Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. oktober 2022

Bog lahko ustavi in prepreči vojne, sušo, pandemije in druge naravne katastrofe

Spomnimo se odlomkov iz Svetega pisma, ki govorijo o tem, kako so ljudje grešili in jih je Bog zato hotel kaznovati. Tak je na primer odlomek o Ninivljanih. Prerok Jona jih je opozoril, da jim grozi Božja kazen, pa so se pokesali svojih grehov, postili in molili. Ko je Bog to videl, je spremenil svojo odločitev in jih ni pokončal.

Morda so na svetu vojne in katastrofe, ker tudi danes mnogi ljudje žalijo Boga s svojimi grehi, nevero, sramotenjem in zaničevanjem. Mi, ki verujemo in ljubimo Boga, moramo biti protiutež temu tako, da ga častimo, molimo, ljubimo in verujemo Vanj. To sta prosila fatimske pastirčke angel in Marija. S svojo ljubeznijo do Boga in Marije, molitvami in žrtvami so prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne. Tako zadoščujemo za svoje grehe in grehe človeštva, zmanjšujemo Božjo jezo in kličemo na svet Božje usmiljenje in blagoslov.

Odločimo se in posvetimo Bogu eno uro dneva za zadoščevanje. Lahko se tudi samo v duhu postavimo pred Najsvetejše. Kot zadoščevanje lahko darujemo Bogu tudi svoje delo, bolezen, duševno ali telesno trpljenje, premišljevanje Božje besede ... Dobro je, da si določimo stalno uro – da se tega res držimo. Tako dela Častna Straža, ki ima tudi to milost, da na začetku ure zadoščevanja daruje Bogu kri in vodo, ki je pritekla iz Jezusovega srca na križu – za vse namene sveta, za Božje usmiljenje, odpuščanje naših grehov, za modrost politikov in svetovni mir, za varstvo pred vsemi katastrofami in ravnotežje v naravi, za svetost in zvestobo poklicanih, spreobrnjenje grešnikov ...

Prosimo z vero in zaupanjem v Božjo ljubezen in usmiljenje – tako kot da smo to, kar prosimo, že prejeli. Tako je molil Abraham in veroval, da bo dobil sina, čeprav je bilo to po človeškem gledanju nemogoče.

Darujmo Bogu naše molitve, dobra dela, post tudi pri sveti maši, da sprejme vse to skupaj z Jezusovo daritvijo. Skupaj z duhovnikom darujmo Jezusa in nas same Bogu Očetu za vse potrebe sveta – to je zelo močna molitev, saj nas je Jezus s svojo smrtjo osvobodil greha, smrti in vsakega zla. Prosimo tudi Božjo Mater, da posreduje za nas. Lahko darujemo za svete maše, na primer za mir v svetu. Sama imam to izkušnjo, da se je moja težava rešila takoj, ko sem naročila sveto mašo – še preden je ta maša bila ...

V Sloveniji obstaja skupnost Častne Straže in Duš žrtev. Če želi kdo o tem več informacij ali se nam pridružiti, me lahko pokliče na 031 772 916 – Pavlica Bojana. Lahko vam pošljem tudi knjigo Če zrno umrje, ki govori več o tem.

Bojana Pavlica

nedelja, 30. oktober 2022

TAKOLE MOLIM Kako molim

Prvih, otroških molitev me je naučila stara mama. Spominjam se, kako je vsak večer, z rožnim vencem v roki, sedela v postelji in molila. Nisem pa še v svojih letih odraščanja povsem razumela pomena molitve rožnega venca, ponavljanja vedno istih besed. Res mora človek za molitev dozoreti, iti skozi razne preizkušnje, življenjska spoznanja. Hvala Bogu, da so nam starši, stari starši in takratni duhovnik s svojim zgledom in vzgojo položili v srce trdne temelje vere in molitve. Res pa je, da se v molitvah največkrat obračamo k Mariji in Jezusu s prošnjami, manj se zahvaljujemo.

Kako lepe so naše ljudske pobožnosti, tako tudi prošnje procesije pred praznikom Vnebohoda, ki še danes potekajo po številnih župnijah. Tako smo se na dan Marije Pomočnice kristjanov – Marije Pomagaj, spet zbrali farani, tudi iz sosednjih župnij, pri znamenju sredi vasi, od koder smo med molitvijo rožnega venca, v procesiji krenili proti podružnični cerkvi nad vasjo, kjer smo imeli še sv. mašo.

Med potjo je g. župnik blagoslavljal vrtove, travnike, polja, domove. »Žegna« so bili deležni še mimoidoči in avtomobilisti, ki so se takrat odpravljali v službe ali po opravkih. Med sv. mašo in pri litanijah vseh svetnikov smo prosili, da bi bili obvarovani pred raznimi nesrečami, ujmami, da bi zemlja obrodila sadove. In prošnja, ki se mi je še pred desetletji zdela skoraj ne več pomembna, pa je v današnjem času tako živa in v nebo vpijoča: »Kuge, lakote in vojne, reši nas, o Gospod!«

Hvala Jezusu in materi Mariji za vsak preživet dan, četudi je včasih naporen in neprijazen.

Ana

sobota, 29. oktober 2022

JEZUS NAS UČI MOLITI (16) Marijina molitev v času zemeljskega življenja

Marija ni bila samo Jezusova mati; bila je tudi prva, najboljša in najodličnejša Jezusova učenka. To velja tudi glede molitve. Za Jezusom ni bil nihče tako globoko potopljen v Boga, v Božji svet in Božje odrešenjsko delovanje kakor Devica Marija. Razen Jezusa nihče na zemlji ni znal tako moliti kakor ona. Zato bi jo lahko prosili podobno, kakor so apostoli prosili Jezusa: "Marija, nauči nas moliti!"

Vrednost in učinkovitost človekove molitve je odvisna od stopnje ljubezni do Boga, od njegove polnosti Božje milosti. Angel Gabriel je Marijo pozdravil: »Veseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« Marija je bila napolnjena z Božjo milostjo že, ko je bila spočeta v telesu sv. Ane, saj nikoli ni bila pod oblastjo greha, tudi izvirnega ne. Vse življenje je rastla v milosti, v prijateljstvu z Bogom, zato tudi v molitvi. Posebej je bil milosti poln čas, ko je devet mesecev nosila Jezusa pod svojim srcem. Sv. Avguštin pravi, da ga je nosila še bolj na duhovni kakor na telesni način, torej v svojem srcu. Teologi pravijo, da je prejela več milosti kakor vsi drugi svetniki skupaj. Katera koli milost je bila kdaj podeljena kakemu svetniku, to je imela tudi Marija v še obilnejši meri.

Marija je poslušala Božjo besedo, jo premišljevala, ohranjala v svojem srcu in se po njej ravnala (prim. Lk 2,19.51). Vse, kar se je dogajalo z njenim Sinom, je globoko odmevalo v njenem srcu. Vir njene premišljevalne molitve so bili tudi dogodki in prerokbe iz Stare zaveze.

Zato nam je poleg Jezusa najboljši vzor za poslušanje Božje besede. Mnoge slike in kipi jo predstavljajo, kako je v sveti zbranosti pripravljena na sprejem Božje besede.

