2. Cerkveno leto je Kristus

Krščansko bogoslužje je kristocentrično ne le zato, ker v svojem bistvu izvira od Kristusa, ampak še bolj zato, ker je on njegovo središče. V bogoslužju deluje na neviden način on sam, na viden način pa po ljudeh. Vse drugo je z njim povezano, od njega odvisno in od njega dobiva svojo učinkovitost. On je edini veliki duhovnik in edini srednik med Bogom in ljudmi. Po njem se v bogoslužju v Svetem Duhu dvigamo k Očetu. Zaradi Kristusovega sredništva je bogoslužje najvišja oblika češčenja Boga in posvečevanja ljudi. Dalje je izžarevanje Jezusove navzočnosti in dejavnosti, ponavzočevanje in podeljevanje njegovega odrešenja.

Benediktinski opat Ildefons Herwegen (+ 1946), eden od najpomembnejših utemeljiteljev liturgične prenove v Nemčiji, je naglašal: »Cerkveno leto je Kristus!« Kristus je s svojim odrešilnim delom vir in vrhunec vsakega krščanskega praznika. Kakor je Kristus v srcu sveta in krščanske vere, tako je tudi v središču bogoslužja in cerkvenega leta. Že sv. Ambrož je zapisal: »O Kristus, ... najdem te v tvojih zakramentih.«

V liturgičnem letu gre za Kristusa, na katerem se je popolnoma uresničil Očetov odrešenjski načrt. Gre pa tudi in predvsem za nas, da bi se vključili v ta odrešenjski načrt in se upodobili po Kristusu. Papež Pij XII. je v okrožnici Mediator Dei zapisal, da je liturgično leto »sam Kristus, ki vedno živi v svoji Cerkvi.«

Poveličani Kristus je srce cerkvenega leta. Dovolj je, da se spomnimo na nedeljo, ki je »prvi in glavni praznični dan« (B 106), spomin Kristusovega vstajenja, Gospodov dan. Vsaka mašna daritev, brez katere ni nedelje in praznika, je daritev Kristusa in njegove Cerkve. On je glavni darovalec, on je glavni dar; na zakramentalni način se ponavzočuje njegova kalvarijska daritev na križu skupaj z njegovim vstajenjem. Tako ima Kristusova velikonočna skrivnost, še posebej po nedelji in evharistiji, v cerkvenem letu osrednje mesto.

Pri krščanskem praznovanju in zato tudi pri cerkvenem letu gre za odrešenjsko dogajanje, za ponavzočevanje Kristusove skrivnosti. V enem letu praznujemo celotno Kristusovo skrivnost, kakor jo je sam označil: »Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu« (Jn 16,28).

p. Anton

 

1. Zgodovina odrešenja

Bog se je razodeval in podarjal človeštvu v zgodovini. Tako se je odvijal večni odrešenjski Božji načrt, ki ga sv. Pavel imenuje skrivnost. Če hočemo odkriti pomen, zgradbo in notranjo povezanost cerkvenega leta, je treba upoštevati ta odrešenjski Božji načrt in njegovo udejanjanje v človeški zgodovini, ki tako postaja zgodovina odrešenja.

Zgodovina odrešenja se je začela s stvarjenjem, ki je bilo njeno prvo dejanje. Nadaljevala se je v stari zavezi, ki ni bila le priprava na Jezusov prihod, ampak tudi odrešenjsko dogajanje, ki je v kali na zastrt način že vsebovalo Kristusov dogodek. Zgodovina odrešenja je dosegla svoj vrh v Kristusu. On je izvršil delo odrešenja »predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda« (B 5). Naslednja, današnja stopnja zgodovine odrešenja se razteza od Kristusovega vnebohoda do njegovega drugega prihoda in sovpada z obhajanjem cerkvenega leta in bogoslužja v Cerkvi. V bogoslužju Kristus vključuje v svoje odrešenje Cerkev, človeštvo in vse stvarstvo.

Cerkveno leto ali leto Božjih skrivnosti je torej utemeljeno v zgodovini odrešenja, v vrsti dogodkov in besed, po katerih je Bog stopil v človeško zgodovino in v njej neprestano deluje. Še posebej to velja za bogoslužna opravila. Čas je tako zaznamovan z večnostjo.

Osrednji dogodek, skrivnost vseh skrivnosti, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost, je v zgodovini odrešenja, v bogoslužju in cerkvenem letu Jezus Kristus. Vse praznovanje cerkvenega leta in vsi prazniki se nanašajo na Kristusovo odrešenjsko skrivnost, in sicer na celoto ali na posamezen vidik te skrivnosti.

