Za molitev je zelo pomembno, da smo v edinosti z vsemi. Medsebojno odpuščanje vodi do takšne edinosti. Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, je med nami Jezus, ki je srednik naše molitve pri Očetu. Če prosi Jezus, ga bo nebeški Oče gotovo uslišal.
Apostol Janez piše o pomenu medsebojne ljubezni za dobro molitev:
»Boga ni nikoli nihče videl. Če drug drugega ljubimo, živi Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna ... Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,12.16). »Kdor se drži njegovih zapovedi, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 3,24).
Bog se razodeva tistemu, ki ga ljubi: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi; kdor pa me ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21).
Sv. Pavel pri tem upošteva vidik različnega sodelovanja, ki bogati skupno molitev: »Kadar se shajate, vsak nekaj prispeva: ta pesem, oni nauk, eden razodetje, drugi dar jezika, tretji razlaganje. Vse pa naj bo v spodbudo« (1 Kor 14,26).
Skupna molitev je predvsem po družinah, redovniških in drugih skupnostih, molitvenih skupinah in po cerkvah. Redovnica piše:
»Lepo je, ko molimo skupaj s sestrami. Lepo je, ko druga drugi pripovedujemo Božjo besedo in se stavki prepletajo v čudovit mozaik Božje ljubezni do človeka, v veletok zgodovine odrešenja.
Lepo je, ko ob večerih skupaj molimo z vso Cerkvijo in polagamo pred Gospoda naše prošnje za svet. Prinašamo vse trenutke dneva, vse ljudi, s katerimi smo se srečale, vse stiske, ki smo jih videle, o njih slišale ali brale, vse muke človeštva, ki še trpi v porodnih bolečinah. Takrat, ko vse izročimo Gospodu, se v nas naseli mir v zaupanju; karkoli prosimo Očeta v Kristusovem imenu, se bo zgodilo. Verujemo, da Božji Duh sam vpije v nas in prosi z neizrekljivimi vzdihi tisto, česar same ne znamo prav prositi.«
Večina molitev je v množini. Molimo kot skupnost, Božje ljudstvo, Kristusovo telo, Cerkev. S tem seveda ni rečeno, da ne smemo moliti tudi zase, za svoje potrebe, moliti v ednini, čeprav molimo skupaj. Takšna molitev ima bolj oseben, prisrčen značaj. Če je prava, je vedno odprta za sočloveka, je povezana s Cerkvijo, je cerkvena. Čeprav jo opravljamo posamezno, vključuje edinost z brati in sestrami ter dobiva svojo učinkovitost od Cerkve in Kristusa samega, ki živi v Cerkvi kot njena glava. Nobena prava molitev, ki jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna, saj smo vedno člani Cerkve.
Druga redovnica izpoveduje: »Ko sestre molimo psalme, skupaj premišljujemo ali molimo rožni venec, me to ne povezuje le z Bogom, temveč tudi s skupnostjo, z našo redovno provinco, Cerkvijo na Slovenskem, vesoljno Cerkvijo. Včasih, ko sem pri molitvi raztresena, pomislim, da mogoče prav zdaj toliko svetih kristjanov po svetu z vso gorečnostjo slavi Boga – in postane me sram moje malomarnosti. Če zmorejo ti in oni, zakaj ne bi tudi jaz?«
Skupne molitve so lahko liturgične ali ne. Liturgične so le tiste, ki jih kot takšne zaradi njihove posebne narave določi Cerkev. Različne litanije in rožni venec niso liturgične molitve, čeprav jih molimo v cerkvi in jih Cerkev zelo ceni.
Velik pomen imajo molitvene skupine. Študentka piše: »Bili smo skupina mladih, veselih, odprtih ljudi; polni načrtov, duha, poleta, ljubezni. Vse je prekipevalo v nas. In naša skupna molitev – nekaj čudovitega! Poglabljala nas je, bogatila, dvigala. Ne znam povedati, koliko so mi pomenili ti dnevi. Njihov sleherni trenutek je bil tako bogat, da se mi je včasih zdelo, da ni resničen, da ni mogoče doživeti tako resnične notranje sreče.
Skupina je bila zame velik Božji blagoslov. Moja molitev je tako počasi dozorevala in še dozoreva. Vem, da danes brez nje ne bi mogla več živeti, saj mi pomeni vse tisto, kar je za živo bitje hrana, voda, zrak, svetloba, toplota, dihanje in še mnogo več. Iz molitve črpam moč za vsakdanje življenje; daje mi mir, varnost, sproščenost, gotovost.«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar