Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. december 2012

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC

Obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013
Slovenski škofje podpiramo pobudo Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu za temeljito pripravo na obnovitev izročitve Mariji 15. avgusta 2013. Duhovnikom, voditeljem Marijinih romarskih središč in vernikom priporočamo daljno pripravo na 15. avgust z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko, bližnjo pripravo pa s primernim oblikovanjem dveh nedelj pred praznikom (4. in 11. avgusta) ter na sam praznik.

Duhovna priprava se povezuje z letom vere in s 70. obletnico posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Duhovniki se na dekanijskih konferencah dogovorite o načinu obhajanja prvih sobot in o medsebojni pomoči, zlasti glede spovedovanja. Dekani naj dajo na dnevni red decembrske konference tudi točko o zadostilni pobožnosti na prve sobote.

msgr. dr. Anton Stres, predsednik SŠK

(iz SSŠ, št. 12/2012)


sobota, 29. december 2012

Pet pridig za 5 prvih sobot

V prilogi je pet osnutkov nagovorov, če jih potrebuješ za pet prvih sobot.
Če se še nisi odločil, je čas za začetek
do prve sobote v aprilu.
Na Radiu Ognjišče bo prispevek o prvih sobotah
na novega leta dan med 17. in 18. uro.
Če se Ti zdi vredno, oznani vernikom.
Korajža velja!

 p. Anton Nadrah

petek, 28. december 2012

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

»Že veš, domine, kaj se je zgodilo?« je pričel Kvart.

»Da sta Ananija in njegova žena nenadno umrla?«

»Ljudje so vsi prestrašeni!« je pripovedoval Kvart. »Ni jih pa toliko prestrašila smrt obeh zakoncev, pač pa mnogo bolj čudoviti Petrov dar, da je po Svetem Duhu spoznal njune najbolj skrite misli.«

»Povej mi, kaj si dognal! Saj vem, da si že vse poizvedel. Mar ne?«

»Povem ti, česar doslej drugi še ne vedo. Že pred nekaj dnevi sem srečal zdravnika Ben Messa, ki je pravkar prihajal iz Ananijeve hiše. Nepričakovano mi je napovedal: 'Ta dva požeruha bo zadela kap. Oba imata kratek vrat, pojesta pa strašno veliko.' Ben Messa je še pristavil: 'Če bi se ta dvojica kdaj hudo prestrašila, ne bi bil rad v njuni koži, ker jima grozi kap.'«

»Potemtakem misliš, da sta Ananija in Safira umrla od kapi?«

»Ne trdim tega, pač pa, da nista umrla nasilne, ampak naravne, čeprav nagle smrti. Sicer bi se duhovniki ne pomišljali Petra obtožiti dvojnega umora. Tega pa niso storili in ne bodo, ker je preveč prič videlo, kaj in kako je bilo.«

»Tudi Ben Messa bi lahko pričal, kakor si mi pravil.«

»Seveda bi. Ben Messa je pripravljen pričati, da sta bila oba zakonca bolehna. Zdaj pa poslušaj, da boš vse razumel. Brž ko sem slišal, kaj se je zgodilo, in še preden se je razvedelo, sem šel na Ananijev dom k Miholi, služabnici obeh zakoncev, ki je – kakor veš – že prejela krst.«

Moral sem se nasmehniti: »Kaj ti je povedala?«

»Zelo je bila žalostna. Rekla mi je: ‘Pomisli! V tem vidim Božjo kazen!’

‘Zakaj pa?’ sem jo vprašal.

Pa mi je povedala: ‘Znano ti je, da je ciprski levit Jožef Barnaba, kar pomeni sin tolažbe, pred kratkim prodal svojo dediščino in izkupiček prinesel apostolom.’

‘O, Barnaba prav dobro poznam,’ sem ji odgovoril. ‘Častiti mož je, priljubljen Gamalielov učenec in Štefanov prijatelj. Ker je poznal njegove kreposti in modrost, mu je Peter izročil odlično mesto med apostoli. Svojo službo opravlja vzpodbudno in vsem v veliko korist.’

