VALERIJINE VRSTICE V Šentlovrencu prva fatimska kapelica v Sloveniji

Prve vesti o Fatimi so se v našem časopisju začele pojavljati v letu 1930, višek pa je poročanje doseglo ob 25 - letnici Marijinih prikazovanj leta 1942. Že naslednje leto, maja 1943, je bila v Ljubljani posvetitev našega naroda brezmadežnemu Srcu Marijinemu v luči fatimskih naročil.

Leta 1943 pa smo dobili v Sloveniji tudi prvo kapelico posvečeno fatimski Mariji. Časopis Bogoljub poroča takole:”Prva slovenska kapela na čast Fatimski Mariji je bila blagoslovljena na binkoštni ponedeljek v Št. Lovrencu na Dolenjskem. Novi kip so prenesla dekleta ob veliki udeležbi domačih in vnanjih vernikov v dolgi procesiji na določeno mesto v prostorni kapeli, sezidani na pobudo domačega župnika g. A. Oblaka.”

V župnijski kroniki piše tudi, da je načrt zanjo naredil škofijski kancler Josip Dostal, sezidal pa jo je mojster Filip Ovnik s Primskovega. Pri posvetitvi je govoril dr. Ciril Potočnik, prof. asketike. Sodeloval je tudi župnik Janez Filipič iz Naklega, ki je v tistem času veliko pisal o Fatimi.

Ta kapelica stoji še dandanašnji, in sicer poleg zakristije med cerkvijo in starim župniščem. Marijin kip, ki se mu pozna 77 letna patina, je odet v bogato okrašeno ogrinjalo. Namesto krone Marijo krasi le venec zvezd. Na čast fatimski Gospe je bilo včasih v Šentlovrencu več maš.

Valerija Ravbar

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (14)

Skozi druga vrata smo izstopili iz cerkve. Zunaj nam je dal Silvo še nekaj časa, da smo si cerkev lahko ogledali še od zunaj. Tudi zunaj je bilo veliko zanimivega. Najlepši del zunanjosti je ob Gribojedovem kanalu. To je čisto blizu mesta, kjer so umorili carja. Na zunanji steni je tam narejeno veliko razpelo. Izdelano je seveda v tehniki mozaika. Nad njim je lep nadstrešek, ki je oblikovan zelo bizantinsko. Obok na nadstrešku ni pravilno okrogel marveč nekoliko šilast. Njegova oblika malo spominja na loke in oboke pri mošejah. Križ pod nadstreškom je visok nekaj metrov, tri gotovo. Kraki križa se proti koncu razširijo. Ozadje za križem je zlato. Križ je obrobljen s posebno obrobo, kar ti še bolj daje čutiti, da je križ ikona in ne kip. Križani je zelo natančno izdelan. Kamenčki raznih barv so tako umetelno zloženi, da je skoraj kakor slika. Vidiš lahko vsako podrobnost. Celo sence na Jezusovih prsih so tako dobro izdelane, da je moč slutiti rebra, ki so pod kožo. Kristus na križu je kakor živ. Nič ni okrvavljen in tudi sledovi bičanja niso vidni. Občutek sem dobil, da Kristus trpi z nekim posebnim dostojanstvom. Kot da bi bil dvignjen nad bolečine in zlo, ki ga je obdajalo. Krvave sledi so vidne samo pri žebljih, kjer so pribite roke in noge. Glavo ima rahlo nagnjeno na desno stran. Tudi rane na njegovi desni strani še ni. Se pravi, da še ni bil mrtev. Obraz ne izraža neke hude bolečine. Ko sem gledal njegovo obličje sem dobil bolj občutek zaskrbljenosti. Kot da bi Jezus gledal nekam v daljavo preko vsega zla, ki ga je obdajalo. Kot bi hotel reči, da je zaskrbljen, ker ga niso sprejeli. Presenečen, da je bila njegova ljubezen zavrnjena, da Ljubezen ni bila ljubljena.

