere Božje in pred njim pobožno molil. Klečal je med dvema živalima. Mati ga je pokarala: »O otrok, zakaj se skrivaš, da bi molil, saj veš, da skupno molimo.« Janezek je odgovoril: »O mati, odpusti, nisem vedel.«

Janez Marija in njegova mlajša sestra Marjeta sta bila že zgodaj pastirčka. Dvakrat na dan sta gnala osla, krave in ovce na pašo. Tako sta večino časa prebila na paši. Tam sta pletla volnene nogavice, kakor je bila takrat navada pri pastirjih. Pobožna mati ju je navadila, da sta na pašniku najprej pokleknila in molila. Tako sta darovala Bogu svoje delo.

Janez se je večkrat umaknil v samoto k potoku Planches (izg. Planš), da je tam molil. Marjeti je rekel: »Pleti ti mojo nogavico, jaz moram iti k potoku molit.« Tam je v vdolbino neke trhle vrbe postavil kipec Matere Božje in molil rožni venec. Vrba mu je bila za oltar, grmovje pa za zidove cerkve. Včasih pa se je igral z drugimi otroki.

Janezovo zavzetost za vse Božje kaže tudi dejstvo, da sta s sestro Marjeto iz ilovice večkrat gradila cerkev in izdelovala kipe. V domači hiši so dolgo časa hranili kip Brezmadežne, ki ga je izdelal Janez Marija, oče Matej pa ga je dal žgati.

Janez je že zelo zgodaj začel delati na polju skupaj s starejšim bratom Francem in hlapcem. Treba je bilo orati, okopavati vinograd, kositi in žeti ter opravljati živino v hlevu. Ko je bil star trinajst let, je nekoč skupaj s petnajstletnim Francem okopaval vinograd. Francu, ki je bil dve leti starejši in tudi sicer močnejši, je šlo delo hitreje od rok in je naredil veliko več kakor Janez. Janez, ki je tekmoval s starejšim bratom, je bil zvečer zelo utrujen. Svoji materi je priznal: »Zelo sem utrujen, ker sem tekmoval s Francem.«

Mati se je hotela zavzeti za Janeza, zato je rekla Francu: »Delaj bolj počasi, tako kot on, ali pa mu pomagaj.« Franc pa je odgovoril: »Toda, mati, saj Janezu ni treba toliko narediti kot naredim jaz. Starejši mora vendar narediti več kakor mlajši. Kaj bi ljudje rekli, če bi starejši naredil ravno toliko kakor mlajši?«

Naslednje jutro je prišla k Vianneyevim neka redovnica in je dala Janezu Mariji kipec Matere Božje. S tem kipcem je šel naslednji dan z bratom Francem v vinograd. Ko sta prišla tja, je Janez kipec poljubil in ga nesel precej daleč naprej. Kakor hitro je prikopal do kipca, ga je poljubil in spet nesel naprej. Tako je delal do večera. Ko sta prišla z bratom domov, je povedal materi: »Mati, imejte vedno zaupanje v preblaženo Devico. Danes sem pri delu dohajal svojega brata in nisem nič utrujen.«

Sploh je rad govoril o Devici Mariji in o Bogu. Ko je pozneje študiral modroslovje (filozofijo) kot pripravo na bogoslovje (teologijo), se je po navodilih sv. Ludvika Grigniona Montfortskega posvetil Bogu po Mariji. Postal je popoln Marijin služabnik. Ona, ki je po besedah papeža Janeza Pavla II. evharistična žena, je Vianneya usmerjala k Jezusu, ki se pri sveti maši za nas daruje, je pri svetem obhajilu naša hrana in nas v tabernaklju z ljubeznijo pričakuje. Uresničeval je geslo: Po Mariji k Jezusu!

Janez Marija Vianney je prisrčno pobožnost do Matere Božje ohranil vse življenje. Obdržal je navado, da je »blagoslavljal uro«. Ko je bíla ura, je zmolil zdravamarijo v vseh okoliščinah, celo med pridigo. Takoj po prihodu v Ars je zelo pospeševal češčenje preblažene Device. V cerkvi je povečal in polepšal Marijino kapelo in tja postavil lesen pozlačen Marijin kip, ki je po lepoti presegal vse ostale v cerkvi.

Dne 1. maja 1836 je svojo župnijo posvetil Mariji brez madeža izvirnega greha spočeti. Kot spomin na to posvetitev je bila pred vhodom v Marijino kapelo obešena podoba. Dal je napraviti iz srebra pozlačeno Marijino srce, ki še danes visi okrog vratu »Čudodelne Device«. V srcu so na belem traku napisana imena vseh tedanjih arških župljanov. Župnik je na prižnici prebral imena vpisanih. Mladi so pri Marijini kapeli zapeli Salve Regina, župnik pa je stavil trak z imeni Mariji posvečenih v njeno srce. Na pročelju arške cerkve je od 1844 dalje stal velik kip Brezmadežne, ki ga je dal tja postaviti Vianney.

Marijine praznike je arški župnik obhajal zelo slovesno. Pri svetem obhajilu je bilo zelo veliko ljudi. Na večer pred Marijinimi prazniki je imel Vianney pridigo v čast Devici Mariji, ki so jo ljudje zelo radi in v velikem številu poslušali. Župnik je govoril z veliko gorečnostjo o Marijini svetosti, mogočnosti in ljubezni.

Na vseh pročeljih arških hiš so bili Marijini kipi. V vseh hišah so visele barvne slike Matere Božje, ki jih je daroval župnik in se nanje tudi podpisal.

Izredno slovesno je bilo v Arsu praznovanje Brezmadežne leta 1854. V Rimu so se tega leta pripravljali na slovesno razglasitev verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju. Tudi Vianney je z veliko zavzetostjo pripravljal svojo župnijo in romarje. Imel je več govorov. Vse vernike je pretreslo, ko je na koncu pridige vzkliknil: »Če bi se mogel prodati, da bi še kaj storil za presveto Devico, bi se prodal.«

Dne 8. decembra zvečer je pri svojem govoru Vianney vzkliknil: »Kolikšna sreča! Kolikšna sreča! Vedno sem mislil, da v vencu svetih katoliških resnic manjka še ta žarek. To je bila vrzel, ki v sveti veri ni mogla dalje ostati.«

Posebno slovesna je bila razsvetljava in zvonjenje. Katarina Lassagne pripoveduje: »Preden je šel svetnik gledat razsvetljavo, je sam zamajal zvonove. In zvonili so dolgo, dolgo, da so prihiteli ljudje iz sosednjih župnij gledat. Mislili so, da je požar. Medtem pa se je župnik ves vesel sprehajal v siju bakel med navzočimi duhovniki in brati.«

Življenjepisec Jakob Kolarič zaključuje: »Ta praznik je bil eden najlepših v njegovem življenju. Bil je že 60 let star, a ta dan je bil videti vsaj 20 let mlajši. Še nikoli ni bil noben otrok bolj srečen ob veselju svoje matere, kakor Vianney ta dan, ko je videl zmagoslavje svoje nebeške Matere.«

O Marijinem brezmadežnem Srcu je svetnik učil: »Čim večji grešniki smo, več ljubezni in sočutja ima do nas. Marijino Srce je tako nežno do nas, da so srca vseh drugih mater le kos ledu v primeri z njenim.«

Po zgledu Janeza Marije Vianneya imejmo tudi mi veliko zaupanje v svojo duhovno Mater, vzornico in priprošnjico pri dobrem Bogu ter se ji popolnoma izročimo. Ona nas bo vodila k Jezusu, ki se nam v sveti Evharistiji najbolj približa.

p. Anton

 

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (1) O Marija, naša ljuba Mati

Mož ribič je bil s svojim sinom ves dan na odprtem morju. Nastal je vihar, ki je preprečeval, da bi se mogla s čolnom približati obali. Znočilo se je. Oče in sin sta izgubila smer. Žena, ki je doma zaman čakala na njuno vrnitev, se je odločila za veliko žrtev. Treba je bilo napraviti velik ogenj, da ga bosta mož in sin videla in tako mogla veslati v pravo smer. Zažgala je domačo leseno hišo. Prav ta ogenj je možu in sinu pokazal pravo smer do obale. Tako ju je pogumna ljubezen žene in matere rešila.