Neka žena iz množice je blagrovala Jezusovo mater. Jezus je odgovoril:"Še bolj pa blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11,28).

Ob drugi priliki so Jezusu naznanili, da so zunaj njegova mati in sorodniki. Odvrnil je: "Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in spolnjujejo" (Lk 8,21).

Ob Jezusovem rojstvu so prihiteli k jaslicam pastirji in pripovedovali o angelovem oznanilu in petju angelov. Evangelist je zapisal: "Marija pa je vse te stvari ohranila zase in jih premišljevala v svojem srcu" (Lk 2,19).

Ko je dvanajstletni Jezus ostal v templju, je staršem povzročil velike skrbi. Niso razumeli njegovega zagonetnega odgovora: "Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti pri tem, kar je mojega Očeta?" Dalje pravi evangelist:       "Nato se je vrnil z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, ohranila v svojem srcu" (Lk 2,49–51).

Iz navedenih besedil vidimo, kako je Jezus dajal prednost tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo. Marija je to spolnjevala v najvišji meri, zato je bila najboljša Jezusova učenka.

Poseben pomen ima dogodek na Kalvariji, ko je svojega sina darovala nebeškemu Očetu za naše odrešenje. V zastopniku Janezu nam je Odrešenik izročil svojo mater: »Glej, tvoja mati.« S tem je postala mati Cerkve in mati vsega človeštva, torej tudi naša mati, mati vsakega posameznika, mati naših družin, mati vsake skupnosti. Upravičeno lahko pričakujemo njeno zavzemanje za nas, njeno priprošnjo pri Bogu.

Vse Marijino življenje je bilo ena sama molitev. Vse je bilo povezano z Bogom, vse je bilo spolnjevanje njegove volje. To najbolje izraža njeno življenjsko pravilo: "Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!"

Čudovita je Marijina molitev hvalnica ob obisku pri sorodnici Elizabeti:

"Moja duša poveličuje Gospoda in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju" (Lk 1,47).

Ta popolnoma s Svetim pismom prežeta pesem je – podobno kakor očenaš – postala molitev Cerkve. To je molitev Marijine vere, upanja in ljubezni, pesem Marijine duše, ki je vsa potopljena v Gospoda:

            Moja duša poveličuje Gospoda

            in moj duh se raduje v Bogu, mojem Rešitelju,

            ker se je ozrl na nizkost svoje dekle.

            Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi,

            velike reči mi je storil on, ki je mogočen

            in je njegovo ime sveto.

            Od rodu do rodu naklanja usmiljenje njim,

            ki se ga bojijo.

            Moč je pokazal s svojo roko

            in razkropil ljudi ošabnega srca.

            Mogočne je vrgel s prestola

            in povišal skromne.

            Lačne je obdaril z dobrotami

            in bogate odpustil prazne.

            Zavzel se je za svojega služabnika Izraela

            in se spomnil svojega usmiljenja,

            kakor je obljubil našim očetom:

            Abrahamu in njegovemu potomstvu na veke.

Lep zgled Marijine prosilne molitve je posredovanje pri Jezusu v Kani. Na njeno priprošnjo je storil Jezus prvi čudež. Marija je nastopila skromno, obzirno, z velikim zaupanjem. Nič ni bila užaljena ob Jezusovi navidezni zavrnitvi.

Marija je bila središče prve Cerkve, ki je v molitvi pričakovala prihod Svetega Duha. Sv. Luka pravi, da so vsi zbrani enodušno vztrajali v molitvi "z Jezusovo materjo Marijo" (Apd 1,14).

p. Anton

petek, 28. oktober 2022

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za eno zrno. Bog povrni vsem sodelujočim. Vztrajajmo v molitvi za duhovne poklice in za zvestobo ter svetost vseh poklicanih. Tudi od naših molitev je odvisno število in svetost poklicanih ter svetost in lepota Cerkve na Slovenskem. Če bomo za duhovne poklice dovolj in dobro molili, se bo stanje v Sloveniji in v Evropi gotovo izboljšalo. Jezus sam nas vabi: »Prosite Gospoda žetve … Prosite in boste prejeli …«

četrtek, 27. oktober 2022

Cerkev je potrdila 70. čudež v Lurdu

Na god Naše lurške Gospe in ob 24. svetovnem dnevu bolnikov (11. februar 2018) je msgr. Jacques Benoit-Gonnin, škof v Beauvaisu, Noyonu in Senlisu (Francija), potrdil čudežni značaj ozdravitve sestre Bernadette Moriau, redovnice reda frančiškank oblatinj Jezusovega presvetega Srca, ki se je zgodila 11. julija 2008 po romanju v Lurd. Šlo je za 70. čudež, ki ga je Cerkev uradno pripisala posredovanju lurške Matere Božje.

Sestra Bernadette Moriau se je rodila 23. septembra 1939 v severni Franciji. Leta 1966 je pri sedemindvajsetih letih zbolela zaradi hudega vnetja živca v ledvenem predelu. Imela je štiri kirurške posege in različne terapije, vendar se ji zdravstveno stanje ni znatno izboljšalo. Leta 1975 ni več mogla opravljati poklica medicinske sestre. Leta 1999 ji je oprsje v ledvenem predelu popolnoma otrdelo. Leta 2005 se je pojavila deformacija leve noge in morala je nositi opornico.

V začetku leta 2008 se je sestra Bernadette udeležila škofijskega romanja v Lurd. Njeno zdravstveno stanje se je zaradi napornega potovanja še poslabšalo. 11. julija 2008, ko je bila v Lurdu evharistična procesija, se je redovnica nahajala v kapeli redovne hiše, kjer je bila enourna adoracija. V tistem trenutku je zaznala nenavaden občutek sprostitve in toplote po vsem telesu. Zaslišala je notranji glas. Rekel ji je, naj odstrani vsa pomagala, ki jih je uporabljala do tistega dne. Takoj je prekinila tudi z vsemi terapijami.

Nove medicinske preiskave in posvetovanja zdravnikov specialistov so omogočila, da je Urad za medicinske ugotovitve 7. julija 2017 potrdil nenadni, trenutni, popoln, trajni in nerazložljivi značaj ozdravitve.

Vir: Zenit

sreda, 26. oktober 2022

Kako je Marija obvarovala mesto Lvov na Poljskem

V Lvovu (Poljska) je leta 1675 nenavadni atmosferski pojav, o katerim so poročale številne priče, pripomogel k zmagi poljskega kralja Jana Sobieskega, ki je prišel na pomoč obleganemu mestu. Napadala ga je turška vojska, ki je nedvomno imela veliko premoč. Po poročanju turških virov je bilo na turški strani tristo tisoč vojakov. Zoperstavilo se jim je samo šest tisoč huzarjev. Situacija je bila brezupna.

Vsi ljudje iz Lvova so bili v stolnici na kolenih pred podobo usmiljene Device Marije. Na začetku bitke, ko je levo poljsko vojaško krilo pričelo odstopati, so nebo nenadoma prekrili težki deževni oblaki in nad sovražnikom se je razbesnela strašna nevihta s strelami, bliski, obilnim dežjem in orkanskim vetrom. Turki so se prestrašeni začeli umikati, huzarji pa, ki jih je neurje opogumilo, so jih zasledovali in kričali: »Živel Jezus! Živela Marija!«

Bitka je bila 25. avgusta, na predvečer praznika Matere Božje iz Čenstohove.

