LETO VERE SE NADALJUJE Marijine krvave solze in prikazovanja v mestu Civitavecchia (1)

Fabio Gregori, oče Gessice pripoveduje za Zenit.org, povzela D. Č.

Pred dobrimi dvajsetimi leti je obšla svet novica, da kipec z upodobitvijo medžugorske Marije toči krvave solze. Zgodilo se je v italijanskem pristaniškem mestecu Civitavecchia v bližini Rima. Tamkajšnji župnik Pablo Sanguiao se je v jeseni leta 1994 odločil, da bo poromal v Medžugorje skupaj z neko družino in prijatelji. Pred vrnitvijo v Italijo, 16. septembra 1994, je v Medžugorju nabavil dva kipa: kip svetega nadangela Mihaela za družino, s katero je romal, in Marijin kip za družino Gregori iz svoje župnije, ki bi ga rada namestila v svojem vrtu.

Ob vrnitvi je župnik odnesel Marijin kip zakoncema Anni Mariji in Fabiu Gregoriju, ter narisal votlinico, v katero naj bi ga na vrtu namestila. Fabio je s kamenjem z morske obale v nekaj dneh izoblikoval votlinico in jo osvetlil z dvema svetilkama. Delu sta prisostvovala njegova otroka: šestletna Gessica in dveletni David.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (36) Ovira za vero je grešno življenje

Po puščavi se je pomikala karavana. Sonce je neznosno pripekalo, vode je zmanjkovalo, ljudje so postajali vedno bolj nestrpni. Tedaj zagledajo pred seboj čudovito zelenico z bujnimi palmami. Čimprej hočejo priti tja, a vodič jih svari: "Ostanite tukaj! Vse skupaj je le privid, fata morgana." Gredo naprej in zopet zagledajo čisto blizu novo zelenico. Zdi se jim, da slišijo celo žuborenje vode. Vendar jih vodič zopet roti, da je vse skupaj le privid, in jih noče peljati v tisto smer. Neki popotnik, ki mu je nepotrpežljivost prikipela do vrha, je potegnil samokres in vodiča ustrelil. Ko se je smrtno zadeti vodič zgrudil, je z zadnjimi močmi pokazal na pravo smer in jih rotil: "Tja pojdite, ker drugače ste izgubljeni!"

Boga ni mogoče iskati tam, kamor nas vodijo slepe strasti, kamor nas vabijo mamljivi užitki. Ni pravi tisti bog, ki si ga človek ustvari po svojih željah. Veliko je danes takšnih lažnih bogov – prividov.

Poslušati je treba tistega, ki nam res kaže pravo pot, ne svoje zaslepljene narave. "Pretrgaj vezi s strastjo in jutri boš veren," pravi znameniti mislec Pascal.

"V grešnih strasteh živeti, to je v teminah živeti, to pomeni biti daleč od tvojega obličja," je zapisal sv. Avguštin.

Na Kitajskem je veliko nekristjanov sprejelo katoliško vero. Tudi cesarju je bil Kristusov evangelij všeč. Misijonarje je vprašal, če mora tudi cesar spolnjevati Božje zapovedi. Ti so mu pojasnili, da pri Bogu ni nobene izjeme. Z odgovorom cesar ni bil zadovoljen, zato se ni dal krstiti.

Grešno življenje je velika ovira za vero. Če bi ljudje, ki so zakopani v grehe, sprejeli vero v Boga, bi morali spremeniti svoje življenje.

Če človek s svojim življenjem nasprotuje Bogu, gre proč od Resnice. Resnica je večkrat tudi neprijetna, ker je zahtevna.

Félicité Lamnennais (+ 1854) je rekel: "Bog je ustvaril neločljivi sestri: resnico in neprijetnost. Ne verjamem, da bi bilo dobro zaradi druge sestre zadaviti prvo."

Kardinal Newman pravi: "Človek, ki ljubi greh, seveda ne želi, da bi bil evangelij resničen; zaradi tega ne more biti pošten sodnik. Posvetnež, sebičnež, pijanec ali oderuh so že iz svojih nagibov zoper Sveto pismo, ki jih obsoja. Kot poslanca miru bi sprejeli tistega, ki bi jim dokazal, da Kristusov nauk ni od Boga."

