Molitev stiških menihov z mladimi za mlade

Beli menihi iz Stične vabimo mlade in pastoralne delavce, da skupaj z nami preživite večer v duhovnem ozračju Stiškega samostana. Molitev, procesija z lučkami, kateheza, adoracija ter druženje in prijateljski pogovor. Vmes tudi priložnost za spoved.

Vigilija za mlade bo v petek, 2. maja 2014 ob 20. uri z začetkom v cerkvi.

Župniki in drugi pastoralni delavci povabite mlade, da se nam pri molitvi pridružijo. Kdor želi in po vigiliji nima prevoza proti domu, lahko v samostanu tudi prenoči.

Več na: https://www.facebook.com/vigilija.zamlade


p. Maksimilijan Fíle

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - MAJ

2. – 4. P. Štefan Kožuh, Betanija

2. ob 20h v cerkvi vigilija za mlade

5. zjutraj – 6. Vincencijeva družina

9. – 11. Franc Šuštar, starši bogoslovcev

10. ob 9.00 animatorji Združenja posvečenih JMS

11. ob 14.30 Bernardova družina

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

17. – 18. Skupnost Emanuel

18. ob 14.30 molitev za pokojne v mali kapeli

23. – 25. Miran Špelič, Prenova

23. – 25. mag. Jože Kukman, Zdravo življenje

30. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

39. Izgubljeni sin

Čudil sem se, da med silnimi nočnimi nevihtami v taboru ni bilo nobene nesreče, čeprav je venomer treskalo. To sem omenil tudi očaku, ki mi je odgovoril: »Le počakaj, da se začnejo nevihte podnevi, te so šele strašne. Vsako leto nam povzročijo več nesreč. Bog daj, da bi nam tisti oblaki na obzorju ne prinesli takšne nevihte!«

In res je že čez nekaj ur kar na lepem začelo strašno grmeti in treskati. Tedaj mi je prišlo na misel, da je v tem kraju bržkone tako grmelo, ko je Mojzes šel na Sinajsko goro. A Jonadaba je morila druga skrb. Povedal mi je: »Zadnje noči se pri nas dogaja nekaj čudnega. Pastirji mi vsak dan prinašajo janjce, ki jih zjutraj najdejo v staji poginule.«

»Bržkone jih je ubila strela?« sem mu dejal.

»Poglej, že spet prihaja nekaj pastirjev!« Prinesli so mu več ko deset zaklanih janjcev. »Teh ni ubila strela, ampak tatovi,« je rekel starec. »Janjce kar v staji zakoljejo in jih tam pustijo, ne da bi jih odnesli …«

»Kako pa da psi ne lajajo?« sem se čudil.

»Saj to je tisto ...« Jonadabovo obličje se je pomračilo. Ali koga sumi? Kakor bi o tem ne maral več govoriti, je povešene glave odšel. Takšnega še nisem videl.

Čez nekaj dni sem bil priča prav žalostnega prizora, ko je več Rehabovcev prignalo moža, ki je bil brez dvoma nočni tat. Tedaj je Jonadab zagrmel: »Vse ženske v svoje šotore!« Sam pa je sredi starešin sedel na tisti prostor, kjer se v taboru deli pravica. Iz obzirnosti sva s Kvartom hotela oditi. Očak pa, ki je bil tako izmučenega obraza, da takšnega še nikoli nisem videl, nama je pomignil, naj ostaneva. To sodišče je bilo zares dostojanstveno.

Vsi moški z njimi vred, ki so privedli tatu, so bili od razburjenja bledi kot smrt. Vsi – samo obdolženec ne! Ogrnjen je bil s kožami, ki pa so bile vse premočene. Kakor sem kasneje zvedel, se je bil skril v vodni nabiralnik. Mož je imel kakšnih petintrideset let. Ko sem stopil bliže, sem osupnil, bil je živa podoba Jonadabova. Takšen je bil Jonadab bržkone, ko je bil istih let, samo da je ta mož imel izzivajoč izraz.

S tresočim glasom je spregovoril eden izmed starešin in ga vprašal: »Ali si nam ti klal janjce?«

»Jaz sem jih!« je predrzno odgovoril. »In jih bom še!«

Tedaj sem opazil, da za menoj stojita Sila in Pavel.

Zdaj se je oglasil Jonadab: »Starešine rehabovskega rodu, kakšno kazen nalagate temu človeku? Odgovorite mi, a mislite zgolj na pravico.«

Vsi starešine so vstali s sedežev, eden izmed njih je pa govoril takole: »Abdon je bil izgnan iz našega rodu, a hudega mu nismo nič storili.« Nato se je ozrl v obtoženca in ga vprašal: »Zakaj nam delaš škodo?«

»Ker vas sovražim! In pripravljen sem poklati vse vas, čeprav me stane življenje.«

Jonadab, ki je edini obsedel, se je stresel in si z rokama zakril obraz.

»Ali ne obžaluješ tega, kar si rekel?« je vprašal drugi starešina.

»Nič ne obžalujem! Zaničujem vas!« je odgovoril obtoženec.

Bled kot smrt je zdaj vstal Jonadab in rekel: »Starešine našega rodu! Izvršite svojo dolžnost in zadostite pravici, kakor nam ukazujejo naše postave, ter glejte zgolj na blagor in moralo našega rodu!« Po teh strašnih besedah, ki so pomenile smrt, je Jonadab spet sedel in – zaihtel.

Solznih oči so se spogledali starešine. Končno je spregovoril drugi starešina, ki je bil videti še najbolj pretresen: »Veste, da so nam naše postave doslej ukazovale s smrtjo kaznovati vsakega sovražnika našega rodu ... Ampak zdaj nismo več nekdanji rod, zdaj smo kristjani ...«

»Kristjani, kristjani! Sovražim vas in zaničujem! Ne bom se ponižal, da bi vas prosil usmiljenja! Jaz hočem moških navad naših prednikov, ki so bili pravi Rehabovci.« Izpod živalskih kož, ki jih je imel na sebi, je potegnil damaščanski meč, ki ga je ukradel enemu izmed ženinov, ter z njim zagrozil njim, ki so stali ob njem. »Preziram vas, ker se ne držite navad naših prednikov ter puščate tujko v svojo sredo za ženo bodočemu patriarhu. Pri Bogu prisegam, da jo bom umoril s tem mečem, ki ga je prinesel tujec ...«

»Tega pa ne boš!« je zaklical Kvart, planil kot blisk ter na mah razorožil obtoženca. Bil je res Jonadabov sin, ki so ga pred enim letom izključili iz rodu. A preden so ga mogli zvezati, se jim je iztrgal, planil na bližnjega konja ter oddirjal. Zakričal je še: »Se že še vrnem!«

Med tem dogajanjem se je razbesnela nevihta in strele so začele tolči vsepovsod. Ubežnik je bil komaj kak kilometer daleč, ko je treščilo vanj, da je siromak s konjem vred treščil na tla.

»Strela ga je ubila!« so vsi prestrašeni zavpili. Očak je zdrsnil na kolena, za njim vsi starešine. Vsi pa smo zastrmeli, ko se je Pavel pognal na konja in zdirjal tja, kjer je obležal nesrečnik. Tudi mladci so poskakali na konje in zdirjali za njim, enako tudi midva s Kvartom.

Pavel je mladega moža že držal v naročju in mu s svojim plaščem pokrival nagoto. Kaj se je zgodilo? Strela je na njem vžgala premočeno obleko iz živalskih kož, mu ubila konja, njega pa samo oplazila.

»Pojdi povedat očaku, da je njegov sin živ, pa se hitro vrni in prinesi vodo!« je Pavel naročil Kvartu. »Drugi naj mu prinesejo novo tuniko!« Pavel je nato še naprej negoval ponesrečenca, okoli njega pa so se postavili mladci, ki so poskakali s konj.

