DOMAČA ZDRAVILA

Obolenja srca in ožilja

Pri obolenjih srca in ožilja se pogosto hkrati pojavi več problemov, ki so med seboj povezani. Tako visok krvni tlak in zvišan holesterol pospešita nastanek ateroskleroze, kar lahko povzroči težave v prekrvavitvi in pripelje do infarkta ali kapi. Najbolj pogoste bolezni iz tega področja so:

Visok krvni tlak

V začetku ni posebnih težav. Po daljšem času se pojavijo vrtoglavice, glavobol, razbijanje srca, težko dihanje.

Vzroki za nastanek visokega tlaka so prevelika telesna teža, prirojene napake na ledvicah, stres, kajenje, prekomerno uživanje alkohola. Pri težavah s visokim krvnim tlakom dobro pomagajo pripravki iz česna, kot je česnova tinktura. Od zdravilnih rastlin dajejo dobre rezultate glog, bela omela, baldrijanove korenine in oljčni listi. Pripravke iz rastlin uživamo v obliki čaja ali tinktur posamezno ali v mešanicah.

Ateroskleroza

Nastane zaradi povišanega krvnega tlaka in nabiranja holesterola na stenah žil, kar zmanjšuje notranjo odprtino in pretok krvi. Obloge se lahko odluščijo in žilo popolnoma zamašijo. Bolezen povzroča bolečine v predelu srca, utrujenost in težave s koncentracijo. Od čajev pri tej bolezni učinkujejo artičoka, jetičnik, lipa, kopriva, rman in žajbelj.

Oslabelost srca

Oslabelost srca je pogosta v starosti. Spremlja jo težko dihanje in nočni kašelj, kar je značilno za popuščanje levega srčnega prekata.

Kadar je prizadeta desna polovica srca, trpi telesni krvni obtok. Voda zastaja v trebušnih organih in nogah. Pojavljajo se otekline, ki preko noči splahnijo. Srce krepijo pripravki iz gloga, jegliča, njivske preslice in brezovih listov.

Krčne žile in vnetje ven

Znaki, ki kažejo na to motnjo, so otekline v gležnju, združeno z bolečino, in odprte rane goleni. Pri omenjenih težavah pomagajo pripravki iz divjega kostanja.

Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.

Sitik d.o.o.

Tel. št. 01 7877 065

e-pošta: info@sitik.si

farm. Klemen Križaj

Prt za Marijo

Vrhu griča je stala – pravzaprav stoji še danes – starodavna cerkev, posvečena Mariji Vnebovzeti. Prt na tamkajšnji oltarni mizi je nekaj posebnega. Na dragoceni rdeči podlogi so izvezeni veliki zlati cvetovi lilij. Pred nedavnim so to dragoceno vezenino obnovili. Izvezle so jo pred mnogimi desetletji nune vezilje – umetnice v bližnjem samostanu. Ko je prvič krasila oltar, je bil mrzel in vetroven februarski dan. Toda ljudi, ki so se tega dne zbrali v cerkvi, to ni motilo. Bila je poroka, poročila sta se fant in dekle iz dveh najpremožnejših in najuglednejših družin iz vasi pod hribom. Samo nevestina mati je neprestano hlipala. Nevesta se je z nejevoljo ozirala nanjo. Zakaj ji hoče zagreniti najsrečnejši dan v njenem življenju, dan, za katerega si ni upala misliti, da bo kdaj prišel. Ana in Anton sta bila namreč bratranca in Anina mati je bila prepričana, da se nikakor ne smeta poročiti. Za mater je bilo najpomembnejše, da bo rodila zdravega naslednika. Nekoč ji je v navalu jeze rekla: »Otrok ne boš imela ali pa bodo bebavi.« Ljubezen je trajala vse od šolskih let in mati je ni mogla preprečiti. Končno se je vdala. Ana je obljubila na Marijin oltar dragoceni prt, če se bo smela poročiti z Antonom. Zdaj sta bila mož in žena, v zahvalo za to pa prt na oltarju. Marija torej nima nič proti tej zvezi, če ji je uspelo dobiti spregled od cerkvenih oblasti. Ko so mladoporočencema čestitali pred cerkvijo, je mati rekla samo: »Z Bogom in Marijo barantati ni dobro. Ta zakon ne bo srečen.«

Toda Ana je bila prepričana, da bo srečna. Odšla bo s človekom, ki ga ljubi edinega na svetu. Čakala ju je premožna kmetija. Tudi veliko dela, seveda! Ampak Ana se tega ni bala. Toda, ko je bila noseča, so ji prišle na misel materine besede, da ne bo rodila zdravih otrok. Ampak sv. Miklavž je prinesel zdravega sina. Zdaj se je tudi njena mati nekako sprijaznila s hčerino poroko.