Marija je naša duhovna mati, mati Cerkve. Hoče nam pomagati, da bi prišli domov, da bi v viharjih tega življenja ne zgrešili svojega večnega cilja.

V katakombah so našli svetilko, na kateri je upodobljena palma z enim samim velikim sadom, h kateremu leti jata golobov, da se nasiti. Palma je Marija, sad je njen sin Jezus, golobi smo kristjani.

Jezuitski pater Rot, znameniti pridigar, je na stara leta večkrat ponavljal: »Starček sem, osemdeset let imam, a kljub temu še vedno potrebujem Mater.«

Otroci, mladi, starejši, zdravi, bolni – vsi potrebujemo Mater Marijo. Ona je naša duhovna mati zato, ker je najprej Kristusova mati. Spočela, rodila in z ljubeznijo je skrbela za Jezusa Kristusa. Zdaj skrbi za to, da bi se Kristus rodil tudi v nas in rastel do polne starosti. Naša mati je tudi zato, ker nas je v bolečinah rodila na Kalvariji. V pesmi se z zaupanjem obračamo nanjo: »O Marija, naša ljuba Mati, sprejmi v milostno Srce verne vse, ki množice jih tvoje danes ti priporoče.«

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (1) Lepa si, lepa si, roža Marija

Legenda pripoveduje: Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, si je Eva izprosila od keruba, da sme od čudovitih cvetlic iz raja vzeti s seboj rožo, vrtnico, za spomin na čudoviti izgubljeni raj. Rožo je posadila. Postala je mati vseh drugih cvetlic na zemlji.

Marija je duhovna roža, spomin na izgubljeni raj. Tako jo imenuje tudi naša stara pesem Lepa si, lepa si, roža Marija. Bila je napovedana že v raju: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,15).

Roža, vrtnica, je kraljica cvetlic, zato je primeren naziv za Marijo. Marija kot Roža skrivnostna presega vse stvari. Roža ima rada samotne kraje, na primer na obronku gozda; tam cvete nepoznana. Kadar jo vrtnar presadi, se hitro prilagodi novim razmeram in razveseljuje človeka. Nazareška Roža skrivnostna je cvetela, ponižna in nepoznana, v tihi nazareški hiši, dokler je nebeški Vrnar ni presadil v vrt Cerkve, ko je postala božja mati in mati Cerkve.

Rožni cvet se počasi razvije iz malega popka in se končno odpre v vsej krasoti. Tako so ljudje Marijino veličino le počasi spoznavali. Marijo so najprej počastili: nadangel Gabrijel, sorodnica Elizabeta, sv. Jožef, pastirji, Simeon in Ana ter modri.

Roža cvete v različnih barvah: v beli, škrlatno rdeči, roza in zlatorumeni. Vedno razširja prijeten vonj. Marija kot Roža skrivnostna cvete v različnih krepostih: bela je v svoji brezmadežni čistosti in deviškosti, rdeča v svoji neizmerni ljubezni do Boga in do bližnjega, zlatorumena se nam razodeva po svojem vnebovzetju v poveličanju. To notranjo Marijino lepoto občudujemo, ko pojemo: »Lepa si, lepa si, roža Marija, tebe časti vsa nebeška družina; angelci lepo pojejo, tebe, Marija, hvalijo.«

PO MARIJI K JEZUSU POZDRAVLJENA, MATI MARIJA (1) Lepšega v nebesih ni

Med najlepše slike Matere božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Hijacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.

V duhu si oglejmo kip iz 1. stoletja po Kristusu: Laokoontovo skupino. Očeta Laokoonta in njegova dva sinova ovijata in vedno bolj stiskata dve veliki kači, ki jih hočeta usmrtiti. Vsi trije se s silnim naporom zvijajo, da bi se rešili, a zanje ni rešitve. Na njihovih obrazih je bolečina, obup in strah.

To je podoba ljudi, ki so vklenjeni v strasti in grešno življenje. Kako vse drugačna je Devica Marija, o kateri pojemo, da je »bela kakor lilija, čista in brez madeža, polna božje milosti«!

Neki govornik je moral napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole je začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra Velikega, ne pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«

Tako tudi o Mariji največ povemo, če naglasimo, da je božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Ker je Marija božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

 

SKRIVNOST KRIŽA Križ življenja (1)

Med svojim duhovniškim delom sem že večkrat slišal besede, da je življenje križ. Nekateri se celo sprašujejo, zakaj je Bog ustvaril človeka, ko pa vendar mora v življenju toliko trpeti. V življenju je toliko raznih zgod in nezgod, da je življenje zelo kruto. Drugi spet pravi: »Celo življenje sem trpel, sedaj pa še umreti ne morem, ko bi se pa tako rad vsega rešil. Kakor da so zgoraj pozabili name.«

Res v življenju ljudje doživijo razne stvari. Te jih zaznamujejo in potem tako gledajo na življenje. Toda ali je življenje res samo križ? Tega ne bi mogli reči, saj je v vsakem življenju toliko lepih trenutkov, za katere se je splačalo živeti. Kaj kdo o življenju reče, je odvisno od tega, kako ga je sprejel. Ali ga je sprejel kot dar, ki mu je dan iz ljubezni in ga sedaj napolnjuje z novo ljubeznijo, lahko pa življenje jemlje kot ječo, v katero je ujet.

Skušajmo si podrobno ogledati, kaj življenje sploh je. Življenje je naše bivanje v času in je seveda zaradi tega tudi minevanje. Vsak dan je krajše in vsak dan smo bliže koncu življenja, ki mu pravimo smrt. Tega minevanja se ne da ustaviti na noben način, pa čeprav si nekateri to zelo prizadevajo. Na svetu so posebne skupine znanstvenikov, ki se trudijo, da bi s svojimi odkritji in spoznanji podaljšali življenje ali upočasnili staranje. Vse to ima Bog v svojih rokah. On je gospodar življenja; vsakemu ga daje toliko, kot sam hoče in misli, da je najbolj prav. Nobena zdravila ne pripomorejo, da bi življenje podaljšali, niti za uro ne.

Toda ni samo človekova posebnost, da se stara in gre koncu življenja naproti. Vse na svetu mineva in se spreminja iz ene oblike v drugo. Že sam neživi svet je tako urejen. Celo gore, o katerih mnogi pravijo, da so večne, se vsak dan spreminjajo. Ko so nastale, so bile visoke. Potem pa se začne proces razpadanja. Veter, voda in vremenske razmere pripomorejo, da se gore nižajo. Vsak dan bolj razpadajo in se nižajo, dokler ne bodo postale čisto nizke. Seveda, v primerjavi s človekovim življenjem, vsi ti procesi potekajo komaj opazno. Še bolj zanimivo in očitno je minevanje v živem svetu. Tudi rastline minevajo. Kar načrpajo iz neživega sveta, spremenijo v snovi druge vrste, ki jih potem použijejo in porabijo živali. Rastline se prav tako izčrpajo pri svojem delu, v svojem življenju se použivajo. Osnovne prvine predelujejo in spreminjajo v druge, bolj zapletene in bolj koristne. Iz njihovega použivanja nastajajo druge dobrine.

Podobno se dogaja v bolj razvitem živalskem svetu. Živali živijo od tega, kar so rastline ustvarile, same pa so spet hrana drugim živalim. Za življenje na zemlji je vse koristno, ena stvar je za to, da koristi drugi, ena vrsta preživlja drugo. Nič se ne izgubi, vse se porabi za novo življenje. Življenje enega omogoči ohranjanje življenja drugega. Vse skupaj je kot čudovit laboratorij, kjer se vse stvari najbolj koristno uporabijo.

Vsi procesi razgradnje so tako urejeni, da vedno ena snov preide v drugo in pri tem odda energijo, ki je bila v njej shranjena. Ker jo ima snov nižje stopnje manj, se ta energija sprosti v obliki toplote ali kaj podobnega. Vzemimo na primer svečo, ki gori. Vosek, iz katerega je sveča, je dragocena snov, v katero je bilo vloženega veliko čebeljega dela. Ko ga zažgemo, se vse nakopičeno delo sprosti v obliki toplote in svetlobe. Zato sveča greje in razsvetljuje okoli sebe. Podobno je pri vseh takih procesih.

