»V Izraelu
traja svatba navadno sedem dni,« mi je razlagal Jonadab. »Mi pa jo obhajamo
samo tri dni, a ne s pijančevanjem. Moški prirejamo pod milim nebom razne igre
in tekmovanja, med tem pa naše dobre žene pripravljajo vsak dan pojedino.
Prehudo bi bilo zanje, ko bi to trajalo več kot tri dni.«
»Rad ti
verjamem,« sem se zasmejal. »Pijanec bi rad pil in pil, atlet pa jedel in
jedel. Sicer pa, ali Pavel ve, da bodo tekmovanja na prostem?«
»Smo mu
povedali in je prav zadovoljen. Pravi, da mu je to izredno všeč, ker take vaje
ohranjajo zdravo telo in zdrav duh.«
»Me veseli,
da poznam Pavlovo mnenje o tem.«
»Če se prav
spominjam, si nekaj naših iger že videl, in sicer za praznik Purim. A zdaj bodo
še lepše.«
Kakor se v
tem času na Sinaju rado dogaja, je prišlo ponoči spet do velikega naliva. S
Svete gore so nenadoma prihrumeli hudourniki, katerih vodo so Rehabovci skrbno
napeljali v velike nabiralnike. Narasla je tudi čista studenčnica, ki izvira
izpod hribov, kjer Rehabovci dobivajo pitno vodo, drugo pa izpeljejo v jarke po
poljani. V njih napajajo živino, ženske pa perejo perilo. Po pitno vodo hodijo
dekleta po prastari in že pesniško opevani navadi ter jo nosijo v šotore v
velikih vrčih, katere znajo prav ljubko nositi na rami, med tem ko veselo
prepevajo domače pesmi. K studencu, ki izvira na podnožju Svete gore, hodijo po
dvakrat na dan, ob sončnem vzhodu in zahodu. Zvečer jih tam čakajo mladeniči,
da jih spremljajo do doma in jim dvorijo.
Jutranja
zarja je komaj pordečila obzorje, ko je že prišel v šotor pome Jonadab, da me
popelje na častno tribuno, če jo smem tako imenovati. V ta namen so priredili
gorski obronek. V živo skalo so v podobi amfiteatra vsekali več vrst sedežev.
Očak mi je pojasnil: »Konjske dirke prirejamo, ali ob sončnem vzhodu ali
zahodu, da naših prekrasnih živali vročina preveč ne bi izmučila.«
Novoporočenci
so seveda zasedli prva mesta. Mlade žene so sedele na nalašč zanje
pripravljenih slamnatih blazinah, medtem ko bi se noben moški, najmanj pa
mladenič, ne usedel drugam, kot na golo skalo. Za zmagovalca je skupina deklet
pletla vence iz rož, ki so jih otroci natrgali na sveži poljani okoli tabora.
Pri teh
dirkah so tekmovali mladeniči, ki so jezdili na neosedlanih konjih. Merilec
časa je imel ob sebi dva mladeniča. Na eni strani mu je stal mladec z rogom, na
drugi pa mladec z velikanskim bobnom, narejenim iz votlega drevesa, katerega
odprtina je bila prevlečena s kožo. Vodja, ki je vodil tekmo, je dvignil
zastavico in trobentač je zatrobil v rog. Merilec časa je medtem opazoval na
»klepsidri« (vodni uri), kako voda kaplja iz posodice v posodico. Na znamenje z
rogom so se tekmovalci pognali v dir. Ko je v »klepsidri« vsa voda iz gornje
posodice odtekla v spodnjo, je vodja spet dvignil zastavico, nakar je bobnar z
vso silo zabobnal: Dirkači so na mah zasukali svoje iskre konje in si v divjem
diru prizadevali doseči nagrado. Vsi smo stoje pričakovali povratka teh
»centavrov,« katerim so bili mladi jezdeci zares podobni, saj so jezdili kakor
bi bili prirastli na konje.
Tekem je
bilo šest in prav toliko zmagovalcev, ki so svoje tovariše prehiteli le za pol
konjske glave: tako enaki so si bili vsi.
»Kje pa je
Pavel?« sem vprašal Kvarta.
»Poglej ga
na oni skali sedi, od koder mnogo bolje vidi na dirkališče kot mi. Gledal sem
ga in z veseljem opazil, kako navdušeno ploska zmagovalcem, ko jih ovenčajo s
cvetličnim vencem.«
Sonce je že
vzšlo, ko je bilo tekmovanj konec. Odšli smo k zajtrku. Ob glavni poti se je
paslo polno krav, ki so jih molzle deklice. Odrasla dekleta pa so nam za zajtrk
postregla s penečim se mlekom. Ene so nam podajale rožene čaše, ki so jih druge
polnile, druge pa so nam delile z medom namazanega kruha, fige, dateljne in
narezanega sira. Medtem me je Kvart opozoril:
»Poglej
Pavla na oni skali!« Pogledam in opazim štiri otročiče, ki so mu prinesli
zajtrk.