Ko je pričakovala drugega otroka, se strahovi niso več pojavili. Rodila je punčko, a babica je rekla, naj jo hitro nesejo h krstu, ker ne bo dolgo živela. Res je umrla še tisto popoldne. Pokopali so jo na pokopališču v kotiček z drugimi otroškimi grobovi. Ana je hodila na ta grobek, dokler je bila živa. Sprva je vodila s seboj tudi sina in nečake, ki pa nikakor niso znali razumeti, zakaj mati tako joka v tistem kotičku pokopališča. Toda življenje ji tudi naprej ni prizanašalo. Mož je začel bolehati. Še preden se je zavedel, da gre zares, je umrl. Vdovi se je mešalo od bolečine. Ko so krsto spustili v grob, je skočila za njim in rjovela, ne jokala. Sorodniki so jo spravili domov in ji dopovedovali, da mora živeti za sina in kmetijo. Ubogala jih je, toda vesela ni bila nikoli več. Hodila je sicer k maši in na pokopališče, a nič več se ni k Mariji obračala s prošnjami. Zdelo se ji je, da jo vsepovsod spremlja njena pokojna mati s svojimi hladnimi sivimi očmi in govori: »Z Marijo barantati ni dobro.« Moči ji je dajala samo zavest, da njen zakon ni bil zaman, saj je dala starodavni rodbini naslednika, ki so ga od nje pričakovali. Toda sin se je šele pozno poročil, a zakon ni bil blagoslovljen z otroki; splav je sledil splavu. Ko je bila snaha spet noseča, so znanke Ano nagovorile, naj gre z njimi na romanje v Fatimo. Nenadoma se ji je zazdelo, da je Marija ni povsem zapustila in se lahko spet obrne nanjo s prošnjo. Ko so prispeli v Fatimo, je pokleknila v odmaknjen kraj in samo molila. Vsaki molitvi je dodala: »Naj se otrok rodi. Pa ni treba, da je sin, ponosni dedič. Ne, majceno drobno punčko nam daj. Ime ji bo Marija.«

In res se je rodila drobcena punčka. Njena mamica je zanjo izbrala čudno tuje ime, za babičin predlog ni hotela niti slišati. Toda Ana jo v svojem srcu kliče Marija. In zdi se, da se je spet odtajalo njeno srce. Sama je vzela v roke vezenje in naredila prt za Marijo v cerkvi na griču. Med tem so se liturgične zapovedi v cerkvi spremenile, oltar so obrnili proti ljudem. Anin prt – darilo, je ostal na mizi pri oltarju. Za novo mizo je izvezla prt z istim vzorcem, le mnogo bolj preprost.

Valerija Ravbar

VALERIJINE VRSTICE Koledniki

Stara pratika pove, da je bil januar leta 1930 zelo mrzel. Tako zelo, da so ozebli v noge celo fantje, ki so se oblekli v trikraljevske kolednike in delili dobro voljo po bližnjih vaseh. Koledovali niso zato, da bi obujali stare običaje, ampak predvsem zato, ker so jim pri vsaki hiši postregli s pijačo, ponekod pa primaknili še kako klobaso ali denar.