Kako pa je pri človeku, ki je krona stvarstva? Tudi v človeku vse mineva, saj se taki procesi dogajajo tudi v njem. Tudi človek uporablja za ohranjevanje življenja snovi, ki so jih izdelale rastline. S temi se prehranjuje in njihovo energijo uporablja za življenjske procese, ki se odvijajo v človeškem telesu. Ne bi mogli reči, da človek ustvarja kaj novega, kar bi potem ohranjalo novo, višjo živo vrsto. Kaj pa je potem človekov namen? Zakaj človek živi? Kar tako ne obstaja, nek namen mora imeti. Tudi človek mora »proizvajati« nekaj, kar je v korist drugim. Ne more biti le brezkoristen porabnik, ki bi samo živel od drugih. Da, tudi človek ima svoj namen, saj je krona vsega stvarstva. Bog ga je določil, da bi bil vsemu stvarstvu gospodar in bi povsod odkrival ljubečo Božjo roko, ki ga vsak trenutek obdarja. Tudi človekovo življenje je použivanje. Kakor sveča se mora tudi človek použivati in oddajati. Toda kaj človek oddaja? Bog ga je poklical, da bi oddajal ljubezen. Zato je potrebno, da vsak izmed nas v življenju odkrije, da je smisel našega življenja prav v minevanju in izgorevanju. To je tisto, kar življenju daje vrednost in lepoto.

Pomagajmo si s primero. Znanstvenik vloži veliko svojega dela, skrbi in tudi svojih materialnih sredstev, da odkrije neko stvar. Na koncu bi lahko rekli, da je naredil izgubo, toda njegovo odkritje je v blagor vsega človeštva. Naredil je sicer izgubo, a ta je postala dobiček za človeštvo. Podobno je pri vsakem človeku. Veliko vloži v razna dejanja, veliko potroši, a na koncu nekomu naredi veselje, ki je vredno več kot ves vloženi napor. Smisel človekovega življenja je izgubljanje in minevanje, toda to minevanje mora biti rodovitno. Ne sme biti kar v prazno. Kakor sveča moramo tudi mi v svojem življenju oddajati svetlobo. Svetloba, ki jo oddajamo, res ne bo pregnala mraza in hladnih temperatur, pregnala pa bo mraz iz src. Bolj ko se človek razdaja, več bo naredil v življenju. Z drugimi besedami: ne smemo reševati svojega življenja, ampak znati izgubljati. »Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. Kaj namreč koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?«

Kako lepo nas Jezus pouči, da je potrebno izgubiti življenje zaradi njega in evangelija, saj ga na ta način resnično zaživimo. Jezus želi, da bi vsi v življenju izkusili lepoto življenja, zato nas kliče k izgubljanju življenja. Kakor sveča se moramo použivati za druge. Samo to je smisel življenja. Treba je za nekoga živeti in biti nekomu prinašalec sreče. Življenje prejemamo od Boga kot čisti dar. Vsak dan znova nam je darovan, da iz njega naredimo nekaj lepega za Boga, kot je rekla sveta mati Terezija iz Kalkute. Ne smemo živeti zase, naše življenje mora biti rodovitno. Zaradi tega, ker jaz živim, mora biti nekdo na svetu srečnejši. Kar prejemam od Boga, moram po svojih močeh oddajati naprej. Če nikogar ne osrečim, je moje življenje brezkoristna izguba, če pa ljudem prinašam srečo, moje življenje postane koristna izguba.

Razdajati se, pomeni, živeti za druge. Sveča, ki bi ostala vedno neprižgana, bi sicer vedno ostala sveča, toda od take sveče se nihče ne bo ogrel, nikomur ne bi bila koristna. Tudi človek se mora razdajati za druge, biti mora nekomu v veselje. Res, s použivanjem in razdajanjem človek mineva. Toda ne bo se izgubil, ampak prav nasprotno, postal bo človek. Bolj ko se človek razdaja, bolj uresničuje v sebi ljubezen, bolj postaja to, za kar mu je Bog dal moč in življenje.

Razumeti moramo, da ne bomo na svetu naredili drugega, kot da svoje minevanje čim bolj oplemenitimo. Bolj ko bomo znali izgubljati življenje, bolje ga bomo unovčili. Na koncu naših dni nas ne bodo slavili zaradi tega, ker smo v življenju nakopičili veliko bogastva. Kar poglejmo, koliko je bilo takih v zgodovini človeštva, pa so bili hitro pozabljeni. Danes jih na noben način ne bi mogli več zbrati na seznam. Vse tiste, ki so svoje življenje porabili za razdajanje bližnjim, pa danes lahko hitro zberemo na seznam, saj so se zapisali v zgodovino z zlatimi črkami. Razumeli so, zakaj so na svetu.

Človek je posrednik tega, kar Bog polaga človeku v srce. V Božji službi je zato, da bi na svet prinašal ljubezen. Bog je samo sejalec, ki seje ljubezen v človeška srca. Iskra Božje ljubezni, ki je posejana v človekovo srce, se z razdajanjem razgori v velik plamen, ki greje in sveti vsem ljudem. Bolj ko je človek sposoben ljubezen uresničiti v življenju, bolj postaja živ, več Božje ljubezni lahko domuje v njegovem srcu. Ta ljubezen osrečuje človeka samega in tudi tiste, katerim je namenjena. Ljubezen človeka tudi očiščuje in mu daje razumeti, zakaj se splača živeti. Po ljubezni človek postaja vedno bolj duhovno bitje, vedno bolj je podoben Bogu.

Za življenje bi lahko rekli, da je tudi čas upodabljanja po Sveti Trojici. Kar je bilo položeno v človeka, mora rasti in postajati čedalje bolj zrelo in popolno. Človek mora postati vedno bolj podarjajoč se, vedno bolj bitje, ki živi iz odnosa. Tako kot se Oče in Sin vedno podarjata drug drugemu v Svetem Duhu, tako mora človekovo podarjanje postajati vedno bolj rodovitno. Človek mora za nekoga živeti in v sebi upodabljati Boga, mora postajati vedno bolj Božji, dokler se Bog v vseh ne upodobi.

p. Branko Petauer

 

Srečanja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v letu 2023

(Pripravil Severin Maffi)

V letu 2023 smo se posvečeni JMS srečali kar 36 krat, povprečno trikrat na mesec.

Neposredno smo se srečali 21 krat, po spletni aplikaciji zoom pa 15 krat.

1. Vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Zaplazu v škofiji Novo mesto v soboto, 17. junija 2023. Sveto mašo je daroval upokojeni škof msgr. Andrej Glavan ob somaševanju duhovnikov. Potek srečanja: po molitvi rožnega venca, s premišljevanjem na fatimski način, je sledila sveta maša, pričevanja duhovnika in laikov; peli smo litanije Matere Božje, zmolili izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim. (1 srečanje).

2. Srečanja v Stični 13. v mesecu na fatimski dan od 13. maja do 13. oktobra 2023.

Zadnje srečanje 13. oktobra je vodil upokojeni nadškof dr. Marjan Turnšek z duhovniki. Potek srečanj: po molitvi rožnega venca in sveti maši je sledila procesija z Marijinim kipom z lučkami in petimi litanijami Matere Božje z odpevi fatimske pesmi, zmolili smo izročitev in posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu in prejeli blagoslov z Najsvetejšim (6 srečanj).

3. Redna mesečna srečanja na prvi ponedeljek v mesecu po spletni aplikaciji odbora Združenja in vseh posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu. (2. januarja,

6. februarja, 6. marca, 3. aprila, 8. maja, 5. junija, 3. julija, 31. julija, 4 septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra - skupaj 12 srečanj). Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev rožnega venca, litanije, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, branje izbranih besedil, blagoslov in zaključna pesem.

