ODMEVI - 3

Dati življenje za vero, je najvišje dejanje ljubezni. Jezus je za grehe ljudi prelil vso svojo kri. Iz ljubezni se je po strašnih telesnih in dušnih bolečinah daroval Očetu in nas spravil z Njim. Tako je izpolnil, kar mu je zaupal Oče. Zato se je rodil. To je bilo njegovo poslanstvo na zemlji. Žejalo ga je po dušah, posebno po tistih, za katere bo Njegova kri zaman prelita. Posebno težko mu je bilo, ko je bilo njegovo Srce v strašni bolečini oropano mile Očetove bližine. Ko je vse dopolnil, je izročil svojo dušo v Očetovo naročje. Po treh dneh je zmagoslavno vstal.
Prebrala sem knjižico Dve sveči na svetilniku, ki govori o dveh blaženih fatimskih pastirčkih, Frančišku in Jacinti. Navdušila sta me za molitev in premagovanje za grešnike in za zadoščevanje Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Kati

ODMEVI - 2

Že vsa leta, odkar molimo v Domu starejših v kapeli pred Najsvetejšim, vedno klečimo. Čeprav uporabljamo mikrofon, ne stojimo pred ambonom, ampak klečimo pred Najsvetejšim. Tako se pozornost od bralca lažje preusmeri k Edinemu, ki je vreden češčenja, k Edinemu, ki nam lahko pomaga, k Edinemu, ki nas v resnici vidi in sliši in ljubi, k Edinemu, ki je vzel nase vso našo krivdo in nas ima rad takšne, kakršni smo. Tako se vsi skupaj učimo navezanosti na Njega, ki je že premagal zlo in smrt, in ne na minljive stvari, ki nas v globini duše ne morejo izpolniti. Učimo se dovoliti Jezusu, da nas pritisne na svoje Prebodeno Srce, iz katerega nam podarja toliko ljubezni, kolikor je le zmoremo sprejeti. Včeraj smo z bolniki molili evharistični križev pot, danes pa bomo molili križev pot del usmiljenja.
Mojca

ODMEVI - 1

V prilogi pošiljam molitve za duhovne poklice za mesec februar 2017. Za duhovne poklice molim tudi iz molitvenikov. Prav tako rada molim razne litanije in sem srečna, če zmolim vseh pet rožnih vencev na dan, štiri navadne in rožni venec Božjega usmiljenja. Če ponoči ne morem spati, tudi molim. Srečna sem, da sem kristjanka in najdem v tem tolažbo in spodbudo za življenje naprej. Molim za svoje sorodnike in druge, tudi za vas cistercijane in člane Bernardove družine.
Ana

V Jezusovi domovini (3)

Ženske seveda vsega tega ne smejo spremljati od blizu. Lahko pa dogajanje opazujejo s posebnega zidu, ki ločuje molitveni prostor od ostalega trga.

Bilo je že blizu poldan. Ker je bil poseben dan, smo se vrnili v Betlehem na kosilo. Naš duhovni voditelj škof Jurij je namreč praznoval rojstni dan. Bilo je slovesno in skupaj s škofom smo se veselili.

Iz jedilnice se lepo vidi novi del Betlehema, ki je zrastel zadnja desetletja. Prvotno je bila med Jeruzalemom in Betlehemom razdalja, ki jo je avtobus prevozil v eni uri. In vmes ni bilo večjih naselij. Danes pa se mesti skoraj že držita skupaj. Zelo mi je padlo v oči, koliko so v času, ko sem bil kot novomašnik v Sveti deželi, naredili cest in zgradili novih mestnih delov.

Takoj po kosilu smo nadaljevali romanje v Judejsko gričevje. Prva postaja je bil spominski park žrtvam holokavsta Jad Vašem. To je cel park, kjer je veliko različnih spomenikov in obeležij, ki predstavljajo spomin na preminule Jude v drugi svetovni vojni. Tam so postavljeni tudi spomeniki tistim, ki so preganjanim Judom pomagali. Tudi ta park je večji, kot je bil pred petindvajsetimi leti.