‘Safira pa si je Barnabovo povišanje med apostoli tako razlagala, kakor da bi se bilo to godilo zaradi denarja, ki ga je dal,’ je rekla Mihola.

‘Podla ženska,’ sem menil.

‘Rajši reci: častihlepna!’ me je zavrnila Mihola. ‘Safira je bila strašno častihlepna in si je želela, da bi njen Ananija dobil pri apostolih kako visoko službo. Sama sem jo slišala, ko je dopovedovala možu: Poslušaj me, Ananija! Če prodava svoje posestvo in nekaj izkupička položiva Petru k nogam, boš videl, da te bo postavil še više kot Barnabo. Imeniten postaneš. Nekaj izkupička pa bova shranila, da ne bova jedla za skupno mizo – z berači. Ananija ji je odgovoril: Poglej, žena! Še zdaleč nisem tako sposoben kot Barnaba, in da ti po pravici povem, tudi ne verjamem, da bi mi Peter za denar dal kakšno ugledno službo. Saj sama veš, kaj je odgovoril Simonu Magu, ko mu je ta ponujal denar, če bi nanj priklical Svetega Duha? Tisto je pa nekaj drugega! ga je zavrnila Safira. Nama gre za službo! Saj tudi naši duhovniki dajejo denar Ponciju Pilatu, da dobijo službo velikega duhovnika. – Tedaj pa svoje posestvo kar brž prodajva, je menil stari farizej. Nič ne skrbi, mu je odvrnila žena, ker sem ga že prodala. Tukaj sta dve mošnji srebrnikov, ki ju boš nesel Petru. Tukaj je pa še mošnja zlatnikov, ki jo skrijeva v omari pod staro šaro. Živa duša je ne bo videla in nihče ne bo nič vedel. Vpričo Petra bova živela kot prostovoljna ubožca, zvečer pa, da ne bo nihče vedel, bova večerjala kot navadno. Ananija je občudoval bistrost svoje žene, ki je vse že vnaprej preračunala.'

‘Kakšna hinavščina!’ sem ji rekel.

‘Počakaj, da končam,’ je menila Mihola. ‘Potem več dni nisem slišala, da bi o tem govorila. A nekega večera vidim naslonjač, ki naj bi predstavljal Petra. Ananija je na rami prinesel dve mošnji in se delal, kakor da bi bili prav težki. Položil ju je pred stol in rekel: Peter, tebi kot Kristusovemu namestniku izročam ves izkupiček najinega posestva. Midva z ženo hočeva živeti v uboštvu, da se bova bolj ravnala po Učenikovem nasvetu ...’ Zdaj mu je rekla Safira: ‘Lahko si misliš, kako bo zijal Peter, ko bo ob svojih nogah zagledal farizeja tvoje veljave – z dvema mošnjama denarja! Takoj te bo dvignil od tal, ti dal poljub miru ter vprašal po meni. Povej mu, da bom kmalu pokleknila predenj, da se kot ubožna posvetim ubožcem. A jaz ga bom pustila čakati. Ko pa bom prišla, oblečena v revno obleko, bom pokleknila apostolu k nogam in mu poljubila rob njegovega oblačila. Peter me bo dvignil, jaz pa se bom ponižno pridružila drugim ženam, ki se zanimajo za ubožce. Potem pa, moj stari, boš videl, kako naglo boš sedel med apostoli, kakor zdaj sedi Barnaba! In tvojo ženo bodo imeli za svetnico med vsemi člani tega občestva!’«

»Sta res tako storila?« sem bil radoveden.