Abdon – tako mu je bilo ime – je počasi odprl oči, pogledal okoli sebe in vprašal, kaj se je zgodilo. Pavel mu je pokazal poginulega konja in zoglenelo obleko ter ga kot mati nežno bodril. Potem je ukazal mladcem: »Pojdite in povejte očaku, naj nihče ne hodi sem, ker ga bom jaz pripeljal tja!« Mladci so pri priči skočili na konje in zvesto izvršili Pavlov ukaz.

S Pavlom sva pregledala vse Abdonovo telo, ali ni morda kje ranjen. Tedaj se je Kvart vrnil z vodo. Pavel mu je dal piti, nakar se je Abdon precej bolje počutil.

Nevihta je nenadoma potihnila, a oblaki so še zastirali sonce. S Pavlom sva dvignila Abdona in ga odpeljala pod skalni previs. Tam sem ju pustil sama. Ostala sta tam več ko tri ure.

Ko je nato Abdon v novi tuniki vstal in krenil v taborišče, je bil videti nov človek. Ob njem je stopal Pavel in mu nekaj šepetal na uho. Abdon je jokal, resnično se je pokesal. Šel je prosit odpuščanja.

V taboru so nas pričakovali Jonadab in starešine. Pavel jih je nagovoril: »Častitljivi očak in starešine! Pred vami je skesani Abdon. Izgubljeni sin se vrača v očetovo hišo in prosi očeta odpuščanja. Poznam vašo ljubezen in vero v Gospoda Jezusa. Vas vse, zlasti pa tebe, častiti očak, prosim za tvojega sina Abdona, ki ti ga skesanega vračam. Sprejmi ga v svoje srce, kot bi sprejemal mene ...«

Pavel je o Abdonovem kesanju tako prepričljivo govoril, da nihče ni podvomil, da se je storilec zares skesal. Zlasti pa je vse nenavadno prevzelo, ko je Pavel Abdona imenoval svojega sina in prosil očaka, naj ga sprejme, kot je sprejel njega.

»Skesani Abdon vam je pripravljen biti za hlapca, celo za sužnja. Ampak jaz bi kaj takega ne dopustil in bi ga vzel za svojega brata, za svojega sina. Še poprej pa tebe, veliki očak, prosim, da mu         odpustiš in ga vnovič sprejmeš za sina. Kolikor pa je oškodoval vaš rod ali mu kaj dolguje, zapiši na moj račun!«

Te Pavlove besede so vžgale srca vseh. Iz grl Rehabovcev je zagrmel en sam klic po odpuščanju. Še več! Ženske niso več strpele v svojih šotorih in so privrele med množico, ki je prosila odpuščanja za skesanca. Stara Jonadabova žena, Abdonova mati, se je vrgla sinu okoli vratu, ga poljubila in ga privila k svojemu telesu, kakor bi ga hotela zavarovati. Častitljivi očak je ihtel kakor otrok, ni pa hotel izreči sodbe brez soglasja starešin. Zato jim je z glasom, ki ga je dušilo ihtenje, rekel: »Vaša stvar je, da to razsodite!«

»Odpuščanje! Odpuščanje!« so vsi starešine soglasno zaklicali.

Zdaj je Jonadab stopil s svojega prostora k sinu in ga objel. Ves rod je gledal ta prizor z vzkliki največjega veselja. Pavlu je obličje žarelo od sreče. Dvignil je roko v znamenje, da želi govoriti:

»Častiti očak in starešine čudovitega rodu Rehabovcev! Pred nekaj dnevi sem prebiral vaše letopise in v njih našel nekaj podobnega temu, kar se je zgodilo. Eden izmed vaših nekdanjih poglavarjev je svojega lastnega sina obsodil na smrt, ne da bi potočil solzo, ker je sin ukradel nekaj janjcev. To obsodbo so soglasno odobrili vsi starešine in ves rod, ne da bi se en sam glas postavil v obrambo krivca, ki je vse priznal. Temu ravnanju se nisem čudil, saj je bilo popolnoma v skladu z vašimi starimi navadami, ki so podobne izraelskim: »Oko za oko, zob za zob!«

Takrat sem se vprašal: »Kaj bi storil ta rod zdaj, ko je po Kristusovi milosti že prerojen, če bi se spet kaj podobnega zgodilo?« Ali bi se Rehabovci izkazali bolj Rehabovce kot Kristusove vernike?

Ko sem prej videl, kaj se je zgodilo, in opazil, kako so vaš očak in starešine trdno odločeni, da ne dopustijo nobene izjeme, sem zmotno mislil, da se Kristusova ljubezen še ni ukoreninila v vaših srcih. Ko sem gledal Abdona, kako je izzival vaš rod, sem na obrazu bral, da je še zmeraj zgolj Rehabovec. Pa ga zato nisem zaničeval, ampak občudoval. Videl sem v njem prepričanega moža, ki se bori zoper vas, češ da ste se odmaknili od običajev svojih prednikov, ko ste tujko sprejeli za ženo svojemu bodočemu poglavarju. V hipu, ko sem zagledal, da ga je strela udarila, sem mu stekel pomagat v upanju, da še živi. Nisem se zmotil! Ko se je Abdon zavedel, sem ga ljubeznivo ogovoril in mu povedal svojo zgodbo, ki jo nekateri izmed vas že poznate. Goreče sem mu spregovoril o Kristusu, on pa mi je odkrito povedal, da je edini iz vsega rodu, ki ni bil krščen. Ves tresoč se, me je vprašal: »Kaj naj storim?«

Odgovoril sem mu: »Sprejmi krst, ki si ga doslej odklanjal.«

Ponižno mi je odgovoril: »Voda je tukaj! Ali ga lahko sprejmem?«

Vprašal sem ga: »Ali veruješ v Kristusa? Verjameš, da je Božji Sin?«

»Verujem, » mi je ponižno zatrdil.

Nato sem ga oblil z vodo v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha in zato sem ga imenoval ter ga bom še imenoval svojega sina, ker sem ga rodil v Kristusu. Njegovo spreobrnjenje je iskreno, postal je ves naš. Ampak, skrbelo me je, kako ga boste vi sprejeli? Zato vam nisem hotel izdati najine skrivnosti, ker sem hotel prej videti, ali so vaša srca polna Kristusove ljubezni. Srečen sem, da sem sam videl, Rehabovci ste pravi učenci Gospoda Kristusa, ki je prišel svetu oznanjat in ga učit ljubezni ter odpuščanja.«

»Prav imaš, Pavel,« se je oglasil Jonadab. »Če bi se to zgodilo pred leti, bi se ne bil pomišljal svojega sina obsoditi na smrt kot upornika. Odkar pa smo bili krščeni, odkar slišimo Kristusove besede: ‘Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če se ljubite med seboj’, so se naša trda čustva popolnoma spremenila. Pravico sicer delimo, vselej pa se zavedamo, da je Učenik oznanjal usmiljenje. In danes bo rod Rehabovcev z vso iskrenostjo ponižno izgovarjal besede Gospodove molitve: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom ...