Grešno življenje je ovira za sprejem Boga, dokler se človek oklepa greha. Ko pa se ga hoče rešiti, lahko prav težnja po rešitvi od greha postane izhodišče za iskanje Odrešenika.

Thomas Merton, katerega nekatere duhovne knjige so prevedene tudi v slovenščino, je zahrepenel po Bogu, ko je občutil težo sužnosti grehu. Kot otrok ni bil deležen prave verske vzgoje. Predajal se je grešnemu življenju. Ko je potoval v Rim, je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa. Začel je razmišljati o njem. Bral je Novo zavezo.

Neko noč je ob prižgani luči ob sebi zagledal očeta, ki je umrl pred enim letom. Očetovo navzočnost je občutil tako živo, kakor da bi se ga oče res dotaknil ali z njim govoril. Sam piše, da se je zavedal, da to ni le privid ne domišljija ne živci. V tistem trenutku se mu je ob notranji luči razodela vsa grdobija njegovih grehov. Močno je zahrepenel po zglednem življenju. V molitvi je prosil Boga, naj ga reši sužnosti grehu.

Potrebnih je bilo še več Božjih posegov, da se je Thomas končno s celim srcem odločil za Boga in je popolnoma pustil grešno življenje. Zapisal je, da so bili lastni grehi zanj pekel, v katerem je gorel in trpel. Leta 1934 je odšel v Ameriko, v Evropi pa je že dišalo po 2. svetovni vojni. "Ali sem se tedaj zavedal, da bi samo moji grehi zadostovali, da bi zrušili vso Anglijo in vso Nemčijo? Niso še iznašli tako strašne bombe, ki bi napravila le polovico toliko škode, kakor jo napravi en sam smrtni greh!"

Leta 1938, ko mu je bilo 25 let, je bil sprejet v katoliško Cerkev. Končno je stopil v strogi trapistovski samostan Getsemani v Kentuckyju in 1949 postal duhovnik. Po vsem svetu je zaslovel po svojih temeljitih duhovnih knjigah.

Pisatelj Ksaver Meško (+ 1964) v delu Iz mojega dnevnika popisuje, kako so mu v šesti gimnaziji vzeli vero v Boga. Ni pa odnehal Boga iskati, ker se je brez njega počutil kakor mrtev. Šele ko se je rešil grehov, je našel Boga:

"A jaz sem hrepenel po Tebi, hrepenel kakor popotnik v žgoči samotni puščavi po zelenem otoku, po brsteči oazi ... Čim bolj sem se oddaljeval od Tebe, tem bolj sem hrepenel po Tebi, ker je bilo moje srce tem nemirnejše, tem nesrečnejše ...

Moj Bog, Ti veš, kolikokrat sem v tihih nočeh slonel ob oknu ter čakal, da se razodeneš moji duši. Nemara Te najdem v mirnem snu vsemira – sem mislil – nemara zasledim v prirodni tišini Tvojo bližino ... In kolikokrat sem bedel v viharnih nočeh ter prisluškoval, ali spoznam nemara v bobnečem gromu glas Tvojega večnega veličastva.

Ah, vedel sem, da moraš nekje biti – a moja duša Te vendarle ni mogla najti, se ni mogla združiti s Teboj ...

Nekoč pa mi je govoril neki skrivnostni notranji glas: Ne najdeš Ga, dokler s solzami resnične in očiščujoče pokore ne opereš svoje duše vsakega, tudi najmanjšega madeža. Ne najdeš Ga, dokler z ognjem svete, najčistejše ljubezni ne sežgeš v uničujočem plamenu samozatajevanja vseh vezi, ki te še priklepajo na nižine sveta ...

In tedaj sem šel – in z močno, železno roko sem iztrebil iz svojih misli vso ljubezen do sveta in do samega sebe. In v svojem srcu sem sežgal vso ljuljko in svojo dušo sem umil s pekočimi solzami očiščujočega kesa – le visokogoreči plamen ljubezni in hrepenenja po Tebi sem še pustil plapolati v njej. In potem sem stopil pred Tvoj oltar – in iz očiščene moje duše se je dvignila pred Tvoj prestol najlepša, najvišja, najmogočnejša, najveličastnejša himna mojega življenja:

Resurrexi ...