»Mihola mi je še tole povedala: ‘Danes je Ananija_ odšel z onima mošnjama, Safira pa je tudi nekam tekla, a ne vem, kam. Videla sem ga, da je stari skopuh res stopil pred Petra in ponovil vso burko, ki si jo je izmislila Safira. Vrgel se je na tla in mošnji položil apostolu k nogam. Ta pa je farizeja strogo pogledal, ni ga dvignil, ni mu dal poljuba miru, ampak mu je rekel: Ananija, zakaj je satan napolnil tvoje srce, da si lagal Svetemu Duhu in si pridržal del izkupička od zemljišča? Če ga ne bi prodal, ali ne bi imetje ostalo tvoje? In ko si ga prodal, ali ti ni bil denar na voljo? Zakaj si v srcu sklenil takšno dejanje? Zakaj si lagal, da je v teh dveh mošnjah ves izkupiček? Z visoko dvignjeno desnico je Peter končal: Ne ljudem, temveč Bogu si lagal!’

‘Kaj pa Ananija?' sem vprašal Miholo.

‘Kaj naj bi nesrečnež storil, ko je videl, da je razkrinkan? Tresoč se je vstal, se opotekel, kakor bi bil pijan, se zgrudil na tla, in skozi nos mu je bruhnila kri. Bil je mrtev.’

‘Ali je kdo potrdil njegovo smrt?’

‘Seveda!’ mi je odgovorila Mihola. ‘Ben Messa je povedal, da ga je zadela kap. Poklicali so pogrebce, ki so vzeli truplo nesrečnega farizeja in ga odnesli pokopat.’

‘Kaj pa Safira?’ sem vprašal Miholo.

‘Tekla sem ponjo domov, a je ni bilo doma. Cele tri ure sem jo iskala vsepovsod, a je nisem našla. Potem sem se vrnila v Petrovo hišo gledat, če se je medtem zgodilo kaj novega. Prav takrat je pred Petra pokleknila revno oblečena ženska in poljubljala rob njegove tunike. Bila je Safira. Tam sta še ležali obe mošnji – nedotaknjeni. Peter jo je ogovoril: Safira, povej mi, ali sta res za toliko prodala zemljišče? in je s prstom pokazal obe mošnji. Ona se je nasmehnila, pogledala Petru v oči in mu zatrdila: Da, za toliko. Za ti dve mošnji, ne za več, ne za manj, sva ga prodala in zdaj izkupiček polagava tebi k nogam! Peter pa je nagubančil čelo in dejal: Zakaj sta se ti in mož domenila, da preskusita Gospodovega Duha? Glej – in je pokazal k vratom – koraki teh, ki so pokopali tvojega moža, so že pri vratih! Tudi tebe bodo odnesli. Safira se je ozrla in z grozo v očeh zagledala pogrebce. Nesrečnica se je zgrudila pred Petrom in izdihnila. In pogrebci so jo odnesli.’

To je torej vsa ta zgodba, domine, kakor mi jo je povedala Mihola,« je končal Kvart. »Ali želiš še kaj pojasnila? Povedal sem, kakor so mi drugi povedali.«

Zaradi te dvojne smrti so se mnogi verniki, med njimi marsikateri, ki je prodal svoje imetje in ga izročil apostolom bržkone v želji, da bi ga bolj spoštovali in cenili, zelo prestrašili. Vso Cerkev je bolj kot nenadna smrt obeh zakoncev pretreslo z grozo, da je ta žalostni dogodek odkril in dokazal resnico, da Sveti Duh razsvetljuje in vodi Petra in njegove tovariše, katerih nihče ne more goljufati, ne da bi prejel zasluženo kazen.

Bog nas kliče (21) Bog pogosto kliče v duhovniški ali redovniški stan po ljudeh

Bog redno kliče vsaj na neki način po ljudeh, kakor je Andrej pripeljal k Jezusu svojega brata Simona. Drugačni poklici so bolj izjema. V novi zavezi je Jezus naravnost vabil k hoji za seboj. Večinoma so se temu njegovemu vabilu učenci brez obotavljanja odzvali. Izjema je bil bogati mladenič. Jezus je videl v srce, zato je bil njegov položaj drugačen, kakor je naš.