            Kvart je pobral zoglenele ostanke Abdonove obleke in mi rekel, ko so drugi že vsi odšli: »Pavel je bil silno presunjen. Ta dogodek ga je spomnil njegove preteklosti, ko je še preganjal Kristusove vernike. Kakor je strela Abdonu sežgala obleko, a ga je pustila živega, da se je prerodil v Kristusu, prav tako je v Savlu zgorel Jud, ko je pred Učenikovim obličjem na poti v Damask padel s konja, da je zaživel Kristusov apostol.«

p. M. de Heredia

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA

Zvestoba v službi Gospodu

Stari menihi iz Clairvauxa so imeli navado sporočati o našem blaženem očetu Bernardu, da je nekoč med nočno vigilijo videl, kako je Gospodov angel šel po obeh straneh kora s kadilnico, ki je bila napolnjena z nebeško mano. Tiste, ki jih je našel budne, pojoče psalme ter moleče, je okrepčal njihova srca z najprijetnejšim nektarjem duhovnih dišav, jim odvzel naveličanost in povečal pobožnost. Mimo tistih pa, ki jih je našel zaspane, lene in nekoristne, je šel mimo z neko nejevoljo in jih ni imel za vredne Božjega osvežila.

Tudi častiti oče Rihard, nekoč opat v Savignyju, nam je poročal o čudovitem milostnem daru nekega bogaboječega in svetniškega opata, ki je bil opat v enem od samostanov, spadajočih pod Savigny. Ta milost mu je bila dobrotno darovana zaradi zasluženja bogastva Božje dobrote. On ni samo poželenja, ampak tudi raztresene misli popolnoma oddaljil od svojega srca, bedel v čistosti in vdanosti duha ter prepeval psalme in molil, zato je ponavadi čutil z Božjo milostjo enkratno nektarjevo prijetnost, ki je na neprimerljiv način prekašala prijeten vonj cimeta, kadila, balzama ter drugih dišav. Čutil je tudi, da je bila vlita v njegovo grlo sladkost nebeške mane, ki vsebuje ves okus in vso sladkost. To, kar je izviralo kot živ vir v njegovih ustih, je preteklo od tam v notranjost njegovega telesa in njegove duše, preplavilo oboje s čudovito sladkostjo in ga tako napolnilo, da je mogel iz vsega srca vzklikniti: "Kako dragocena je zame tvoja obljuba, slajša kot med za moja usta. Srečna duša, ki je zaslužila okusiti in videti, ne samo v sebi, ampak tudi v telesu, ki je sedaj še umrljivo: Kako prijeten je Gospod!"

Velika je razlika je med tem, ki služi Gospodu, in onim, ki mu ne služi, med tem, ki je Gospodu nekaj zaobljubil in izpolnil, in onim, ki je nekaj zaobljubil in ni izpolnil; zanj bi bilo po pričevanju Sv. pisma boljše, da bi se ne zaobljubil, če pozneje zaobljube ne bi izpolnil.

Misli sv. Bernarda (3)

Božja sodba in usmiljenje

Treba je imeti pred očmi oboje, Božjo sodbo in Božje usmiljenje, saj te misel samo na sodbo vrže v brezno obupa, medtem ko te varljivo pričakovanje usmiljenja zaziblje v silno nevarno varnost.

Kadar sem pozabil na usmiljenje Gospoda Jezusa in se nekoliko dlje pomudil pri sodbi, o kateri mi je govorila vest, me je takoj zajel neverjeten strah, strašna tesnoba in temna groza. Če pa sem pozabil na sodbo in se bolj oklepal njegovega usmiljenja, sem se tako razlezel v brezbrižnosti in malomarnosti, da sem takoj postajal mlačen v molitvi, len pri delu, pripraven za smeh in nepremišljen v pogovoru. Skratka, oba človeka, ki sta v meni, sta postala omahljiva. Ker me je torej dodobra poučila lastna izkušnja, ne bom opeval samo sodbe niti samega usmiljenja, ampak bom opeval tvoje usmiljenje in hkrati tvojo pravičnost, Gospod, dokler ne bo usmiljenje doseglo svojega presegajočega vrhunca v sodbi in bo moja revščina utihnila.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA Stična, 27. 4. 2014 ob 15h v baziliki

PRIPRAVA

14.30 V spovednici: p. Branko, g. Jože Koželj

14.30 prodaja knjig in podob pred cerkvijo: faranka, mladinka

Mizo in knjige ter podobe pripravi br. Frančišek, prav tako prinese podobo usmiljenega Jezusa iz opatove kapele

Razdelitev knjižic po klopeh Molitvenik k Božjemu usmiljenju, Pojmo s srcem, kartonček za obnovitev posvetitve JMS: br. Matevž

Pete litanije MB: p. Avguštin, br. Frančišek, odpevi na 6 vzklikov

Bralca besedil med molitveno uro iz knjižice Molitvenik k Božjemu usmiljenju:  p. Avguštin, br. Matevž, gospa iz Ljubljane, ki zastopa sv. Favstino

ljudsko petje vodi: br. Frančišek; Orgle: g. Luka

15.00 pesem: Raduj, nebeška se Gospa (št. 118)

POZDRAV: p. Anton: 1)Spoved, 2)knjižice in podobe, 3)NBU, sv. J. P. II., sv. Favstina, podoba Usm. Jezusa

Izpostavitev SRT, pesem:  Ponižno tukaj pokleknimo (št. št. 42,1), kratka tihota

PETE LITANIJE MATERE BOŽJE: p. Avguštin, br. Frančišek

Odpevi na 6 vzklikov

obnovitev posvetitve JMS, na kartončkih

MOLITVENA URA

Po knjižici Molitvenik k Božjemu usmiljenju, l. molitvena ura (str. 15)

Jezus: p. Avguštin (na sredi oltarja); voditelj: br. Frančišek (pri pevskem ambonu); sestra Favstina: gospa iz Ljubljane (pri ambonu za berila)

Pesem: Usmiljeni Jezus, 1. kitica

Bralka: sveta Favstina (itd. str. 15, po knjižici)

15.45 Blagoslovna pesem: 2. kitica in blagoslov z Najsvetejšim

v spravo za bogokletje, shranitev Najsvetejšega v tabernakelj, priprava za mašno daritev

16.00 MAŠNA DARITEV, ljudsko petje, orgle: Luka

p. Anton, p. Avguštin, g. Jože Koželj

Pojemo: Gospod, usmili se; Svet; Jagnje Božje

Vstop in darovanje: Zapoj veselo, o kristjan (št. 120)

Obhajilo: Hvali, svet, Odrešenika (št. 29)

K tebi želim, moj Bog (št. 35)

Oznanila: + Marjetka Smrekar, 13. Maja: Ludbreg (7h Rakovnik, 7.30 Stična), 13. maja ob 19.30 fatimska pobožnost, knjižice: Vrtnice, Janez Pavel II., Molitvenik k Božjemu usmiljenju, podobe usmiljenega Jezusa

Na koncu: Marija, skoz življenje (št. 66)

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (3)

Besede »posvečeno bodi tvoje ime« popolnoma presenečajo. Čudno se mi zdi, da ni na prvem mestu prošnja za naš vsakdanji kruh. Bog ve, da za zemeljsko popotovanje potrebujemo telesno hrano. Brez kruha ne moremo živeti. Toda očitno ni samo hranjenje namen našega življenja. Najbrž je posvečevati Božje ime več kot vsa telesna hrana za naše življenje.