Da, jaz sem bil mrtev in spet sem oživel."

zbral p. Anton

LETO VERE POGLABLJANJE V VERI (35) Mislijo, da te ne potrebujejo

Večkrat srečamo očitek, da vera v Boga omejuje človekovo svobodo. Tako je v mladosti mislil tudi Franc: "Kot otrok sem imel srečo, da sem živel v precej vernem, čeprav zelo tradicionalnem okolju. Bil je čas, ko sem imel to za veliko 'smolo' in sem si želel, da bi nikoli ne bil slišal o veri, o Bogu, da bi mogel biti čisto svoboden, prost vsakih vezi, končno, da bi bil samemu sebi zadosten vzrok bivanja."

Drugi vatikanski koncil analizira pojav ateizma, ki izvira iz človekove težnje po svobodi in neodvisnosti:

"Moderni ateizem nastopa pogosto tudi v sistematični obliki, ki razen drugih vzrokov pritira človekovo težnjo po avtonomiji tako daleč, da vzbuja težave glede kakršnekoli odvisnosti od Boga. Tisti, ki izpovedujejo takšen ateizem, zatrjujejo: svoboda obstoji v tem, da je človek sam sebi cilj, edini oblikovalec in ustvarjalec svoje lastne zgodovine. To pa je, tako menijo, nezdružljivo s priznavanjem Gospoda, začetnika in cilja vseh stvarnosti, ali pa vsaj napravlja takšno trditev za popolnoma odveč. Ta nauk more dobivati oporo tudi v občutju moči, ki ga podeljuje človeku današnji tehnični napredek.

Med oblikami današnjega ateizma ne smemo molče iti mimo tiste, ki pričakuje človekovo osvoboditev predvsem od njegove gospodarske in socialne osvoboditve. Tej osvoboditvi pa po zatrjevanju pravkar omenjene vrste ateizma religija nasprotuje po svoji naravi, češ da v človeku prebuja upanje na varljivo prihodnje življenje in ga s tem odvrača od graditve zemeljske družbe. Zato privrženci takšnega nauka tam, kjer pridejo na oblast, silovito napadajo religijo in širijo ateizem tudi na ta način, da zlasti pri vzgoji mladine uporabljajo tista sredstva pritiska, ki so na razpolago javni oblasti" (CS 20,1 s).

Pri mnogih vlada prepričanje, da vera v Boga nasprotuje človekovemu dostojanstvu.       Vendar dobiva človekovo dostojanstvo ravno v Bogu "svoj temelj in svojo dovršitev" (CS 21,3). Bog je s stvarjenjem človeka obdaril z razumom in voljo. Poklical ga je k Božjemu otroštvu, k deležnosti pri svojem Božjem življenju in Božji sreči.

Mati Terezija pravi: "Dandanes poskušajo ljudje dokazati, da lahko delajo sami, da v svojem življenju ne potrebujejo Boga in da zmorejo vse. S tem ko poskušajo živeti brez Boga, ustvarjajo vse več nesreč in uboštva."

Kardinal Newman govori o odprtosti za Boga pri tistih, ki so ponižni in poslušni Svetemu pismu. Nato razglablja o razlogih zaprtosti za Boga:

"Nasprotno pa si nepotrpežljivi, prevzetni, vase zaverovani in svojeglavi ljudje na splošno ustvarjajo napačna mnenja o ljudeh in rečeh. Predsodki in prevzetnost slepijo oči in speljujejo sodbe – pri kateremkoli iskanju – na kriva pota ...

Če vidim, da se razglabljanj o religioznih rečeh loti kdo, ki je prenagljen in nasilen, gospodovalen in napuhnjen, osoren in nestrpen do misli in občutij drugih, sem že vnaprej prepričan, da se ne bo dobro končalo. Ne bo prodrl v vso resnico; bilo bi proti naravi reči in izkustvu človeštva, da bi našel, kar išče."

Ovire za verovanje izvirajo iz človekove narave same in iz okolja zunaj človeka. Od vere odvrača k slabemu nagnjena narava. Če je človek zagledan v svoj svet, ni odprt za Boga, ne sliši Kristusovih besed in ne vidi Kristusove ljubezni do njega. Predajanje lagodnosti je tudi velika ovira za vero. Če je človek zaljubljen vase, misli, da ne potrebuje Boga. Dalje je človek zelo usmerjen na tisto, kar vidi, kar sliši, otipa, izmeri, stehta. Le to ima za dokazano. Zato je vera v nevidnega, neslišnega Boga za človeka težka. Sv. Pavel govori o zakladu v prstenih posodah (prim. 2 Kor 4,7).