Enciklopedija Maria, zvezek IV, Beauchesne 1956, str. 695

torek, 25. oktober 2022

Totus tuus! Ves tvoj!

Sveti Ludvik Grignion Montfortski predlaga zelo močan marijanski nauk, ki so ga sprejeli in rodovitno živeli številni kristjani, še posebej sveti papež Janez Pavel II., ki si je izbral za geslo: »Totus tuus«. Ta stavek vsebuje povzetek posvetitve Mariji, ki je jedro nauka svetega Ludvika Grigniona Montfortskega.

»V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo mater in vladarico. Podarjam in posvečam popolnoma tebi v last svoje telo in svojo dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in v večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Grignion Montfortski nas s tem pomembnim dejanjem posvetitve vabi, da posnemamo Jezusa tako, da izberemo Marijo za mater in se ji popolnoma izročimo.

ponedeljek, 24. oktober 2022

Prava pobožnost do Božje Matere nas ne more oddaljevati od njenega Sina

V svojem krščanskem življenju sem neprestano razvijal odnos do Device Marije. V šoli sem se naučil molitev sv. Bernarda Spomni se, ki mi je omogočila, da sem spontano izražal svoje zaupanje v našo Gospo. Po tistem času, ko sem v mladosti za nekaj časa postavil na stran vero in molitev, sta me presunila podoba Jezusa Kristusa in njen sijaj, ki sta bila odgovor na vse moje dvome in vprašanja in sta mi obenem omogočila univerzalen pogled na svetovno zgodovino. To me je pripeljalo do odločitve, ki je prej nisem predvidel: vstopil sem v semenišče.

Kmalu sem se znašel v natančno isti situaciji, kot jo v svoji knjigi opisuje sv. Janez Pavel II., ko je bil še mlad semeniščnik: »Od začetka se mi je zdelo, da sem se v prid kristocentrizmu moral nekoliko oddaljiti od otroške pobožnosti do Marije.«[1] Ta trditev nas lahko preseneti, ker dobro poznamo njegov izreden odnos do Marije. Kasneje v knjigi ugotavlja, da »je bila to mladostniška zmota«.

V šoli sv. Janeza Pavla II. oziroma sv. Ludvika Marije Grigniona Montfortskega sem tudi sam razumel, da nas prava pobožnost do Matere Božje ne more oddaljiti od njenega Sina. Ona ne more storiti drugega, kot da nas vodi k večjemu spoznanju Kristusa in bolj goreči ljubezni do njega. Če je marijanska pobožnost utemeljena v skrivnosti Cerkve, nam pomaga, da rastemo v zaupanju v Jezusa Odrešenika in storimo »vse to, kar nam bo rekel«.

Danes je moje zaupanje v Devico Marijo manj »sentimentalno« kot takrat, ko sem bil otrok. Vendar moram reči, da je še vedno neokrnjeno in mogoče še čistejše. Imam zaupanje v Cerkev, ki je, prav tako kot Marija, mati in me uči moliti. Zelo cenim molitev angelovega češčenja in rožnega venca, ki je molitev ponižnih. Slednja poenostavlja Jezusove skrivnosti in jih pomaga premišljevati. Zahvaljujem se za skrivnost Device Marije, ki skrbi za plemenitost človeštva, če to popolnoma zaupa v Božjo milost.

msgr. Pierre-Antoine Bozo, škof v Limogesu, 11. februar 2021



[1] Janez Pavel II., Prestopiti prag upanja, 1994

nedelja, 23. oktober 2022

Čudež Matere Božje luči

Moj mož se je 15. marca 2012 zvečer pritoževal nad bolečino v hrbtu, ki me ne bi smela vznemiriti. Vendar mi je nekaj prigovarjalo, da gre za hudo stvar in je takoj treba iti v bolnišnico.

Ko sva prispela v sprejemno ambulanto prve pomoči, je zdravnik mislil, da gre za očitno ledvično koliko. Predpisal je pomirjevalna sredstva in magnetno resonanco, ki bi jo opravili naslednje jutro. Isti notranji glas mi je rekel, da je magnetno resonanco treba narediti takoj. V nasprotju z zdravnikovim mnenjem sva vztrajala pri svojem. Komaj so pričeli z resonanco, so zdravniki opazili, da je bila iliakalna arterija mojega moža poškodovana in malo pred tem, da se razpoči, ker je v spodnji del trebuha steklo že dva litra krvi.

Šlo je za zelo veliko arterijo, katere poškodba povzroči smrt v nekaj sekundah in nobenega bolnika s takšno diagnozo nikoli niso mogli rešiti. Moj mož Saša je bil deležen čudeža. Tudi bolniško osebje se je enako izrazilo. Ko sem bila osem ur pred operacijsko sobo, sem vso noč preživela v molitvi. Po okrevanju je moj mož spet aktivno in normalno zaživel.

Ljudje pogosto mislijo, da se je vse tako izteklo, ker sem tudi sama zdravnica in sem zato mogla rešiti svojega moža. Zelo dobro vem, da temu ni tako, ker sama nisem mogla postaviti diagnoze. V svoji notranjosti sem prepričana, da sta ta čudež storila Gospod Jezus Kristus in sveta Devica Marija od luči, katere podoba je v svetišču Naše Gospe luči v Goultu v Franciji. Moje življenje je prekratko, da bi jima lahko izrazila vso svojo hvaležnost.

Pričevanje zdravnice Véronique Brunengo-Sorokolet, 13560 Sénas, Francija

sobota, 22. oktober 2022

Priprava na čas preizkušenj

Ko se iz današnje perspektive oziramo v tisti milostni čas pred petimi leti, ne moremo ne prepoznati v njem materinske skrbi Matere Marije, ki nas je želela pripraviti na čas preizkušenj. Njena vabila k molitvi, pokori in posvetitvi njenemu brezmadežnemu Srcu so bila izraz te njene materinske ljubezni pred preizkušnjo pandemije, vojne ...

Tudi v nadvse boleči preizkušnji ob zaprtju cerkva zaradi pandemičnih ukrepov so nam prihiteli na pomoč angel miru in fatimski pastirčki. Zdelo se je, kot da je molitev, ki so jo pastirčki ponavljali za angelom miru: »Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in ti darujem telo in kri dušo in božanstvo Jezusa Kristusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta« sestavljena prav za to situacijo; v času, ko nismo imeli dostopa do zakramentov, niti do domačega tabernaklja, smo bili povabljeni, da skupaj s pastirčki častimo Jezusa, navzočega v vseh tabernakljih sveta, na daljavo.

Tudi dejstvo, da je bila v sedemletni pripravi na fatimsko stoletnico tako močno poudarjena molitev za Evropo in prizadevanje za njeno posvetitev Marijinemu Brezmadežnemu Srcu, je bilo nekakšno znamenje, opozorilo in vabilo k čuječnosti, pred izbruhom vojne v Ukrajini, ki je ustvarila, sicer tragične, okoliščine za posvetitev Ukrajine in Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Namreč le mesec dni po izbruhu vojne je papež Frančišek izvršil dejanje posvetitve, kot ga je Marija naročila v Fatimi, na prošnjo ukrajinskih vernikov, duhovnikov in škofov, na praznik Gospodovega in Marijinega oznanjenja 25. marca 2022, papež v Vatikanu, njegov odposlanec kardinal Krajewski pa v Fatimi.

