2. Cerkveno leto je Kristus

Krščansko bogoslužje je kristocentrično ne le zato, ker v svojem bistvu izvira od Kristusa, ampak še bolj zato, ker je on njegovo središče. V bogoslužju deluje na neviden način on sam, na viden način pa po ljudeh. Vse drugo je z njim povezano, od njega odvisno in od njega dobiva svojo učinkovitost. On je edini veliki duhovnik in edini srednik med Bogom in ljudmi. Po njem se v bogoslužju v Svetem Duhu dvigamo k Očetu. Zaradi Kristusovega sredništva je bogoslužje najvišja oblika češčenja Boga in posvečevanja ljudi. Dalje je izžarevanje Jezusove navzočnosti in dejavnosti, ponavzočevanje in podeljevanje njegovega odrešenja.

Benediktinski opat Ildefons Herwegen (+ 1946), eden od najpomembnejših utemeljiteljev liturgične prenove v Nemčiji, je naglašal: »Cerkveno leto je Kristus!« Kristus je s svojim odrešilnim delom vir in vrhunec vsakega krščanskega praznika. Kakor je Kristus v srcu sveta in krščanske vere, tako je tudi v središču bogoslužja in cerkvenega leta. Že sv. Ambrož je zapisal: »O Kristus, ... najdem te v tvojih zakramentih.«

V liturgičnem letu gre za Kristusa, na katerem se je popolnoma uresničil Očetov odrešenjski načrt. Gre pa tudi in predvsem za nas, da bi se vključili v ta odrešenjski načrt in se upodobili po Kristusu. Papež Pij XII. je v okrožnici Mediator Dei zapisal, da je liturgično leto »sam Kristus, ki vedno živi v svoji Cerkvi.«

Poveličani Kristus je srce cerkvenega leta. Dovolj je, da se spomnimo na nedeljo, ki je »prvi in glavni praznični dan« (B 106), spomin Kristusovega vstajenja, Gospodov dan. Vsaka mašna daritev, brez katere ni nedelje in praznika, je daritev Kristusa in njegove Cerkve. On je glavni darovalec, on je glavni dar; na zakramentalni način se ponavzočuje njegova kalvarijska daritev na križu skupaj z njegovim vstajenjem. Tako ima Kristusova velikonočna skrivnost, še posebej po nedelji in evharistiji, v cerkvenem letu osrednje mesto.

Pri krščanskem praznovanju in zato tudi pri cerkvenem letu gre za odrešenjsko dogajanje, za ponavzočevanje Kristusove skrivnosti. V enem letu praznujemo celotno Kristusovo skrivnost, kakor jo je sam označil: »Izšel sem od Očeta in prišel na svet, spet zapuščam svet in grem k Očetu« (Jn 16,28).

p. Anton