Večer pred svetimi Tremi kralji, na tretji sveti večer, kot mu pravimo, je bil pri Zavašnikovih poln pričakovanja. To so bili prvi božični prazniki, ki jih je mlada žena preživela na novem domu v pričakovanju prvega otroka. Mladi gospodar je blagoslovil živino v hlevu, pa tudi hišo, in napisal nad vrata začetnice svetih treh kraljev. Ker jih je do prihoda kolednikov čakal še dolg večer, je stara mati sedla na zapeček in začela moliti rožni venec. Toda snaha ji ni mogla odgovarjati, kajti prišel je njen čas. Pri porodu je pomagala kar tašča, ki je bila tudi samouka vaška babica. Rodila se je deklica, ki so ji dali ime Marija, saj se je rodila v svetem božičnem času.

Mladi oče je bil malce razočaran, ker se ni rodil naslednik. Najbrž bi bil še bolj, če bi vedel, da se bodo tudi v prihodnje rojevale samo hčere. Vendar je bil kljub temu ponosen in se je namenil, da se bo še posebej izkazal, ko se bodo oglasili koledniki. Na okno so potrkali šele malo pred polnočjo, saj so prej obredli sosednje vasi. Zapeli so:

Mi smo sveti trije kralji, Gašper, Miha, Boltežar.
Gašper jezdi nar naprej, ker za pot on narbolj vej.
Miha jezdi pa za njim, da se pogovarja z njim.
Boltežar je nar nazad, ves je v portah, ves je zlat…
Če nam ne boste nič darval, vam bomo bajto spodkopal.

Gospodar jim je dal liter vina, ki so ga spili kar takoj. Potem je povedal, da imajo novorojenko in naj ne bodo preglasni. Ker je bil rojstvo prvega otroka velik dogodek, je kolednikom stisnil še nekaj denarja. To je fante tako navdušilo, da se niso mogli premagati in so glasno zavriskali. Seveda potem pri sosedih niso pozabili povedati, da so Sveti Trije kralji prinesli v vas novorojenko. Ko so deklico nesli h krstu, so namesto 5. januar napisali kot rojstni datum 6. januar, da bi vedno vedela, da se je rodila na tako velik praznik.

Valerija Ravbar

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (10)

Ustavili smo in naredili nekaj korakov po obrežju Velike Neve. Na nasprotni strani se je svetilo celotno območje Ermitaža. To ni samo ena stavba, cel sklop jih je. Pet velikih zgradb tvori Ermitaž, to je zimski dvorec ruskih carjev.

Šel sem tako daleč ob obrežju, da sem lahko naredil kolikor toliko dobro fotografijo otoka malo bolj od daleč. Srečal sem mladi par, ki se je tisti dan poročil. Iskali so primerno mesto za fotografiranje. No priznam, da so v redu izbrali. Na obrežju ženin in nevesta. Za njima reka, v ozadju pa zlat zvonik, ki strmo moli v zrak.

Severno pred nami pa je v zrak molel še en stolp. Bil je podobno šilast in vitek kot oni od Admiralitete. Pred nami je bila cerkev svetega Petra in Pavla, zgrajena na Zajčjem otoku. Pravijo, da je bilo tam veliko zajcev, ko so tja prišli. Zato je otok dobil ime Zajčji otok. Toda tega imena se ne uporablja tako pogosto. Največ ga imenujejo kar po trdnjavi, ki je na njem zgrajena. Po rusko se imenuje »Petro-Pavlovskaja krépost«. Beseda krepost mi ni dala miru. Ali ima beseda »krepost« kakšno povezavo s trdnjavo. Ko sem se vrnil, sem še iskat v etimološki slovar in našel, da je skupna staroslovanska beseda za moč, trdnost, trdnjavo bila »krepost«. Pri nas je ta beseda dobila bolj duhovno vsebino, čeprav ima še vedno skupno korenino s besedo krepak – močan.

Po naše bi tej trdnjavi rekli Trdnjava svetega Petra in Pavla, ali Petro-pavlovska trdnjava. Okoli so zgrajeni močni obrambni zidovi iz žgane opeke. Pred trdnjavo je veliko parkirišče in precej trate, da lahko ljudje tam sedijo ali počivajo ali se celo sončijo. Nekaj ljudi se je mirno predajalo sončnim žarkom, ki so bili kar topli, a za njihove pojme. Mislim, da ni bilo niti dvajset stopinj. Pri tej temperaturi bi se pri nas bolj malo sončili, za njih pa je bilo že zelo toplo. Temperature seveda ne dosežejo tako visokih vrednosti kot v naših krajih.