Po skupni posvetitvi slovenskega in hrvaškega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu je politična napetost med narodoma popustila. To nekako potrjuje verodostojnost izjave sestre Lucije, da sta molitev rožnega venca in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu zadnji sredstvi, ki nam ju Bog daje za rešitev človeštva. To nakazujejo tudi besede škofa Mrzljaka, da je molitev rožnega venca najmočnejše orožje v boju za mir. Blagor nam, ki to vemo, če bomo po tem tudi živeli; če bomo po zgledu pastirčkov vsak dan s srcem molili rožni venec in tudi druge učili moliti!

Dragica Čepar

petek, 21. oktober 2022

»Tega nismo naredili mi, to je naredila Ona«

S temi besedami se je v pridigi v Stični izrazil varaždinski škof Mrzljak ob navzočnosti vseh slovenskih škofov, šestih hrvaških in na stotine duhovnikov obeh narodnosti in nepregledno množico vernikov obeh narodov. Z rožnim vencem v roki je pokazal na Marijo in ves navdušen zaklical: »Tega čudeža nismo naredili mi, to je naredila Ona. Najmočnejše orožje za dosego miru med narodi je molitev, molitev rožnega venca!« Zdelo se je, kot da ne more verjeti svojim očem, ki so zrle navdušeno množico vernikov obeh narodov, kako v čudoviti slogi in medsebojni ljubezni slavijo Boga in njegovo Mater Marijo. Vsi smo se počutili doma, vsi kot bratje in sestre. Ko so bogoslovci v procesiji nesli Marijin kip, so ob poti ljudje klečali, male fatimske kapelice, ki so jih ljudje držali v naročju, so krasile špalir, otroci oblečeni v pastirčke, so simbolno pričevali o svetosti fatimskih otrok in vabili k posnemanju njihove preproste predanosti Bogu in Mariji. Vrhunec in krona tega nepozabnega dogodka pa je bila skupna posvetitev obeh narodov Marijinemu brezmadežnemu Srcu – posvetitev koščka Evrope.

četrtek, 20. oktober 2022

Organizacija prevoza

V zelo kratkem času je bilo torej treba organizirati prevoz in skupino, ki bi šla po Marijo Romarico v češki Koclirov, kar ni bilo lahko. Prevzem kipa je svečano liturgično dejanje, pri katerem je navadno navzoč škof ali vsaj župnik. Osmi oktober je bila ravno nedelja in župniki so bili zasedeni. Predaja kipa je bila predvidena po sv. maši ob 10.00, tako da bi bilo treba kreniti na pot sredi noči. Vse možne variante so padle v vodo, ni in ni bilo duhovnika, ki bi lahko šel po milostni kip. Kaj storiti? Še naprej smo molili ter zaupali in Marija se je odzvala na svojstven sinodalni način. Tako kot je v Fatimi pred sto leti angažirala pastirčke, je to storila tudi v Sloveniji.

Eden izmed njih, g. Zdravko Ratej s Stranic, pripoveduje: »Moji spomini in navdušenje nad fatimskimi dogodki segajo v leto 2009, ko sem prvič romal v Fatimo. Vendar je višek doseglo leto 2016/2017, ko smo v naši župniji obhajali fatimsko pobožnost petih prvih sobot in sem se udeležil tudi duhovnih vaj na Slovaškem, kot pripravo na slovensko-hrvaško srečanje v Stični. V sredini avgusta 2017 me je poklicala gospa Dragica in povedala za možnost, da v Sloveniji gostimo kip fatimske Marije na slovensko-hrvaškem srečanju, mi zaupala težave s prevozom in me vprašala, če sem pripravljen pomagati pri tem prevozu Marije romarice iz Češke v Slovenijo. Kmalu za tem, ko smo v začetku septembra imeli na Ptujski gori škofijski molitveni dan za duhovne poklice, me je Božja milost po Mariji nagovorila, da sem ob vrnitvi domov na križevem potu nagovoril našega župnika z vprašanjem ali sta župniji Stranice in Zreče sposobni organizirati prevoz milostnega kipa iz Češke v Slovenijo. Še danes ne morem verjeti, s kakšnim navdušenjem je g. župnik Peter Leskovar sprejel moj predlog. Začele so se temeljite príprave, z ne malo nevšečnostmi, a vendar z zaupanjem v Marijo in njeno varstvo se nas je na pot podala osemčlanska skupina s kombijem, vozniki in župnikom na čelu. Krenili smo ob tretji uri zjutraj, da smo se lahko v češkem mestu Koclirov udeležili poslovilne svete maše ob desetih in ob enajstih slovesno prevzeli milostni kip. Solzne oči ima človek, ko vidi, s kakšno pobožnostjo so se Čehi poslavljali od milostnega Marijinega kipa. Na povratku v domovino smo vso pot molili in prepevali Marijine pesmi, tako polni notranjega veselja, da se ga ne da izraziti z besedami. K sestram klarisam v Turnišče smo prispeli ravno ob sklepu večerne svete maše. V trenutku, ko je duhovnik dal blagoslov, smo mi prinesli milostni kip v samostansko kapelo, da bi sestre ob njem molile za uspeh slovensko-hrvaškega srečanja. Nato smo vsi skupaj z udeleženci sv. maše zapeli Mariji v čast in se polni navdušenja vrnili domov.«

G. župnik Peter Leskovar, Zreče-Stranice, se spominja: »Ne samo ob peti obletnici, tudi sicer se te romarske poti vedno rad spomnim. Biser in zaklad, ki vedno zablesti! Že samo povabilo me je presenetilo. Tako zelo, da na začetku nisem vzel 'zares'. A se je vse skupaj neverjetno čudežno uredilo. Šofer in vsa ekipa. Sama vožnja je bila romarska. Molitev, pesem in pogovor. Ob srečanju z gostitelji se je znova potrdilo, da molitev vedno vse tako uredi, da se dobro izteče. Ne samo dobro, odlično smo se 'ujeli' z gostitelji. Bogoslužje, procesija, skupni obed.

Posebno doživetje je bila vožnja nazaj s fatimsko Marijo. In srečanje s sestrami klarisami. Do solz me je ganilo, da sem lahko Marijo predal sestram ravno ob zaključku redne svete maše. Vsi smo zajokali od sreče, da je z nami Ona, kraljica miru. Prav zaradi tega sem s toliko večjim veseljem romal v Stično na slovensko-hrvaško srečanje.

Kaj prinaša meni? Spodbudo, da nenehno molim za mir in spreobrnjenje grešnikov s priprošnjo in navdihom fatimskih pastirčkov. Če bo le mogoče, se bom udeležil slovensko-hrvaško-madžarskega srečanja v Beltincih. Posebej pa si želim, da bi se v naše družine vrnila molitev svetega rožnega venca. Zato letos molimo ob prvih sobotah v Zrečah ob 17.30. Sem vesel, da nas je vedno več. Hvala gospe Dragici za povabilo in to nepozabno prijateljstvo s fatimsko Marijo.

