Ustavili smo in
naredili nekaj korakov po obrežju Velike Neve. Na nasprotni strani se je
svetilo celotno območje Ermitaža. To ni samo ena stavba, cel sklop jih je. Pet
velikih zgradb tvori Ermitaž, to je zimski dvorec ruskih carjev.
Šel sem tako
daleč ob obrežju, da sem lahko naredil kolikor toliko dobro fotografijo otoka
malo bolj od daleč. Srečal sem mladi par, ki se je tisti dan poročil. Iskali so
primerno mesto za fotografiranje. No priznam, da so v redu izbrali. Na obrežju
ženin in nevesta. Za njima reka, v ozadju pa zlat zvonik, ki strmo moli v zrak.
Severno pred nami
pa je v zrak molel še en stolp. Bil je podobno šilast in vitek kot oni od
Admiralitete. Pred nami je bila cerkev svetega Petra in Pavla, zgrajena na
Zajčjem otoku. Pravijo, da je bilo tam veliko zajcev, ko so tja prišli. Zato je
otok dobil ime Zajčji otok. Toda tega imena se ne uporablja tako pogosto.
Največ ga imenujejo kar po trdnjavi, ki je na njem zgrajena. Po rusko se
imenuje »Petro-Pavlovskaja krépost«. Beseda krepost mi ni dala miru. Ali ima
beseda »krepost« kakšno povezavo s trdnjavo. Ko sem se vrnil, sem še iskat v
etimološki slovar in našel, da je skupna staroslovanska beseda za moč, trdnost,
trdnjavo bila »krepost«. Pri nas je ta beseda dobila bolj duhovno vsebino,
čeprav ima še vedno skupno korenino s besedo krepak – močan.
Po naše bi tej
trdnjavi rekli Trdnjava svetega Petra in Pavla, ali Petro-pavlovska trdnjava.
Okoli so zgrajeni močni obrambni zidovi iz žgane opeke. Pred trdnjavo je veliko
parkirišče in precej trate, da lahko ljudje tam sedijo ali počivajo ali se celo
sončijo. Nekaj ljudi se je mirno predajalo sončnim žarkom, ki so bili kar
topli, a za njihove pojme. Mislim, da ni bilo niti dvajset stopinj. Pri tej
temperaturi bi se pri nas bolj malo sončili, za njih pa je bilo že zelo toplo.
Temperature seveda ne dosežejo tako visokih vrednosti kot v naših krajih.
Skozi velika
vrata smo vstopili v mogočno trdnjavo. Za zidovi je pravcato naselje. Ne vem,
kaj je v vseh drugih stavbah. Nas je zanimala samo cerkev.
Pred njo je velik
tlakovan trg. Ob vstopu v cerkev smo plačali vstopnino. To je za nas uredila
vodička, ki nas je spremljala. Povedali pa so ji tudi, da v cerkvi ni dovoljeno
fotografirati s stojala. Pa smo spet tam! Ne dovolijo, da bi človek lahko
naredil dobro fotografijo, saj je to brez stojala nemogoče. Toda, kaj hočeš, ubogati
je treba. Ne bi rad nakopal težav sebi in še drugim, če bi skušal trmasto
vztrajati.
Prvi pogled v
cerkev me je nekoliko presenetil. Bil je čisto domač. Kakor da bi prišel v
katero izmed katoliških cerkva. Zgrajena v obliki latinskega križa. Ima glavno
ladjo in dve stranski, spredaj je prečna ladja pred njo pa prezbiterij. Velika
okna so dajala dovolj svetlobe, da je bila cerkev razmeroma svetla. Občutek, ki
sem ga dobil, je dajal vtis baročne cerkve. Mogočni stebri so delili prostor v
ladje. Bili so obloženi z marmorjem v rdečih in modrih odtenkih. Strop ves
poslikan, deloma obogaten s razkošnimi štukaturami, ki so bile pozlačene. Iz
stropa so viseli razkošni lestenci iz brušenega stekla. Brezhibno urejeni, saj
so svetile vse žarnice. Najbrž so bili prvotno narejeni za sveče.
Na stropu ni bilo
veliko fresk. Večino je bilo razne ornamentike, pa angeli z venci in žezli v
rokah. Veliko je bilo angelskih glavic, ki so bile okusno razporejene med
ornamentalno poslikavo. Tudi stene so poslikane z raznimi ornamenti.