Lahko bi rekel, da njegov obraz govori. Govori tistim, ki ga ogledujejo. Hoče tudi njim povedati, da je prinesel ljubezen na svet. Hotel nam je razodeti Očeta in njegovo ljubezen, a nismo bili pripravljeni sprejeti njegovega razodetja. Trudil se je z nami na vse načine. Ozdravljal nam je bolezni, izganjal je hude duhove iz nas, nasičeval nas je, ko smo bili lačni. Dal nam je sebe vsega, a ga nismo hoteli sprejeti. Celo obsodili smo ga in pribili na križ. Ni se upiral, čeprav bi se lahko. Lahko bi pokazal, da se mu godi krivica. Celo, da mi ljudje nimamo pravice soditi Boga, ki je naš Stvarnik. Kako smešno: lonec se je dvignil proti lončarju in mu očital: »Nisi me prav naredil«! Čudno! Nerazumljivo!

Jezus gleda v daljavo in misli na vse, kar nam je dobrega naredil. Ali je bilo mogoče premalo čudežev? Ali je premalo ljudi ozdravil? Ali je premalo pridigal in govoril o Očetu? Ali so bile njegove besede premalo privlačne? Ali so bile premalo razumljive. Toda saj nam je govoril kot eden izmed nas. Govoril je po človeško, kot naš brat, kot eden izmed nas.

Ali je premalo jasno povedal, kdo je? Da, ko je hotel povedati, da je prišel iz nebes, da je njegov Oče sam Bog, ga nismo hoteli poslušati. Obsodili smo ga, češ, izrekel je bogokletje, in mu zaprli usta. Začeli smo ga zasledovati in mu groziti, da ga bomo umorili. Ni se umikal, toda njegova ura še ni prišla. Ni ga bilo mogoče prijeti, ni bilo mogoče imeti oblast nad njim. Da, dokler se sam ni izročil nam v roke. Izročil pa se je takrat, ko je napočila njegova ura. Ko je bil čas velikonočne daritve, čas, ko so klali velikonočno jagnje. Pokazal nam je, da je on tisto pravo jagnje. Jagnje, ki odjemlje grehe s sveta. Jagnje, ki je moralo biti darovano, da je izmilo grehe sveta. Jagnje, ki je bilo darovano Očetu, ki je zahteval odkupnino za človeške grehe. Morala je biti poravnana krivda za to, kar smo Bogu krivega naredili. Toda zanimivo: Ravno s tem, kar smo Bogu najbolj krivega naredili, je Sin poravnal, zadostil za našo krivdo. O srečna krivda! Klicala je po zadostitvi. Sam Sin Božji je poravnal za našo krivdo in sprostil ogromne zaklade milosti, ki jih je Bog hotel človeku že prej podariti.

Da, Jezusov obraz je zaskrbljen. Zaskrbljen, ker človeka pušča samega. Zaskrbljen, ker ve, koliko stranpoti bo lahko človeku v pogubo. Skrbi ga, ali bo človek vsaj njegov zadnji izraz ljubezni znal razumeti. Ali bo razumel, da ne umira kot zločinec, ki bi bil kriv velikega zločina? Ali bo razumel, da umira za njega. Da umira zato, da bi človek živel! Da bi človekovo življenje ne bilo s smrtjo končano, da bi se nadaljevalo v večnosti. S križem odpira vrata v večnost, ki so bila zaradi nepokorščine v raju zaprta. Angelom, ki so stražili vhod v raj, je ukazal, naj ga ne stražijo več. Iz rok jim je vzel ognjene meče in jim povedal, naj gredo na razpotja človeštva in tudi oni vabijo na nebeško gostijo, saj je svatba že pripravljena. Žrtveno Jagnje je že darovano.

Kljub temu, da je njegov obraz nekoliko zaskrbljen in njegovo čelo nagubano, njegove oči razodevajo neizmerno ljubezen. Da, človek, čeprav si me obsodil na smrt, te jaz ne bom obsodil. Vem da si ravnal iz nevednosti. Vem, da nisi razumel mojih izrazov ljubezni. Vem, da si se trudil razumeti, a tvoje oči in tvoje srce je bilo polno tebe samega. Vem, da si mislil nase in na svoje ugodje. Vem, da si se držal predpisov, ki si jih moji postavi ti dodal. Škoda, da so ti bili tisti drobni predpisi tako dragi! Škoda, da si zaradi njih pozabil na glavno: Ljubi svojega Boga z vsem srcem, z vso dušo in vso močjo, in svojega bližnjega kakor samega sebe.