Skozi velika vrata smo vstopili v mogočno trdnjavo. Za zidovi je pravcato naselje. Ne vem, kaj je v vseh drugih stavbah. Nas je zanimala samo cerkev.

Pred njo je velik tlakovan trg. Ob vstopu v cerkev smo plačali vstopnino. To je za nas uredila vodička, ki nas je spremljala. Povedali pa so ji tudi, da v cerkvi ni dovoljeno fotografirati s stojala. Pa smo spet tam! Ne dovolijo, da bi človek lahko naredil dobro fotografijo, saj je to brez stojala nemogoče. Toda, kaj hočeš, ubogati je treba. Ne bi rad nakopal težav sebi in še drugim, če bi skušal trmasto vztrajati.

Prvi pogled v cerkev me je nekoliko presenetil. Bil je čisto domač. Kakor da bi prišel v katero izmed katoliških cerkva. Zgrajena v obliki latinskega križa. Ima glavno ladjo in dve stranski, spredaj je prečna ladja pred njo pa prezbiterij. Velika okna so dajala dovolj svetlobe, da je bila cerkev razmeroma svetla. Občutek, ki sem ga dobil, je dajal vtis baročne cerkve. Mogočni stebri so delili prostor v ladje. Bili so obloženi z marmorjem v rdečih in modrih odtenkih. Strop ves poslikan, deloma obogaten s razkošnimi štukaturami, ki so bile pozlačene. Iz stropa so viseli razkošni lestenci iz brušenega stekla. Brezhibno urejeni, saj so svetile vse žarnice. Najbrž so bili prvotno narejeni za sveče.

Na stropu ni bilo veliko fresk. Večino je bilo razne ornamentike, pa angeli z venci in žezli v rokah. Veliko je bilo angelskih glavic, ki so bile okusno razporejene med ornamentalno poslikavo. Tudi stene so poslikane z raznimi ornamenti.

Spredaj bi človek mislil, da boš našel oltar, a je bil ikonostas. Toda ne tak, da bi zapiral in ločeval prostor. Bil je čisto skromen. Ne, to ni prava beseda! Bolje bi povedal, če bi dejal, da je bil tak, da se je videlo skozenj. Na nek način mrežast ob straneh. Spodaj v sredini je bil velik prizor v obliki reliefa. Kaj je bilo upodobljeno, ne bi mogel reči. Lepi pozlačeni kipci reliefa so usklajeni v lepo kompozicijo, ki je najbrž tako narejena, da se v sredini lahko pregane, saj bi tam morala biti velika vrata ikonostasa. Vse je bilo pozlačeno in se je svetilo. Ob strani ni bilo prostora za Jezusovo in Marijino ikono. Postavili so ju na čedne in umetelno izdelane podstavke.

Ne vem ali sem prav videl ali ne: Zdelo se mi je, da je v ovalnem medaljonu nad reliefno skupino upodobljeno Marijino srce. Najbrž se motim. Na zaključku nad spodnjim reliefom je napis, ki ga v celoti nisem mogel razbrati. Je zlat na zlatem ozadju, zato se je precej bleščal in ni bil popolnoma berljiv.

V čisto zgornjem delu ikonostasa, ki sega že prav pod kupolo, je velika slika Jezusovega vstajenja. Pod njo še ena slika, ki najbrž tudi predstavlja vstajenje na nekoliko drugačen način. Lahko pa bi bilo prikazanje Vstalega njegovim preplašenim učencem.

Desno od ikonostasa se je našel prostor za Jezusovo podobo. Napravili so veliko sliko, na kateri je upodobljen Jezus v duhovniških oblačilih in z žezlom v roki, na glavi pa ima neke vrste krono, ki spominja na pokrivalo velikega duhovnika. Spodaj na sliki je napis, ki ga nisem znal prebrati. Desno, že na stebru, pa je velika slika Device Marije z Jezusom v naročju. Sedi na dragocenem prestolu in ima na glavi razkošno krono.