Na nevero današnjega človeka vpliva skrajno zmaterializiran in stehniziran svet. Medtem ko je človek v materialnem oziru zelo napredoval, je v duhovnem zelo zaostal. Današnji porabniški človek je usmerjen v praktični materializem: vera nič ne nese! Kaj imam od vere za udobno življenje na tem svetu?

Alenka Goljevšček v knjigi New age in krščanstvo takole opisuje napuh novodobnega človeka:

"Na začetku novega veka je bil um tisti, ki se je lotil gradnje novega babilonskega stolpa. Kakšno upanje, kakšna vera je bila to! Ljudje so zaslepljeno verjeli, da um zmore vse, lahko razreši vse uganke, razvozla vse skrivnosti, presvetli sleherno temo, odkrije vse skrito. Proč z Bogom, kaj bi z njim – s to izmišljotino praznoverja, zaostalosti, neznanja, strahopetnosti, ki človeka samo zasužnjuje in ovira! Na božjem prestolu se razšopiri novo božanstvo in pod njegovim žezlom se svet požene v divji dir: naprej! Naprej! Nastane nova religija napredka, časti se nova sveta trojica: neomejena proizvodnja, neomejena svoboda, neomejena sreča (užitek); božjo državo zamenja nova zemeljska država blaginje, ki obljublja izpolnitev vseh želja že na tem svetu. Človek izžene Boga in prisega na Naravo, v njej vidi neizčrpno, dinamično Moč, iz katere se napaja tudi sam ...

Prav ta babilonski stolp se nam danes podira na glavo. In ko se spotikamo nad ruševinami, se šele utegnemo ustaviti, se ozreti naokrog in pogledati, kam smo v tej divji dirki sploh prišli. Kar vidimo, ni niti malo razveseljivo."

Zgodba pripoveduje, kako se je pajek spustil z visokega drevesa na košat grm in tam napredel krasno pajčevino. Bil je srečen. Nekega dne je šel po svoji mreži na sprehod, da pregleda, če je z mrežo vse v redu. Prišel je do niti, ki je vodila nekam navzgor. Zazdelo se mu je, da ta nit ni prav nič potrebna. Pregrizel jo je. A tedaj se se mu je prelepa mreža sesula na glavo, kajti tista navpična nit je držala vso pajčevino in po njej je prišel z drevesa.

Ali ni človek, ki pravi, da Boga ne potrebuje, podoben temu pajku? Brez navpične povezave z Bogom tudi medsebojna povezava med ljudmi ne bo stekla. Človek sam v sebi ne bo srečen.

Pascal pravi, da je zanikanje Boga in neumrljive duše nekaj najbolj žalostnega na svetu:

"A kaj imamo od človeka, ki nam naznanja, da je odvrgel ta jarem, da ne verjame, da biva Bog, ki bedi nad njegovimi dejanji, da se ima za edinega gospodarja nad svojim ravnanjem in misli, da bo o tem le sebi dajal račun. Ali misli, da nas je s tem spodbudil, da bomo za naprej kaj prida zaupali vanj in pričakovali od njega tolažb, nasvetov in pomoči v vseh življenjskih potrebah? Si domišljajo, da so nas ne vem kako razveselili, če nam rečejo, da so mnenja, da naša duša ni drugega ko malo vetra in dima, zlasti še, če nam to povedo v nekem ponosnem in zadovoljnem tonu? Je to nekaj, kar se dá z veseljem povedati? Mar ni to nasprotno nekaj žalostnega, najbolj žalostnega na svetu?"

An

LETO VERE SE NADALJUJE Mnogi Boga ne iščejo

Preberimo si najprej tole basen: Nekdo je našel orlovo jajce in ga položil v gnezdo domače kokoši. Mladi orlič se je izlegel skupaj z zarodom piščancev in z njimi zrastel ter vse življenje delal to, kar so delali oni. Brskal je po zemlji za črvi in žuželkami, kokodakal, razprostiral krila in letal le nekaj čevljev nad zemljo ter se tako postaral. Nekega dne je nad seboj zagledal mogočno ptico, ki je drsela visoko med zračnimi tokovi in komaj kdaj zamahnila s svojimi mogočnimi zlatimi krili. Stari orel je gledal vanjo z velikim spoštovanjem.