Jezusove oči gledajo toplo. Razodevajo ljubezen. Čeprav si me zavrgel, čeprav nisi hotel sprejeti moje pomoči, čeprav si hotel ostati sam, te vendar ne bom zapustil. S teboj bom ostal. Čeprav odhajam k Očetu, bom vendarle ostal s teboj. Ko boš odprl moje prsi, ko boš ranil mojo stran, bo zate začel izvirati nov veletok ljubezni. Veletok, ki te bo umival, te pojil in te hranil. Veletok ljubezni, ki te bo nosil, kakor da bi plaval na krilih. Ni se ti treba bati, v ta veletok ne more vdreti nič hudega. Hudobni duh se vanj ne more vriniti. To je veletok Božje ljubezni. Ta veletok ti dajem, da te bo varoval. Te nasičeval, te krepil in te vodil v Očetovo naročje. Toda nekaj moraš pomniti: Še vedno sem ti pustil popolnoma svobodno voljo. Še vedno imaš možnost, da se ogneš veletoku ljubezni in hodiš po temnih krajih. Tam je nevarno, tam te hudobni duh lahko ujame. Pa še nekaj moraš vedeti. Tvoji ponovni grehi te trgajo iz mojega veletoka ljubezni. Oni pomagajo, da zate moj veletok ljubezni usiha. Toda pomni, tudi ob uri greha nisi sam! Tudi tam sem s teboj. Tudi v grehu sem ti blizu. Sem ob tebi, da bi začutil toplino Božjega Srca. Tudi takrat pljuska v tebe reka ljubezni. Tudi takrat te umiva in očiščuje. Toda spet sem tebi prepustil odločitev. Ponujam ti kopel, hočem te umiti, zato mi moraš pustiti, da te umijem. Lahko te umijem samo, če ti to želiš. Ne morem te umivati na silo. Umazanija greha se te tako drži, da te ne morem umiti. Vidiš, to je moja skrb! Zato je moj obraz zaskrbljen in moje čelo nagubano. Bojim se samo tega, da spet ne boš hotel sprejeti moje ponudbe. Bojim se, da boš raje mislil, da boš sam uredil vse težave. Bojim se, da se boš spet zagledal vase in mislil, da si ti bog.

Vem, da bi bil rad velik. Vem, da hrepeniš po veličini. Vem, da bi bil rad gospodar. Saj sem ti izročil zemljo in ti rekel, da si jo podvrzi in ji gospoduj. Toda mislil sem, da bova sodelovala. Mislil sem, da ti bom lahko pomagal. Toda ti si me odslovil, me postavil na stran, ker si se bal, da bom jaz ugrabil tvojo veličino. Da te bom ogrozil, da ne boš mogel biti prvi in edini gospod.

Prav zato sem želel, da bi sodelovala, da bi te lahko dvigal in te naredil velikega. Nisi me razumel! Nisem ti hotel vzeti veličine, dati sem ti jo hotel. S teboj sem želel biti samo zato, da bi te dvigal, da bi ti dajal moč. Želel sem te povzdigniti v pravo neminljivo veličino, toda ti si hotel imeti minljivo slavo.

Želel sem ti pokazati, kako delaj. Toda ti si mislil, da ti želim ukazovati, te podjarmiti. V resnici pa sem ti želel služiti. Od trenutka, ko sem te ustvaril, sem ti služil, in služil ti bom vse do konca tvojega časa.

Tudi reka ljubezni, ki ti jo točim iz odprtih prsi, je moje služenje tebi. Kličem te, da se potopiš v to reko in zaplavaš vanjo. Če boš tudi ti ljubil, boš razumel, da je reka Božje ljubezni zate prostor, kjer najlažje uspevaš. Tvoj življenjski prostor je. Potopi se vanjo, da boš imel življenje. Življenje v obilju in ne životarjenje ter iskanje kratkotrajnih drobcev sreče.

Reka ljubezni je reka Svetega Duha, ki je dih življenja. Samo on, ki ti ga bom poslal, je tisti, ki te bo ohranjal živega. On bo v tebi dihal, on bo tvoj dih. On bo v tebi snoval in te vodil, on bo tvoja moč na vsakem koraku. On bo tvoja ljubezen, ki jo boš razlival na svoje brate in sestre. Trudi se, da ji ne boš zapiral poti. Ne boj se, da bo usahnila, če jo boš delil. Bolj ko jo boš delil, več ti jo bom poslal. Takoj, ko jo boš hotel zadržati zase, ne bo več ljubezen. Zato jo razlivaj, razlivaj v obilju, tako kot jo jaz razlivam, da teče po vsem stvarstvu. Vse, kamor priteče, oživlja in vse napaja. Tudi ti boš lahko napajal suhe duše, če boš imel odprto srce.