4. Redna mesečna molitvena srečanja na 4. nedeljo v mesecu v Stični skupaj z Bernardovo družino in Apostolatom darovanja. (22. januarja, 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra - skupaj 11 srečanj). Potek srečanja: molitev rožnega venca, pete litanije z odpevi, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, blagoslov z Najsvetejšim in zaključek s sveto mašo.

5. Postna duhovna obnova 4. marca 2023 v Stični pod vodstvom p. Antona Nadraha z naslovom »S sv. Pavlom in Marijo skozi postni čas« (1 srečanje).

6. Letne duhovne vaje za posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Assisiju (Italija), od 6. do 10. avgusta 2023, z naslovom KER LJUBEZEN NI LJUBLJENA, pod vodstvom p. dr. Mirana Špeliča (1 srečanje v Assisiju 5 dni).

2

7. Srečanje udeležencev letnih duhovnih vaj v avgustu v Assisiju je potekalo v Stični v petek 13. oktobra 2023. Pri predstavitvi spominov in posnetkov iz duhovnih vaj je

sodeloval voditelj p. dr. Miran Špelič. Po končanem srečanju smo se pridružili fatimski pobožnosti v baziliki (1 srečanje).

8. Tridnevnica za pripravo na liturgični god fatimskih pastirčkov, ki je bil 20. februarja 2023. Tridnevnica je potekala od petka, 17. Februarja, do nedelje, 19. februarja 2023. Srečanja so potekala po spletni aplikaciji. Po uvodnem pozdravu in uvodni pesmi je sledila molitev k Svetemu Duhu, dnevna prošnja pastirčkom, molitev rožnega venca, litanije, branje o fatimskih pastirčkih, molitev izročitve in posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, zaključna misel, blagoslov in zaključna pesem (3 srečanja).

9. Letno vseslovensko srečanje animatorjev posvečenih JMS, 13. maja 2023, z nagovorom in dokumentiranim pogledom na začetne aktivnosti Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu pred 25. leti (1 srečanje).

10. Izdali smo Vrtnice za leto 2023 z naslovom Človekov da Bogu, ki jih je napisal p. Branko Petauer OCist.

11. Odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu srcu se je v Stični srečal 13.

maja in 13. oktobra 2023.

12. Sodelovanje na srečanjih Koordinacije katoliških duhovnih gibanj v okviru Slovenske škofovske konference. V letu sta bili dve srečanji na sedežu SŠK, dne 28. februarja 2023 o sinodi in 3. oktobra 2023 o delovanju slovenskih Katoliških duhovnih gibanj doma in v tujini.

ČEŠČENJE JEZUSOVEGA IN MARIJINEGA SRCA (1)

Pomisleki o češčenju Jezusovega in Marijinega Srca

Marsikdo ima danes češčenje presvetega Jezusovega Srca in brezmadežnega Marijinega Srca (JMS) za zastarelo in ga omalovažuje. Morda celo misli, da gre za nezdravo, preveč čustveno pobožnost, ki je v Cerkvi nastala na podlagi posebnih razodetij sv. Marjeti Mariji Alakok in ni za današnji čas. Nekateri se sprašujejo, zakaj naj bi govorili o Jezusovem in Marijinem Srcu namesto o Jezusu in Mariji. Slišimo tudi ugovor: »Češčenje obeh Src ni utemeljeno v Svetem pismu, cerkvenem izročilu in v nauku Cerkve.« V nadaljevanju bomo videli, da ni tako. Gre za nesporazum in nepoznanje dejstev. Če je kje v praksi kaj neskladnega z naukom in prakso Cerkve, seveda to zavračamo.

Papež Pij XII. v okrožnici o češčenju Jezusovega Srca¹ pojasnjuje: »Nekateri prvotno in bistveno naravo češčenja mešajo ali enačijo z različnimi posebnimi pobožnostmi, ki jih Cerkev sicer odobrava in goji, a jih ne zapoveduje. Češčenje Jezusovega Srca imajo za nekaj postranskega, dodanega, česar se more kdo okleniti ali pa tudi ne« (št. 6).

Razlikovati je treba med zunanjimi oblikami češčenja JMS in med notranjim bistvom. Zunanje oblike se lahko spreminjajo, notranje bistvo pa vedno ostane in mora ostati. S češčenjem najsvetejših Src hočemo poudariti prav to bistvo.V ospredju sta Kristus in Marija, njuno telesno srce pa je pri tem znamenje in simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo njuno ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo, v popolni podreditvi in predanosti Božji volji. Naša rešitev je v njuni ljubezni.

Seveda je treba upoštevati, da je Marija le človek, Jezus pa je pravi Bog in pravi človek. V nadaljnjem razmišljanju bomo videli, da imajo tudi zunanje oblike češčenja najsvetejših Src veliko vrednost, če so povezane z notranjo vsebino in jo izražajo ter osvetljujejo.

Izraz 'srce'

Trije pomeni. Izraz 'srce' lahko vzamemo v treh pomenih: telesno srce, srce v prenesenem metaforičnem pomenu, srce v simboličnem pomenu. V tem zadnjem pomenu, ki je med obema prejšnjima, vzamemo telesno srce kot simbol ljubezni in vsega notranjega življenja, zakoreninjenega v ljubezni. Jezusovo telesno srce je vedno zedinjeno z drugo Božjo osebo in je zato simbol njegove Božje-človeške ljubezni.

Pojasnilo papeža sv. Janeza Pavla II.: »Izraz 'Srce Jezusovo' neposredno spominja na Kristusovo človeško naravo in poudarja bogastvo njegovih čustev: njegovo sočutje do bolnikov, njegovo prednostno ljubezen do ubogih, njegovo usmiljenje do grešnikov, njegovo nežnost do otrok, njegovo strogost v razkrivanju hinavščine, napuha in nasilja, njegovo krotkost pred nasprotniki, njegovo gorečnost za Očetovo slavo, njegovo veselje ob skrivnostnih in previdnostnih načrtih milosti.

Ko pomislimo na vse, kar je pretrpel, nam izraz 'Srce Jezusovo' kliče v spomin Kristusovo žalost nad Judovim izdajstvom, Kristusovo potrtost zaradi zapuščenosti, tesnobo ob soočenju s smrtjo, sinovsko in pokorno izročitev v Očetove roke. Najbolj pa nam govori o ljubezni, ki nenehno priteka iz njegovih največjih globin: o neskončni ljubezni do Očeta in brezmejni ljubezni do človeštva« (št 3).²

To Srce je po papeževih besedah »'prebivališče Boga med ljudmi' (Raz 21,3), saj Jezusovo Srce v svojem notranjem svetišču objema vse ljudi. Vsi prebivajo tam, objema pa jih večna ljubezen. Ko gledamo Jezusovo Srce, se spominjamo besed preroka: 'Z večno ljubeznijo te ljubim; zato sem ti tako dolgo ohranil svojo zvestobo' (Jer 31,3)« (št. 5).

'Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje' je zelo jasen: »'Kristusovo srce' je sam Kristus, učlovečena in zveličavna Beseda, ki v Svetem Duhu na znotraj objema Očeta in ljudi, svoje brate, z božjo-človeško neskončno ljubeznijo.«³

Govorica srca

Papež sv. Janez Pavel II. je ob razlaganju litanij Srca Jezusovega povedal: »Srce razodeva globino osebe. Vedno razkriva njeno globino, pa naj gre za notranje doživljanje kogarkoli izmed nas ali za naše medsebojne odnose. Globina Jezusa Kristusa, ki jo razkriva njegovo Srce, je brez primere in prekaša globino vsakega človeka, saj ni samo človeška, ampak je obenem Božja. Ta božje-človeška globina Jezusovega Srca je globočina kreposti, globočina vseh čednosti. Ker je Jezus pravi človek, razodeva notranjo govorico svojega Srca s pomočjo kreposti« (št. 11).

Prikazovanja sv. Marjeti Alakók, sv. Katarini Labouré in fatimskim pastirčkom. Zakaj se je Jezus sv. Marjeti Mariji Alakók (Alacoque) leta 1674 prikazal prav s srcem? Zakaj se je sv. Katarini Labouré (izg. Laburé) leta 1830 prikazala Brezmadežna in ji naročila, naj bosta na čudodelni svetinji upodobljeni Jezusovo in Marijino srce? Zakaj se je Devica Marija leta 1917 v Fatimi trem pastirčkom nekajkrat prikazala z izrazitim srcem in se je tudi imenovala 'brezmadežno Srce'? Kaj hoče podoba srca poudariti prav za naš čas?

