Jožef Grebenc je bil srečen v stiškem samostanu. Ni mu bilo dolgčas, saj je imel veliko učenja. Pa tudi sam ni bil. Pred njim je prišel v samostan njegov starejši brat, ki je bil že frater. Dali so mu ime Placid, po najljubšem učencu svetega Benedikta. Frater Placid mu je ob prostem času povedal kaj iz zgodovine samostana in Jožef je kar požiral njegove besede. Bil je vesel, če ga je brat kdaj popeljal v samostanske prostore. Občudoval je križni hodnik in vse druge stavbe v krogu samostana. Že kot gimnazijec se je vpraševal, kako so te velike prostore zidali. Iz katerih časov so posamezne stavbe in kaj vse se še skriva za debelimi samostanskimi zidovi.
Zavzeto se je učil. Učenje mu je dobro uspevalo in ni imel težav z nobenim predmetom. Latinščina mu je bila posebno veselje, saj je skrivala velike zaklade. Mislil je, da se mora tega starodavnega jezika naučiti, kolikor je mogoče dobro, da mu bodo postali dostopni vsi veliki spisi, ki so napisani v tem jeziku. Tudi grščina mu je šla dobro, a tako velik izziv kot latinščina mu ni bila. Prihajala je z bolj oddaljenega sveta, ki z nami ni imel toliko stika. Če ne bi razumel grščine, bi kljub temu lahko dobro razumel korenine evropske kulture. Latinščina te korenine odkriva bolj naravnost.
Grščina mu je bila pri srcu bolj zaradi Svetega pisma. Učil se je je z ljubeznijo, da bi bolje razumel besedilo Svetega pisma.
Leto je hitro minilo. Tudi drugo se je obrnilo, kot bi trenil. Jožef je imel pred seboj kot edino mogočo življenjsko pot vstop v stiški samostan. Tako ga je navduševalo, da o drugih možnostih sploh ni razmišljal. Popolnoma naravno se mu je zdelo, da vstopi v samostan in se pridruži svojemu rodnemu bratu, ki je že bil član stiške samostanske družine. V pogovorih z opatom Avguštinom je vselej rekel, da bi rad vstopil. Opat je bil tega vesel, toda vedno je poudarjal, da mora vstopiti samo zato in bo srečen samo, če bo iz vsega srca služil Bogu. Vsak drug motiv za vstop bi bil nepopoln in neupravičen.
Čeprav je bil Jožef še mlad, je čutil v srcu, da ga kliče Bog v stiško opatijo. Čutil je, da bo lahko kot menih najbolj uresničil svoje najgloblje hotenje. Tudi zgodovino bo najlažje raziskoval v krogu samostanskih zidov in brskal po arhivskih listinah. Zdelo se mu je, da samostan skriva čudovite zgodbe iz davnine, ki so bile polne lepega in navdušujočega, pa tudi veliko grenkobe in trpljenja.
Še lepšo podobo mu je dajala bratova navdušenost nad samostanskim življenjem. Bil mu je vzor in cilj v življenju. Že ko je brat odhajal od doma, je sklenil, da bo šel za njim. Sedaj je bil ideal njegovega življenja čisto blizu, skoraj na dosegu roke. Pravzaprav se je že pripravljal na redovno življenje.
Bratje v krojačnici so mu umerili novo belo redovno obleko. Vesel je bil tega trenutka, ko bo to obleko lahko prvič oblekel. Z učiteljem novincev sta opravila enotedenske duhovne vaje in skupaj razmišljala, kaj je redovno življenje, kaj molitev in kaj služenje Bogu.
Končno se je približalo tako pričakovano jutro. V kapitlju je bil zbran velik del samostanske skupnosti. Opat Avguštin je bil slovesno opravljen spredaj na svojem sedežu. Jožef je ostal zunaj z učiteljem novincev. Potem so odprli vrata in ju povabili. Skupaj sta vstopila in se globoko priklonila pred opatom. Učitelj novincev je stopil na stran, Jožef pa je kleče zrl v opatovo obličje. Opat ga je mirno pogledal in mu rekel:
»Kaj želiš, dragi brat?«
»Božjega in vašega usmiljenja,« je mirno odgovoril Jožef.
Potem so vsi sedli. Tudi njemu so pokazali pripravljen stol na sredi kapitlja. Brat, ki je bil za to določen, je začel brati Pravilo svetega Benedikta. Bral je nekaj odstavkov iz predgovora. Prve besede so mu udarile v uho:
»Poslušaj, sin, nauke učitelja …«
Poznal je te besede. Čeprav so bile latinske, mu niso bile neznane. Že iz šole so mu bile domače. Pri pouku latinščine so jih temeljito obdelali. Vsako besedo posebej. Branje ni bilo dolgo. Potem je opat Avguštin vstal in spregovoril novincu. Govoril je o pomenu redovniškega služenja. Razumel je, saj sta o tem že govorila. Ponovno je poudaril, da mora biti ta odločitev resnično samo zaradi Boga. Le edino tako je mogoče najti srečo v darovanju in služenju. V nasprotnem primeru lahko postane redovno življenje nedoumljivo velika muka.