"Kdo je to?" je vprašal.

"To je orel, kralj ptic," je dobil odgovor. "On pripada nebu, me pripadamo zemlji – me smo kokoši."

Tako je orel živel in umrl kot kokoš, ker je mislil, da je kokoš.

Mar ni človek, ki si nikoli ne zastavlja vprašanja o Bogu, podoben temu staremu orlu, ki ni poznal drugega kakor zemljo, namesto da bi se dvignil v višino, za katero je bil ustvarjen?

Nekateri ljudje nimajo nič zoper Boga. Ne iščejo razlogov za njegovo zanikanje. Kratko in malo se ne zmenijo zanj, z njim ne računajo. Živijo, kakor da ga ni, kakor da v današnji porabniški družbi za Boga sploh ni prostora. Bog ni predmet, ki bi ga bilo mogoče kupiti in koristno porabiti.

Francoski mislec Pascal deli ljudi na tri skupine: "Le tri vrste ljudi so: taki, ki služijo Bogu, potem ko so ga našli; taki, ki ga resno iščejo, ker ga še niso našli; in taki, ki živijo, ne da bi ga iskali in ne da bi ga našli. Prvi so pametni in srečni, zadnji so neumni in nesrečni, tisti v sredi pa nesrečni, a pametni." 

LETO VERE SE NADALJUJE Nekateri se ne morejo odločiti za vero v Boga

Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:

"Morda priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.

A da bi se ji prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj Bog moj Bog« - to je govorica vere.

Človek lahko nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za svoje.

Dejansko srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe; sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"

           

Ciril vidi glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:

"Moja vera je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni, če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."

Človek naj se za začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.

Z vajo se naša volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna odločitev za Boga ne bo več težka.

An

LETO VERE SE NADALJUJE - Zakaj mnogi ne najdejo Boga? Nekateri so zanj slepi

Heleno Keller, gluhonemo in slepo Angležinjo, so vprašali:

"Gospodična Keller, mislite, da je slepota najhujša nesreča, ki se lahko pripeti človeku?"

"Ne. Najhujša nesreča, ki lahko zadene kakega človeka, je, če ima oči, pa ne vidi."

Veliko jih je, ki danes ne vidijo, čeprav imajo zdrave oči. So duhovno slepi, slepi za Boga in njegovo delovanje, njegovo ljubezen.

Človek ima duhovne oči razuma, srca in vere. Z njimi mora v svojem življenju odkriti in vedno popolneje odkrivati Boga. Sicer bi tudi njega doletela najhujša nesreča.

Romar je prišel k učitelju:

"Že leta iščem Boga. Odšel sem od doma in iskal sem ga povsod, kjer pravijo, da je: na vrhovih gora, v srcu puščave, v tišini samostanov, v predmestnih četrtih revežev."

"Ali si ga našel?" je vprašal učitelj.

"Bil bi domišljav in lagal bi, če bi rekel, da. Ne, nisem ga našel. Ali si ga ti?"

Kaj naj bi mu bil učitelj rekel? Večerno sonce je pošiljalo v sobo pramene zlate luči. Na bližnjem figovcu je veselo čivkalo na stotine vrabcev. V daljavi je bilo slišati promet z avtoceste. Komar je pribrenčal tik mimo ušesa in svaril, da bo vsak čas pičil ... In ta dobričina je mogel kar tako sedeti tam in trditi, da ni našel Boga, da ga še vedno išče.

Čez nekaj časa je romar iz učiteljeve sobe razočaran odšel. Šel je, da bi iskal še drugod.

Nekateri iščejo Boga dolgo časa, a ga ne najdejo. Zdi se, kakor da so za Boga slepi. Učitelj je videl Božje delovanje v naravi, romar pa je bil za to delovanje slep, čeprav mu ni mogoče odrekati dobre volje. Eno je videti, drugo je uvideti, razumeti. Mnogi gledajo Božje stvarstvo, a ne razumejo, da je Božje. Nekaterim se zdi, da stvarstvo kar kriči o svojem Stvarniku, drugim pa se zdi nemo.