Spredaj bi človek
mislil, da boš našel oltar, a je bil ikonostas. Toda ne tak, da bi zapiral in
ločeval prostor. Bil je čisto skromen. Ne, to ni prava beseda! Bolje bi
povedal, če bi dejal, da je bil tak, da se je videlo skozenj. Na nek način mrežast
ob straneh. Spodaj v sredini je bil velik prizor v obliki reliefa. Kaj je bilo
upodobljeno, ne bi mogel reči. Lepi pozlačeni kipci reliefa so usklajeni v lepo
kompozicijo, ki je najbrž tako narejena, da se v sredini lahko pregane, saj bi
tam morala biti velika vrata ikonostasa. Vse je bilo pozlačeno in se je
svetilo. Ob strani ni bilo prostora za Jezusovo in Marijino ikono. Postavili so
ju na čedne in umetelno izdelane podstavke.
Ne vem ali sem
prav videl ali ne: Zdelo se mi je, da je v ovalnem medaljonu nad reliefno
skupino upodobljeno Marijino srce. Najbrž se motim. Na zaključku nad spodnjim
reliefom je napis, ki ga v celoti nisem mogel razbrati. Je zlat na zlatem
ozadju, zato se je precej bleščal in ni bil popolnoma berljiv.
V čisto zgornjem
delu ikonostasa, ki sega že prav pod kupolo, je velika slika Jezusovega
vstajenja. Pod njo še ena slika, ki najbrž tudi predstavlja vstajenje na
nekoliko drugačen način. Lahko pa bi bilo prikazanje Vstalega njegovim
preplašenim učencem.
Desno od
ikonostasa se je našel prostor za Jezusovo podobo. Napravili so veliko sliko,
na kateri je upodobljen Jezus v duhovniških oblačilih in z žezlom v roki, na
glavi pa ima neke vrste krono, ki spominja na pokrivalo velikega duhovnika.
Spodaj na sliki je napis, ki ga nisem znal prebrati. Desno, že na stebru, pa je
velika slika Device Marije z Jezusom v naročju. Sedi na dragocenem prestolu in
ima na glavi razkošno krono.
Čas je, da povem,
zakaj smo prišli v to cerkev. Tu so našli svoj zadnji počitek člani družine
Romanovih, to se pravi, člani carske družine. Grobnice niso vkopane v zemljo. V
levi in desni stranski ladji so lepi in dragoceni sarkofagi, v katerih so krste
raznih carjev, caric in ožjih članov carske rodbine. Sarkofagi so izdelani iz
dragocenih marmorjev in pokriti s težkimi kamnitimi pokrovi. Na vsakem je velik
pravoslavni križ z dvema prečkama. Obdani so z umetelno kovanimi ograjami. V
vsaki ograji pa je vkovan napis, za katerega carja ali carico gre.
Spredaj, v glavni
ladji, smo našli celó prižnico. Nanjo vodijo lepe modre stopnice. Na njih so
vdelani lepi prizori iz Jezusovega javnega delovanja. Na levi strani pa je
sedež za carja in carico. Nahaja se pod lesenim in pozlačenim baldahinom, ki se
podaljšuje z rdečim žametom. Tudi stol je oblečen v rdeč žamet. Kolikor sem
lahko razumel, je bil tisti stol tam bolj zaradi lepšega. Car in carica pri
bogoslužju nista smela sedeti, ampak sta morala stati. Na žametu za hrbtom pa
je nameščen velik carski grb.
Pomikali smo se v
levi krak prečne ladje. Omeniti je treba, da se tam na prednji steni nahaja
čudovita Marijina ikona. Vsa je oblečena v srebro in zlato. Obleka je vsa iz
zlata s srebrnimi robovi. Videti je mogoče samo njen in Jezusov obraz. Vse
drugo je pokrito z zlatom in srebrom. Kako se ta ikona imenuje, ne vem. Vodička
nam je to sicer povedala, a bilo je preveč novega, da bi si lahko zapomnil.
V cerkvi je bilo
mnogo ljudi. Nekateri so nosili v rokah rdeče nageljne. Mogoče so jih prinašali
carjem. Ob njihovih sarkofagih sem videl vaze s cvetjem. Toda v njih je bilo
belo cvetje. Mogoče so ljudje v te vaze zatikali cvetje. Dobil sem občutek, da
so carji ponovno spoštovani, čeprav danes nimajo nič več opraviti z novo rusko
državo. Mislim, da ni ostalo nobenih potomcev, saj so jih komunisti zločinsko
umorili. Slišal sem, da se je to zgodilo v nekem brezovem gozdu. Zelo na samem.
Ta kraj, kolikor vem, spet postaja cilj mnogih ljudi, ki obiskujejo njihove
grobove in se spominjajo njihovega mučeništva.