Tudi glavni »Marijin šofer« g. Dušan Korošec s Stranic se rad spominja tega dogodka: »Moji spomini za nekaj let nazaj so še kar živi. Ko me je Zdravko Ratej prosil, da bi peljal kombinirano vozilo v kraj Koclirov na Češkem, sprva sploh nisem dojel, v kaj se podajam, ko smo se dogovorjenega dne zbrali in, po moje, pričeli z romanjem po Fatimsko Marijo na Češko. Med samo potjo smo kar nekaj časa molili in brez kakršnih koli težav prispeli v kraj Koclirov. Ob samem prihodu in srečanju s fatimsko Mater Marijo me je obdajala čudežna moč Marijine navzočnosti, Kraljice rožnega venca. Slovo čeških vernikov od Marije je bilo zelo čustveno, Marijo smo namreč prevzeli Slovenci in jo peljali k sestram klarisam v Turnišče, da bi ob njej molile za uspeh slovensko-hrvaškega srečanja. Med samim prevozom v Slovenijo smo – v Marijini navzočnosti – veliko molili in tudi vsak zase premišljevali v tišini. Sam prihod k sestram klarisam v Turnišče je bil še posebno doživetje. Teh občutkov človek ne more opisati, saj jih vsak hrani v globinah svojega srca. Po slovesu v Turnišču nam je bilo kar hudo ločiti se od Marije, ki je za nekaj dni ostala pri sestrah klarisah. Ponovno milostno srečanje z fatimsko Marijo sem doživel v Stični, ob srečanju slovensko-hrvaških vernikov ob 100-letnici njenih prikazovanj v Fatimi. Tukaj smo se na koncu tudi poslovili od fatimske Marije, predno se je vrnila v Fatimo. To slovo od Marije je bilo zelo čustveno in je orosilo marsikatero oko. Romanje fatimske Marije ob stoletnici njenih prikazovanj je bilo sporočilo za mir na svetu, kakor tudi papeževa posvetitev Ukrajine in Rusije Marijinemu Brezmadežnemu Srcu. Upam in želim, da bodo vsi ljudje na svetu spoznali Marijino sporočilo.«

Gospa Marija Kovačič iz Zreč, ki je poskrbela, da smo na tej dolgi in naporni poti romarji, poleg duševne hrane imeli tudi telesno, se dogodka rada spominja: »Dogodek je bil res veličasten, kajti šofer Dušan je vozil kombi tako suvereno, čeprav je povedal, da je bil v tem mestu prvič in sploh ni imel navigacijske naprave v vozilu. Verniki na Češkem so se poslavljali od kipa fatimske Marije Romarice kakor od izrednega živega človeka. Med obredom v cerkvi je vladala velika tišina in spokornost. Ko so po slovesu Marijin kip polagali v njen beli potovalni kovček, smo se vsi počutili tako, kot bi polagali človeka v krsto, zato je večina nas jokala. Nepozabno je bilo srečanje sester klaris v Turnišču s kipom Marije, kamor smo ga pripeljali s Češke. Veličastno slovensko-hrvaško srečanje v Stični ob stoti obletnici prikazovanj v Fatimi, ob kipu Marije romarice, in nepregledni šest do sedemtisočglavi množici navdušenih vernikov, je bila 'pika na i' mojih čudežnih občutkov ob Njej.«

sreda, 19. oktober 2022

Spominjamo se slovensko-hrvaškega obhajanja fatimske stoletnice v Stični 14. oktobra 2017 Slovensko-hrvaški molitveni shod ob fatimski Mariji

Tradicionalno slovensko-hrvaško srečanje je bilo leta 2017 umeščeno v vseslovensko obhajanje fatimske stoletnice v Stični. Dne 14. oktobra bo od tega veličastnega milostnega dogodka minilo pet let. Zaradi takratne politične napetosti med državama je kazalo, da odziva pri Hrvatih ne bo. Napoved hrvaškega predstavnika v pripravljalnem odboru »morda jih pride dvesto«, je v nekem smislu spominjala na Abrahamovo pogajanje z Bogom za rešitev Sodome in Gomore. Zgodilo pa se je potem, ko je završala novica, da naj bi bil na srečanju v Stični morda navzoč milostni kip Marije Romarice iz Fatime, da se je vzdušje začelo hitro spreminjati na boljše. Cilj hrvaških romarjev ni bil več zgolj molitveni shod skupaj s Slovenci, ampak predvsem srečanje s Fatimsko Gospo, ki jo tudi naši sosedje in bratje po veri pobožno častijo. Toda zagotoviti Marijin kip, sredi stoletnice prikazovanj, v tako kratkem času, se je na prvi mah zdelo nemogoče; vseh 13 romarskih kipov pri fatimskem svetišču je bilo na romarskih poteh po svetu, eden izmed njih sicer v naši bližini. Po tehtnem premisleku nam je rektor fatimskega svetišča sporočil, da milostni kip, ki roma po Češki, zaključuje svoje romanje 8. oktobra, nato ima nekaj dni premora do naslednjega romanja in da bi v tem premoru lahko prišel v Slovenijo, če gremo mi ponj na Češko.

torek, 18. oktober 2022

Pogovor z Andréem Frossardom

V pogovoru z Andréem Frossardom v knjigi Ne bojte se je papež povedal nekoliko več o vplivu Grignionove knjige na svojo duhovno rast: »Branje te knjige je pomenilo odločilen obrat v mojem življenju. Rekel sem obrat, četudi gre za dolgo notranjo pot, ki je šla vzporedno z mojo tajno pripravo na mašništvo. Prav takrat mi je prišla v roke ta svojevrstna razprava. To je ena tistih knjig, za katere ni dovolj, da jih ‚enkrat preberemo‘. Spominjam se, da sem jo dalj časa jemal s seboj tudi na delo v tovarno, tako da so bile njene lepe platnice vse umazane od apna. K nekaterim odlomkom sem se neprestano vračal in jih prebiral po vrsti. Kmalu sem spoznal, da se pod baročno obliko knjige skriva temeljito delo. Tako se je zgodilo, da se je moja otroška in doraščajoča pobožnost do Kristusove Matere umaknila novemu duhovnemu razmerju, to je pobožnosti, ki je prihajala iz največjih globin moje vere kakor iz samega osrčja trinitarične in kristološke stvarnosti. Dotlej sem bil zadržan, ker sem se bal, da bi pobožnost do Marije zasenčila Kristusa, namesto da bi mu utirala pot. V luči te razprave Grigniona Montfortskega pa sem spoznal, da je stvar v resnici povsem drugačna. Naše notranje razmerje do Božje Matere je tesno povezano z razmerjem do Kristusove skrivnosti. Nemogoče je torej, da bi nam eno branilo pogled na drugo. Nasprotno, ‚prava pobožnost‘do Device se čedalje jasneje razodeva človeku, čim bolj se ta poglablja v skrivnost učlovečene Besede in v troedino skrivnost našega odrešenja, ki ima v skrivnosti učlovečene Besede svoje središče. Trditi smemo celo, da sam Kristus pokaže svojo Mater vsem, ki se trudijo, da bi ga spoznali in ljubili, kakor jo je na Kalvariji pokazal učencu Janezu« (str. 125–126). »Popolna pobožnost do Marije – tako se izraža avtor razprave – kar pomeni, da Marijo zares poznamo in se zaupljivo izročamo v njene roke, raste, čim bolj spoznavamo Kristusa in se zaupljivo podrejamo njegovi osebi. Še več. Ta ‚popolna pobožnost‘ je neogibno potrebna človeku, ki se hoče brez pridržkov posvetiti Kristusu in njegovemu odrešenjskemu delu. Grignion de Montfort nas uvaja v razvrstitev vseh skrivnosti, ob katerih se naša vera hrani, krepi in rodi sadove. Bolj ko se je moje notranje življenje osredotočalo na danost odrešenja, bolj se mi je vdanost do Marije zdela, v duhu sv. Ludvika Grigniona Montfortskega, najboljši način, kako biti s pridom in uspehom soudeležen pri odrešenjski stvarnosti in črpati iz nje neizrekljivo bogastvo ter ga posredovati drugim« (str. 126). Janez Pavel II. je še dejal: v izrazih poljske ljudske pobožnosti do Marije »sem našel potrditev tega, kar sem odkril v Grignionovi razpravi« (str. 127).

