Vdano prenašajte trpljenje
Drugo prikazanje angela je bilo ob vodnjaku na vrtu
Lucijinih staršev, kjer so se na vrhu vodnjaka ravno igrali. Imenovali so ga
Arneiro. O tem prikazanju je Lucija v četrtem Spominu, ob upoštevanju drugega, povedala:
»Drugo prikazanje je moralo biti sredi poletja, v dneh
najhujše vročine, ko smo pred poldnevom gnali čredo domov, da se odpočije,
preden jo proti večeru spet ženemo past.
Najhujšo vročino smo preživljali v senci dreves ob že
večkrat omenjenem vodnjaku. Kar naenkrat smo pred seboj zagledali istega
angela.
‘Kaj delate?
Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte
usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!’
‘Kako naj se žrtvujemo?’ sem vprašala.
‘Ob vsaki
priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi
ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za
svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske.
Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’
Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor
luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in
kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja
Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.
Zato smo začeli od tega trenutka dalje darovati Bogu
vse, kar nas je bolelo, a takrat še nismo iskali drugih oblik zatajevanja ali pokore,
razen da smo bili več ur sklonjeni do tal in smo ponavljali molitev, ki nas jo
je naučil angel.«
Frančišek, ki je samo videl angela, slišal pa je le
Lucijo, je po nekaj trenutkih po odhodu angela začel pogovor z Lucijo, ki zelo
dobro pokaže notranje razpoloženje vseh treh pastirčkov. Lucija ga je v četrtem
Spominu takole zapisala:
»'Govorila si z angelom, kaj ti je povedal?'
'Nisi slišal?'
'Ne! Videl sem le, da je govoril s teboj. Slišal sem,
kaj si mu ti rekla, toda kaj je on tebi rekel, tega ne vem.'
Ker nadnaravno razpoloženje, v katerem nas je pustil
angel, še ni povsem pojenjalo, sem mu rekla, naj naslednji dan vpraša mene ali
Jacinto.
'Jacinta, pa mi ti povej, kaj je rekel angel.'
'Jutri ti povem. Danes ne morem govoriti.'
Naslednji dan me je vprašal takoj, ko me je zagledal:
'Si spala to noč? Jaz sem vso noč mislil na angela in
na to, kaj je rekel.'
Tedaj sem mu vse povedala, kar je rekel angel pri
prvem in drugem prikazanju, toda zdelo se je, da ni razumel, kaj angelove
besede pomenijo, in je vprašal:
'Kdo je Najvišji? Kaj pomeni: Presveti Srci Jezusa in
Marije bosta prisluhnili vašim prošnjam …?'
In ko je slišal odgovor, se je zamislil, potem pa je
prekinil molk z novim vprašanjem. Toda moj duh še ni bil popolnoma prost vsega
in rekla sem mu, naj počaka do naslednjega dne, ker takrat še nisem mogla
govoriti. Brez nestrpnosti je čakal, toda ni zgubil prve prilike, da je takoj
zastavil nova vprašanja, kar je nagnilo Jacinto, da mu je rekla:
'Glej, o tem ne smemo preveč govoriti!'
Ne vem, kaj smo čutili, kadar smo govorili o angelu.
Jacinta je rekla:
'Ne vem, kaj čutim. Ne morem ne govoriti ne peti in se
ne igrati; nobene moči nimam.'
'Jaz tudi ne,' je odgovoril Frančišek, 'a to ni
pomembno. Angel je lepši kot vse. Mislimo rajši nanj.'«
Žrtev je okop naše molitve
Sestra Lucija razlaga naročilo: »Kaj delate? Molite! Mnogo molite!«:
»Vprašanje: 'Kaj delate?' ni očitek. Je samo klic k
najbolj nujnemu in pomembnemu, se pravi k molitvi, k našemu srečanju z Bogom v
molitvi duha, ki mora biti vsakdanji pogovor duše z Gospodom.«
Vidkinja takole pojasnjuje pomen besed: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z
vami načrte usmiljenja«:
»Bog nima načrtov usmiljenja samo s ponižnimi
pastirčki. Z vsakim od nas ima Bog načrt usmiljenja, milosti, odpuščanja in
ljubezni.«
Pastirčki
so globoko doživljali Božjo ljubezen, ki je kraljica vseh kreposti. Ko je
Lucija opisala drugo angelovo prikazanje, je zapisala, da so se angelove besede
vtisnile v njihova srca kakor luč, ki jim je pomagala, da so mogli razumeti,
kdo je Bog in kako jih ljubi in kako hoče biti ljubljen.