Tedaj se je
zgodilo nekaj nepričakovanega. Pastirski psi so začeli divje lajati. Ženske, ki
so doma pripravljale obed, so vse hkrati planile ven in močno vpile. Jonadab se
je ozrl kvišku, si vesel pogladil dolgo brado in mi rekel:
»Gospod nas
blagoslavlja! Vekomaj bodi hvaljena Njegova previdnost!«
Očak ni še
dobro izgovoril, že je vse v taboru švigalo na vse strani: moški, ženske,
otroci, tudi ženini. Kakor bi jih bil kdo začaral, so se naenkrat vsi oborožili
s pračami, loki in puščicami. Nekateri so hiteli na hrib, drugi pa so se
postavili na druga pripravna mesta. Mladenič je na vso moč hitro Jonadabu
prinesel velik lok in mnogo puščic. Očak je za svoja leta nenavadno spretno položil
puščico na lok in gledal kvišku. Tudi jaz sem se ozrl in opazil na nebu ptičji
trikot, ki se je bližal taboru ali pravzaprav velikim vodnim zbiralnikom in
mlakam, ki so nastale po plohi. Ves rod je bil pripravljen, a nihče si ni upal
sprožiti, dokler Jonadab ni na čuden način kriknil in svoje puščice tako
natančno sprožil, da je prebodla prepelico (to so namreč bile te ptice), ki je
letela na čelu. Takoj nato se je nebo kar stemnilo, toliko je bilo prepelic, ki
so se začele počasi spuščati, ko je bil padel njihov vodja. Puščice iz lokov in
kamni iz prač so zdaj kar švigali in strašno morili te ptice, ki so od letenja
utrujene in po nenadnem napadu preplašene kar v stotinah cepale na tla.
Ne da bi
nehal streljati, mi je rekel Jonadab: »Mi živeža nismo bili tako potrebni,
kakor so ga bili potrebni naši očetje v južni puščavi. A Gospod nam je gotovo
poslal te prepelice, da bi se mu zahvalili. S tem darom je očitno hotel
blagosloviti naš rod.«
»Poglej no,
domine, kaj delajo psi!« me je opozoril Kvart. In zares! Psi, ki so prihajajoče
ptiče nagonsko začutili in nanje opozorili ljudi, so po poljani pobirali
prepelice, ki so zadete ali onemogle padale na tla, ne da bi katero požrli.
»Ti ubogi, a
okusni ptiči ob selitvi letijo le ponoči, da jih sonce ne žge. Spuščajo se na
tla, kjer je voda ali živež zanje, kot tukaj, da ležejo jajca in da se
napijejo, najedo in odpočijejo. Letijo z vetrom: prav gotovo so isti oblaki, ki
so nam pripeljali dež, pripeljali tudi prepelice k nam. Hvala Božji
previdnosti!« je rekel Jonadab.
»Ali se je
tako zgodilo tudi Izraelcem?« ga je vprašal Kvart.
»Nekaj
podobnega pač, ampak s to veliko razliko, da takrat ni bil čas za selitev
prepelic in da tja, kjer so tistikrat prebivali naši očetje, namreč v sredino
tega polotoka, ne pride ne veter ne ti ptiči. V tem je bil čudež, in pa še v
tem, da se je zgodil prav v času lakote.«
Vse dopoldne
so pobirali prepelice, ki so po mnenju naših kuharic bile prav rejene, kar smo
kasneje tudi mi lahko sami ugotovili.
Opoldne so
nam za obed postregli s kruhom in seveda s solato iz raznih zelišč, ki smo jo
jedli s sočnimi morskimi riboni iz Aleksandrije.
Za večerjo
smo imeli pečene prepelice v nekakšni omaki, kjer je bilo dosti gorčice, ki nam
je dober tek še povečala.
Sledile so
nočne tekme. Kolikor sem sam videl ob mesečini, so ti ljudje imeli izvrstne
oči. Po dirkališču so razpostavili velike ovire, katere je bilo treba
preskočiti, potem pa še vse polno majhnih kamnov, jam in kotanj z vodo, katere
je jezdec moral preskočiti, ne da bi zadel obnje.
Očak mi je
dejal: »Velikih ovir ni težko premagati, pač pa majhne jame, kamne in druge
prepreke. Če se konj obnje spotakne, si lahko izvine nogo in izgubljena sta
konj in jezdec.«
»Prav imaš,«
sem mu pritrdil. »To so prave vojaške vaje. Že marsikakšnega Rimljana sem videl
v cirkusu, da je izgubil dirko, ker so se njegovi konji spotaknili ob majhno
oviro.«
Po končanih
dirkah smo vsi odšli v cerkev zahvalit se Bogu, kar pa sem opisal že drugje, ko
sem opisoval praznik Purim.
p. M.
de Heredia