Vidiš, to pomeni imeti odprto srce. Moje srce si prebodel, postalo je odprto. Odprlo se je okno ljubezni, ki se ne bo nikoli več zaprlo. Odprlo se je okno, ki sega v nebesa. Okno, ki povezuje dva svetova: minljivega in neminljivega.

Sulica tvojega egoizma je ranila moje Srce. Odprla ga je. Iz odprte strani pa je privrela ljubezen. Vidiš, to pomeni odpuščanje. Ranil si me, jaz pa ti odpuščam in te hočem umiti tvojega greha, tvoje sebičnosti. Tudi ti tako delaj. Tistemu, ki te bo ranil, odpusti. Ko mu boš odpustil, mu boš umil rano greha. Končno, ko je grešil zoper tebe, ni ranil tebe, ranil je sebe. Ni ranil tebe, ranil je samo tvoj napuh. Ti si ostal nepoškodovan, da, celo koristno ranjen. Pusti, da skozi rano tvojega srca izteka ljubezen. Ko odpuščaš, usmerjaš ljubezen iz svojega srca in umivaš bližnjega. Kadar ne odpuščaš, ko te kdo rani, pa izlivaš nanj svojo sebičnost, zato bližnji ne more ozdraveti. Ne more biti očiščen. Sebičnost rani kakor puščica. Vsak, ki jo občuti se zapre v svoj oklep in postane nedosegljiv. Lahko se tudi naježi in začne streljati svoje puščice nate, da boš še bolj ranjen. Ne pusti, da bi krvavel sebičnost. Dovoli pa, da boš krvavel ljubezen. Ko boš krvavel ljubezen, boš ozdravil ti in tvoj bližnji.

Zdelo se mi je, da bi lahko v nedogled gledal v Jezusov obraz. Bil je tako pričevalen, tako zgovoren, da mi je brez besed mnogo povedal.

Ob Jezusovi glavi sta bila na obeh krakih upodobljena oba, ki sta stala pod Jezusovim križem. Na njegovi desni njegova Mati. K njej je imel nagnjeno glavo. Skupaj z njo je želel odreševati človeštvo. Hotel jo je imeti za pomočnico. Zato je nagnil glavo, da bi oba čim bolj enako videla. Da bi bil Jezusov pogled tudi Marijin pogled. Da bi Mati in Sin gledala z enakim usmiljenjem, z enako ljubeznijo.

Jezus na križu ni bil sam. Poleg Matere in učenca, ki ga je ljubil, so na križu upodobili tudi Očeta in Svetega Duha. Na zgornjem kraku je mogočno sedel Oče. V roki je držal zemeljsko kroglo in imel oči obrnjene navzdol k Sinu. Sodeloval je pri Sinovi daritvi, sprejel jo je in ji dal neminljivo vrednost. Angeli so mu pletli prestol, držali so ga, da je lebdel nad Sinom, ko je ta opravljal najsvetejšo daritev. Lahko bi rekel, da sta bila Oče in Sin eno. Očetovo obličje se razodeva kot zaposleno. Ves je poglobljen v Sinovo dejanje. Skupaj delata. Sin se daruje, Oče sprejema Sinovo daritev. Njuno dejanje je eno samo dejanje, ena sama odrešenjska daritev. V tej odločilni uri sta bila eno.

Očetovo delo se vidi tudi v poslanju Svetega Duha. Oče ne gleda samo Sina ampak gleda tudi Svetega Duha, ki je že na poti k Sinu. Ni več nad Očetom, tako kot so ga običajno upodabljali. Spustil se je in je že nad Sinovo glavo.

Na tem križu je upodobljena vsa Sveta Trojica. To pomeni, da je delo odrešenja delo vse Svete Trojice. Sinova daritev na križu ni samo Sinovo delo, je delo vse Svete Trojice. Skupaj so delovali. Istočasno so delali, saj je Sveta Trojica en sam Bog. Tri Božje osebe, združene v enem samem dejanju ljubezni.