Med Kristusom, Cerkvijo in bogoslužjem je tesna povezanost. Povsod gre za zakrament v širšem pomenu besede, to je za učinkovito znamenje Božjega, milosti. Kristus je zakrament Boga, Cerkev je zakrament Kristusa, bogoslužje je zakrament Cerkve in Kristusa.

Temelj cerkvenega leta je Kristus

Kristus je nekoč apostolom zastavil vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« (Mt 16,15). Tako ga zastavlja vsakemu udeležencu bogoslužnega dogajanja. Gre za vprašanje naše vere v Kristusa. Odgovor na vprašanje, kaj komu pomeni cerkveno leto, je odvisen od odgovora na vprašanje, kaj komu pomeni Kristus. Cerkev namreč »na določene dni v letu obhaja sveti spomin odrešilnega dela svojega Božjega Ženina« (B 102). Obhajanje svetega spomina odrešilnega dela Jezusa Kristusa skozi vse leto je prav cerkveno leto.

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 5. Gospoda prosi za usmiljenje

»Gospod, usmili se. Kristus, usmili se. Gospod, usmili se.« To je ostanek litanij, prastari klic po Božjem usmiljenju, nekakšna pramolitev. Gre za trikratni klic h Kristusu Gospodu. V grščini je za Gospoda beseda 'Kyrios', ki je ime za Boga: »Kyrie eleison!« Ko se obračamo na Kristusa kot Gospoda, ga najprej častimo kot pravega Boga, ki je premagal smrt in prešel v novo življenje. Pred njim kot neskončno svetim Bogom se čutimo majhne in grešne. Ker pa je tudi pravi človek, nam v vsem enak, razen v grehu, z neomajnim zaupanjem prosimo njegovega usmiljenja.

p. Anton

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 4. Priznaj svoje grehe in se jih kesaj

Mašnik zbrano občestvo povabi k splošnemu priznanju grehov in k skupnemu kesanju. Vsemogočnemu Bogu in vsem navzočim priznaš, da si »grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega storil«. Pri besedah 'žal mi je, zelo mi je žal' se trkaš na prsi. S tem dejanjem ponižno priznaš svoje grehe, ki imajo svoj izvor v srcu, se jih kesaš in se jim odpoveš. Z udarci na srce simbolično samega sebe kaznuješ. Tako posnemaš cestninarja v evangeliju, ki je pri molitvi v templju »stal daleč proč in še oči ni hotel povzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv meni grešniku!'» (Lk 18,13).

Če je tvoje priznanje krivde in kesanje iskreno, imaš v sebi tudi odločno voljo, da se boš poboljšal. Tvoje trkanje na prsi je zato tudi klic k doslednejši ljubezni do Boga in do bližnjega.

Daniel Rops je zapisal: »O da bi trikratno trkanje na prsi moje srce pretreslo, mojo dušo, odrevenelo v smrtnem spanju, prebudilo in jo spomnilo njenih dolžnosti!«

Romano Guardini te glede trkanja na prsi takole poučuje: »Ne dotikajmo se obleke narahlo samo s konci prstov, zaprta pest naj bije na prsi. Nemara si že kdaj videl na starih slikah sv. Hieronima, ko kleči v puščavi, kako vihti kamen v roki in se bije na prsi. To je udarec, ne rahlo božanje. Naj udari ob vrata našega notranjega sveta in jih pretrese. Potem čutimo, kaj pomeni. (…) To pomeni torej, če se človek trka na prsi: Prebuja se. Drami svojo notranjost, da začuje Božji klic. Postavi se na stran Boga in kaznuje samega sebe. Spoznanje torej je to, kesanje in spreobrnjenje.«

Ko prosiš »sveto Devico Marijo, vse angele in svetnike« in vse navzoče, naj prosijo zate Boga, nebeškega Očeta, priznavaš, da je pri mašni daritvi s teboj in z vsemi navzočimi povezana vsa nebeška Cerkev. Posebno mesto gre pri tem Devici Mariji, ki je bila navzoča že na Kalvariji. Bodi pri sveti maši skupaj z njo in pod njenih vodstvom.

