Misli sv. Bernarda (Iz Govorov o Visoki pesmi) Ponižnost in napredovanje v svetosti

Kdor se želi povzpeti više, mora o sebi skromno misliti, da ne bi tedaj, ko se povišuje nad sebe, padel nižje od sebe, če ni sam v sebi utrjen s pravo ponižnostjo. Ker se največje reči dosežejo samo s ponižnostjo, se mora tisti, ki hoče napredovati, najprej ponižati in si zagotoviti zasluženje ponižnosti.

Če torej vidite, da vas ponižujejo, imejte to kot dobro znamenje, da se vam bliža milost. Kakor se srce povišuje pred padcem, tako se ponižuje pred povišanjem. V Svetem pismu beremo oboje, da se namreč Gospod prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ali ni Bog poskrbel, da je bil njegov služabnik Job najprej v mnogih ostrih preizkušnjah ponižan, da bi tako pripravil pot blagoslovu, saj je po sijajnem zmagoslavju menil, da mora takšno in tako preskušano potrpežljivost poplačati z obilnim blagoslovom? (34,1).

Gotovo je redka in velika krepost, če kdo izvršuje velika dela, pa se nima za tako velikega, in če ne vidi svoje svetosti, ki jo vsi vidijo. Po moji sodbi je najvišja krepost, če je kdo vreden občudovanja, sam pa se ima za ničvrednega. Zares zvest služabnik je tisti, ki si nič ne prisvaja velike slave svojega Gospoda, ki ne izhaja iz njega, a prihaja po njem … Tedaj bo po Gospodovem naročilu njegova luč svetila pred ljudmi, da ne bodo hvalili njega, ampak njegovega Očeta, ki je v nebesih (prim. Mt 5,16).

Tako bo posnemal Pavla in druge oznanjevalce, ki niso oznanjali sebe, in ne bo iskal svoje koristi, ampak to, kar je Jezusa Kristusa (prim. Flp 2,21) (13,3).

Če vidim pri svetnikih kaj takega, kar je vredno hvale ali občudovanja in pregledujem to ob jasni luči resnice, spoznam, da je treba častiti in občudovati pravzaprav nekoga drugega, ki to zasluži: Zato hvalim Boga v njegovih svetih, pa naj bo Elizej ali veliki Elija (13,6).