Čas je, da povem, zakaj smo prišli v to cerkev. Tu so našli svoj zadnji počitek člani družine Romanovih, to se pravi, člani carske družine. Grobnice niso vkopane v zemljo. V levi in desni stranski ladji so lepi in dragoceni sarkofagi, v katerih so krste raznih carjev, caric in ožjih članov carske rodbine. Sarkofagi so izdelani iz dragocenih marmorjev in pokriti s težkimi kamnitimi pokrovi. Na vsakem je velik pravoslavni križ z dvema prečkama. Obdani so z umetelno kovanimi ograjami. V vsaki ograji pa je vkovan napis, za katerega carja ali carico gre.

Spredaj, v glavni ladji, smo našli celó prižnico. Nanjo vodijo lepe modre stopnice. Na njih so vdelani lepi prizori iz Jezusovega javnega delovanja. Na levi strani pa je sedež za carja in carico. Nahaja se pod lesenim in pozlačenim baldahinom, ki se podaljšuje z rdečim žametom. Tudi stol je oblečen v rdeč žamet. Kolikor sem lahko razumel, je bil tisti stol tam bolj zaradi lepšega. Car in carica pri bogoslužju nista smela sedeti, ampak sta morala stati. Na žametu za hrbtom pa je nameščen velik carski grb.

Pomikali smo se v levi krak prečne ladje. Omeniti je treba, da se tam na prednji steni nahaja čudovita Marijina ikona. Vsa je oblečena v srebro in zlato. Obleka je vsa iz zlata s srebrnimi robovi. Videti je mogoče samo njen in Jezusov obraz. Vse drugo je pokrito z zlatom in srebrom. Kako se ta ikona imenuje, ne vem. Vodička nam je to sicer povedala, a bilo je preveč novega, da bi si lahko zapomnil.

V cerkvi je bilo mnogo ljudi. Nekateri so nosili v rokah rdeče nageljne. Mogoče so jih prinašali carjem. Ob njihovih sarkofagih sem videl vaze s cvetjem. Toda v njih je bilo belo cvetje. Mogoče so ljudje v te vaze zatikali cvetje. Dobil sem občutek, da so carji ponovno spoštovani, čeprav danes nimajo nič več opraviti z novo rusko državo. Mislim, da ni ostalo nobenih potomcev, saj so jih komunisti zločinsko umorili. Slišal sem, da se je to zgodilo v nekem brezovem gozdu. Zelo na samem. Ta kraj, kolikor vem, spet postaja cilj mnogih ljudi, ki obiskujejo njihove grobove in se spominjajo njihovega mučeništva.

Namesto leve stranske apside je velik prostor nadvse slovesno okrašen. Na stenah so velike plošče s samimi ženskimi imeni. Nisem si zapomnil, kdo so. Najbrž so bili iz ožje družine Romanovih.

Skozi vrata v levem delu prečne ladje smo vstopili v manjši prostor. Spredaj so bile stopnice, ki so vodile do velikega vitraja z vstalim Jezusom. Zgoraj se je zaključeval v polkrogu. Okoli Jezusa je bila široka obroba, v kateri so bili upodobljeni angeli. Občutek sem dobil, da je del vitraja okoli Jezusove podobe narejen iz alabastra. To je dragocen kamen, ki ga razrežejo čisto na tanko in ga namestijo namesto šip v okna. Lep je, ker ni prozoren in prepušča takó toplo, milo svetlobo. Jezusova podoba na vitraju je bila zelo skrbno izdelana in izrisana. To ni bil samo mozaik raznih koščkov barvnega stekla. Obraz in drugo je bilo narisano z barvami.

Ta prostor najbrž ni bogoslužni. V njem je bilo kakšnih deset stolov. V omenjenem prostoru so nas pričakali trije mladi možje, oblečeni v črne tunike. Niso nam dovolili fotografirati. Toda jaz sem naredil eno fotografijo, takoj na začetku, ko je bil prostor še dokaj prazen in možje še niso imeli vsega pod kontrolo. Posedli smo se na stole, kolikor jih je bilo. Nekateri so stali, mlajši pa so sedli kar po turško na tla.