Pod levim in desnim krakom križa je umetnik namestil še dve pravokotni ikoni. Katera svetnika sta upodobljena ne vem. Bolj bi moral poznati ikonografijo vzhodnih cerkva.

Ta čudoviti križ je postavljen nekako v sredino stene, če gledamo po širini. Na isti strani sta še dve zanimivi posameznosti. Na obeh straneh sta neke vrste kapelici. Kaj je spodaj, si nisem tako zapomnil. Mogoče ni bilo nič posebnega. Bolj zanimivi so trikotni nadstreški teh kapelic. Na levi je upodobljeno križanje, nad desno kapelico pa snemanje s križa.

p. Branko Petauer

2)VESELJE IN SMISEL ZA HUMOR

To je druga značilnost, ki jo papež izpostavi. To je protiutež žalosti. Solzno dolino imenujemo ta svet, ki je napolnjen s to žalostjo. Saj je veliko vzrokov za to žalost. Ampak Kristus ni prišel na ta svet, da potrdi to žalost. Kristus v to žalost vsadi veselje. Svetnik živi veselo in s smislom za humor, vendar ne, da bi izgubil smisel za stvarnost. Navdihovati je treba okolico s pozitivnim duhom in z upanjem. Tak človek nosi v sebi veselje in radost. Človek, ki nosi v sebi žalost, ne more prinašati upanja in pozitivnega duha v ta svet. Oseba, ki se drži kot mila jera in je videti kot utelešena žalost, pa te hoče opogumljati, to postane smešno in takega človeka ne moreš jemati resno. Sam je kot kup nesreče, tebi pa govori, kako moraš biti vesel. Ni logično in ne bo uspelo. Zato ker smo ljudje, ki več sprejemamo preko slike in podobe, kakor preko besed. Biti kristjan, biti svetnik pomeni pravzaprav veselje v Svetem Duhu. To veselje ni veselje, ki si ga povzročimo z šampanjcem. Ni to veselje, ki prihaja od zunaj, da poveš kakšen vic in se ti vsi smejijo. Tako veselje ne more prinašati pravega učinka. Ker, kakor hitro pride, tudi izgine. Če pa dovolimo, da nam Gospod pomaga, da zlezemo iz te svoje lupine, nam spremeni življenje, in lahko uresničimo to, kar je apostol Pavel zapisal: »Veselite se v Gospodu zmeraj, ponavljam vam, veselite se« (Flp 3,1). Zmeraj, ne samo tu in tam. To čutimo, da sami tega ne zmoremo. Če bi bilo samo od nas odvisno, bi bilo to nemogoče. Bogu moramo verjeti bolj kot sebi. V dokaz za to nam je Marija. Nikoli ni jadikovala, ne na križevem potu ne pod križem. Tudi Jezus se je razveselil v Svetem Duhu. V Apostolskih delih beremo, da, kamor koli so apostoli prišli, je zavladalo veliko veselje. Zato, ker so v sebi nosili veselje. Oznanjali so evangelij, kar pomeni »vesela novica«, zato so povzročali veselje. Tudi v našem življenju so težki časi, so časi križa. Nobena stvar pa ne more uničiti nadnaravnega veselja, ki prihaja od Svetega Duha. Tudi Kristus na križu ni bil obupan. On je nosil v sebi veselje. Zato je lahko videl tudi preko trpljenja. Niso mu prihajale besede, kaj delajo z menoj, ampak „Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.“. Bil je sposoben videti preko dane situacije. Nosil je v sebi neko upanje, veselje, ki gre celo preko križa. In kristjani smo k temu poklicani. To upanje, to veselje naj bi nosili v ta svet. Mnogo svetnikov je lahko tudi nam vzor. Tako tudi pastirčki, sv. Frančišek in sv. Jacinta ter Lucija, so drug drugega spodbujali. Lucija opisuje, kako so bili veseli, ko so molili, ko so bili skupaj, se igrali. V sebi so nosili veselje. Kljub vsemu temu, kar se jim je dogajalo. Spomnimo se dogodkov, ko smo bili v Sveti deželi, smo veliko govorili o tem veselju. To je veselje, ki prihaja od Svetega Duha. Angel je Marijo pozdravil, ne kot mi molimo, Zdrava Marija, ampak » Veseli se, Marija.« Angel je čutil, da je takrat Marijo napolnilo veselje, veselje Boga Očeta. Ker Bog Oče se večno veseli svojega Sina. Veselje med Očetom in Sinom. Tudi iz človeškega vidika, očetovega veselja ob rojstvu otroka. Kako se oče veseli svojega otroka. Še, ko je v telesu svoje matere, se dotika materinega, ženinega telesa, da bi začutil svojega otroka. To je globinsko veselje nad svojim otrokom. Ta človeški odnos veselja očeta nad otrokom je podoba Božjega veselja nad otrokom, svojim Sinom v Sveti Trojici. To je veselje, ki ga mi skoraj ne moremo doumeti. In če se Bog Oče večno veseli svojega Sina, se že veseli svojega Sina, ko je bil spočet v Mariji. In to veselje med Očetom in Sinom sedaj napolni tudi Marijo. To je angel videl pri Mariji. To je, ko se to Božje Očetovo veselje naseli tudi v nas. Ker v Kristusu smo tudi mi njegovi otroci, sinovi in hčere. In sedaj nas Oče gleda kot svojega sina, kot svojo hčerko. To, kar oče čuti (po človeško), to prehaja na otroka. Od tega je odvisno celo življenje otroka. Torej se podobne stvari dogajajo med Bogom in človekom. O veselju govori Sveto pismo, enako papež govori, da je lastnost svetega človeka, da je vesel. In v tem veselju ima smisel za humor. Kako pa mi to uresničujemo? Kako smo doma v družini, v skupnosti drug drugemu v pravo veselje? Kako prenašata to veselje drug na drugega? In imeti smisel za humor, pomeni tudi to, da v duhu tega veselja znaš ugotoviti trenutek, v katerem je po neki situaciji smiselno stvar obrniti tudi na šalo. Ne tisto, za vsako ceno. Tudi ne vedno in povsod, ampak da je zaznavno v Svetem Duhu. To je veselje Svetega Duha v tebi. Zato je treba tudi prositi. Ni samo po sebi umevno, da je v nas. In ta lastnost svetosti je lahko uokvirjena ob žalosti, ki je v svetu. Svet te žalosti ne more premagati. Mi kristjani pa smo poslani zato, da jo premagamo. Tudi pri tem srečanju, ko smo skupaj, nas more prevzeti z veseljem. Tudi skupna molitev rožnega venca. Tudi zavest, da pripadamo Cerkvi. To je neizmerni vir veselja, da smo Kristusovo skrivnostno telo.