Kristus je zdaj poveličan in na neviden način deluje po Svetem Duhu v človekovi duši. Na viden način pa deluje po ljudeh, posebej po duhovnikih. Vendar bo duhovnik redkokdaj kar naravnost rekel fantu: »Postani duhovnik!« ali dekletu: »Pojdi v samostan!« Tiste, za katere iz posebnih znamenj utemeljeno sklepa, da jih Bog kliče, bo na primeren način povabil. Pri tem mora spoštovati fantovo in dekletovo svobodo, njuno pravico do osebne, prostovoljne odločitve. Duhovnik in drugi vzgojitelji bodo mlade seznanili z duhovnim poklicem. Ne gre za to, da bi vzgojitelj koga pregovoril, ampak hoče mlademu človeku pomagati, da bo Jezusov klic spoznal in mu sledil.

Vzgojitelj in sploh tisti, ki vabi, mora biti v tesni povezanosti s Kristusom. Zavedati se mora, da je le njegov posrednik, zato bo ravnal modro in odgovorno. Zbujanje duhovnih poklicev je gotovo duhovnikova naloga. Po nauku 2. vatikanskega koncila spada ta dolžnost »k samemu duhovniškemu poslanstvu« (D 11). Kot župnik bo tudi skrbel, da bo župnijska skupnost imela dovolj čuta za duhovne poklice. Župnijska skupnost »je prvenstveni animacijski center vseh poklicev« (CD 18,57). Še zlasti je pomemben duhovnikov zgled, ki v stiku z mladimi najbolj vpliva na zbuditev duhovnega poklica. Zgleden duhovnik je za mladega človeka živo učlovečenje krščanskega ideala, ki ga hoče posnemati. Gospod pogosto kliče po duhovnikovem in redovnikovem zgledu. Lep primer je pričevanje nekega malosemeniščnika:

»Odprtost, veselost in pobožnost domačega župnika … me je že od otroških let navduševala. Njegova prijaznost in toliko drobnih pozornosti ob različnih priložnostih so me resnično osvajale. Pritegoval me je tudi nauk, ki ga je oznanjal. Že zgodaj se mi je vtisnilo v zavest, da je za človeka nekaj najlepšega, če drugim in sebi približuje sporočilo evangelija: da bi se ljudje ljubili med seboj, da bi drug drugemu ne delali krivice, da bi si med seboj odpuščali.«

Papež Janez Pavel II. je na svetovni molitveni dan za duhovne poklice leto za letom v posebnem pismu prisrčno vabil mlade. Njegov neutrudni apostolski zgled, kljub letom poln mladostne svežine in navdušenosti za Kristusa, je dajal njegovim besedam posebno težo. Za 21. svetovni molitveni dan leta 1984 je povabil mlade po vsem svetu:

»Končno se obračam na vas, še predvsem na vas, dragi fantje in dekleta, mladi in tudi ne več tako mladi, ki prav sedaj izbirate svoj poklic. Rad bi se srečal z vami posamič, da bi vas poklical po imenu in vam govoril iz srca v srce o stvareh, ki so skrajno pomembne ne samo za vas, pač pa za celotno človeštvo.

Rad bi vprašal vsakega izmed vas: Kaj boš naredil iz svojega življenja? Kakšni so tvoji načrti? Ali si kdaj pomislil, da bi dal svoje življenje v celoti za Kristusa? Ali misliš, da more biti kaj večjega, kakor prinašati Kristusa ljudem in ljudi Kristusu? …

Mnogi izmed vas ste poklicani, da postanete Jezusovi duhovniki; spet drugi so poklicani, da se darujejo s povsem posvečenim življenjem čistosti, uboštva in pokorščine; mnogi pa za misijonarje po vseh celinah. Mnogo deklet je poklicanih, da darujejo svojo ljubezen izključno Jezusu, edinemu Ženinu njihovega življenja. Vsako Kristusovo povabilo je edinstvena in neponovljiva zgodba.

Kakšen bo vaš odgovor? Morda vam manjka poguma za odgovor? Se čutite same? Vprašujete se, ali se je mogoče popolnoma in za vse življenje vezati na hojo za Kristusom.