Fatima je z »načrti usmiljenja« tudi odgovor na načrte
uničenja Cerkve in krščanstva, ki so v dvajsetem stoletju z nastopom komunizma
dosegli svoj vrhunec. Zato je fatimsko razodetje med posebnimi razodetji
najbolj vznemirljivo, najpomembnejše in najbolj »politično«. Pri drugem
prikazanju je Devica Marija Luciji povedala, da bo ta načrt usmiljenja povezan
s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in
ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«
Glede angelovega naročila: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!«
vidkinja pravi:
»Žrtev je okop naše molitve. Je moč, ki našo molitev
podpira. Najprej žrtev nas samih, naših neprimernih želja, odpoved grešnim
teženjem, ki izhajajo iz čutnosti, sebičnosti, pretiranega iskanja udobnosti in
iz častihlepnosti. Potem prostovoljno sprejete in prostovoljne žrtve, da bi jih
darovali Gospodu kot ponižen dar ljubezni in hvaležnosti.
Jezusovo in Marijino Srce sta pozorni na to molitev in
žrtve, jih sprejemata in prinašata Očetu kot sad njegovega odrešenjskega dela
za rešitev človeštva. To je tisto, o čemer govori sveti Pavel: dopolnjevati v
nas, kar manjka Kristusovemu trpljenju.
Kristusovemu trpljenju manjka tisto, kar pripada nam
kot udom njegovega skrivnostnega telesa: združiti našo molitev z njegovo in
našo žrtev z žrtvijo Kristusa Odrešenika.«
Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami:
»Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Noben klic ni tako pomemben
kakor ta. Kdor ga presliši, je v nevarnosti večnega pogubljenja. Za
spreobrnjenje gre tam, kjer se človek odvrne od grešnega življenja in začne
novo življenje, ki je skladno z Božjo voljo.
Molitev
pastirčkov ni povezana le s Srci Jezusa in Marije ter seveda z Najvišjim, ampak
tudi z žrtvami. Z njimi dobi molitev mnogo višjo vrednost in učinkovitost. Na
Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel med drugim pojasnil, naj
delajo žrtve »kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov«. Ko žrtvi damo ta namen,
postane zelo učinkovita molitev.
Pravzaprav je zelo veliko, če iz ljubezni darujemo
Bogu vse, kar nas boli. Trpljenje spada med največje probleme človeštva. Kako
bi si ljudje olajšali življenje in kako mnogo bolj bi bili srečni, kot so zdaj,
če bi vse, kar jih boli, darovali Bogu.
Na podlagi angelovih besed in Božjega delovanja so
otroci »doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej
spreobrača grešnike«.
Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega.
Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem
odrešil. Tako mu s svojo skromno ljubeznijo vračamo njegovo neizmerno ljubezen.
Čim večja je ljubezen, tem manjša je teža še tako težkega križa. Naša vera trpljenja
ne odvzame, pač pa ga zelo dobro osmisli. Če vidimo smisel, še tako težak križ
postane znosen.
Fatimski pastirčki so s sprejemanjem trpljenja
reševali ljudi za večnost. Spoznali so, kako nekaj dragocenega so križi, če jih
vdano sprejmemo in darujemo Bogu v zadoščenje za grehe in za spreobrnjenje
grešnikov. Sami so pri tem rastli v svetosti in zoreli za nebesa. Jacinta,
Frančišek in Lucija danes ne bi bili to, kar so, če ne bi šli skozi trdo šolo
trpljenja.
Če gledamo z vidika večnosti, ki je edini pravi
pogled, noben križ ni pretežak. Kadar nam Bog pošlje ali dopusti trpljenje, nam
da tudi dovolj milosti, da ga moremo zveličavno prenašati.
p.
Anton