V naši župniji je bil ob prehodu v
tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po
Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta,
posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z
Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob
obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske
izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne
dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec
obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in
Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more
zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo
resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?
V letu 1995 je v oktobru potekal
misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu
smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam
podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila
župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim
Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči
velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno –
in za vse".
Eno od pričevanj je tole:
»Osebna pot naše družine je bila v
tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas.
Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega
sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in
nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo
življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena
odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in
grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo
podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu
Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem
vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo…' To je bil moj klic na pomoč
vsak trenutek in na vsakem koraku.
Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se
vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za
vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k
njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in
prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral
je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.
To je bila zame popolna
spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za
Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje
ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni
prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in
delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa
življenje in smrt.
Še več! Zavedla sem se posebnih
znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija,
mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot
deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem
se Božje Matere in se ji 12. oktobra 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala
svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti
sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne
12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin.
Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da
počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil
skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren
leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997
sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.
To je naša pot trpljenja in
odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti
niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne
bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim
popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega
keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«
V. K.
Ni komentarjev:
Objavite komentar