Če vas on kliče in priteguje k sebi, bodite prepričani, da vas ne bo zapustil. Mnogokrat beremo v evangeliju: ,Ne bojte se!' (Mt 14,27; Mr 6,50); ,Ne bom vas zapustil sirot' (Jn 14,18). S tem hoče povedati, da pozna vaše težave in da daje poklicanim moči in poguma, da jih premagajo. Jezus je v našem življenju vse. Zato se mu zaupajte.«

p. Anton

torek, 25. december 2012

Božič

 
V ljubezni iztegnila

je sveta Mati roki,

rojeno Dete Božje

toplo v objem sprejela.



Razširilo ročice

je drobno Božje Dete,

usmiljeno objelo

uboge grešne duše.



Še vedno širijo se

dobrotne Božje roke,

še Rešenik odpušča,

v objem še vedno kliče.

Silva Mizerit

Molitev za kanonizacijo blaženih fatimskih pastirčkov Frančiška in Jacinte Marto

Fatimska pastirčka Frančišek Marto (11. 6. 1908 – 4. 4. 1919) in Jacinta Marto (11. 3. 1910 – 20. 2. 1920) sta se rodila v vasici Aljustrel v župniji Fatima.

Skupaj s sestrično Lucijo sta trikrat videla angela in šestkrat Devico Marijo. Oba sta jih spodbujala k molitvi in darovanju žrtev v zadoščenje za grehe, za spreobrnjenje grešnikov in za mir na svetu. Goreča v ljubezni do Boga in v želji, da bi reševala duše, sta imela eno samo željo: moliti in trpeti, kot sta jima naročila angel in Devica Marija. Papež Janez Pavel II. ju je prištel med blažene v Fatimi 13. maja 2000.

Presveta Trojica, Oče, Sin in Sveti Duh, molim te iz dna srca in se ti zahvaljujem za prikazovanja Device Marije v Fatimi. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in po priprošnji brezmadežnega Srca Marijinega te prosim, da pred svetom in Cerkvijo proslaviš blažena fatimska pastirčka Frančiška in Jacinto, če je to v tvojo večjo slavo in korist naših duš, in nam po njuni priprošnji podeliš milost, za katero te prosimo. Amen. Oče naš, Zdrava Marija, Slava Očetu.

Prosimo, da uslišanja sporočite na naslov:
Secretariado dos Pastorinhos
Apartado 6, P-2496-908 FATIMA, Portogallo

Imprimatur: Fatimae, 13 Maii 2010
†Antonius, Episc. Leiriensis-Fatimensis

ponedeljek, 24. december 2012

Pobožnost petih prvih sobot (1)


Marijino naročilo

Najstarejša fatimska vidkinja Lucija je bila v mestu Pontevedra v Španiji pri sestrah dorotejkah v postulatu, da bi se pripravila na redovniško življenje. Takrat je 10. decembra 1925 v svoji mali sobi videla Marijo z Jezuščkom v rokah. Marija ji je dala naročilo glede širjenja pobožnosti petih prvih sobot in obljubila tistim, ki jo bodo obhajali, milost zveličanja. To je vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca. Je lahko in gotovo sredstvo zveličanja, ker se opira na najbolj zdravo katoliško izročilo glede odrešenjske učinkovitosti Marijinega posredovanja.

Véliko obljubo je Marija napovedala Luciji že 13. julija 1917, v drugem delu fatimske skrivnosti. Marija je med drugim rekla:

Da bi preprečila drugo svetovno »vojno, lakoto in preganjanje Cerkve ter svetega očeta, (…) bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote.«

To besedilo razodeva, da obhajanje prvih sobot (skupaj s posvetitvijo Rusije) ni le sredstvo zveličanja, ampak tudi pot do svetovnega miru.

Poglejmo podrobno, kako je Lucija 1925 prejela véliko obljubo. Konec leta 1927 je videnje v Pontevedri in véliko obljubo zveličanja po naročilu duhovnega voditelja patra Aparicia DJ, deloma v tretji osebi, zapisala takole:

Vidkinja je 13. junija 1917 prosila Marijo, da bi jih »vzela v nebesa. Presveta Devica je odgovorila:

'Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje in te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.'