Že sveti Irenej Lyonski pravi, da je Božja slava živeči človek. To pa je nekaj drugega. Živeči človek je Božja slava. Mogoče bi si pomagali s primero. Umetniki ustvarjajo različna dela. Nekateri izmed njih napravijo nesmrtne umetnine, ki stoletja govorijo o njihovih talentih.  Pripovedujejo o njihovem življenju. Ves svet jih pozna in občuduje. Bog Stvarnik je največji Umetnik, ki je ustvaril nesmrtne umetnine. Največja od vseh njegovih umetnin je  človek. Človek je tako čudovito ustvarjen, da se je celo sam Bog razveselil, ko je človek izšel iz njegovih rok. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.«

Človek nosi na sebi Božji podpis. To je podobnost Bogu. Tako čudovito nas je ustvaril, da povsod izžarevamo njegovo podobo. Že sam človek je Božja slava. Vsak naš korak in vsak utrip srca pripoveduje o Bogu in ga slavi. Poveličuje njegovo sveto ime. Tudi nesmrtna dela umetnikov ne morejo v normalnem svetu kar čez noč izgubiti svoje lepote. Ni mogoče, da bi bila kar naenkrat avtorju v sramoto. Tudi človek ne more biti Bogu v nečast. Smo tako čudovito ustvarjeni, da ne bomo nikoli nehali oznanjati Božje modrosti in veličine. Tudi če nočemo, vendarle s tem, da smo, pripovedujemo, kako velik je On, ki nas je naredil.

Slaviti Boga je naše osnovno poslanstvo. Bolj kot to, da jemo in uživamo, je naša naloga, da smo in posvečujemo Božje ime. Bog seveda ne potrebuje naše slave. Njemu nič ne manjka. Tudi naša slava mu ne bo povečala ugleda in svetosti. On je popoln. Za nas pa je dobro, da ga slavimo. Že sam odnos hvaležnosti nas vodi na pot zahvaljevanja Bogu. Življenje je Božja iskra, ki je v nas. Nismo se sami priklicali v življenje. Po starših nam je Bog podaril življenje in nam ga tudi ohranja. Za ta neizmerni dar je prav, da smo hvaležni. Prav bi bilo, da bi vsak dan iz vse globine srca vzkliknili s psalmistom: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen!«

Jezus nas vabi, naj zavestno vstopimo v proces hvaljenja Boga. To je naša osnovna naloga. Poveličevati Boga ni nekaj, kar bi človeka naredilo podložnega nekomu, ki je nad njim. Dajati Bogu slavo pomeni, da uresničujem svoje človeško dostojanstvo. To je nekaj samo človeškega. Samo človek je sposoben spoznati Očeta in ga slaviti. Živali sicer oznanjajo Božjo slavo s tem, da so. Toda niso sposobne Boga spoznati in ga častiti. Posvečevati Boga, je naša veličina. Bolj ko je človek sposoben slaviti Boga, bolj uresničuje svojo človeškost in svoj osnovni poklic. Če človek ne bi bil sposoben, obrniti se h Bogu in ga slaviti kot svojega stvarnika, ne bi bil nič drugačen od živali in drugih bitij.

S tem ko posvečujem Gospodovo ime, pridobim največ prav sam. Dvigam se k Bogu in uresničujem svojo podobnost z njim. Zavestno vstopati v to hvalnico Bogu, je moja prva naloga. Ni najbolj potrebno, da imam dovolj za v usta. Prav je, da z vsem svojim bitjem razodevam, da sem izšel iz Božjih rok. Ustvarjen sem bil z neizmerno ljubeznijo. Ni me oblikoval slučajno. Vedel je, kaj dela, zato me je ustvaril takega, kot sem. On se je nad menoj neizmerno razveselil. Njegovemu veselju se smem pridružiti tudi jaz. Vsaka najmanjša podrobnost je tako premišljena in dovršena, da morem samo vzklikniti: Kako velik si Gospod!

Danes je veliko ljudi, ki niso zadovoljni s seboj, s svojim videzom in z vsem, kar so. Pozabili so na Božjo ljubezen, ki jih je rodila. Radi bi bili taki, kot so drugi. Toda to je neizmerno osiromašenje. Bog je naredil vsakega drugačnega. Mi pa bi radi bili taki, kot je ta in oni. Ko bi taki ljudje globoko pogledali v svojo notranjost in odkrili Božjo ljubezen, ki jih je oblikovala in vdihnila oživljajočega duha, bi bili presenečeni. Odkrili bi v sebi nekaj, na kar mogoče niso pomislili. Vsak je ustvarjen čudovit, enkraten in neponovljiv.

Jezus nas uči, naj poveličujemo Očetovo ime, ker se nam tako jasno razodeva. Človek bi lahko iskal Boga, a vse bi bilo zaman, če se Bog sam ne bi razodeval. On se razodeva zato, ker nas ima rad. Hoče nam pomagati v življenju, zato nas obiskuje in skuša usmerjati. Ko se nam razodeva, nam kaže smisel našega življenja, pogled nam dviga iz zemlje v Božji svet. Razkriva nam, da Božje nosimo že v sebi, zato smo k njemu usmerjeni.

Da, iz vsega srca lahko zakličemo Bogu: »Oče, posvečeno bodi tvoje ime,« ker se sklanja k nam. Veliko mu pomenimo, ni mu vseeno za nas. Rad bi nam jasno razodel, da se nas veseli na vsakem koraku. Prav zato nam pošilja svojega edinorojenega Sina, da bi nam ta povedal o Očetu vse. Nič skrivnih razodetij, ki bi jih razumeli samo izbranci. Vsem nam očitno govori o Očetu, ki je tudi naš Oče. Kako bi Bogu lahko še bolj čudovito rekel kakor Oče. Oče v nebesih, predvsem pa Oče v mojem življenju. Jezus razodeva, kako tesno smo povezani z Očetom. Že ko mu rečem Oče, poveličujem njegovo sveto ime. Beseda Oče, ki prihaja iz mojih ust, je beseda ljubezni. Beseda, ki pove, da nekomu pripadam in od nekoga izviram. Oče je izpoved moje vere, saj priznavam, da sem njegov otrok.

p. Branko Petauer

VEČ IN BOLJE MOLITI (3) Pogovor z Bogom

            Sv. Katarina Labouré je dejala: "Moliti ni težko. Če grem v kapelo, pokleknem pred ljubega Boga in mu rečem: 'Gospod, tukaj sem. Daj mi, kar ti hočeš.' Če mi kaj da, sem vesela in se mu zahvalim. Če mi ničesar ne da, se mu tudi zahvalim, ker vem, da nič drugega ne zaslužim. In potem mu rečem vse, kar mi pride na misel, in mu pripovedujem o svojem trpljenju in veselju in ga poslušam. Če ga poslušate, bo govoril tudi vam. Zakaj pri ljubem Bogu mora človek govoriti in poslušati. Saj zmeraj govori, če gremo k njemu preprosto in naravno."

            V stari zavezi je Mojzes šel na goro in tam dobil dve tabli postave. Pogovarjal se je z Bogom, kakor se človek pogovarja s prijateljem. Tedaj je ljudstvo spodaj napravilo zlato tele in ga molilo. Bog je govoril Mojzesu:

            "Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno ... In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!"

            Mojzes je prosil Boga: "Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?" (2 Mz 32,7-11).

            Ko je Mojzes prišel z gore in videl zlato tele in ples, je v sveti jezi razbil tabli z desetimi Božjimi zapovedmi. Tele je sežgal v ognju in ga zmlel v prah. Drugi dan je šel zopet na goro in je molil h Gospodu: "Oh, hudo se je pregrešilo to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh! Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!"

            Gospod je odgovoril: "Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje knjige. Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel!" (2 Mz 32,30-34).

            Mojzes se je obakrat pogovarjal z Bogom. Obakrat je molil. Molitev je pogovor z Bogom. Že Evagrij (+ 399) je učil, da je molitev pogovor duše z Bogom. Bolje bi bilo reči, da je molitev pogovor človeka z Bogom, saj pri molitvi ne sodeluje samo duša, marveč tudi telo, npr. z različnimi kretnjami. Seveda Bog in človek nista na isti ravni, kakor sta dva človeka, ki se med seboj pogovarjata. Bog človeka neskončno presega.