Od spominskega parka smo se nekoliko spustili v dolino. To je vasica Ain Karem. Kraj, kjer sta živela Elizabeta in Zaharija, starša Janeza Krstnika. Parkirali smo v dolini. Potem pa smo se peš podali do kraja, kjer sta se srečali Marija in njena teta Elizabeta, ko je Marija, že z Božjim Detetom pod srcem, šla pomagat teti, ki je bila pred porodom.

Po lepi tlakovani poti smo prispeli do cerkve. Na dvorišču pred cerkvijo so na steno pritrjene plošče, na katerih je v različnih jezikih napisana Marijina hvalnica: Moja duša poveličuje Gospoda. Tudi tabla s slovenskim prevodom je tam nameščena. Po kratki tišini smo zapeli Marijino hvalnico. V tem času se je izpraznila cerkev, zato smo lahko vstopili in si jo ogledali. Čedna majhna cerkev, vsa poslikana z motivi Marijinega srečanja s teto Elizabeto. Spredaj lep oltar s križem, ob strani pa v mali niši vodnjak. Mogoče je bil prvotno kje zunaj, preden so zgradili cerkev.

Ob strani je za mrežo nameščen velik kamen. Pravijo, da je za ta kamen Elizabeta skrila Janeza Krstnika, ko so ga vojaki iskali, da bi ga umorili. Cerkev ima svoj glavni del v prvem nadstropju. To, kar smo videli spodaj, je bila le kripta. V zgornjem delu so bogate poslikave. Na narisanih stebrih je v latinskem jeziku napisana Marijina hvalnica. Vmes so velika polja s freskami z različnimi motivi. Zadaj nad orglami je velika freska Device Marije z Detetom v naročju, ki stoji na zemeljski krogli. Freska je novejšega datuma in mi je bila takoj zelo všeč.

Veliki oltar prikazuje Marijo, ki gre po puščavi. Na vsaki strani so kaktusi, spredaj pod skalami pa je skupina Frančiškovih sinov. Eden izmed njih ima glavo obdano s svetniškim sijem, v sredini pa kleči drugi, ki ima v rokah model cerkve. Ob obeh straneh oltarne slike so naslikani različni prizori iz evangelija. Zgornjih prizorov nisem znal dobro razpoznati. Na enem so različni redovniki in redovnice, na drugi strani pa spet redovniki in redovnice z modeli različnih cerkva v rokah.

Tako je v kraju, kjer sta se srečali Mati Božja in teta Elizabeta. Marija ji je prinesla veliko veselje, pa ne samo zato, ker jo je prišla obiskat, marveč predvsem zato, ker je s seboj prinesla Jezusa, Božjega Sina. To je bilo za Elizabetino hišo posebno veselje. A ne samo to, bila je napolnjena s Svetim Duhom. Blagrovala je Marijo in se Bogu zahvaljevala za vsa njegova velika dela.

Kako lepo bi bilo, če bi smeli na tistem svetem kraju ostati dlje časa v tišini in premišljevanju tega svetega dogodka. Toda potem bi romanje trajalo več mesecev, ko bi se mogli na vsakem kraju zadržati in uživati v mistiki kraja, da bi tudi ta človeku spregovoril v globino srca.

Počasi smo se vračali od cerkve nazaj v dolino. Spodaj v dolini je namreč še en sveti kraj: Rojstni dom Janeza Krstnika. Ne razumem, zakaj je tako. Morda se Marija in Elizabeta nista srečali v domači hiši? Najbrž so pobožni romarji hoteli obeležiti oba velika dogodka in so postavili dve cerkvi. Zgoraj na pobočju cerkev Marijinega obiskanja in spodaj cerkev Janezovega rojstva. Toda nič hudega, če je tako. Človek se še lažje vživi v oba dogodka, če se z njima sreča na različnih krajih.

