Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub
občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:
"Morda
priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so
prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena
modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški
naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost
in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.
A da bi se ji
prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna
Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj
Bog moj Bog« - to je govorica vere.
Človek lahko
nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za
svoje.
Dejansko
srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za
človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih
njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so
živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih
približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne
poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo
nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo
srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da
bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj
to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če
bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe;
sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"
Ciril vidi
glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:
"Moja vera
je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni,
če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko
spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi
nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z
Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."
Človek naj se za
začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo
more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo
nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.
Z vajo se naša
volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar
spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa
tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v
njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna
odločitev za Boga ne bo več težka.
An