Srce je znamenje ljubezni. Ljudje veliko govorijo o ljubezni, a številni jo pojmujejo zelo sebično. Jezus in njegova Mati nas želita pripeljati k pravi ljubezni. Ker nas ljubita, hočeta rešiti človeštvo, ki se je od ljubezni do Boga in do bližnjega zelo oddaljilo. Treba je verovati v njuno ljubezen in jima zaupati. Moramo se jima z ljubeznijo popolnoma izročiti. Prenovila bosta naša srca, da bomo začeli misliti, govoriti, delati in ljubiti kakor onadva.

Jezusovo srce je bilo oblikovano v Devici Mariji po delovanju Svetega Duha, ki je Ljubezen. Srce na Jezusovi podobi gori v plamenih ljubezni; vanj je zasajen križ kot znamenje odrešenja; obdano je s trnovo krono, ki poudarja njegovo prestano trpljenje.

Iz srca na Marijini podobi plapolajo ognjeni plameni, ki pomenijo Marijino gorečo ljubezen do Boga in ljudi. Na nekaterih podobah je Marijino srce prebodeno z mečem, kar spominja na veliko Marijino trpljenje za nas in na izpolnitev Simeonove prerokbe, da bo Marijino dušo prebodel meč bolečin. Imamo tudi podobe, na katerih Marijino srce ovija venec belih rož, ki ponazarjajo Marijino brezmadežno čistost in druge kreposti. Na podobi fatimske Marije je njeno srce ovito s trni, ki pomenijo naše grehe.

Sv. Marjeti Mariji Alakok je Jezus obljubil: »Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga bodo ljubili in častili ter se mu izročili v posebno varstvo. Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršnikoli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.«

p. Anton

1 Pij XII., Zajemali boste vodo (Haurietis aquas), prevod 1956 na ciklostilu, ponatis 2006: CD 113.

2 Janez Pavel II., Razmišljanja ob litanijah Srca Jezusovega. Nagovori papeža Janeza Pavla II. ob angelovem češčenju, prevedel iz angleščine p. Tomaž Podobnik, Ljubljana 1991. V litanijah je ohranjen prejšnji vrstni red: Srce Jezusovo; drugod se je uveljavil obratni vrstni red: Jezusovo Srce. Kadar ni poudarjeno človeško srce, ampak oseba, je 'srce' napisano z veliko začetnico.

3 Kongregacija za bogoslužje in zakramente, Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje, Ljubljana 2003: CD 102, št. 166.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Naša velikonočna skrivnost

V vsem našem življenju se uresničuje Gospodova pasha, njegov prehod s tega sveta k Očetu. Skupaj z njim naj bi k Očetu dospeli tudi mi. Pri praznovanju nedelje in velike noči, zlasti pri evharistiji, postane velikonočna skrivnost navzoča, in sicer ne v krajevno-časovni konkretnosti, ampak v svoji duhovni, večnostni vsebini. Tudi pri drugih praznikih gre končno za velikonočno skrivnost, za povezanost s to skrivnostjo. To velja že zaradi evharistije, ki je povezana s praznovanjem. Hkrati pa so vsi dogodki Jezusovega življenja povezani z njegovo velikonočno skrivnostjo. Tudi pri praznovanju Device Marije, sv. Jožefa in vseh svetnikov je navzoča Kristusova velikonočna skrivnost, poveličani Kristus sam, le pod nekim drugim vidikom. O božiču je prav tako navzoč poveličani Kristus; gledamo pa ga kot tistega, ki je rojen v Betlehemu, v zemeljski nizkosti. Tudi v adventnem času je navzoč poveličani Kristus, a kot tisti, ki ga pričakujejo narodi ob prvem in drugem prihodu. Celo na veliki petek gledamo na vstalega Kristusa, le da na temnem ozadju njegove smrti na križu. Zato ni nobenega velikega petka brez žarkov velikonočnega jutra. Velja pa tudi obratno: Nobene velike noči ni brez poprejšnjega velikega petka. Poveličani Kristus nosi rane, le da so poveličana znamenja njegove zmage nad smrtjo in človeško hudobijo.

Cerkveno leto povezuje v eno prav Kristusova velikonočna skrivnost. Tej skrivnosti se bližamo od različnih strani, zato je v Cerkvi toliko različnih praznikov. Ker smo ljudje nepopolna bitja, moremo iz polnosti poveličanega Kristusa le polagoma zajemati. Pri tem nam pomagajo različni vidiki Jezusovega odrešenjskega življenja in delovanja.

Sv. Pavel je Korinčanom zapisal: »Kristusova ljubezen nas sili k temu spoznanju, da je eden umrl za vse in so zato umrli vsi. Za vse pa je umrl zato, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal« (2 Kor 5,14s).

Naš cilj je torej: živeti Kristusu, ki je za nas umrl in vstal. Kristus ni umrl in vstal samo zase, ampak za vse ljudi, tudi zate in zame. V Kristusu smo umrli in na začetni način vstali. To se je zgodilo pri krstu, to se dogaja pri vsakem praznovanju velikonočne skrivnosti. Velikonočna skrivnost je Kristusova skrivnost zato, da bi postala naša skrivnost. Kristusu učlovečenje, smrt in vstajenje ni bilo potrebno. Prehod iz smrti v življenje je potreben nam. Kristus je šel pred nami, da nam je pokazal pot, nam dal zanjo moči in nam pri Očetu pripravil prostor. Trpljenje in smrt za nas še ostaneta. Tudi boj z grehom in začetnikom greha nam ni prihranjen. Toda z nami je On, ki je rekel: »Jaz sem z vami vse dni do dovršitve sveta« (Mt 28,20).

Kristusova smrt in vstajenje sta tako tesno povezana med seboj, da ju ne moremo ločiti. Vstali Kristus nam po bogoslužju in cerkvenem letu daje novo življenje. V tem novem življenju je hkrati smrt starega človeka, naše sebičnosti, naše grešnosti. Kristusova smrt nas odrešuje po posredovanju vstalega Kristusa. Vsa učinkovitost Kristusovega trpljenja prihaja do nas po vstalem Kristusu.

Biti kristjan pomeni živeti v Kristusu, in sicer v poveličanem Kristusu. Kdor živi v Kristusu, sprejema od njega Božje življenje in odrešenje.

p. Anton

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Povezanost vseh praznikov s Kristusovo velikonočno skrivnostjo

Kristus je središče, iz katerega vse izhaja in h kateremu se vse vrača. Vse stvarstvo je usmerjeno nanj. On se je za nas učlovečil, za nas umrl in vstal ter nas odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Zato je Kristus naše življenjsko in izžarevajoče središče prav v svoji velikonočni skrivnosti.

Prvi je izraz »velikonočna skrivnost – skrivnost pashe« uporabljal v svoji homiliji (med leti 165 in 185) Meliton iz Sarde. Pravi, da je velikonočna skrivnost Kristus. Tu gre za nadaljnji razvoj Pavlovega izraza »Kristus, naše velikonočno jagnje, je namreč darovan« (1 Kor 5,7).

V Kristusovi človeški naravi se je izvršilo tisto, kar čaka nas. Bog nas je »skupaj s Kristusom oživil ... Z njim nas je obudil in nas posadil v nebesa« (Ef 2,5s).

V bogoslužju je Jezusovo življenje usmerjeno k velikonočnemu dogodku smrti in vstajenja in k našemu odrešenju. Dogodki Jezusovega življenja so prikazani kot odrešenjski dogodki v tesni povezavi z eno samo skrivnostjo: velikonočno skrivnostjo. Na Jezusovo osebo in njegovo odrešenjsko poslanstvo gledamo v luči velikonočnega dogajanja. Velikonočna skrivnost je temelj krščanskega bogoslužja. Hkrati je ključ za njegovo razumevanje.