            Mnogi mislijo, da moliti pomeni le govoriti Bogu, in še to samo z naprej izdelanimi molitvenimi obrazci. Molitev je danes v krizi tudi zaradi takšnega enostranskega pojmovanja. Božje govorjenje in naše poslušanje lepo poudarja v Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom:

            "Blagor duši, ki sliši Gospoda, ko v njej govori, in sprejema iz njegovih ust besedo tolažbe. Blagor ušesom, ki poslušajo tihi Božji šepet in se nič ne menijo za šepet sveta. Res blagor ušesom, ki ne poslušajo glasu, ki zunaj šumi, marveč resnico, ki znotraj uči.

            Blagor očem, ki so zaprte za vnanje reči, a uprte v notranje. Blagor njim, ki doumevajo notranje reči in se z vsakdanjo vajo trudijo bolj in bolj se pripraviti na spoznanje nebeških skrivnosti. Blagor njim, ki je njih veselje Bog in ki se otresajo vseh posvetnih zadržkov."

            Ne pogovarjamo se samo z besedami. Poznamo mnogo globlje pogovore, pri katerih ni besed. Morda niso niti potrebne. Morda so celo nesposobne, da bi izrazile notranjo globino. To velja tudi za molitev.

            Za pogovor sta potrebna dva. Oba drug drugemu govorita in drug drugega poslušata. Da se dva človeka lahko pogovarjata, se morata najprej srečati. Že prej se morata poznati ali imeti vsaj nekaj skupnega.

            Čeprav v širšem pomenu moli vse stvarstvo, je v ožjem, pravem pomenu molitev možna le pri ljudeh in angelih. Šele s človekom se more stvar zavedati, da je ustvarjena. S svojim razumom in srcem dajemo hvalnici vsega stvarstva poseben pečat. Po nas dosega hvalnica stvarstva svoj vrh. Kako tragično je, da se mnogi ljudje s svojima najvišjima zmožnostima razuma in ljubezni ne vključujejo v hvalnico vsega stvarstva! S tem ostajajo glede molitve na razvojni stopnji živalskega sveta, ki Boga slavi le s tem, da se ravna po zakonitostih narave. Človek pogosto zdrkne celo pod raven živali, ker niti naravnih zakonov ne upošteva, kakor se po njih ravna žival.

            Večni, najpopolnejši pogovor, dialog, vlada med tremi Božjimi osebami. S svojim učlovečenjem je Kristus ta pogovor prinesel na zemljo med ljudi. Človek je po Kristusu povabljen v večni dialog z Očetom. Prava krščanska molitev je možna le po Kristusu in je deležnost pri Kristusovi molitvi, ki se v Svetem Duhu dviga k Očetu. Sveti Duh nas vključuje v Kristusovo molitev. On nas navdihuje, kaj in kako naj prosimo. Le z njegovo pomočjo moremo uskladiti svojo voljo z načrtom, ki ga ima z nami Bog.

            Naš jaz je po spoznavanju in ljubezni v pogovoru z Božjim Ti, ki je neskončen. Človek spoznava sebe in spoznava Boga ter pade pred njim na kolena. Tu ne gre za navaden pogovor, tu se zaradi vzvišenosti Boga razcvete molitev. Samo Boga molimo.

           

Molimo k angelom in svetnikom, še posebej k Devici Mariji, kar pomeni, da jih v molitvi prosimo kot priprošnjike pri Bogu. Oni v molitvi posredujejo med nami in Bogom. Niti angelov niti svetnikov niti Marije pa ne molimo. Poučen je zgled posebnega pogovora z Marijo, ki ga je bil še kot otrok deležen škof dr. Stanislav Lenič. Nekemu duhovniku je zaupal:

            "Imej rad Marijo. Veš, ko sem bil še čisto majhen, sem nekoč izustil grdo besedo in moja pokojna mati me je postavila v kot pred Marijino sliko in mi rekla: 'Sedaj se pa le opraviči tu pred Marijo.' Od tistega časa nisem nikoli več razžalil nebeške matere Marije. Ljubi Marijo, priporoči se ji."

            Zanimivo misel, ki kaže posebno vrsto pogovorne molitve, ima duhovni pisatelj duhovnik Pronzato v knjigi Rad bi molil:

            "Moliti ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe, pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil in da bi nam dal spričevalo o lepem vedenju, pač pa tudi zato, da bi nas kritiziral."

An

Romanje v Ludbreg

V nedeljo 11. maja bomo z Bernardovo družino in ostalimi, ki vas zanima, poromali v Ludbreg. V kapelici dvorca Batthyany se je leta 1411 zgodil evharistični čudež. Vino, ki se pri sveti maši spremeni v Jezusovo kri, se je dejansko spremenilo v pravo kri. Duhovnik, ki se mu je ta čudež pripetil, je tekočino shranil v stekleno posodico, zazidal v steno in o tem molčal do smrti. Malo pred smrtjo je skrivnost razodel sobratu, ki je posodico poiskal. O čudežu s krvjo se je kmalu razvedela daleč naokoli. Posodico s tekočino so vzeli v Vatikan in jo tam preiskali. Kasneje so dragoceno relikvijo vrnili v župnijsko cerkev Svete Trojice in jo tam še sedaj hranijo

V župnijski cerkvi Svete Trojice bomo darovali sveto mašo, po maši pa bomo imeli šmarnično pobožnost.

Odhod iz Rakovnika bo ob 7,00 iz Stične pa 7,30. Iz Ludbrega se bomo vračali okoli 15. ure.  Prihod domov je predviden okoli 18. ure. Stroški vožnje bodo 20 EUR.

S seboj zagotovo vzemite potni list ali osebno izkaznico!

Prijavite se na elektronski naslov: branko.petauer@rkc.si ali na telefon 031-68-78-02.

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - DEVETI DAN, ZA CERKEV

DEVETI DAN: ZA CERKEV

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Za Cerkev

Jezus, dobri Pastir, slavimo te in se ti ponižno zahvaljujemo za vse poklice, ki jih po svojem Duhu nenehno podarjaš Cerkvi. Stoj ob strani škofom, duhovnikom, misijonarjem in vsem Bogu posvečenim osebam; naj bodo zgled zares krščanskega življenja. Naredi močne in vztrajne v njihovih odločitvah tiste, ki se pripravljajo na duhovniško službo in na posvečeno življenje. Pomnoži oznanjevalce evangelija, da bodo oznanjali tvoje ime vsem narodom. Varuj vse mlade v naših družinah in naših skupnostih; nakloni jim pripravljenost in velikodušnost, da bodo hodili za teboj. Ozri se nanje tudi danes in jih pokliči. Podeli vsem poklicanim moč, da vse zapustijo in izberejo samo tebe, ki si ljubezen. Odpusti neodzivnost in nezvestobo tistih, ki si jih izvolil. Poslušaj, o Kristus, naše prošnje po priprošnji Device Marije, tvoje Matere in Kraljice apostolov. Ona, ki je verovala in se velikodušno odzvala in je bila vedno razlog našega veselja, naj spremlja s svojo navzočnostjo in zgledom vse tiste, ki jih kličeš, da se popolnoma posvetijo službi za tvoje kraljestvo. Amen!

Kristus, odpusti nam!