p. Anton

ponedeljek, 17. oktober 2022

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (2) V šoli sv. Ludvika Grigniona Montfortskega

Ko sta se zaradi študija z očetom preselila v Krakov, se je Karol vključil v skupino »živi rožni venec« v salezijanski župniji, kjer se je srečal s češčenjem Marije Pomočnice. Pod vplivom Jana Tyranowskega, h kateremu je zahajal, se je oblikoval njegov duhovniški poklic. Tedaj je, kakor sam piše v knjigi Dar in skrivnost, njegov način razumevanja češčenja Matere Božje doživel neko spremembo: »Bil sem že prepričan, da nas Marija vodi h Kristusu, toda v tem času sem začel dojemati, da nas tudi Kristus vodi k svoji Materi. Bil je trenutek, ko sem se zamislil nad svojim češčenjem Marije, misleč, da se je preveč razširilo in končno prizadelo prednost pobožnosti, češčenja, ki ga dolgujemo Kristusu. Tedaj mi je prišla na pomoč knjiga, ki jo je napisal sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort in nosi naslov Razprava o pravi pobožnosti do svete Device. V njej sem našel odgovor na svoje dvome. Da, Marija nas približa Kristusu, nas vodi k njemu, če živimo njeno skrivnost v Kristusu. Razprava sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort bralca lahko zmede s svojim nekoliko vznesenim in baročnim slogom, toda bistvo teoloških resnic v njej je nesporno. Pisec je izvrsten teolog. Njegova marijanska misel ima svoje korenine v skrivnosti Svete Trojice in v resnici o učlovečenju Božje Besede. Tedaj sem dojel, zakaj Cerkev trikrat na dan moli angelovo češčenje. Dojel sem, kako izredno pomembne so besede te molitve: ‚Angel Gospodov je oznanil Mariji in spočela je od Svetega Duha. – Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi. – In Beseda je meso postala in med nami prebivala … – Zares odločilne besede! Izražajo jedro največjega dogodka, ki se je zgodil v zgodovini človeštva« (str. 38). Knjigo Razprava o pravi pobožnosti do svete Device je sv. Ludvik Montfortski napisal okrog leta 1700, a je ostala poldrugo stoletje skrita in v rokopisu, da nihče ni vedel zanjo.

nedelja, 16. oktober 2022

Javno življenje

Lahko si predstavljamo, kako se je Devica Marija v različnih situacijah vračala k tej besedi: »Ne boj se, Marija« (Lk 1,30), jo vedno znova poslušala. V trenutku, ko ji Simeon reče: »Tvoj otrok bo znamenje, ki se mu bo nasprotovalo, tvoje srce bo prebodel meč«, bi se lahko Marija prepustila strahu, a se vrača k angelovi besedi in v svoji notranjosti sliši, kako odmeva: »Ne boj se, Bog te nosi.« Ko se pozneje v Jezusovem javnem delovanju pojavijo različna nasprotovanja in mnogi pravijo »nor je«, ona pomisli: »Ne boj se«, in gre dalje. In nazadnje, ob srečanju na poti na Kalvarijo in potem pod križem, ko se zdi, da je vse uničeno, v svojem srcu spet sliši angelove besede: »Ne boj se.« In tako pogumno vztraja ob umirajočem Sinu ter gre v moči vere naproti vstajenju, naproti binkoštim, naproti ustanovitvi nove družine Cerkve.

Homilija, 18. december 2005

sobota, 15. oktober 2022

Kristus v središču

Tako za življenje posameznika kot za mirno in skladno življenje vseh ljudi je nujno Boga videti kot središče stvarnosti in kot središče našega osebnega življenja. Najbolj odličen zgled takšne drže je Marija, Gospodova mati. Vse svoje zemeljsko življenje je bila žena poslušanja, Devica s srcem, odprtim za Boga in ljudi. Ona je in ostaja Gospodova služabnica, ki se ne postavlja v središče, temveč hoče voditi k Bogu, naučiti nas hoče, kako naj Boga priznavamo za središče stvarnosti in lastnega življenja.

Opoldanski nagovor, 10. september 2006

petek, 14. oktober 2022

Devica tišine

Prosimo Devico Marijo, naj nas pouči o skrivnosti tišine, ki postane hvalnica; zbranosti, ki nas pripravlja na meditacijo; ljubezni do narave, ki se razcveta v zahvaljevanju Bogu. Tako bomo v svoje srce laže sprejeli luč Resnice ter jo v svobodi in ljubezni udejanjali.

Opoldanski nagovor, 17. julij 2005

četrtek, 13. oktober 2022

Marija je »vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,51)

Evangelist Luka Marijo opisuje kot devico, ki živi tiho in nenehno prisluškuje večni Besedi, ki živi v Božji besedi. Marija v srcu shrani besede, ki prihajajo od Boga, in ko jih med sabo sestavlja v mozaik, napreduje v njihovem razumevanju. Tudi mi se hočemo v njeni šoli učiti, kako postajati pozorni in poslušni Gospodovi učenci.

Homilija, 1. januar 2006

sreda, 12. oktober 2022

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI. Marijina poklicanost k devištvu in v zakon

Ob spominu na njeno darovanje v templju Marijo častimo kot mater in vzor Cerkve, ki v sebi združuje obe poklicanosti:k devištvu in v zakon, h kontemplativnemu in k dejavnemu življenju.

Opoldanski nagovor, 19. november 2006

torek, 11. oktober 2022

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (20) Križ vere (1)

 Govoriti o veri je na prvi pogled mogoče preprosto. Zakaj bi človek o tem pisal, ko pa vsi ljudje vedo, kaj je to? Tako bi rekel marsikdo, toda v resnici vera ni nekaj tako preprostega ali površnega. Skušali se bomo povzpeti na goro Golgoto po poti, ki se imenuje vera. Tudi vera je lahko križ, ker velikokrat ni lahko verovati. Tudi vprašanje vere lahko postane za človeka težak križ, dokler ga ne vzljubi in se v celoti ne odpre tistemu, ki je cilj naše vere.

O veri imajo danes mnogi zelo napačne predstave. Tudi taki, ki so zelo šolani in razgledani, imajo včasih o veri tako otročje predstave, da je človeku kar težko.