Cerkveno leto je nastalo kot razširitev velikonočnega praznika. V prvi Cerkvi je bila pasha – to je Kristusovo trpljenje, smrt in poveličanje – edino življenjsko središče oznanjevanja, praznovanja in krščanskega življenja. Cerkveno bogoslužje je nastalo iz pashe in za praznovanje pashe. Niso torej praznovali različnih Kristusovih skrivnosti, ampak eno samo Kristusovo skrivnost. Najprej so jo obhajali na nedeljo in jo imenovali Gospodov dan.

Kmalu so – verjetno pod vplivom kristjanov iz judovstva – vsako leto obhajali veliko nedeljo kot letno praznovanje pashe. Ta se je razširila na velikonočno tridnevje in na petdeset dni do binkošti.

Bogoslužni dnevi, posebej prazniki, omogočajo, da se z njimi ponavzočijo Kristusove odrešenjske skrivnosti. V bogoslužnem letu ne gre za hladno neživljenjsko spominjanje preteklih dogodkov. Kristus sam dalje živi v svoji Cerkvi.

Po bogoslužnih dnevih se Kristusovo odrešenjsko delo podaljšuje skozi stoletja. V Splošnih določbah o cerkvenem letu in koledarju je zapisano: »Sleherni dan dobiva svoje posvečenje iz bogoslužnih opravil božjega ljudstva, predvsem iz evharistične daritve in iz molitvenega bogoslužja« (št. 3). Osrednje mesto ima pri tem Kristusova velikonočna skrivnost, vse druge skrivnosti pa so z njo povezane. Vedno gre za praznike našega odrešenja.

Jezus nas je odrešil predvsem s svojo velikonočno skrivnostjo. Odrešenjsko vrednost ima sicer vse Jezusovo zemeljsko življenje, a le v povezavi z njegovo velikonočno skrivnostjo. Celotno Jezusovo življenje je kakor stavek, v katerem ima vsaka beseda svoj pomen, a polni smisel dobi šele z zadnjo besedo. Ta zadnja beseda je velikonočna skrivnost.

V velikonočni skrivnosti je v ospredju poveličani Kristus, ki je vedno povezan s svojim trpljenjem in smrtjo. Praznovanje velikonočne skrivnosti na praznike Gospodovega trpljenja in vstajenja in skozi vse leto, posebej na nedelje, je središče bogoslužja. Velikonočna skrivnost je po novi ureditvi prišla močneje do izraza. Po pojmovanju prvih kristjanov je velika noč prežarjala praznike celotnega cerkvenega leta. Na veliko noč so praznovali Kristusovo odrešenje, njegov prehod skozi trpljenje in smrt v poveličanje. Po občutju je sicer božič krščanskemu človeku bližji, a po pomenu je velika noč, povezana z Jezusovim trpljenjem in smrtjo, na prvem mestu.

Latinski izraz za velikonočno skrivnost je »mysterium paschale«. »Pascha« pomeni »prehod« ali »mimohod«. Tako so prešli Izraelci iz egiptovske sužnosti v svobodo obljubljene dežele. Angel pokončevalec, ki je pokončal vse egiptovske prvorojence, je šel »mimo« izraelskih. Tako so bili rešeni. Kristus je prešel iz teme umrljivega zemeljskega življenja skozi temo smrti v svetlobo poveličanja pri Očetu. Skrivnost tu pomeni neizčrpno odrešenjsko dogajanje, ki ga lahko dojamemo le z vero. Velikonočna skrivnost je vrhunec in povzetek vsega Jezusovega življenja in dela in vse odrešenjske zgodovine.

Cerkveno leto in velikonočna skrivnost Središčni pomen Kristusove velikonočne skrivnosti

S cerkvenim letom podoživljamo in spominsko ponavzočujemo Kristusovo zemeljsko življenje. V adventnem času se spominjamo, kako so ljudje pričakovali njegov prihod v stari zavezi. To praznovanje doseže prvi vrh z Jezusovim rojstvom. Nato praznujemo Jezusovo otroštvo, njegovo javno delovanje, trpljenje, smrt in vstajenje, vnebohod in poslanje Svetega Duha.

Šele v novejšem času se je uveljavilo, da se liturgično leto začenja z adventom. Tako sta urejena Rimski misal in Bogoslužni molitvenik. Vendar cerkveno leto nima pravega začetka ali konca, saj vedno obhajamo isto Kristusovo skrivnost, ki ima neskončno vrednost. Cerkveno leto se je v zgodovini začenjalo z zelo različnimi datumi. Danes, ko je velikonočna skrivnost v središču, bi bil smiseln tudi začetek s pepelnico, s katero se začenja priprava na velikonočno praznovanje. Splošne določbe o cerkvenem letu in koledarju, ki so natisnjene v Rimskem misalu, čase cerkvenega leta delijo takole: velikonočno tridnevje, velikonočni čas, čas štiridesetdnevnega posta, božični čas, adventni čas, čas med letom, prošnji in kvatrni dnevi.

V cerkvenem letu ne gre samo za podoživljanje in spominsko ponavzočevanje Jezusovega zemeljskega življenja. Po Kristusu človeku hočemo priti do Kristusa Boga. To je vodilna misel sv. Avguština (345–430). V cerkvenem letu se srečujemo s poveličanim Kristusom. Njegova poveličana človeška narava je most do njegove Božje narave. Tudi ko praznujemo Kristusovo rojstvo, se ne ustavljamo le pri Otroku, ampak gledamo v njem Kralja, Ženina, Boga. Noben praznik cerkvenega leta nam ne posreduje le izsek iz Jezusovega zemeljskega življenja, ampak celotno Kristusovo skrivnost, Kristusa človeka in Boga, celotno odrešenje, ki ima svoj vrh v velikonočni skrivnosti.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Pridruži se prošnjam za vse potrebe

Verniki odgovorijo na Božjo besedo na svojstven način s prošnjami za vse potrebe. V njih prosimo za vse ljudi. Te prošnje naj bi bile redno pri mašah z udeležbo ljudstva. V tej molitvi vernikov prosimo po vrsti za potrebe Cerkve, za vladajoče in za blagor vsega sveta, za trpeče v kateri koli stiski, za krajevno občestvo in posamezne skupine ljudi.

Pri kakšnem posebnem opravilu, na primer pri prvem obhajilu, pri birmi, poroki, kakšni drugi župnijski slovesnosti in pri pogrebu, pa več pozornosti posvetimo posebni okoliščini.

Molitev začne in sklene mašnik, kratke in z modro svobodo sestavljene molitvene namene pa napoveduje diakon ali strežnik ali kdo izmed vernikov. Uvodno mašnikovo povabilo k prošnjam za vse potrebe in njegova sklepna molitev naj bi, kolikor je mogoče, povezala berila in homilijo. Celotni sveti zbor molitev sprejme za svojo s skupnim klicem po napovedanih namenih ali s tiho molitvijo. S temi prošnjami izvršuje ljudstvo nalogo svojega krstnega in birmanskega duhovništva.

Hvalevredna je navada, da pri teh prošnjah sodelujejo tisti, katerim hočemo pri mašni daritvi nameniti več pozornosti. To so na primer pri prvem svetem obhajilu in sveti birmi prvoobhajanci in birmanci ter njihovi starši in botri.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU Z izpovedjo vere odgovôri na Božjo besedo

Na Božjo besedo, ki si jo slišal pri berilih in v pridigi, odgovoriš z izpovedjo vere. Z njo Božjo besedo sprejmeš za svojo in si prikličeš v spomin, kaj je glavna vsebina naše vere. Tako se dobro pripraviš na evharistično bogoslužje.

Vero molimo ob nedeljah in slovesnih praznikih, lahko pa tudi ob posebnih slovesnejših opravilih. Med molitvijo vere se vsi priklonimo pri besedah: »In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU Po evangeliju prisluhni mašnikovi homiliji

Homilija je pridiga, pri kateri mašnik razlaga besedilo oznanjene Božje besede ali druge dele mašne daritve. S homilijo uvaja vernike v modro razumevanje Svetega pisma in hrani njihovo vero. V to oznanjevanje vpleta razlago verskih resnic in pravila krščanskega življenja. Mašnik mora imeti homilijo ob nedeljah in zapovedanih praznikih pri vseh mašah, pri katerih so ljudje navzoči. Zelo se priporoča ob delavnikih v adventu, postu in velikonočnem času, pa tudi ob drugih prazničnih dneh in priložnostih, ko ljudje v večjem številu pridejo v cerkev. Homilija nam namreč nudi hrano za krščansko življenje.