Na poti k cerkvi sem hotel kupiti judovsko kapico. Ponujal mi jo je čisto poceni. Tako kot sem ga razumel, bi dobil za dva ali tri evre dve kapici. A ni bilo tako. Hotel je drobiž v dolarjih. Ko sem iskal drobiž, sem nekaj denarja položil na pult in iskal male bankovce. Uredila sva in hitro sem odšel naprej. Po obisku cerkve pa sem opazil, da mi manjka petdeset dolarjev. Preiskal sem vse žepe in denarnico, a nisem našel ničesar. Ta čas, ko sem denar odložil na pult in iskal drobiž, sem na ostali denar nekoliko pozabil. Možakar pa ni klical za menoj, marveč je veselo pospravil bankovec.

Na zidu pred cerkvijo je vzidana plošča s slovenskim besedilom Zaharijevega speva: Hvaljen, Gospod Bog. Pater Peter nam je pripovedoval, kako so ga postavljali in kako so nanj naredili slovensko zastavo. Čeprav takrat še niso točno vedeli, kakšna bo slovenska zastava. Bilo je v dnevih okoli osamosvojitve. Zapeli smo Zaharijev spev in odšli v cerkev.

Cerkev ni prav velika, zanimivo pa je, da je posvečena Materi Božji. Ves oltarni prostor sije v nežni modri barvi, ki je Marijina barva. Škof nam je v cerkvi spregovoril o Janezovem rojstvu. Janez je bil tisti, ki je po Božjem načrtu povezal staro in novo zavezo.

Levo od glavnega oltarja je mala kripta. Vanjo vodi nekaj stopnic. Spodaj je oltar in pod oltarjem je na podoben način kot v Betlehemu označen kraj rojstva Janeza Krstnika. Ni narejena srebrna zvezda, marveč lepa zvezda iz belega marmorja, skoraj bolj je podobna soncu z mnogimi žarki. Na sredi je krog, na katerem piše: »Hic praecursor Domini natus est«. Tukaj je bil rojen Gospodov predhodnik. V sredini kroga pa je lep jeruzalemski križ. Na polkrožni steni za zvezdo so trije medaljoni iz belega marmorja, ki prikazujejo prizore iz Janezovega življenja: Marijino srečanje s teto Elizabeto, Janezovo rojstvo in obglavljenje Janeza Krstnika.

Tudi iz tega kraja smo se morali hitro posloviti, saj je sonce že zašlo. Mimogrede smo na poti nakupili še nekaj rožnih vencev, ki so bili zelo poceni. Seveda je temu primerna tudi kvaliteta.

Drug za drugim smo se z avtobusi vzpenjali nazaj na Judejsko višavje. Ustavili smo se ob cesti in na hitro izstopili. Nisem vedel, zakaj smo šli dol. Toda vedno je bilo kaj za pogledat, saj brez pomena nismo ustavljali. Izkazalo se je, da si bomo samo od daleč ogledali še izraelski parlament, ki se po njihovo imenuje kneset. Pazniki so nas pazljivo ogledovali. Pozorni so postali na moj fotoaparat. Spraševali so me, če je pravi. Seveda je pravi, kakšen pa naj bi bil? Moral sem pokazati, da deluje. Sprva se mi je zdelo neumno to, kar je hotel od mene. Kasneje pa sem razumel njihovo pazljivost. V fotoaparat se da vdelati tudi strelno orožje. Ker je zakrito v fotoaparat, bi ga brez težave pretihotapil mimo varnostne službe. A oni to dobro vedo in so pozorni tudi na take stvari, ki se nam zdijo smešne. Škof Jurij je večkrat poudaril, da moramo razumeti njihovo natančnost, ko gre za varnost. Obdani so namreč okrog in okrog s samimi sovražnimi ljudstvi. Zato skrb za varnost ne gre zanemariti.