Po nagovoru so prinesli blagoslovljeno vodo in knjigo. Opat je zmolil blagoslovno molitev in poškropil Jožefovo novo obleko. Tiho je pristopil k Jožefu. Tudi on je stopil korak naprej. Prijel ga je za rob suknjiča in ga začel slačiti. Zraven je molil besede:
»Sleci starega človeka in obleci novega, ki je po Bogu ustvarjen v resnični pravičnosti in svetosti.«
Učitelj novincev je že držal nov bel habit v roki in ga podal opatu. Ta ga je tiho položil Jožefu okoli vratu in pomagal, da se je razprostrl po vsej njegovi višini. Nadeli so mu še lep bel škapulir s kapuco. Opasali so ga z belim pasom in ogrnili v bel plašč. Ves se je bleščal v belem. Zdelo se mu je, da je v nebesih med izvoljenimi, oblečenimi v bela oblačila. Menihi so začeli peti Benediktus. Opat je pristopil k njemu ter ga objel in stisnil k sebi. Potem so pristopili še drugi menihi in ga objeli. To je pomenilo, da ga sprejemajo v svojo skupnost.
Po končani pesmi je opat Avguštin slovesno oznanil:
»Odslej se boš imenoval frater Maver.«
Taka je bila navada. Ob preobleki so novinci dobili novo ime. Niso si ga izbrali sami, določil ga je opat. Nekateri so radovedno ugibali, kakšno ime bodo dobili. A to ugibanje se je običajno izkazalo za zgrešeno. Zakaj novo ime? Novo ime je pomenilo nov začetek. Vstop v samostan naj bi bil neke vrste spreobrnjenje k novemu načinu življenja. Vse, kar je bilo prej, je sedaj ostalo zunaj za samostanskimi zidovi. Vsi trenutki dneva bodo posvečeni Bogu. Bog bo postal središče novinčevega življenja. Molitev bo postala njegovo glavno, celo službeno opravilo. Iskati bo treba novih načinov molitve. Še zlasti bo potrebno odkrivati Boga v vsem, kar bo delal.
Življenje v noviciatu je bilo drugačno od dijaškega. Skupaj s samostansko družino je bil pri molitvah. Tudi vstajati je bilo treba bolj zgodaj. Gimnazijski študij je bil za eno leto prekinjen, saj je bilo dovolj drugih obveznosti. V noviciatu je bila šola posebne vrste. Imeli so pouk v čisto praktičnih rečeh. Učili so se lepega petja psalmov. Spoznavali so zgodovino reda. To je bilo za fratra Mavra nekaj tako zanimivega, da je še v prostem času raziskoval po knjigah, kje bi še kaj več zvedel. Na latinščino niso pozabili niti v noviciatu. Sedaj se je pokazalo, kako potrebna je. Molitve in sveta maša so bile v latinskem jeziku. Zato je bilo treba poglabljati se v ta stari jezik Cerkve, da bi razumel vsaj nekaj od tega, kar so menihi pri molitvah peli. Podrobno so proučevali Pravilo svetega Benedikta in sodobne konstitucije. Velik poudarek je bil na duhovnosti in uvajanju v molitev. Frater Maver je spoznaval, da molitev ni samo takrat, kadar imaš sklenjene roke in moliš rožni venec ali očenaš. Molitev je veliko več. Molitev je premišljevanje, je tudi branje nabožnih besedil. Molitev je lahko tudi delo, ki ga opravljaš zbrano in z mislijo na Boga.
Čeprav mu meniško življenje ni bilo tuje, je bilo vendar veliko novega, kar se je bilo treba naučiti. Meniško življenje je čisto drug način življenja, v njem ima vsaka kretnja in beseda namen, da človeka približa Bogu. Večkrat na teden so bili pri pouku z opatom Avguštinom. Tudi on jih je uvajal v redovno življenje. Novinci so ga ljubili kot svojega očeta. Spregovoril jim je iz srca, čisto odkrito in življenjsko. Še bolj so začutili njegovo globoko izročenost Bogu. Spoznali so, da z vsem srcem živi samo za Gospoda. Tudi strogosti mu niso zamerili. Bilo jim je jasno, da je strog do njih zato, da bi jih obvaroval hudega. Razumeli so, da je tudi opatova strogost izraz njegove ljubezni do njih.
p. Branko Petauer
Ni komentarjev:
Objavite komentar