1. Mašna daritev s svetim obhajilom.

Jezus se pri tej skrivnosti za nas daruje. V to darovanje priteguje vso Cerkev. Vsi smo sodarovalci. Nebeškemu Očetu darujemo Jezusa, skupaj z njim pa sami sebe in vso Cerkev. Še prej poslušamo Božjo besedo. Na koncu prejmemo najvišji Božji dar – Jezusa samega v sv. obhajilu. Tako je mašna daritev z obhajilom najvišja oblika molitve, ki je sploh možna na zemlji. Je več kot molitev! Jezus nas – če pravilno pripravljeni dejavno sodelujemo – popolnoma pritegne v svojo predanost Očetu. Čustveno lahko kdo bolj doživi kakšno drugo obliko molitve, npr. meditacijo. Vendar v luči vere vemo, da nobena druga še tako popolna molitev ne more doseči mašne daritve. Vrednost mašni daritvi daje Jezus in njegov Sveti Duh, ki je prav pri evharistični skrivnosti še na poseben način dejaven.

Drugi vatikanski koncil pričakuje zavestno, pobožno in dejavno sodelovanje pri mašni daritvi. Ta ideal je težko uresničevati, vendar ni nemogoče. Tega se zaveda tudi mlajša uslužbenka, ki piše:

»Sv. maša naj bi bila višek mojega molitvenega življenja. Priznam, da ni. Kajti vse prevečkrat gre mimo mene kot nekaj povsem vsakdanjega, nič posebnega. Pa vendar si prav iz teh trenutkov dneva, ko Boga bolj ali manj zavestno častim, Ga hvalim, prosim, nabiram moči za svoje krščansko življenje.«

Neka redovnica z mašno daritvijo takole sodeluje:

»Daritev sv. maše kot najboljša in najpopolnejša molitev mi veliko pomeni. Če le morem, grem že k jutranji maši. Pri njej darujem Gospodu ves dan, vse napore in prizadevanja, da bi živela po Njegovi volji. Ko se združim z Njim v sv. obhajilu, vem, da sem prejela Božjo ljubezen. Gospod bo v meni ves dan, vsak trenutek bom živela iz Njegove moči. In ko se vračam iz cerkve ter vzhajajoče sonce obsije vse stvari z mehko svetlobo, čutim, da tudi v meni sije Sonce. Takrat bi razširila roke v veselju in pela Bogu hvalo za njegovo ljubezen, za življenje, za vse.«

Druga redovnica izpoveduje:

»Osrednje mesto ima maša. Pred Gospoda prihajam praznih rok, toda z iskreno željo, da jih on napolni, me osvobodi, se po meni daje drugim. Kolikor se le da, skušam zbrano slediti Božji besedi in molitvam ter dogajanju na oltarju. Najlepši pa so trenutki po obhajilu. Takrat se z vso prisrčnostjo pogovarjam z Božjim Prijateljem, se mu zahvaljujem, ga občudujem, mu priporočim dan, ki je pred menoj, duhovnike, ves svet. Navadno tudi obnovim redovne zaobljube in prosim za zvestobo.«

Redovni duhovnik piše:

»Osrednje mesto ima v mojem molitvenem življenju daritev sv. maše, ki je najsvetejše opravilo na tem svetu. Tu se ponavzočuje in obnavlja Kristusova daritev na križu na nekrvav način. Jezus se tukaj daruje po mojih nevrednih rokah, pa tudi Cerkev daruje po meni Jezusa in sebe nebeškemu Očetu. Zato se vključujem v to presveto daritev in darujem, združen s Kristusom in Cerkvijo, Kristusa, Cerkev in sebe nebeškemu Očetu v najvišjo čast, zahvalo, zadoščenje in prošnjo. Mašna besedila, posebno evharistične molitve, mi dajo priložnost, da vsak dan molim za Cerkev, za edinost, misijone itd.

Mera milosti, ki mi jih prinaša maša za moje duhovno življenje, pa je odvisna od moje priprave na mašo in zahvale po njej. Zato redno porabim četrt ure za pripravo in četrt ure za zahvalo. Cerkev to želi. Še vedno ima v dodatku Rimskega misala molitve za pripravo na sveto mašo in za zahvalo po maši.«