Nekateri mislijo, da je človek veren takrat, kadar pripada neki skupini, ki ima določene nazore. Toda to ni vera. Vera tudi ne pomeni biti krščen in vpisan v krstno knjigo. Vera ni neke vrste filozofija, ki človeku narekuje smer njegovega delovanja in smer razmišljanja. Vera je veliko več. Pisatelj Pisma Hebrejcem takole pravi o veri: »Je pa vera obstoj resničnosti, v katere upamo, zagotovilo stvari, ki jih ne vidimo. Zaradi nje je bilo namreč pričano v korist starih. Po veri spoznavamo, da so bili svetovi urejeni z Božjo besedo, tako da je to, kar se vidi, nastalo iz tega, kar se ne kaže. Brez vere namreč ne moremo biti Bogu všeč, kajti kdor prihaja k Bogu, mora verovati, da on biva in poplača tiste, ki ga iščejo.«

Danes glede vere obstaja velika zmešnjava. Ljudje si vsak dan izmišljajo različne vere in pišejo pravila zanje. Vsak seveda pravi, da je njegova vera edina, ki je razodeta od kakšnega boga. Mnogi takšni poskusi imajo zelo žalostno ozadje. Veliko verskih ločin je bilo ustanovljenih tudi zaradi denarja. Njihovi voditelji so se oklicali za bogove in tako tudi živijo. Od ljudi zahtevajo Božje češčenje in tudi določene prispevke. Svoje vernike skušajo držati v strogi pokorščini in odvisnosti. Ljudje velikokrat prepozno spoznajo take nepoštene pasti.

V glavnem smo prepričani, da so take stvari spadale v stari vek. Toda tudi danes se take reči dogajajo. Mislili bi, da se to danes ne more dogajati, ker so ljudje bolj razsvetljeni, a se dogaja.

Pustimo sedaj ob strani vse te vere in ločine in skušajmo stopati po poti vere, ki nam jo je razodel Bog. Naša vera je razodeta vera, saj ni nastala po zamisli človeka, ampak se je Bog sam sklonil k človeku in ga nagovoril. Človek ni bil prvi pobudnik, ampak je bila pobuda na Božji strani.

Bog je ljubezen sama. V sebi je popoln in nič mu ne manjka. Zaradi njega samega mu ni bilo treba ustvarjati sveta in vsega stvarstva. Tudi ni ustvaril sveta, da bi pred kom razkazoval svojo mogočnost. Svet je ustvaril iz čiste ljubezni. Ljubezen Boga tako napolnjuje, da jo je moral razliti še na stvarstvo. Bog je tako zelo srečen sam v sebi, da je sreča sama. Toda ljubezen mu narekuje, da bi s to čudovito srečo osrečil še človeka, ki ga je ustvaril kot krono vsega stvarstva. Ustvaril ga je po svoji podobi in mu podaril svobodno voljo, da bi se človek sam lahko svobodno odločal, da bo Bogu ljubezen vračal. Ni ga enostavno navezal nase, da bi se ne mogel odločiti za nič drugega, ampak mu je dal popolno svobodo. Seveda je s tem tvegal, da človek Boga zapusti ali se obrne proti njemu. Toda bolj pomembno mu je bilo, da se vsak človek lahko sam popolnoma svobodno odloči zanj.

Vera je dogajanje. Bog se človeku približuje in ga nagovarja. Sklanja se k njemu, ker ga neskončno ljubi. Rad bi mu podaril samega sebe in s tem seveda vso srečo, ki jo je mogoče imeti. Čeprav je Bog položil v srce hrepenenje po Bogu, ga človek vendar ne pozna. Bog je človeku neke vrste tujec, ki ga je še treba spoznati. Toda to Boga ne moti; njegova ljubezen je tako velika, da je sposobna premagati vse težave. Bog se razodeva človeku zato, da bi mu razodel svojo modrost. Ta modrost in spoznanja naj bi človeku pomagala živeti. V človekovo srce namreč ne vstopa samo Bog in ga skuša nagovarjati. V srce se skuša pritihotapiti tudi hudobni duh, padli angel, ki se je Bogu uprl in mu noče biti zvest. Tudi on hoče človeka nagovarjati k dejanjem, ki pa niso po Božji volji. Po svojem zgledu hoče za upor proti Bogu pridobiti tudi človeka.

Poleg hudobnega duha na človeka vpliva tudi okolje, ki človeka vleče in mika, da bi se odločil drugače, kot je po Božji volji. Po grehu prvih staršev je človek postal slabotnejši in manj trden v svojih odločitvah. Ni dovolj, da se enkrat odloči za Boga. Drugi miki ga tako močno nagovarjajo, da se mora vsak dan znova odločati za Boga in puščati ob strani vse druge mike.

V to zmešnjavo srca prihaja Bog človeku naproti. Hoče mu pomagati in mu razodevati pot svetosti, ki ni nič drugega kot odločitev za pravičnost. Res človeku podarijo vero že njegovi starši, če so verni, toda to je samo podarjena vera, ki še ni postala osebna. Starši so nam pripovedovali in nas učili, kako naj ga ljubimo. Potrebno pa je bilo, da se je vsak izmed nas sam osebno srečal z Bogom. Tako se je zgodilo tudi s Samarijani, ko jim je Samarijanka pripovedovala o Jezusu. Veliko Samarijanov iz tistega mesta je začelo verovati vanj zaradi ženinih besed: »Vse mi je povedal, kar sem storila.« Ko so Samarijani prišli k njemu, so ga prosili, naj ostane pri njih; in ostal je tam dva dni. Zaradi njegove besede jih je še veliko več začelo verovati. Ženi pa so govorili: »Ne verjamemo več zaradi tvojega pripovedovanja, kajti sami smo slišali in vemo, da je on resnično odrešenik sveta.« Jezusova Božja beseda jih je osvojila. Samarijankine besede so zbudile v njih neke vrste zanimanje in radovednost. Želeli so se srečati z Jezusom, Jezus sam pa jih je nagovoril tako, da so se odločili zanj in mu verovali.

p. Branko Petauer

ponedeljek, 10. oktober 2022

MOLITEV POSVETITVE JMS (20) »Spolnjeval bom Jezusovo zapoved ljubezni do bližnjega« (2)

Gospod Jezus je ljubezen do bližnjega postavil ob ljubezen do Boga, saj je učil, da je ljubezen do bližnjega 'podobna' ljubezni do Boga: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem. To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki« (Mt 22,37–40). Samo za Boga velja, da ga ljubimo »z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem«. Samo on je naše središče, samo on je na prvem mestu. Merilo, kako naj ljubimo bližnjega, pa je ljubezen do nas samih. Kakor sebi želimo dobro, tako ga moramo želeti bližnjim. Kakor smo do sebe prizanesljivi, moramo biti prizanesljivi do vsakega človeka. Kakor želimo, da bi bili drugi do nas usmiljeni, moramo biti tudi mi do njih. Kakor ne želimo, da bi nas drugi obsojali, tako mi ne smemo obsojati drugih.

Brez Božje pomoči in Božje ljubezni do nas ne moremo ljubiti bližnjega z nesebično ljubeznijo, zlasti ne tistega, ki nas ne ljubi. Bog nas vedno ljubi. To čudovito resnico si moramo pogosto poklicati v spomin, da bomo mogli ljubiti bližnjega. Apostol Janez utemeljuje ljubezen do bližnjega v dejstvu Božje ljubezni do nas: "Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe. Ljubi, če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj" (1 Jn 4,10s).

