V tišini stiškega samostana sem vselej še bolj vzljubila poklic, h kateremu me je povabil Gospod. Okrepljena in z novim upanjem se iz njega vračam med svoje sosestre, sodelavke, sosede. Prepričana sem, da je to sad skrite prisotnosti in molitve cistercijanske skupnosti. Z velikim veseljem torej in iz hvaležnosti do Stične se pridružujem Bernardovi družini.
Ob
vsakdanjih bremenih, ki jih moram nositi, imam premalo časa za Boga. V svojih
slabostih zakopana sem mislila, da sem se Bogu povsem zamerila. Pa mi je spet
sam prišel naproti. Poslal mi je prijateljico, ki me je pripeljala spet v
njegovo bližino – v Bernardovo družino. Kako mene, nevredno, čuva in skrbi
zame, da se ne bi zgubila! Hvaležno in odpuščajoče srce, o Bog, mi podari!
Napolni ga z milostjo vere zame in za moje bližnje!
Z
veseljem sem član Bernardove družine, ker se s skupno molitvijo po Mariji še
več doseže, kot če moliš sam.
Ni komentarjev:
Objavite komentar