'Bom ostala tu sama? sem z žalostjo rekla.

'Ne, hčerka. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.'

Dne 10. decembra 1925 se ji je prikazala Presveta Devica v svetlečem oblaku in ob strani držala Jezuščka. Presveta Devica mu je položila roko na ramo in pokazala s trnjem obdano srce, ki ga je držala v drugi roki. Jezušček je istočasno rekel:

'Imej sočutje do Srca tvoje presvete Matere, obdanega s trni, s katerimi ga nehvaležni ljudje nenehno prebadajo, ne da bi kdo napravil eno samo spravno dejanje, da bi jih izvlekel.'

Nato je Presveta Devica rekla:

'Hčerka moja, glej moje Srce, obdano s trni, katerega nehvaležni ljudje nenehno prebadajo s svojimi kletvami in nehvaležnostmi. Vsaj ti si prizadevaj, da me tolažiš, in jim povej, da bom vsem tistim, ki se bodo pet mesecev, vsakokrat na prvo soboto, spovedali, prejeli sveto obhajilo, zmolili rožni venec in mi petnajst minut v premišljevanju petnajstih skrivnosti rožnega venca delali družbo v spravo za grehe, v njihovi smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje njihovih duš'«
(S 205–208).

Treba je razlikovati dvoje: pobožnost prvih sobot in pobožnost petih prvih sobot. Marijina vélika obljuba, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi za zveličanje potrebnimi milostmi, se nanaša na tiste, ki vsaj enkrat v življenju pet zapovrstnih prvih sobot izpolnijo vseh pet naštetih pogojev. Pobožnost prvih sobot je že pred Fatimo priporočal papež Pij X. in obstoji predvsem v prejemu svetega obhajila v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Poleg tega naj bi vsako prvo soboto preživeli v duhu zadoščevanja in v molitvi za duhovne poklice ter za svetost duhovnikov. V skladu s fatimskim razodetjem pa je najpopolnejša oblika prvosobotne pobožnosti v izpolnitvi vseh petih pogojev, h katerim se bomo še vrnili.



Jezusovo naročilo



Obhajanje petih prvih sobot ni samo Marijina, ampak je tudi Jezusova volja. On je vnaprej poslal Marijo, potem pa se je tudi sam prizadeval za razširjanje te pobožnosti. Dne 15. februarja 1926 je Lucija nesla smeti iz vrta. Tam je srečala dečka, ki jo je vprašal:

»'Si razširila po svetu tisto, za kar te je prosila nebeška Mati?'

In v tem trenutku se je spremenil v sijočega Dečka. Ko sem spoznala, da je bil Jezus, sem rekla:

'Moj Jezus! Ti dobro veš, kaj mi je rekel moj spovednik v pismu, katerega sem ti brala. Rekel je, da je potrebno, da se tisto videnje ponovi, da so potrebna dejstva, da bodo verovali vanj in da mati predstojnica sama ne more širiti tega dogodka.'

'Res je, da mati predstojnica sama ne more nič; vse pa premore z mojo milostjo. Dovolj je, da ti spovednik da dovoljenje in da tvoja predstojnica uvede pobožnost, ne da bi drugi vedeli, komu je bila razodeta.'

'Toda moj spovednik je rekel v pismu, da ta pobožnost na svetu ni potrebna, saj je že veliko duš, ki te prejemajo na prve sobote na čast naši Gospe in petnajstih skrivnosti rožnega venca.'

'Res je, moja hči, da mnogo duš začne, toda le malo jih konča; in tiste, ki končajo, delajo to z namenom, da bi dobile tamkaj obljubljene milosti. Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.'«

“V nekem razodetju okrog marca 1939 mi je naš Gospod rekel:

'Prosi, vztrajno prosi, da se razglasi zadostilno obhajilo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu na prve sobote. Bliža se trenutek, ko bo strogost moje pravičnosti kaznovala hudodelstva raznih držav. Nekatere bodo uničene. Končno bo strogost moje pravičnosti padla z večjo težo na tiste, ki hočejo razdejati moje kraljestvo v dušah.'