Namesto leve
stranske apside je velik prostor nadvse slovesno okrašen. Na stenah so velike
plošče s samimi ženskimi imeni. Nisem si zapomnil, kdo so. Najbrž so bili iz
ožje družine Romanovih.
Skozi vrata v
levem delu prečne ladje smo vstopili v manjši prostor. Spredaj so bile
stopnice, ki so vodile do velikega vitraja z vstalim Jezusom. Zgoraj se je
zaključeval v polkrogu. Okoli Jezusa je bila široka obroba, v kateri so bili
upodobljeni angeli. Občutek sem dobil, da je del vitraja okoli Jezusove podobe
narejen iz alabastra. To je dragocen kamen, ki ga razrežejo čisto na tanko in
ga namestijo namesto šip v okna. Lep je, ker ni prozoren in prepušča takó toplo,
milo svetlobo. Jezusova podoba na vitraju je bila zelo skrbno izdelana in
izrisana. To ni bil samo mozaik raznih koščkov barvnega stekla. Obraz in drugo
je bilo narisano z barvami.
Ta prostor najbrž
ni bogoslužni. V njem je bilo kakšnih deset stolov. V omenjenem prostoru so nas
pričakali trije mladi možje, oblečeni v črne tunike. Niso nam dovolili
fotografirati. Toda jaz sem naredil eno fotografijo, takoj na začetku, ko je
bil prostor še dokaj prazen in možje še niso imeli vsega pod kontrolo. Posedli
smo se na stole, kolikor jih je bilo. Nekateri so stali, mlajši pa so sedli kar
po turško na tla.
Zapeli so nam
nekaj njihovih pesmi. Bile so večinoma iz ruske liturgije. Ni pa smela manjkati
tista znana: Živelo je dvanajst razbojnikov, »Žilo dvanacat razbojnikof«. Bili
so vrhunski pevci in prav veselje jih je bilo poslušati. Kako je do tega malega
koncerta prišlo, ne vem. Mogoče so ti fantje vedno tam in sprejmejo zaključene
skupine in jim zapojejo. Čeprav se ne razumem na glasbo skoraj nič, moram
priznati, da so imeli čudovite in usklajene glasove. Posebej zanimiv je bil
eden, ki je z glasom prišel tako nizko, da si imel občutek, da mu glas prihaja
čisto od spodaj. Na koncu so nam ponudili še zgoščenke z njihovimi pesmimi.
Imeli so na prodaj vsaj dve različni. Tudi to je način, da turistom prodajo
nekaj zgoščenk. Najprej jih očarajo s pesmijo in čudovitimi glasovi, nato jim
pa še prodajo zgoščenke. Dobra reklama in dober prijem, da nekaj prodajo.
To je bil tudi
konec našega ogleda. Pri stranskem izhodu smo se vrnili ven. Vreme se je
nekoliko spremenilo. Ko smo prišli sem, je bilo skoraj jasno. Nekaj oblakov je
bilo na zahodu. Po našem ogledu pa se je nebo povsem pokrilo z oblaki. Toda
sonce je kljub temu sijalo skozi luknje med njimi.
Naredil sem še nekaj posnetkov.
Šilasta konica zvonika se je še vedno bleščala v soncu. Tudi angel na vrhu
zvonika se je bleščal. Bil je sklonjen v poklek, v desni roki pa je držal križ.
Zanimivo, koliko je teh svetih znamenj! Skoraj ne morem razumeti, kako je bilo
to po revoluciji. Ali so pustili ta sveta znamenja, da so ostala na svojih
mestih? Bolj verjetno bi rekel, da so jih odstranili. Saj so tudi v Moskvi z
vseh zvonikov na Kremlju odstranili vse križe in nanje namestili rdeče zvezde.
Toda dela je bilo veliko, saj je mesto polno spomenikov s svetimi znamenji. Če
so jih odstranili, so se pa dobro potrudili, da so jih namestili nazaj na
njihova mesta. To je hvalevredno. Dobil sem občutek, da so Rusi z revolucijo in
njenimi znamenji hitro in temeljito opravili. To bi sklepal vsaj po tem, kar
sem videl. Pri nas v Sloveniji ni tako. Še danes je mogoče videti žalostne
podobe, ki jih je prinesel komunizem. Še danes jih hočejo poveličevati. Če bi
jih želeli odstraniti, bi se takoj dvignil cel vihar, in tiste, ki bi jih
želeli odstraniti, bi označi za nestrpne.
p. Branko Petauer