Če hočemo, da bo Božja beseda obrodila večje sadove, je treba upoštevati sveto tihoto. Predhodna navodila v knjigi 'Berila in evangeliji za leto A' jo takole priporočajo: »Besedno bogoslužje je treba obhajati tako, da podpira premišljevanje. Zato se je treba izogibati vsakršnemu hitenju, ki ovira zbranost. Pogovor med Bogom in ljudmi, ki ga spodbuja Sveti Duh, potrebuje kratke trenutke tihote, prilagojene zbranemu občestvu, da je mogoče sprejeti Božjo besedo v srce in nanjo primerno odgovoriti v molitvi. Ti trenutki tihote so v besednem bogoslužju lahko na primer pred začetkom tega bogoslužja, po prvem in drugem berilu in po homiliji.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU Pri evangeliju poslušaš Kristusa

Branje evangelija je vrhunec besednega bogoslužja. Pri slovesni evharistični daritvi duhovnik ali diakon evangeljski knjigi izkazuje posebno spoštovanje. Diakon ali bralec jo že pri vstopu k oltarju pred začetkom mašne daritve lahko nese dvignjeno v procesiji ter jo nato položi na oltar. Za evangelij jo diakon ali duhovnik v procesiji nese med petjem aleluje z oltarja na ambon. Tedaj vsi stojimo. Evangelij sme brati ali peti le diakon ali duhovnik. Pred začetkom evangelija knjigo pokriža in pokadi ter po evangeliju poljubi. Po evangeliju nam namreč prav sedaj sam Kristus oznanja svojo besedo. Ljudstvo se zato na koncu zahvali Kristusu: »Hvala tebi, Kristus!«

Ko poslušaš evangelij, se spomni, da Kristus prav tebi oznanja svojo besedo. Ta beseda te očiščuje, razsvetljuje, posvečuje, krepi in osrečuje. Kristusove misli bodo postale tvoje misli, Kristusova čustva tvoja čustva, Kristusove sodbe tvoje sodbe. Tako mu boš vedno bolj podoben.

Pri evangeliju se pokrižaš s palcem desne roke s trojnim malim križem: na čelu, na ustnicah in na prsih. Ko se pokrižaš na čelu, pokažeš, da si pripravljen z razumom sprejeti evangelij. Križ na ustnicah pomeni, da boš Jezusov evangelij širil z besedo. Ko se pokrižaš na prsih, pokažeš, da evangelij sprejemaš na znotraj s srcem in da si pripravljen po njem živeti.

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2024

 Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 28 januarja, 25. februarja, 24. marca, 28. aprila, 26. maja, 23. junija, 28. julija, 25. avgusta, 22. septembra, 27. oktobra, 24. novembra in 22. decembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 8. januarja! 5. februarja, 4. marca, 1. aprila, 6. maja, 3. junija, 1. julija, 5. avgusta, 2. septembra, 7. oktobra, 4. novembra in 2. decembra 2024.

Celodnevna duhovna obnova o molitvi bo 8. februarja v Stični (p. Anton Nadrah).

Postna duhovna obnova bo 9. marca v Stičini (upok. nadškof Stanislav Hočevar).

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra.

Letno vseslovensko srečanje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu bo na Ptujski Gori, nadškofija Maribor, v soboto, 8. junija 2024. Potek srečanja bo objavljen kasneje.

Letne duhovne vaje za duhovnike, diakone in laike, posvečene Jezusovemu in Marijinemu Srcu, bodo na Kureščku.

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

bo v baziliki v Stični:

6. januarja in 3. februarja, vedno ob 18.00.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Božič v našem življenju

Še smo v dobi, ko po cerkvah odmevajo božične pesmi. Kaj je tisto, kar naj ostane v naših srcih in v našem življenju od Božiča za vse življenje?

Več stoletij pred Kristusovim rojstvom je prerok Izaija napovedal: »Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zagledalo veliko luč« (Iz 9,1). Ta Luč je pred dobrimi dva tisoč leti zasvetila v betlehemskem hlevu, kjer je Devica Marija povila novorojeno Božje Dete. Bog je postal človek! Mar si moremo misliti na naši zemlji kaj bolj čudovitega!? Ni ga bilo dogodka in ga ne bo do konca sveta, ki bi se dal primerjati s tem dogodkom: Neskončno sveti Bog je postal človek, da bi odrešil tebe in mene, vse ljudi od začetka do konca sveta. Skupaj s prerokom Izaijem smo praznovali Jezusov rojstni dan v prekipevajočem veselju, »kajti dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: Čudoviti svetovalec, Močni Bog, Večni Oče, Knez miru«

Glejmo Jezusa, to veliko Luč, kot malo Dete v jaslih, ko živi v nazareški družini, ko oznanja Božje kraljestvo, ozdravlja bolnike, odpušča grehe in končno, ko nas s strahotno smrtjo na križu odreši in v prebodenem srcu razodene vso svojo ljubezen. Naše upanje in ljubezen se prebujata ob podobi vstalega Odrešenika, usmiljenega Jezusa in presvetega Srca Jezusovega. Vid nam pomaga verovati, upati in ljubiti! Ker smo slabotni, potrebujemo, da vedno znova zagledamo veliko Luč, čeprav tudi za nas velja Jezusov blagor apostolu Tomažu: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali« (Jn 20,29).

Vedno nas pretrese, ko pomislimo, kako slabo so prebivalci Betlehema in Jeruzalema sprejeli Jezusa. Le pastirji so se dobro izkazali in nato modri z Vzhoda. Kaj pa mi? Jezus je zato prišel na svet, da bi se rodil, živel in deloval v naših srcih in našem življenju. Že večkrat smo slišali starodavno misel: »Če je to Dete tisočkrat rojeno, če ni v tvojem srcu, je vse izgubljeno.« Da se Jezus rodi v našem srcu, je potrebno, da je čisto. Odrešenik na najodličnejši način prihaja k nam pri sveti maši v svetem obhajilu. Kako je s sodelovanjem pri mašni daritvi? Ali prejemamo Jezusa pri svetem obhajilu z vedno večjo ljubeznijo? Bog daj, da bi bilo tako! S tem mu napravimo največje veselje.

Jezus pa se hoče roditi tudi v naših skupnostih, predvsem v družinah. Vsi vemo, da so mnoge v krizi in da se jih veliko razbije. Potrebujejo Odrešenika bolj kot vsakdanji kruh. Jezus nam je zagotovil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). V Jezusovem imenu smo zbrani, kadar si prizadevamo za medsebojno ljubezen in edinost. Takrat izpolnjujemo Jezusovo naročilo: »Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj« (Jn 13,34). Naše družine bodo rešene in se bodo lepo razvijale, če bo Jezus v nas in med nami.

Jezus je prišel na svet tudi zato, da bi bil v našem bližnjem, predvsem v tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Po tem, koliko smo prepoznali Jezusa v pomoči potrebnem človeku, bomo tudi sojeni. Spomnimo se na Jezusove besede ob poslednji sodbi: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti … Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35–40).

Pripravljamo se na sveto leto 2025. Naj bo močno zaznamovano z Jezusovo navzočnostjo v bogoslužju in našem vsakdanjem življenju in delovanju, v nas, v naših skupnostih in v vsakem bližnjem, zlasti tistem, ki je najbolj potreben naše pomoči. Tako bo naše življenje postalo trajni Božič: Bog v nas, med nami in v naših bližnjih.

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Vrtna angelika pospešuje izločanje žolča

in lajša črevesne bolečine, preprečuje napenjanje ter pospešuje izločanje želodčnih sokov.

Za lajšanje bolezenskih težav uporabljamo korenino vrtne angelike (Angelicae radix).