Kristus! Križani in vstali! Zahvaljujemo se ti! Prosimo te odpuščanja za vsako zlo, ki se utrjuje v človeškem srcu in v svetu; za vsako zanemarjeno in opuščeno dobro v tem letu! Častimo te v tvojem vstajenju! Kot apostol Tomaž, ki na začetku ni veroval v tvoje vstajenje, se dotikamo znamenj našega odrešenja na tvojih rokah, na tvojih nogah, na tvoji strani in ti z živo vero vzklikamo: “Moj Gospod in moj Bog!” (Jn 20,28). Sprejmi ta vzklik: to velikonočno sporočilo Cerkve. Naj močno odmeva v radostnih pozdravih, izgovorjenih v različnih jezikih, v katerih tvoji verniki po vsej zemeljski obli izpovedujejo in razglašajo vero v vstajenje.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Tokrat smo napredovali le za eno zrno. Sicer tudi to ni malo, če upoštevamo, da eno zrno pomeni 500 rožnih vencev ali 500 delavniških mašnih daritev ali 500 ur češčenja Najsvetejšega ali 500 ur darovanega trpljenja, npr. vdanega prenašanja bolezni ... Vztrajajmo ob misli, da s svojo molitvijo lahko vplivamo, da se bo kakšen fant odločil za duhovniški poklic, da bo kakšna dekle odšla v samostan, kdo v misijone. Morda kdo ne bi molil rožnega venca, pa si zada za cilj, da bo molil za duhovne poklice – morda za čisto določenega fanta, ki študira bogoslovje, da bi postal dober duhovnik. To mu bo pomagalo, da se bo potrudil in vztrajal. Treba si je najti čas, treba je imeti voljo, tudi če se človeku kdaj ne ljubi moliti. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - OSMI DAN, LJUBITI ŽIVLJENJE

OSMI DAN: LJUBITI ŽIVLJENJE

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Za velikodušno zavzetost

Gospod Jezus, dobri Pastir, ki si daroval svoje življenje, da bi vsi imeli življenje, podari nam, občestvu verujočih, ki je razpršeno po vsem svetu, obilje tvojega življenja in nas napravi sposobne, da pričujemo zanj in da ga posredujemo drugim. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja vsem tebi posvečenim osebam za služenje Cerkvi; osreči jih v njihovem darovanju, podari jim vztrajnost v njihovem služenju, velikodušnost v njihovem žrtvovanju; naj njihov zgled odpre še mnoga druga srca, da bodo slišala tvoj klic in se mu odzvala. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja krščanskim družinam, da bodo goreče v veri in služenju Cerkvi, da bodo tako prispevale k rojstvu in razvoju novih duhovnih poklicev. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja vsem ljudem, predvsem mladim, fantom in dekletom, ki jih kličeš v svojo službo; razsvetljuj jih v odločitvah; pomagaj jim v težavah; podpiraj jih, da vztrajajo v zvestobi, naj bodo po tvojem zgledu pripravljeni pogumno darovati svoje življenje, da bi drugi imeli življenje. V prepričanju, da bo presveta Devica, Mati Božja in Mati Cerkve, s svojo mogočno priprošnjo podkrepila to molitev in jo naredila všečno svojemu Sinu Jezusu, kličem na vse vas, spoštovani bratje v škofovstvu, na duhovnike, redovnike in redovnice in na vse krščansko ljudstvo, posebej na gojence v semeniščih in redovnih skupnostih, obilje nebeških milosti in vam v ta namen podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (2)

To [kar je bilo objavljeno že v prejšnji številki našega glasila] je samo zunanji okvir našega romanja, ki so ga vsak dan polnile nove duhovne vsebine. Predramile so v nas vse naše čute, duha in srce tako, da nismo zaznavali ne napora ne utrujenosti, neopazno pa se je med nami, kot navržena vrednota, tkala tudi prisrčna bratska povezanost. Tako že ob vsakodnevni jutranji molitvi, ob popoldanskem  rožnem vencu in skavtskih molitvah, ki smo jih prvič slišali …

Kaj so nam sporočale, kako so se nas dotaknile vse te znamenite postaje? Vsaj delček vsega  bi radi oteli pozabe.

V Niš smo preko redko naseljene, kraške Šumadije prispeli prvi dan proti večeru. Nastanili smo se v hotelu na pobočju mesta. Čudovit pogled na razprostranjenost Niša, s 400 tisoč prebivalci, kjer se staro staplja z novim in se življenje dogaja na ulici. Zvečer se je vsa kotlina blestela od luči, kot posuta z migljajočimi kresnicami. Pravoslavni svet! Drugo jutro smo šli iskat katoliško cerkev, kjer naj bi 21. septembra Zahodna Cerkev proslavljala Milanski edikt. Naš iznajdljivi šofer, Sami, jo je odkril, skrito med novimi zgradbami v ozki ulici, še vso obdano z zidarskimi odri. Zdelo se je brezupno. Vendar je pri vratih sosednje stavbe stal moški nedoločljivih let. Nasmejal se je, ko je p. Peter izstopil. Tamkajšnji župnik je bil, čakal nas je. Frančiškan iz Bosne, Hrvat. Led je bil prebit. Povabil nas je v župnijsko dvorano, zasilno kapelo Povišanja Svetega Križa, kjer je naša duhovniška trojica darovala sv. mašo. Potem so se v bratski sproščenosti pojavljala vprašanja. Koliko je v Nišu katoličanov, kako shajajo s pravoslavnimi in muslimani? Kje bo slavje?  Ali bo skupno?  Pater nam je odgovarjal sproščeno, s pogumom in svobodo,  kot čudežni Božji otrok, čeprav ga njegovo vsakdanje življenje stiska kot Odiseja med Scilo in Karibdo. Vsako bolj ali manj napeto zgodbo je zaključil vedro in nasmejano: »E, pa mi idemo dalje, Bog je s nama!« Slavje milanskega edikta seveda bo, na štadionu, ne skupno. Posebej, 21. septembra za katoličane in 6. oktobra posebej za pravoslavne. Tako bodo praznovali dvakrat! Katoliška cerkev v Nišu pa bo po obnovi prelepa, s freskami p. Marka Rupnika … Vse nas je osvojil s svojim neuklonljivim optimizmom.

Čas je bil na naši poti najhujši tiran. Radi bi bili obiskali še znamenito »Čele-Kulo«, obzidano z lobanjami srbskih upornikov v nekdanji osmanski državi. Preko 70 jih je bilo, ki so jim Turki še proti koncu 19. stoletja »odrobili glave«. V strah Nišlijem in Srbom sploh! Zdaj je nad »Kulo« pozidana kapela, obdaja pa jo prostran spominski park, vendar ob 8.30 še ni bilo v »muzeju« nikogar. Nam pa se je mudilo v Skopje.

V novi hiši, katoliški kapeli, nas je do 13-ih čakala redovna sestra s ključi. Pravočasno smo prispeli. Nova hiša Matere Terezije stoji na mestu nekdanje albanske rojstne hiše. Zgrajena je kot neke vrste eksotičen  stolp v neprepoznavnem, morda indijskem, morda albanskem slogu. Kapela v drugem  nadstropju, kjer smo obhajali sv. mašo, je v primeri z vpadljivo zunanjostjo pravzaprav skromna. V prvem nadstropju smo obiskali muzej, albansko sobo. V vitrinah so  pomembni njeni in družinski rokopisi, dokumenti, fotografije. Spodaj, v notranjem dvorišču, starinski vodnjak, na ulici pa kip blažene Matere Terezije v naravni velikosti, z značilno držo, ki opozarja na hišni stolp– katoliško kapelo, kajti Skopje je pravoslavno.

