Stiška elegija
Tako pravijo pesmi z naslovom Pesem od zatiškega kloštra. Nastala je najbrž takoj po razpustu samostana jeseni leta 1784. Kdo jo je spesnil, se ne ve. Verjetno eden od pregnanih menihov, saj toži v eni izmed 26 šestvrstičnih kitic:«Oh, čas mi je nehat, slavu od vsih jemat, ker se ne morem ločiti,Stična zapustiti.« Obstaja več zapisov te pesmi, na enem je podpisan Franc Škerbinc iz Višnje gore. Mož je bil rojen na premožni kmetiji na Pušči, ki je danes zaselek Dednega dola. Njegov mlajši brat Andrej je bil gvardijan frančiškanov in je izdal nekaj knjig pridig tako slovenskih kot nemških. Brat Martin – leta 1806 vpisan kot jezuitski gojenec – je bil menda zelo sposoben advokat. Franc kot prvorojenec je gospodaril doma – a bolj slabo. Raje je hodil po božjih poteh in vodil s seboj cele trume romarjev, katerim je zmerom „naprej molil". Navadna služba božja mu ni bila všeč, iskal je le posebne svečanosti, pri katerih je lahko izstopal in bil prvi med vsemi. Rad je stikal za starimi zapisi, ki jih je prepisoval in se potem ponašal, kot da so njegovi. Tako je najbrž nekje našel tudi pesem o pregnanih menihih ter se pod njo podpisal. Znal je namreč dobro pisati in je bil sploh, kakor so pripovedovali, izredno nadarjen. Spisal je sam silno dolg križev pot, ki ga je romarjem tako navdušeno „naprej molil", da so ljudje po cerkvi kar solze pretakali. Njegovo posestvo je bilo prodano, njegov sin pa »berači Bog ve kod po svetu«, so zapisali v Ljubljanskem zvonu leta 1882. Franc Škerbinc je umrl v Polju pri Višnji Gori 22. oktobra1858. Verjetno se je tja preselil potem, ko je bila domačija na Pušči prodana.
Valerija Ravbar
Ni komentarjev:
Objavite komentar