Druga imena za vrtno angeliko (Angelica archangelica L.) so: zdravilni gozdni koren, sveta grenčica, žlahtna angelika, vrtna vanelka, arhangelika.

Latinsko ime te zdravilne rastline nam daje slutiti, da je bila v preteklosti ta zdravilna rastlina zelo cenjena zaradi njene učinkovitosti, saj njeno ime pravzaprav pomeni »angelsko zelišče«. Ime archangelica izhaja iz grške besede arkhangelos (= nadangel). Legenda pravi, da je nadangel Gabrijel ljudem povedal uporabo te rastline v zdravilne namene. Kitajski cesar Šing Nong (3500 pr. Kr.) je v zeliščarskem spisu angeliko opisal kot zdravilo pri boleznih prebavil, ledvic in srca. Imenovali so jo tang kvej in to ime je obdržala na Daljnem vzhodu še danes. Neka legenda tudi pravi: v domači vasi je bilo slišati govoriti o možaku, ki je dočakal 120 let. Sam je trdil, da je tako dolgo živel, ker je imel navado žvečiti namesto tobaka angelikino koreninico.

Angelika je največkrat dvoletnica, redkeje tri ali večletnica in zraste do 2,5 m visoko. Zgornji del stebla je včasih rdečkasto obarvan. Spodnji listi so zelo veliki, dva do trikrat pernati. Cveti julija in avgusta. Po enkratnem cvetenju in nastanku plodov rastlina odmre. Socvetje je sestavljeno iz kobul, cvetovi so na dolgih pecljih, zeleno beli in dišijo po medu. Sodi v družino kobulnic (Apiaceae), kamor spadajo tudi navadna kumina, koriander, vrtni janež, navadni komarček, pravi peteršilj idr. Dvoletno korenino izkopljemo jeseni, očistimo z vodo in zrežemo po dolgem v 4 dele. Pri umetni toploti je ne sušimo, da eterično olje iz rastline ne bi izhlapelo. Čeprav so po učinkovitosti najbolj cenjenje korenine, lahko, preden rastlina zacveti, nabiramo tudi liste in cvetove. Angelika raste v naravi v severnih deželah, na pobočjih Alp in Pirenejev in ob rekah, ki pritekajo z gora. V Sloveniji angelike ne najdemo prosto rasti v naravi, zato pa njeno sorodnico zasledimo po vlažnih gozdovih in travnikih: navadni gozdni koren (Angelica officinalis L.), ki je po videzu in učinkovanju zelo podobna vrtni angeliki, le da je nekoliko slabotnejša po učinkovanju.

Angelika vsebuje eteričino olje, kumarine, čreslovine, pektin, organske kisline, kot so angelikina, jabolčna, ocetna, jantarjeva kislina in druge spojine. Deluje ugodno na prebavila: preprečuje napenjanje, pospešuje izločanje žolča in želodčnih sokov, pomirja vznemirjeno črevesje in lajša črevesne bolečine, deluje protimikrobno. Uporabimo jo, kadar nam zaužita mastna hrana povzroča prebavne težave, imamo občutek polnosti in slabosti v prebavilih, smo neješči, imamo vnetje želodčne sluznice ali vnetje tankega in debelega črevesja ter pri začetnem čiru na želodcu. Uporabni deli rastline so korenine, listi in semena. Največkrat se za pripravo čajev in grenčic uporabljajo korenine. V ljudski medicini se angeliko priporoča tudi ljudem, ki okrevajo po bolezni, študentom pred izpiti, saj angelika deluje krepčilno, spodbujevalno. Nosečnice naj angelike ne uživajo.

Nasvet patra Simona Ašiča zoper črevesne krče in slabo prebavo

Vino iz angelike: 60 g sesekljane korenine namakamo v 1 litru belega vina 2 dni, nato dodamo še 2 g uprašene korenine ter še dodatno namakamo 2 dni. Odcedimo in jemljemo po 2 žlici na dan v času trajanja težav.

 

Čajna mešanica ČreSIT patra Simona Ašiča za izboljšano delovanje črevesja vsebuje:

-                     30% rastline bazilike (Basilici herba)

-                     15% rastline rmana (Millefolii herba)

-                     15% korenine vrtne angelike (Angelicae radix)

-                     10% plod komarčka (Foeniculi fructus)

-                     10% rastline majarona (Majoranae herba)

-                     10% cvetov ognjiča (Calendulae flos)

-                     10% list poprove mete (Menthae piperitae folium)

 

Čaj si pripravimo kot poparek: žličko čajne mešanice prelijemo z vrelo vodo in pustimo stati 10 minut, pokrijemo, precedimo in pijemo do 3 krat dnevno.

 

Po pripravkih z angeliko bomo torej posegli najpogosteje, kadar imamo težave s prebavo. Z njo si bomo lahko lajšali tudi težave s hemoroidi in pri refluksu. Dodamo jo pa lahko tudi v zeliščni kis, s katerim izboljšamo okus solati.

 

Barbara Kozan, mag. farm.

VALERIJINE VRSTICE Preprost blagoslov

Rekli so, da je »težak« intelektualec, in tudi ljudje, ki jih je povabil na kosilo ob neki posebni priložnosti, so se skoraj vsi ponašali z doktorskimi nazivi, nekateri celo z dvema. Poznali so se že dolgo zaradi skupnega dela, vendar ne toliko, da bi si bili zares blizu. Gostitelj ni hodil v cerkev, a vedel je, da je med njegovimi gosti nekaj iskrenih vernikov. Želel si je, da bi čutili, s koliko ljubezni je zanje pripravil kosilo. Kar klicalo je k temu, da bi ga začeli z molitvijo. Toda moliti ni znal, pa tudi vedel ni, kakšen bi bil odziv nevernih. Zato je preprosto vstal in rekel en sam stavek: »Tisti, ki ptice pod nebom živi, naj nam to hrano blagoslovi.« In zdelo se je, kakor da je res poseben blagoslov spremljal njihovo druženje – toliko prijateljstva je privrelo na dan.

Valerija

 

VALERIJINE VRSTICE Božični paket

Težka leta po vojni so nam pomagali premostiti tudi paketi, ki smo jih dobivali iz Amerike. Sorodniki z druge strani oceana so nam pošiljali predvsem oblačila, včasih pa tudi hrano: riž, kavo, konzerve. Toda takega paketa kot so ga za božič tam nekako pred 70 leti dobili Barbčevi na domačiji  vrhu hriba, še nismo videli. V njem je bilo poleg oblačil predvsem veliko igrač:  punčke podobne barbikam, plišasti medvedki, pobarvanke, plastične pištolice, orglice in veliko sladkarij. Vse to je pošiljala gospodarjeva sestra, ki je iz domače revščine še kot mlado dekle odšla po svetu. Pravzaprav smo skoraj vsi dobivali pakete iz Amerike, a malce čudno je bilo, da ni nobenega nikoli dobila soseda Pavlina, katere pokojni mož je bil doma iz Barbčeve hiše. Bila je vdova z dvema neubogljivima otrokoma, ki ju je komaj preživlja z delom na dnini in krpo lastne zemlje, kjer je preredila pujska. Ljudje so ji govori, da ni prav, da vse pakete dobi svakinja na domu. Pavlina pa  je zamahnila z roko: »Kar naj jih ima, saj več kot ene obleke na enkrat ne more obleči in več kot več ne more pojesti – torej sva na istem.« Toda ljudem nekaj ni dalo miru, pa so pregovorili poštarja, da jim je dal naslov tete iz Amerike. Pisali so ji o stiski, v kateri živi ovdovela svakinja in da bi bilo prav, če bi se spomnila tudi nje in njenih otrok. Dobili so odgovor, da oblačila, ki jih pošilja, niso njena, ampak jih zbere pri sodelavkah in znankah, ki nimajo svojcev v Evropi. Pakete je pošiljala na svoj dom misleč, da jih svakinja razdeli vsem sorodnikom. Zdaj pa ne bo poslala nikomur več ničesar. Jaz pa ob spominu na to zgodbo vedno pomislim na preprosto dejstvo, da več kot ene obleke hkrati ne moreš obleči, prav tako se več kot do sitega tudi ne moreš najesti.

Valerija