V središču mesta smo bili presenečeni nad množico novih spomenikov. Ponazarjajo in proslavljajo vso zgodovino Makedonije, predslovansko in slovansko, od pradavnine do sodobnosti. Kakšni konji, drzni jezdeci, mogočni vladarji! Aleksander Veliki Makedonski, bizantinski cesar Justinijan I., makedonski car Samuel, srbski kralj Simeon in  še mnogi, vse do prve makedonske vlade po l. 1945. Vse to deluje kot mogočen tujek v novo pozidanem, popotresnem  skopskem jedru. Novi most čez reko Vardar. Ob njegovem koncu, ali začetku,  kakor  je pač obiskovalec usmerjen, pa sv. brata, Ciril in Metod na eni, sv. Kliment in Naum  pa na drugi strani mosta. Da ne omenjamo še drugih spomenikov, ki so nam  spričo sporočilne bombastičnosti jemali sapo. Kakšno samozavestno razkazovanje mogočnosti nasproti stari, revni trgovski četrti, ki nas je s svojo pisano šaro in pristnostjo očarala …

Vendar je nam, Slovencem, to poveličevanje makedonske zgodovine, to iskanje državniške in narodne identitete, lahko v poduk. Kdo se pri nas spomni prvih slovenskih knezov? Kdo sv. Modesta, pokristjanjevalca Slovencev- Karantancev, ki počiva pri Gospe Sveti? Samo ena nova cerkev mu je na Slovenskem posvečena (župnija Kranj – Zlato polje). Svetima bratoma, Cirilu in Metodu, pa kar 13 cerkvá in kapelic. Letos pa še tako pomembna 1150- letnica njunega prihoda na Moravsko, ki smo jo skupaj s Čehi, Moravani in Hrvati nedavno slavili na Velehradu, posebej pa v murskosoboški škofiji, nekdaj vključeni v Metodovo Panonsko-moravsko nadškofijo. Zato pa smo tudi pohiteli na obrežje Egejskega morja, v Solun, v njuno rodno mesto. Presrečni smo stopili v njima posvečeni veličastni pravoslavni hram, izvedeli, da je solunski škof razglasil »Ciril-Metodovo leto«, sprejel romarje iz Moravske. Tudi tu stoji na morski obali kip Aleksandra Makedonskega, mogočnega osvajalca Bližnjega in Daljnjega vzhoda, ki si je za prestolnico izbral sam Babilon, življenje pa mu je vzela v 34. letu običajna bolezen, pljučnica. Tudi rimsko mogočnost Soluna smo zaslutili ob ostankih obzidja in mestne četrti, skozi katero je tekla znamenita cesta,Via Ignatia, ki je povezovala Rim z Bizancem. Mogočni Beli stolp pa je dediščina kasnejšega osmanskega imperija. Zvečer smo se v Solunskem zalivu namestili v hotel, drugo jutro pa v avtobusu poslušali svečano pridigo škofa dr. Petra Štumpfa o zaslugah solunskih svetih bratov za krščanstvo v nekdanji slovenski Panoniji. Sveta brata sta zelo častila apostola Pavla, pa tudi sv. Demetrija, solunskega mučenika in svetnika. Kakšno spoštovanje pa so tudi grški sveti očetje, npr. sv. Janez Zlatousti, gojili do apostola poganov, sv. Pavla!

Tako smo se tudi mi napotili v Filipe, na vzhodno obalo Egejskega morja, kjer je apostol Pavel prvič stopil na grška tla. Po ruševinah starega grško-rimskega mesta z amfiteatrom, domnevno ječo apostolov, Pavla in Sile, z bogatim arheološkim muzejem itd., smo se podali na znameniti kraj ob žuboreči reki, kjer se je Pavel srečal z ženami in krstil trgovko s škrlatom, Lidijo. Na trikotni zelenici, kot na otočku, stoji preprosta, lepo oblikovana oltarna stena z mično mozaično podobo sv. Lidije (tu je sveta!) in okroglo, kamnito oltarno mizico. Na drugo stran »krstilnega bazena« vodijo mostički, v mejo pa so v polkrogu vdelane kamnite stopnice, da romarji lahko sedijo. Kako ganljiva sv. maša naše duhovniške trojice v senci visokih jagnjed in oljk! Ob  šumenju vetra, ki nas je hladil in nagibal drevesne krošnje ob žuboreči muziki potoka! Poslušali smo Pavlove besede iz pisma Filipljanom, zgodbo o spreobrnjenki Lidiji. Poslušali, slišali in vzljubili smo jih. Poistovetili smo se z dogodkom. Tem bolj, ker je med našo sv. mašo na ravnici, nad to »prirodno katedralo«, v obnovljenem, prelepem pravoslavnem hramu potekala krstna slovesnost. Roza in beli cvetovi v nagubanem belem tilu ob stopnišču svetišča so naznanjali krst deklice. Kako simbolično! Kakšno veselo druženje svojcev in sorodnikov ga je spremljalo v okrašenem paviljonu! Krst in poroka pravoslavnih  –  to ni malenkost!

Dr. Martina Orožen

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - SEDMI DAN, NIKOLI VEČ VOJNE

SEDMI DAN: NIKOLI VEČ VOJNE

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Vojna, pustolovščina brez vrnitve

Bog naših očetov, velik in usmiljen, Gospod miru in življenja, Oče vseh ljudi! Ti imaš načrte miru in ne bridkosti, obsojaš vojne in podiraš napuh nasilnežev. Ti si poslal svojega Sina Jezusa, da bi oznanjal mir tistim, ki so blizu, in tistim, ki so daleč, da bi zedinil ljudi vseh ras in rodov v eno samo družino. Poslušaj enodušni krik svojih otrok, rotečo prošnjo vsega človeštva: nikoli več vojne, ki je pustolovščina brez vrnitve, nikoli več vojne, ki je spirala žalovanja in nasilja; ki je nevarnost za tvoja ustvarjena bitja na nebu, na zemlji in v morju. V edinosti z Marijo, Jezusovo Materjo, te še prosimo: spregovori na srce odgovornim za usode narodov, ustavi logiko povračevanj in maščevanja, predlagaj jim, v svojem Duhu, nove rešitve, velikodušna in častna dejanja, prepričaj jih, da sta dialog in potrpežljivo čakanje bolj rodovitna kot prenagljeni ultimati in vojne napovedi. Podari tej naši dobi dneve miru. Nikoli več vojne! Na željo učencev jih je Jezus naučil moliti očenaš, vzvišeni molitveni obrazec, ki je skozi stoletja postal značilna molitev krščanskega občestva. V njej nam Jezus izroča bistvo svojega sporočila. Kdor zavestno moli Oče naš, “se okuži” z evangelijem in ne more, da ne bi v svojem življenju sprejel njegovih posledic, ki izhajajo iz evangeljskega sporočila, katerega najpristnejši izraz je molitev “Oče naš”.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

Dragi bralci!

Dragi bralci!

Za velikonočne praznike si običajno voščimo. To voščilo je lahko moč navade, prav pa je, da je nekaj več, nekaj zavestnega, od srca do srca. Povezano je z našo vero v vstalega Kristusa, ki je premagal smrt in nas odrešil. Združeno je z našim upanjem, da bomo tudi mi šli po tej poti in bomo nekoč z njim deležni večne sreče. Povezano je z našo duhovno Materjo Marijo, ki je skupaj z Jezusom trpela in je zdaj z njim poveličana v večni slavi. Oba sta nam že zdaj blizu in dejavno posegata v naše življenje, po smrti pa nas pričakujeta pri sebi v nebesih.

Vsem želim, da bi nas velikonočni prazniki povezali z vstalim Odrešenikom in njegovo Materjo, pa tudi med seboj. Vseh se spominjam v molitvi in vas izročam po Marijinem Srcu v Srce Jezusovo, ki je žareče ognjišče ljubezni, dobrote in ljubezni polno, kakor molimo v litanijah Srca Jezusovega.

Pred nami je za vso Cerkev zelo pomemben dogodek: razglasitev dveh papežev, blaženega Janeza XXIII. in blaženega Janeza Pavla II., za svetnika. S svojim življenjem in vodstvom Cerkve sta se z zlatimi črkami zapisala v njeno zgodovino.