+ Marjan Turnšek

1)PRENAŠANJE, POTRPLJENJE IN BLAGOST

Lahko bi rekli: vztrajanje v dobrem. Prva stvar, da bi mi redno za to prosili, da bi znali in zmogli potrpeti in vztrajati v dobrem. Kaj to pomeni? Papež pravi: želim postaviti nekatere značilnosti in znamenja duhovnosti, ki so po mojem prepričanju, nepogrešljive za razumevanje življenjskega stila. Torej, oblikovati življenjski stil, kjer stil svetosti pomeni med drugim tudi, da znaš delati tako, da znaš pri tem tudi potrpeti. Ne takoj odreagirati in reči ali narediti to, kar pride po prvem vzgibu. Papež tudi pravi, da ostanemo osredotočeni in obrnjeni k Bogu, ki ljubi in podpira. V moči te notranje neomajnosti je mogoče nositi, prenašati nasprotovanja, življenjske preobrate, tudi napadalnost drugih, njihovo nezvestobo in pomanjkljivost. Tako lahko razmišljamo, kako je Bog navzoč v našem življenju. Koliko živimo v zavedanju, da je Bog tukaj med nami. Da noben trenutek dneva ne živim brez Boga, brez pozornosti na Boga. Čujte, bodite budni, pozorni, slišimo v adventu, slišimo v postu, čujte ... Ampak ne, da odgovarjamo z besedami: zdaj me boli to, zdaj me boli ono ... Temveč čujte, kje je zdaj Bog? Ko sem vesel ali kadar sem žalosten, kje je Bog, zlasti pa, ko moram prenašati nasprotovanja, življenjske preobrate, ko sem bolan, ko prihaja koronavirus, bi se moral vprašati, kje je Bog. Ali je Bog zraven pri napadalnosti drugega, njegovi nezvestobi in pomanjkljivosti?