Bil je najlepši čas za fotografiranje. Luči so se že prižgale, nebo pa je bilo še modro. Naredil sem nekaj posnetkov kneseta, veliko nisem upal, saj je bilo to strogo varovano območje.

Ustavili smo se ob velikem sedmeroramnem svečniku, ki stoji pred parlamentom. To je znamenje judovske istovetnosti. Ne samo verske, marveč tudi narodne. Lahko bi ga primerjali s križem v krščanstvu. Velik je, saj meri več metrov v višino. Okrog njega je lepa, moderna, iz brona kovana ograja. Nekaj časa smo se zadržali ob svečniku. Škof Jurij nam je poskušal čim bolj natančno razložiti prizore, ki so na svečniku upodobljeni. Na njem je prikazana cela Izraelova zgodovina. Del so napisi, ki povedo nekaj iz zgodovine. Še več pa povedo mali reliefi, ki so vdelani v bronast svečnik. Nisem si zapomnil vseh, saj jih je toliko, da je tudi škof Jurij imel težave, ko jih je skušal razbrati. Spomnim se samo prizora s tablami z desetimi Božjimi zapovedmi. Čisto zgoraj, na osrednjem kraku, je bila upodobljena bitka z Amalečani, ko Aron in Hur podpirata Mojzesu roke, da so ostale dvignjene kvišku. Če se ne motim, je spodaj, pod delom, kjer izhajata iz glavnega dela zunanji dve veji, v soncu upodobljen napis: »Šama, Israel! Poslušaj, Izrael, Gospod je tvoj Bog ...«

p. Branko Petauer

Razmišljanja ob zmedi (2)

6. Umevanje

Iz misli in čustev oseb rodijo se dejanja.

Zato nam razlogi dejanj naših bližnjih

postanejo lažje umljivi,

ko se poglobimo v stvarnost duha,

kjer um se oplaja v utripih srca.

Marko Kremžar

Razmišljanja ob zmedi (2)

5. Preprosto in jasno

Čim bolj je misel preudarjena, dognana,

in jo prečistilo je sito dvoma,

tem bolj preprosto, jasno je lahko podana.

Razmišljanja ob zmedi (2)

4. Novo in staro

Vse nove misli in ideje

ne večajo zakladnice človekovih spoznanj

in niso vedno vir miru, rasti in vede.

Vidiki, ki se zde izvirni, novi,

morda razjásnijo poglede,

lahkó pa tudi zameglijo pot do cilja,

tedaj so vzrok nazadovanja, bolečine, zmede.

Zato je nepomembno,

če so ideje klasične, moderne, nove ali stare;

če večajo spoznanje, kaj je res in prav,

so zdrave.

Vir največje sile (2)

Moč prošnje

Da je prošnja moralna moč in sila, smo menda dovolj pojasnili. Celo tisti, ki s prošnjo kdaj zaprošenega ni dobil, ne more prošnji odrekati, da bi ne bila sila. Edino, kar v tem primeru lahko rečemo, je, da ta sila ni bila zadostna, da bi mogla premagati težavo. Vendar pa zaradi tega še ne neha biti sila. Če otrok ne more dvigniti 10 kilogramov, s tem še ni rečeno, da nima nobene moči, pač pa, da nima dovolj moči, da bi dvignil teh 10 kilogramov. Prava moč naše prošnje ni namreč v njej sami, kakor smo že rekli, marveč v silah, ki jih prošnja sproži. Naj primer pojasni to misel.

Stojimo v veliki elektrarni, kjer stroji pridobivajo dva milijona konjskih sil. Da razsvetlimo mesto, zadošča en sam človek, ki sproži stikalo, pa iz strojev plane elektrika v žice in luči v mestu zagore. Sila in moč prošnje je v tem primeru tisto, kar je človek storil, ko je s stikalom sprostil električni tok. Uporabil je kaj majhno silo v primeri s tisoči konjskih sil, ki jih je sprožila. Moč in sila uspešne »prošnje« je v tem, da nagne dajalčevo voljo, da podeli, kar ga prosimo.