V naši Cerkvi na Slovenskem pa pričakujemo razglasitev dveh novih nadškofov. Morda bosta, ko boste brali te vrstice, že znana. Naj bi vsi mučni dogodki zadnjih let v Cerkvi na Slovenskem ne ugašali vernosti njenih članov, ampak prispevali k duhovni poglobitvi! Za velikim petkom pride velika noč, ni pa je nikoli brez velikega petka!

Ko že pišem, bi rad dal pojasnilo glede našega glasila V Materini šoli, ki ima podnaslov: Glasilo Bernardove družine. V začetku izhajanja pred skoraj tridesetimi leti je bilo res namenjeno le članom Bernardove družine, ki jih je danes še približno devetsto živih.

Pozneje se je vsebina glasila razširila na tiste, ki so se posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ti so, kolikor smo dobili od župnij podatke, vpisani v četrti slovenski zlati knjigi, ki je bila pred nekaj leti oddana v svetišču Paray-le-Monial v Franciji. Jih je približno deset tisoč. Vendar je takih, ki to posvetitev redno obnavljajo in po njej živijo, mnogo mnogo manj. Glasilo je namenjeno vsem tem in jih spodbuja, da bi živeli iz posvetitve. Če poznate koga, ki bi ga  naše glasilo zanimalo, se priporočam, da mu ga ponudite. Dobite lahko še prejšnje številke 'za reklamo'.

Tretja skupina, ki jo 'Materina šola' nagovarja, so tisti, ki imajo radi Mater Marijo, posebej tisti, ki so kakor koli povezani s Fatimsko Kraljico svetega rožnega venca.

Četrta skupina pa so tisti, ki ne spadajo v nobeno prejšnjo skupino, vendar kljub temu v glasilu najdejo zase vsaj kakšno duhovno zrno.

p. Anton, urednik

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (26)

Ti si življenje mojega življenja

Močne in trdne vere nima nujno tisti, ki o verskih stvareh veliko ve, čeprav je tudi to koristno. Močno in trdno vero ima lahko čisto preprost človek, ki se ni učil iz knjig. Močna in trdna vera tudi ni isto kakor sprejemanje posameznih verskih resnic, čeprav je zanjo tudi to potrebno. Močna in trdna vera je vera v Boga, ki nas ima neskončno rad in nas je s svojo ljubeznijo v Jezusu Kristusu do kraja prepričal.

Človek z močno in trdno vero za vsako stvarjo in za vsakim dogodkom vidi Boga. Takšna vera je dar, ki si ga lahko s ponižno molitvijo izprosimo od Boga. Treba je imeti odprto srce, nenavezano na grešno življenje.

Po razsvetljenju, ki ga je francoski mislec Pascal doživel pred svojim dokončnim spreobrnjenjem leta 1654, je zapisal:

"Ponedeljek, 23. novembra ... od približno pol enajstih do približno pol enih ponoči. Ogenj. 'Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov,' ne filozofov in učenjakov. Gotovost. Gotovost. Doživetje. Veselje. Mir. Bog Jezusa Kristusa ... Pozaba sveta in vsega, razen Boga. Ni ga moč najti drugače kakor po poteh, ki jih uči evangelij. Veličina človekove duše. 'Pravični Oče, svet te ni spoznal, a jaz sem te spoznal.' Radost, radost, radost, jok od sreče."

Vera je trajna naravnanost, ki se razodeva v zvestobi. Tudi Božja ljubezen do nas je zvesta. Bog nas vedno ljubi, naj ga mi ljubimo ali ne.

Kardinal Newman razmišlja o veri kot trajnem razpoloženju takole:

"Ne gre za neko le začasno odločno ravnanje ali viharno razpoloženje, ne za trenuten vtis ali stališče, temveč za trajno naravnanost, za duševno stanje, ki ostaja sklenjeno. Imeti vero v Boga pomeni dati se Bogu, ponižno izročiti oziroma želeti, da bi smeli izročiti vse, kar nas privlači in skrbi, Bogu, ki je najvišji delivec vseh dobrin."

"Človek ne more biti eno uro zares religiozen in drugo nereligiozen. Saj bi potem enako lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je religiozen, je religiozen zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova religioznost je bistvena značilnost, je posoda, ki obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanja: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.

Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja."

Med človekom, ki se je pred nedavnim spreobrnil k veri v Kristusa, in njegovim neverujočim prijateljem je potekal tale pogovor:

"Torej si začel verovati v Kristusa?"

"Da."

"Potem pa gotovo veliko veš o njem. Povej mi, v kateri deželi se je rodil."

"Ne vem."

"Koliko je bil star, ko je umrl?"

"Ne vem."

"Koliko pridig je imel?"

"Ne vem."

"Presneto malo veš za človeka, ki trdi, da je začel verovati v Kristusa!"

"Prav imaš. Sram me je, ker tako malo vem o njem. Vem pa tole: Pred tremi leti sem bil pijanec; bil sem v dolgovih; družina mi je razpadla; žena in otroci so se vsak večer bali mojega prihoda domov. Zdaj pa sem opustil pijačo; rešili smo se dolgov, naš dom je zdaj srečen in otroci vsak večer željno pričakujejo, da se vrnem domov. Vse to je zame storil Kristus. To pa vem o njem!"

Vera se mora nujno poznati v življenju, sicer ni prava. Mnogi z besedami priznavajo, da verujejo v Boga, a njihovo življenje tega ne kaže. Njihova vera prav nič ne vpliva na življenje. Živijo, kakor da Boga ni.

Vera, če je prava, prevzame vsega človeka. Vsaka njegova misel, beseda in dejanje, vse je z njo zaznamovano.

Mati Terezija je dejala:

»Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje.«

"Vera je Božji dar. Brez nje ni mogoče živeti. Da je naše delo plodno in popolnoma za Boga in lepo, mora biti zgrajeno na veri. Na veri v Kristusa, ki je rekel: 'Bil sem lačen, bil sem nag, bil sem bolan, nisem imel doma in vi ste to storili zame.' Na teh njegovih besedah temelji vse naše delo ...

Da je vera resnična, mora biti ljubezen, ki daje. Ljubezen in vera gresta skupaj, se med seboj dopolnjujeta."

Neki kmet je imel raka na jeziku. Operacija, ki je bila povezana z izgubo govora, je bila edino upanje za njegovo rešitev. Zdravnik je bolnika vprašal, ali privoli v operacijo. Nato mu je predložil: "Če želite povedati še kakšno željo ali kaj drugega, storite to takoj, kajti to bo zadnja beseda, izgovorjena v vašem življenju. Potem boste nemi." Bolnik je zbrano in slovesno rekel: "Hvaljen Jezus – na vekomaj. Amen!"

Jezus je večkrat spodbujal k zaupni veri: "Vse je mogoče tistemu, ki veruje" (Mr 9,23).

Ne verujemo zaradi razvidnosti resnice, ampak zaradi zaupanja Jezusu, ki je povedal to resnico. Ne verujemo, da je pod podobo kruha, nad katero je duhovnik izrekel posvetilne besede, res Jezus zato, ker bi to uvideli, ampak ker se zanesemo na Jezusove besede.

S sv. Pavlom lahko vzklikamo: "Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?" (Rim 8,31). Bog je za nas, je na naši strani. Ta zavest nam pomaga, da se znebimo vsakega strahu in se v nas naseli mir in neizmerno zaupanje. Sv. Pavel se sprašuje:

"Kdo nas bo ločil od ljubezni, s katero nas ljubi Kristus? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ... Zakaj prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne oblastva ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusu, našem Gospodu" (Rim 8,35–39).