Ko ljubimo bližnjega z nesebično ljubeznijo, ljubimo Jezusa v njem. To sledi iz Jezusovih besed pravičnim ob koncu časov: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Če bomo bližnjim nesebično služili, nam bo Jezus ob vesoljni sodbi dejal: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni« (Mt 25,35s).

Da v bližnjem služimo Jezusu, nam dokazuje doživljaj sv. Favstine Kowalske. V svojem Dnevniku piše: »Molila sem v svoji sobi. Nenadoma sem zaslišala zvonček v sosednji sobi ter vstopila in pomagala hudo bolnemu človeku. Ko sem se vrnila v svojo sobo, sem nenadoma zagledala Gospoda Jezusa, ki mi je rekel: 'Moja hči, s to uslugo si mi naredila večje veselje, kakor če bi dolgo molila.' Odgovorila sem: 'Saj vendar nisem pomagala tebi, o moj Jezus, ampak temu bolniku.' In Gospod mi je odgovoril: 'Da, moja hči, kar koli storiš svojemu bližnjemu – storiš meni.'«

Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu nas usmerja v reševanje bližnjega za večnost. Bližnjemu bomo služili z apostolatom molitve in žrtve ter zglednega življenja po evangeliju. Molili bomo za rast Božjega življenja v dušah. Voljno bomo sprejemali križe, ki nam jih Bog pošilja ali dopušča. Prostovoljno bomo vzeli nase kakšno odpoved in žrtev, da bomo tako zadoščevali Jezusovemu in Marijinemu Srcu za svoje grehe in grehe vsega človeštva.

p. Anton

nedelja, 9. oktober 2022

Dve različni upodobitvi Srca Jezusovega

Papež Janez Pavel II. je na podlagi javnega razodetja in vere Cerkve napisal okrožnico o Božjem usmiljenju. Za ta korak se je odločil tudi pod vplivom sv. Favstine Kowalske, ki jo je sam razglasil najprej za blaženo in nato za svetnico. V okrožnici je zapisal: »Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje in časti Božje usmiljenje, kadar se obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo pri tej točki razodetja – v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj dostopni – razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina mesijanskega poslanstva Sina človekovega.«

Dve različni upodobitvi Srca Jezusovega

Sv. Favstini se je Odrešenik prikazoval v drugačni podobi kakor sv. Marjeti Mariji Alakok. Sv. Marjeta je v videnju gledala skupaj z Jezusom tudi njegovo prebodeno telesno srce, obdano s trni, iz njega so švigali plameni ljubezni, nad srcem pa je bil križ. Na podlagi takšnega videnja je Srce Jezusovo tudi upodobljeno na slikah in kipih.

Sv. Favstina je videla skupaj z Jezusom le dva pramena žarkov, ki sta izhajala iz nevidnega Jezusovega srca. Označevala sta kri in vodo, ki sta pritekli, ko je vojak prebodel Jezusovo srce. Globlji pomen teh dveh pramenov žarkov je enak kakor pri apostolu Janezu, ki govori o vojakovem prebodu Jezusove strani (prim. Jn 19,33–37) in o apostolu Tomažu, ki ga je vstali Gospod povabil: »Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Svetnica je po Jezusovem naročilu poskrbela, da je slikar na podlagi njenega videnja naslikal podobo Božjega usmiljenja z napisom spodaj: »Jezus, vate zaupam!« Ko je bila podoba izpostavljena za javno češčenje, so jo ljudje imeli za posebno upodobitev Srca Jezusovega. Ta podoba je bliže svetopisemski resničnosti na Kalvariji kakor klasična podoba.

V globini gre pri obeh podobah za isto stvarnost, za Presveto Srce Jezusovo in njegovo ljubezen do človeštva. Pri sv. Favstini je Srce Jezusovo poudarjeno kot simbol neizmernega Božjega usmiljenja. Trojna ljubezen Jezusovega Srca, o kateri govori papež Pij XII., ima značilnosti trojne usmiljene ljubezni do ubogega, grešnega in pomoči potrebnega človeštva. Božje usmiljeno Srce vzbuja naše zaupanje vanj, kar izraža geslo: »Jezus, vate zaupam!«

p. Anton

sobota, 8. oktober 2022

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS - SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (19)

Srce Jezusovo in Božje usmiljenje pri sv. Favstini Kowalski

Češčenje Božjega usmiljenja v Srcu Jezusovem

Sv. Favstina Kowalska, poljska mistikinja, glasnica Božjega usmiljenja, je bila tesno povezana s Srcem Jezusovim in ga v svojem Dnevniku[1] večkrat omenja. Za čas težav in skušnjav je svetovala: »Včasih je dobro zateči se brez besed v prebodeno srce Jezusovo. S tem je sovražnik že premagan« (št. 145).

Svetnica je doživljala Srce Jezusovo kot polno usmiljenja, še posebej v molitvah in pesmih, ki jih je sama sestavila:

»O neizmerno usmiljeno Srce Jezusovo, s sulico prebodeno, varuj me ob zadnji, smrtni uri. O kri in voda, ki si privrela iz Jezusovega srca kot studenec nepojmljivega usmiljenja zame ob moji smrtni uri!« (št. 813).

»O rana usmiljenja, Srce Jezusovo, skrij me v svoji globočini kot kapljo lastne krvi in me vekomaj ne izpusti iz njega. Zapri me v svoje globine in me sam nauči ljubiti tebe. Večna ljubezen, ti sam oblikuj mojo dušo, da bi bila sposobna za medsebojno ljubezen s teboj. O živa ljubezen, usposobi me za večno ljubezen do tebe. Na tvojo ljubezen se želim večno vzajemno odzivati. O Kristus, en sam tvoj pogled mi je dražji kakor tisoče svetov, kakor vse nebo. Ti moreš, Gospod, mojo dušo izoblikovati tako, da bi te znala v vsej polnosti razumeti takšnega, kakršen si« (št. 1631).

 

»Bodi pozdravljeno, usmiljeno Srce Jezusovo,

živi vrelec vseh milosti,

edino zatočišče in naše pribežališče,

v tebi imam sij upanja.

 

Pozdravljeno, najbolj usmiljeno Srce mojega Boga,

nepojmljivi živi vrelec ljubezni,

iz katerega vre življenje za grešnega človeka,

in vir vsakršne blaženosti« (št. 1321).



[1] V slovenskem prevodu je Dnevnik izdala leta 2001 Cistercijanska opatija Stična; 2. izdaja 2017.

petek, 7. oktober 2022

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS

ter članov Apostolata darovanja in drugih

bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki:

25. septembra, 23. oktobra in 27. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 3. oktobra, 7. novembra in 5. decembra. Če želite sodelovati, sporočite na naslov: Severin Maffi severin.maffi@gmail.com

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30: 13. oktobra.

 

Duhovna obnova v Stični za vse

Čas: sobota, 24. septembra 2022, od 8.30 do 12.30

Tema: Sveta Evharistija vir svetosti

Nagovori: p. Anton Nadrah

Prijave: Srečko Fras, Mala Nedelja 34, 9243 Mala Nedelja;

tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com .