Iz povedanega uvidimo, da pri prošnji pridejo v poštev tri sestavine: 1. tisti, ki daje; 2. tisti, ki prosi; in 3. prošnja sama.

Glede osebe, katero prosimo, moramo vedeti, da a) tisto, za kar jo prosimo, tudi ima in b) da nam je tisto voljna dati, ali da moremo njeno voljo omečiti, da nam da. Kaj nam namreč pomaga, če koga prosimo za 100 evrov, ta pa jih ima le 25? In četudi razpolaga s 100 evri, za katere smo prosili, pa vemo, da nam jih nikakor ne mara dati?

Ljudje pa, »ki so pripravljeni dati«, so trojne vrste: a) eni dajo, če jih prepričljivo prosimo, sicer ne dajo ničesar; b) drugi hočejo dati, pa čakajo primerne prilike; taki so podobni sifonu ali slatinskemu vrelcu; treba je odpreti dušek, pa prižubori voda; c) tretji so tisti, ki ne samo da hočejo dati, marveč celo iščejo, komu bi kaj dali. Te bi človek primerjal z dežjem; treba je le podstaviti posodo pa je polna.

Če hočeš od prvih kaj dobiti z močjo »prošnje«, je treba veliko spretnosti. Treba jih je omehčati, da kaj dajo. Take je treba prositi, kadar so dobre volje, podžigati njihovo človekoljubje, naglašati koristi, ki jih bodo deležni, če bodo dali, in podobno. – Tiste iz druge vrste, ki hočejo dati, je treba le prepričati, da je primerno dati in koristno, če za ta ali oni namen kaj dajo. – Pri tistih pa, ki spadajo v tretjo vrsto – ti pa so silno redki – je prošnja čisto preprosta: prosilec naj podstavi le posodo, pa jo bo dež napolnil. Koliko pa se bo nateklo v podstavljeno posodo, ni odvisno samo od velikosti podstavljene posode, niti od tega, kako širok je vrat te posode; velik vrč, ki ima zelo ozek vrat, bo dobil manj deževnice kakor pa skleda, ki je manjša, pa ima široko površino.

Da bo prošnja uspešna, mora tisti, ki prosi, biti všeč onemu, ki daje. Čimbolj je prosilec dajalcu všeč, tem laže bo od njega dobil, kar prosi. Če pa prosilec dajalcu ni všeč, ali mu je morda celo zoprn, bo tudi verjetnost uspeha njegove prošnje manjša. Kako bi se mogli predrzniti in s prošnjo stopiti pred človeka, ki smo ga pred kratkim žalili?

Vendarle pa se lahko zgodi, čeprav prosilec dajalcu ni popolnoma všeč, da zaprošeno vendar dobi, ker dajalcu prošnja ugaja. V zelo obljudenem mestu je bilo za uboge slepe ljudi treba nekaj storiti. Vlada je pooblastila skupino žena, naj bi v ta namen nabrale potrebni denar. Gospe, ki so bile v tem odboru, so bile na vso moč zoprne bogati gospe X. Y., katero so obiskale, ko so zbirale prispevke za slepe. Delo samo, podpiranje slepih, je ta poznala kot izredno potrebno. Ko je videla, da bi slepim ne mogla drugače pomagati kakor le s pomočjo tega odbora, je prispevala v ta namen velik dar. Seveda so vladne poverjenice ta velikodušni dar pripisovale svoji spretnosti in ugledu.