Daniel Rops pravi: »Čistost presvete Device, kri mučencev in svetla potrpežljivost svetnikov, te so postale moje rešiteljice. Skrivnostno me rešuje zasluženje drugih, zakaj skrivnostno je občestvo svetnikov.«

Mašnik v obliki prošnje k Bogu moli nezakramentalno odvezo: »Usmili se nas, vsemogočni Bog, odpusti nam naše grehe in nas privedi v večno življenje.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 3. Prisluhni uvodu v mašno daritev

Duhovnik ali drug primeren pomočnik lahko vernike čisto kratko uvede v mašno daritev tistega dneva. Pred besednim bogoslužjem lahko čisto kratko uvede vse navzoče v to bogoslužje, pred hvalospevom pa v evharistično molitev. Pred odslovitvijo sme tako skleniti evharistično opravilo.

V izrednem pastirskem pismu 9. februarja 2003 so naši škofje zapisali: »Namen različnih uvodov pri sveti maši je, da nas v sveto opravilo ali njegov del čim bolje uvedejo. V vsakem primeru morajo biti uvodi kratki in jedrnati. Ti uvodi niso dodatne pridige, ampak le kratke spodbude za globlje doživljanje svete maše.«

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 2. Mašnikov pozdrav te poveže z navzočimi

Pri vsakem srečanju se ljudje med seboj pozdravijo ali jih pozdravi voditelj. To jih poveže med seboj. Isto velja za evharistični zbor vernikov. Mašnik v pozdrav razprostre roke, kakor da bi hotel vse navzoče objeti in jih vključiti v Kristusovo daritev. Pri tem uporabi enega od treh možnih svetopisemskih pozdravov: »Gospod z vami.« »Milost našega Gospoda Jezusa Kristusa, ljubezen Boga Očeta in občestvo Svetega Duha z vami vsemi.« »Milost in mir Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi.« Vsi navzoči na pozdrav odgovorijo: »In s tvojim duhom.« Duhovnik lahko uporabi tudi pozdrav: »Hvaljen Jezus.« Ljudje odgovorijo: »Vekomaj. Amen.«

Pozdrav »Gospod z vami« imamo tudi pred evangelijem, pred evharistično molitvijo in pred mašnikovim blagoslovom na koncu mašne daritve.

Mašnikov pozdrav je mnogo več kakor vljudnostna kretnja. Duhovnik zastopa Kristusa. Njegov pozdrav navzoče poveže s Kristusom in z vso Sveto Trojico. Obenem oznanja, da je Gospod navzoč, navzoča celo vsa Sveta Trojica. Pozdrav ustvarja ozračje spontanosti, neposrednosti in občestvenosti.

BESEDA O BOGOSLUŽJU - MAŠNA DARITEV - 1. Z znamenjem križa se pridruži mašniku

Mašnik gre k sedežu in začne mašno daritev z znamenjem križa. Skupaj z njim se pokrižajo vsi navzoči. Kakor si se pokrižal, ko si stopil v cerkev, se pokrižaš tudi zdaj. V krščanstvu mnoga dejanja pričnemo z znamenjem križa, zato je prav, da tudi najpomembnejše in najsvetejše opravilo tako začnemo. Z znamenjem križa se povežemo z Jezusom na križu, saj se bo njegova kalvarijska daritev na zakramentalni način obnovila na oltarju, ki je pred nami. Na nek način se potopimo v Sveto Trojico, saj je prav pri mašni daritvi na poseben način navzoča in dejavna.

Daniel Rops prosi Gospoda, naj mu pomaga, da se bo lepo pokrižal: »Gospod, naj to kretnjo svoje roke, ki sem je tako navajen, da jo le premnogokrat delam malomarno, sedaj izvršim, kakor bi jo delal prvikrat, s polnim razumevanjem njenega smisla in tudi z veseljem, da sem odkril njen pomen. Moj križ naj mi na pragu te maše, tvoje daritve, predoči križ, ki me je odrešil. Naj moje življenje združi s tvojim človeškim življenjem in moje trpljenje s tistim, ki si ga ti izvolil, ter mojo smrt, ki pride nekoč in jo že zdaj s strahom pričakujem, s tvojo daritveno smrtjo, ki si jo sprejel in dopolnil iz ljubezni.«

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja ter drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. oktobra in 26. novembra.

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

Fatimski shod v baziliki v Stični bo letos še v petek, 13. oktobra ob 18.30. Vodil ga bo g. nadškof Marijan Turnšek.

Srečanje udeležencev duhovnih vaj v Assisiju letos avgusta bo v samostanu Stična v petek, 13. oktobra 2023 s pričetkom ob 16. uri. Ob 18.30 uri bo nadaljevanje z molitvenim shodom v baziliki.

 

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način

se začne v naši baziliki v soboto, 7. oktobra, ob 18h.