Kdor Boga kljub vztrajnemu iskanju še ni mogel najti, naj ga še naprej išče. Kdor je na poti vztrajnega iskanja, je na dobri poti.

Pascal pravi, "da sta le dve vrsti ljudi, za katere lahko rečemo, da so pametni: tisti, ki z vsem srcem služijo Bogu, ker ga poznajo; in tisti, ki ga z vsem srcem iščejo, ker ga še ne poznajo".

Sv. Avguštin je zapisal:

"Ti pa, ker Boga še ne vidiš, z ljubeznijo do bližnjega zaslužiš, da ga vidiš: s tem, da ljubiš bližnjega, izbistriš svoje oko, da boš videl Boga, saj Janez jasno pravi: 'Če namreč ne ljubiš svojega brata, ki ga vidiš, kako moreš ljubiti Boga, ki ga ne vidiš? ... Bog je ljubezen in, kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu ...'

Ko ljubiš bližnjega in skrbiš za bližnjega, si na poti. Kam greš, če ne h Gospodu Bogu, k njemu, ki ga moramo ljubiti z vsem srcem, z vso dušo, z vsem mišljenjem?"

Človek, ki nikakor ne more priti do Boga, naj moli: "Gospod, če si, daj, da te spoznam in vzljubim."

Duhovnik je srečal na polju kmeta, ki je kljub sončni pripeki nosil klobuk v roki. Duhovnik ga je vprašal, zakaj ne da klobuka na glavo. Kmet mu je odgovoril:

"Ko grem mimo zorečega polja, nimam nikoli klobuka na glavi. Človek mora imeti spoštovanje do skrivnostne Božje bližine in Božjega delovanja, ki ga je mogoče tu zaslediti."

Človek Boga ne odkrije, če ima pogled usmerjen v napačno smer. Pripovedujejo, kako je znameniti slikar Leonardo da Vinci (+ 1519), ko je slikal zadnjo večerjo, na vsak način hotel doseči, da bi slika vodila ljudi k Jezusu. Na prvi razstavi zadnje večerje so vsi ljudje občudovali predvsem majhno ladjico, ki jo je mojster naslikal v kotu slike in je zanjo porabil kar tri tedne. Toda ne oziraje se na porabljeni čas in trud je slikar že prvi večer vzel sliko z razstave in ladjico preslikal. Na sliki ni želel imeti ničesar, kar bi odvračalo pozornost od Jezusa.

Biti odprt za Boga pomeni odpoved lastnim predstavam o njem, pomeni pripravljenost, da ga sprejmemo, kakršen je, da sprejmemo njegov način razodevanja. V svoj ozki krog zaprti človek, ki je podoben konju s plašnicami ob očeh, bo Boga težko našel. Prav tako tisti, ki je suženj časa, naglice, hlastanja in veri nenaklonjenega javnega mnenja.

Ovira za sprejem vere je tudi enostranska usmerjenost človeka zgolj v znanost in tehniko. Če človek zanemarja vzgojo volje, srca in vesti, sploh celotne osebnosti, tudi za vero ni sprejemljiv. Naš pristop do stvarnosti je preveč razumarski, pridobitniški. Upoštevati bi bilo treba tudi lastnosti, ki so bolj razvite pri ženski: občudovanje skrivnosti življenja, spoštovanje enkratnosti vsakega bitja, hvaležnost, sprejemljivost za vse, kar je podarjeno.

Drugi vatikanski koncil se zaveda množičnosti pojava ateizma in indiferentnosti za vero danes:

"Tajiti Boga ali religijo ali nič se ne zmeniti zanju – to v primeri s prejšnjimi časi ni več nekaj izjemnega ali kak osamljen primer. Danes namreč takšno ravnanje neredko prikazujejo kot zahtevo znanstvenega napredka ali nekakšnega novega humanizma. Vse to se v več deželah izraža ne samo v modroslovnih teorijah, temveč je na široko prodrlo tudi v slovstvo, v umetnost, v razlaganje humanih znanosti in zgodovine ter celo v državne zakone; in vse to mnoge bega" (CS 7,3).