Zapeli so nam nekaj njihovih pesmi. Bile so večinoma iz ruske liturgije. Ni pa smela manjkati tista znana: Živelo je dvanajst razbojnikov, »Žilo dvanacat razbojnikof«. Bili so vrhunski pevci in prav veselje jih je bilo poslušati. Kako je do tega malega koncerta prišlo, ne vem. Mogoče so ti fantje vedno tam in sprejmejo zaključene skupine in jim zapojejo. Čeprav se ne razumem na glasbo skoraj nič, moram priznati, da so imeli čudovite in usklajene glasove. Posebej zanimiv je bil eden, ki je z glasom prišel tako nizko, da si imel občutek, da mu glas prihaja čisto od spodaj. Na koncu so nam ponudili še zgoščenke z njihovimi pesmimi. Imeli so na prodaj vsaj dve različni. Tudi to je način, da turistom prodajo nekaj zgoščenk. Najprej jih očarajo s pesmijo in čudovitimi glasovi, nato jim pa še prodajo zgoščenke. Dobra reklama in dober prijem, da nekaj prodajo.

To je bil tudi konec našega ogleda. Pri stranskem izhodu smo se vrnili ven. Vreme se je nekoliko spremenilo. Ko smo prišli sem, je bilo skoraj jasno. Nekaj oblakov je bilo na zahodu. Po našem ogledu pa se je nebo povsem pokrilo z oblaki. Toda sonce je kljub temu sijalo skozi luknje med njimi.

Naredil sem še nekaj posnetkov. Šilasta konica zvonika se je še vedno bleščala v soncu. Tudi angel na vrhu zvonika se je bleščal. Bil je sklonjen v poklek, v desni roki pa je držal križ. Zanimivo, koliko je teh svetih znamenj! Skoraj ne morem razumeti, kako je bilo to po revoluciji. Ali so pustili ta sveta znamenja, da so ostala na svojih mestih? Bolj verjetno bi rekel, da so jih odstranili. Saj so tudi v Moskvi z vseh zvonikov na Kremlju odstranili vse križe in nanje namestili rdeče zvezde. Toda dela je bilo veliko, saj je mesto polno spomenikov s svetimi znamenji. Če so jih odstranili, so se pa dobro potrudili, da so jih namestili nazaj na njihova mesta. To je hvalevredno. Dobil sem občutek, da so Rusi z revolucijo in njenimi znamenji hitro in temeljito opravili. To bi sklepal vsaj po tem, kar sem videl. Pri nas v Sloveniji ni tako. Še danes je mogoče videti žalostne podobe, ki jih je prinesel komunizem. Še danes jih hočejo poveličevati. Če bi jih želeli odstraniti, bi se takoj dvignil cel vihar, in tiste, ki bi jih želeli odstraniti, bi označi za nestrpne.

p. Branko Petauer

V kamrici srca

Prižigajo se mnoge lučke in luči,

po mestnih ulicah vse vrvi.

Diši po cimetu in vinu in kostanju,

po stojnicah je kot v čebeljem panju.

Na moč se trudi svet,

da bi zasenčil mali plamen hrepenenja,

da bi utišal molk

in tiho možnost zrenja sebe.

Ne dá očem nebesnih zvezd preprostega okrasja

in srcu, da bi bílo v ritmu enoglasja ...

A če ustaviš se za hip in zbrano vse premisliš,

lahko odločiš se, da ves bleščeč nered počistiš,

da notranji pogled usmeriš v svojo kamrico srca,

ki ni še okrašena in ki v pozabi tvoji lastni trepeta ...

Odloči se in vstopi!

Razglej se po tišini lastni, ki tu je vedno zate!

Razloči zvok miru, ki poje nežno melodijo

in luč ljubezni siplje nate.

Takrat začutiš, da to je tisto pravo

in vse, po čemer hrepeniš;

ker tistega, kar je zares pomembno,

si v veselju in v trpljenju vedno bolj želiš ...

Želiš Lučí si prave, ki vedno bi sijala in te grela tam, kjer je srce.

Saj to srce zares je tvoje in od rojstva pa do smrti s tabo gre.

Le Bog izpolni večno hrepenenje,

le On zares prižge v srcu Luč.

Poglej! Prihaja v jasli,

da že kot Detetu mu podariš svoj ključ!

Olga