Nato bo: 4. novembra, 2. decembra, 6. januarja 2024 in 3. februarja 2024, vedno ob 18.00.

Spored: možnost spovedi, sv. maša,

češčenje Najsvetejšega, rožni venec z razlago,

litanije Matere Božje, obnovitev posvetitve,

blagoslov z Najsvetejšim.

 

Bazilika Žalostne Matere Božje v Stični 1.

Basilica minor (manjša bazilika) je poleg basilica maior (večja bazilika) vse od 18. stoletja poseben častni naslov, ki ga more papež podeliti kaki pomembni cerkvi.

V Sloveniji imamo sedem manjših bazilik:

bazilika Matere usmiljenja v Mariboru (1906)

bazilika na Sveti Gori pri Gorici (1906)

bazilika lurške Matere Božje v Brestanici (1929)

bazilika Žalostne Matere Božje v Stični (1936)

bazilika obiskanja Device Marije v Petrovčah (1984)

bazilika Marije Pomagaj na Brezjah (1988)

bazilika Marije Zavetnice s plaščem na Ptujski Gori (2009). 

Marijanskost slovenske vernosti

Kaj imajo skupnega sedmere bazilike na Slovenskem? Vse so posvečene Mariji! Tudi v tem se kaže pomembna vloga marijanskih romarskih središč v zgodovini našega naroda. Po pravici pa smemo omeniti še dve svetišči: Gospo Sveto na Koroškem in Svete Višarje na stičišču treh narodov.

Zibel slovenske državnosti in krščanstva je tekla na Gosposvetskem polju na Koroškem. Na Krnskem gradu je od 7. do 9. stoletja prestoloval karantanski knez, pri bližnji Gospe Sveti pa je misijonar sv. Modest okoli leta 760 pozidal cerkev Matere Božje in si jo izbral za svoj škofovski sedež. To Marijino svetišče je zgodovinskega pomena za slovenski narod.

Marijina božja pot na Svetih Višarjah v Kanalski dolini, katere nastanek sega v leto 1360, je bila nekdaj med Slovenci zelo priljubljena. V zadnjih desetletjih se tu srečujejo Slovenci treh domovin, tj. iz matične domovine, zamejstva in izseljenstva, in verniki treh dežel, tj. Furlanije, avstrijske Koroške in Slovenije. Po besedah Božjega služabnika mučenca Lamberta Ehrlicha je tu edina meja, ki ne ločuje, ampak povezuje.

Povezuje nas Božja mati Marija! Slovenci častimo Božjo mater Marijo zlasti v številnih marijanskih romarskih svetiščih. To so živi spomeniki našega krščanskega življenja in trdni braniki naše samostojnosti. Človeka, ki potuje po Sloveniji, prevzame nešteto cerkva, posejanih po dolinah in gričih našega raja pod Triglavom. Sv. Janez Pavel II. pomenljivo pravi, da romarski kraji sestavljajo »zemljepis vere«. V Sloveniji imamo skoraj 400 Mariji posvečenih cerkva, od tega 40 romarskih. Edinstveni biser je Marijina cerkev na Blejskem otoku!

 

Cerkev – hiša Božja in vrata nebeška

»Razveselil sem se, ko so mi rekli: 'V Gospodovo hišo pojdemo'» (Ps 121,1). Gospodova hiša je hiša molitve, kjer se krščansko ljudstvo zbira k molitvi in obhajanju zakramentov. Cerkve so posvečeni prostori, ki so izvzeti iz vsakdanje dejavnosti. Svetišče je izbran kraj in odlično znamenje svete Cerkve, Kristusove neveste. Lepota in sijaj svetišča ponazarjata vzvišenost bogoslužnega dogajanja, kakor se glasi molitev ob posvetitvi cerkve:

»V njej te bodo verniki pobožno častili, poučeval jih boš s svojo besedo in hranil z zakramenti… Dobri Oče, tukaj naj voda Božje milosti izmiva grehe ljudi, da se bodo tvoji otroci, odmrli grehu, prerajali za nebeško življenje. Tukaj naj tvoji verniki ob oltarni mizi obhajajo spominski obred velike noči in se nasičujejo s Kristusovo besedo in njegovim Telesom. Tukaj naj odmeva prijetna hvalna daritev; angelskemu petju naj se pridružijo človeški glasovi in naj se za rešitev sveta dviga nenehna molitev. Tukaj naj ubogi dobivajo usmiljenje, stiskani prihajajo do prave svobode in vsi ljudje prejemajo dostojanstvo tvojih otrok, dokler veseli ne dospejo do onega Jeruzalema, ki je zgoraj«.