Pomislimo na sv. Jacinto, fatimske pastirčke. Koliko vsega tega so morali ti ubogi otroci doživljati, koliko nasprotovanj, koliko preobratov v življenju, napadov, takšnih ali drugačnih od družine doma do župana. In bili so vztrajni in potrpežljivi. Znali so obrniti vse to na dobro. Rekli so, naj bo to zaradi Jezusa, trpeli bomo zanj. Zavedali so se, Jezus je tu!

Močno povabilo za nas, da vse to izžarevamo v ta svet! To je pričevanje svetosti, biti potrpežljiv, prenašati, biti blag v odgovoru tudi, ko je agresivnost. Vemo, da to v svoji moči ne zmoremo. In zakaj o tem razmišljamo? Zato, ker je to tudi vsebina posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). To je vsebina posvetitve, da jaz v agresivnem okolju ne odreagiram agresivno, ampak tako, kot bi Jezus in Marija. Na agresivnost ali napadalnost drugih odgovorim blago. Samo to bo premagalo zlo. Premagati zlo z dobrim. Biti moramo v stalni pripravljenosti, na svoji straži, da na agresivnost ne odgovorimo z agresivnostjo. Kar pa lahko po izvirnem grehu avtomatsko naredimo. Če se kdo dere, se nazaj zaderemo. Ali se potegnemo nazaj in utihnemo, kar je tudi agresivnost, samo na drug način. Potrebujemo res veliko Božje asistence, več Božje milosti, da lahko postajamo tudi na ta način sveti. Da to širimo v svet. Da se ne zapletamo v mreže verbalnega nasilja, ne samo tistega fizičnega. Ko smo z besedo nasilni drug do drugega. Koliko nestrpnosti po medijih ali v elektronskih blogih. Kje smo kristjani? Kje smo posvečeni JMS? Ali si rečemo, da se to nas ne tiče? O, pa še kako se nas tiče, ko odgovarjamo na forume! Pozitivnih komentarjev bi moralo biti 70 %, negativnih pa le 30 %. Mi ne smemo biti kristjani, ki samo jamrajo in stokajo, kako je hudo. Papež pravi, brez ponižanja ni prave ponižnosti. Kdor hoče biti evangeljsko ponižen, mora sprejeti tudi ponižanja. Zopet si za vzgled vzemimo pastirčke, kolikokrat so bili ponižani.

Doma od staršev, ko jim niso verjeli. Koliko je sv. Jacinta znala potrpeti, je darovala in druge spodbujala. Čeprav je bila najmlajša, je spodbujala starejšo Lucijo. Veseliti se drugega dobrega. Tudi to spada v potrpljenje. Ko je drugi dober, mu vse uspeva, da nas to ne zapre, ne žalosti, da nismo nevoščljivi drugemu. To je znamenje ponižnosti, da se znamo veseliti uspeha drugega. Tudi sami zase lahko tukaj razmišljamo, kje in kako pa lahko jaz delam dobro drugemu. Mu hočem dobro. Hoteti drugemu dobro, kot svoje lastno dobro. Da želiš drugemu dobro, kakor bi bilo tvoje lastno dobro. Ali delam dobro drugemu, kakor delam dobro sebi? Zato potrebujem veliko mero potrpežljivosti, da to dosežem. To je dejanska pomoč drugemu, kar je njemu dobro. To ustvarja podobno simfonijo, harmonijo s tem drugim človekom. Ljubezen je sposobna sprejeti podobnost in privlačnost tudi tam, kjer razum ali čustva tega ne najdejo. Mi z razumom in z čustvom ne najdemo vedno stika z drugim. Ljubezen pa ta stik najde, kljub oviram, bremenom ali nasprotniku. Z ljubeznijo v nasprotniku najdem harmonijo odnosa. To je velik izziv. To lahko prepoznamo pri fatimskih pastirčkih, kako jih je Marija usmerjala v to, da so molili za uboge grešnike. V grešnikih namreč niso mogli najti nič privlačnega, nič harmoničnega s seboj. Ampak z ljubeznijo so našli tudi v največjih grešnikih, ki ne molijo, ne prosijo, ne ljubijo, nekaj harmoničnosti s seboj. To je tudi za kristjana, ki je posvečen JMS, velik izziv. Torej potrpežljivost in blagost.