Včasih pa se lahko zgodi tudi obratno, kakor se spomnimo iz zgodbe o patentu, Nežici Karket in tovarnarju Bristolu. Temu je zadeva s patentom bila neprijetna in Neža se je morala zelo spretno vesti, da ji je Bristol dal denar. Dal pa je denar ne iz trgovskih ozirov, marveč iz simpatije. Da bo torej prošnja od strani prosilca uspešna, mora ta dajalcu biti všeč, ali pa mora prosilec to nadomestiti z načinom, kako bo svojo prošnjo predložil in povedal. Z drugimi besedami povedano: če vsebina prošnje dajalcu objektivno ne ugaja, mora prosilec znati tako prositi, da pridobi dajalčevo voljo, da bo prošnjo uslišal »z ozirom na prosilčevo osebo«, ker bi sicer prošnje ne uslišal.

Večkrat neposredna prošnja ni uspešna. Tedaj je treba dobiti vplivno osebo za posredovanje, ki bo našo prošnjo podprla. Drugič pa posredovalci nimajo nobenega uspeha, tako da se mora prosilec obrniti kar naravnost na dajalca in njega prositi, da dobi zaprošeno.

Sloveč zdravnik, star prijatelj gospodične Z., je bil imenovan v visoko službo. Ko je prišel do take veljave, je gospodična Z. bila prepričana, da ima zdaj neomajen vpliv. Postala je posredovalka med prosilci in doktorjem, kateremu je večkrat prinašala prošnje. Zdravnik je prošnje zelo ljubeznivo sprejemal, nato pa jih sproti metal v koš, ne da bi jih prebral. Nekdo, ki je to opazil, ga je vprašal, zakaj to dela.

»Ker ne maram, da bi se gospodična Z. vmešavala v vladne zadeve,« je odgovoril doktor. »Če kdo kaj želi, naj se kar name obrne, pa bom sam sprevidel, ali mu bom ustregel.« Seveda pa so tudi drugačni ljudje, za katere se zdi, da ne rešijo nobene prošnje, če ji ni priloženo kako priporočilno pismo.

Da bo torej prošnja uspešna, moramo na vse to paziti, zraven pa ne smemo pozabiti še na zelo važen dejavnik, k je – čas. Eden izmed mojih prijateljev mi je ves razjarjen pripovedoval, kaj se mu je primerilo:

»Petra sem lepo prosil, naj mi posodi 100 evrov, ki sem jih nujno potreboval. Obljubil mi je sicer, pa je takrat bil na svojem posestvu, kamor sem moral za njim, ker je bila sila. Ko sem prišel tja, ga ni bilo doma, dali pa so mi pisemski zavitek, v katerem je bi ček za 1000 evrov.«

»In potem?« sem ga vprašal.

»Vraga! Vse mi je pokvaril: bila je namreč nedelja, in vse banke so bile zaprte. Ni ga bilo, ki bi mi mogel izmenjati ček. Tako sem izgubil ugodno priliko v kupčiji, ker je že nekdo drug prej dal tistih 100 evrov, katerih jaz nisem mogel odšteti, čeprav sem imel v rokah 1000 evrov, seveda le v čeku.«

Ta zgled nam kaže, kako more dejavnik »čas« prošnji uničiti uspeh. Že star pregovor pravi: »Več velja priti ob pravem času, kakor biti povabljen.« Če prošnjo izrečemo ob nepravem času, večkrat ne dosežemo tega, kar bi bili prav lahko dosegli pol ure prej ali pozneje. Povedano z drugimi besedami: da bo prošnja uspešna, jo moramo izreči v pravem trenutku. Pa tudi sicer dejavnik »čas« nič manj odločilno ne vpliva na uspeh naših prošenj. Prosilec mora namreč znati mirno čakati in potrpeti, da ne zapravi uspeha svoje prošnje.

To razglabljanje o naravi »prošnje« kot sile nam je pojasnilo, da imamo pri tem tri neznanke: X. je tisti, ki daje; Y. tisti, ki prosi; in Z. je tisto, kar prosimo. Začnimo svoj pomenek s tem, da pogledamo, kaj se zgodi, če je X enak Neskončnemu.