 

Pomembnost in odličnost bazilik

Kar velja za vse bogoslužne zgradbe, je še mogočneje poudarjeno pri bazilikah, stolnicah in božjepotnih svetiščih.

Bazilika prvotno pomeni »kraljeva hiša«. V Rimu je pet patriarhalnih bazilik, ki se od začetka 18. stol. imenujejo tudi basilicae maiores: sv. Janeza v Lateranu, sv. Petra v Vatikanu, sv. Marije Velike, sv. Pavla in sv. Lovrenca. Zunaj mesta Rima sta samo dve cerkvi dobili naziv »velike bazilike«, in sicer v Assisiju: leta 1754 cerkev sv. Frančiška in 1909 cerkev sv. Marije Angelske.

Basilicae minores (manjše bazilike). Nekatere posebne pravice (privilegije) patriarhalnih bazilik so od 16. stol podeljevali v Rimu in nato od 18. stol. vedno bolj obsežno tudi po vsem svetu. Tem cerkvam so dali naslov basilicae minores (manjše bazilike) in jih odlikovali s podobno častjo kakor patriarhalne (insignie collegiate = collegiate decoratae ad instar patriarchalium). Decembra 2020 je imelo ta naslov 1876 cerkva.

Odlok kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov leta 1968 (dopolnjen 1975) je opredelil namen podelitve naslova basilica minor: »Okrepiti povezanost posameznih cerkva z rimskim škofom. Hkrati poudariti pomen te cerkve za tisto pokrajino.« Ista kongregacija je 9. novembra 1989, na praznik posvetitve lateranske bazilike, izdala nov odlok »Domus ecclesiae«, ki določa norme za podelitev naslova basilica minor.

Razlogi za imenovanje so starodavnost, zgodovinski pomen kake cerkve, njena arhitekturna in umetniška vrednost ter zlasti da je pomembno versko središče. V zadnjem primeru gre večinoma za romarske cerkve z milostno podobo, ki jo verniki goreče častijo. V izbrani cerkvi morajo še skrbneje obhajati bogoslužje, razlagati Božjo besedo in spovedovati.

Verniki morejo v baziliki prejeti popolni odpustek, če pobožno sodelujejo pri sveti maši ali kaki pobožnosti oz. vsaj zmolijo očenaš in vero ter izpolnijo običajne pogoje: opravijo zakramentalno spoved, prejmejo sveto obhajilo in molijo po namenu svetega očeta. Popolni odpustek morejo prejeti na te dneve:

na obletnico posvetitve bazilike; na dan bogoslužnega obhajanja zavetnika svetišča; na slovesni praznik apostolov sv. Petra in Pavla (29. junija); na obletnico razglasitve bazilike; enkrat letno na dan, ki ga določi krajevni škof; enkrat letno na dan, ki ga izbere vsak vernik sam (Domus ecclesiae, št. 17).

 

Posebne pravice

Bazilika je svetišče, v katerem se po Marijini priprošnji ponovno posvetimo troedinemu Bogu in se tesneje povežemo z vesoljno Cerkvijo. Omenjeni odlok pravi: »Med cerkvami v škofiji gre prvo mesto in največje dostojanstvo stolnici ... Sledijo župnijske cerkve … Poleg tega so svetišča, kamor romajo verniki škofije in drugih krajevnih Cerkva. Med temi so nekatere obdarovane s posebnim pomenom za liturgično in dušnopastirsko življenje, ki jih papež lahko odlikuje z naslovom 'basilica minor'. To izraža posebno povezanost z rimsko Cerkvijo in papežem« (Domus ecclesiae, št. 3 in 4).

V bazilikah naj bo slovesnejše obhajanje bogoslužja, redno oznanjevanje in spovedovanje. Baziliko lahko vidno označijo takole: »Na bandera, na cerkveno opravo, na žig bazilike lahko upodobijo papeški znak 'prekrižanih ključev'.« (Domus ecclesiae, št. 18).

 

Duhovno zdravilišče

V baziliki je torej mogoče prejeti popolni odpustek. V tej zvezi lahko spomnimo na posebno molitev, ki jo izgovori papež, ko z blagoslovom »urbi et orbi« (mestu in svetu) podeli odpustek: »Veselje v miru, poboljšanje življenja, čas za resnično pokoro, milost in tolažbo Svetega Duha, stanovitnost v dobrih delih naj vam podeli vsemogočni in usmiljeni Gospod.« Kakšni duhovni sadovi!

Anton Štrukelj