Kadar gre za napovedi kazni, je treba vedeti, da so napovedane pogojno. Marija je prišla ravno s tem namenom, da bi človeštvu pokazala pot, po kateri bi se moglo rešiti časnih in večnih kazni. Omenila je tri glavne pogoje, da se svet reši vojne in drugih kazni: spreobrnjenje človeštva, posvetitev Rusije in zadostilna obhajila na prve sobote.

p. Anton

nedelja, 23. december 2012

Bog nas kliče (20) Kako prihaja Božji klic do kristjana?


Božji klic se včasih pojavi nenadoma kakor blisk. Tako je bilo pri Savlu pred Damaskom. Večinoma pa prihaja polagoma in se več let razvija. Neka sestra piše:
»Že pa končani osemletki sem začela premišljevati o poklicu redovne sestre. Bil je to nežen klic Boga. Poslej sem gledala na ljudi in svet okrog sebe drugače kot prej. Vse me je nagovarjalo. Starejši so mi postali zanimivi, rada sem jih poslušala.«
Kako mnogi že zgodaj začnejo misliti na duhovni poklic, kažejo naslednje izjave:
»Mama mi je o tem govorila že v rani mladosti. Sam pa sem to začutil v 5. razredu, ko sem bil prvič na duhovnih vajah.«
»V 7. razredu, ko je bila pri nas nova maša.«
»Že v rani mladosti, še posebej pa, ko sem v 7. razredu začel ministrirati.«
»Prvič sem duhovni poklic začutil v 7. razredu pri molitvi za duhovniške poklice.«
»Zvečer, ko sem v 10. letu premišljeval o prihodnosti.«
»Nekoliko že v prvih razredih osemletke, močneje pa na duhovnih vajah.«
Prve klice duhovnega poklica opazimo pri kom že v zgodnjem otroštvu. Normalno pride Božji klic v letih razvoja, torej nekako med dvanajstim in dvajsetim letom. Včasih pa pride tudi pozneje. Prilika o delavcih v vinogradu, ki jih je Gospodar najel ob različnem času, nekatere šele eno uro pred večerom, nam lepo ponazarja Božje povabilo v duhovni poklic (prim. Mt 20,1-16). Bog pokliče, kogar hoče, kadar hoče in kakor hoče. Sestra, ki je po končani fakulteti stopila v samostan, pripoveduje:
»Ko so se iztekale počitnice po četrtem letniku, sem začutila silno duhovno izpraznjenost. Nič me ni moglo potešiti in zadovoljiti. Pridružila sem se katehistinjam, ki so imele v Nazarjah duhovne vaje. Po treh dneh sem začutila toliko veselja in odločnosti, da sem komaj čakala konec vseh izpitov, da se odpravim v samostan.«

Kako poklicani spozna, da ga Bog kliče in kam ga kliče?

Danes Jezus kliče v duhovni poklic drugače, kakor je klical v času svojega zemeljskega življenja. Takrat je s slišnimi človeškimi besedami človeka povabil: »Hodi za menoj!« Danes je njegovo vabilo skladno z njegovim rednim delovanjem v človeških dušah. Kristus deluje po Svetem Duhu v človekovi notranjosti.

Jezusova želja je lahko popolnoma jasna, lahko pa Jezus le ponudi možnost, katere uresničenje je prepuščeno človekovi dobri volji. Kdor Jezusa resnična ljubi, bo njegovo željo sprejel kot zapoved.

Bog se prilagodi vsakemu človeku posebej in vsakega kliče na edinstven, enkraten in neponovljiv način. Hkrati mu daje tudi možnost, da Božji klic dovolj jasno spozna in mu sledi.

Kdor se bo sproti odzival Božjemu delovanju v sebi, bo prišel da jasnosti, kam ga Bog kliče. Nujno potrebna je v ta namen tudi molitev, zelo koristne so duhovne vaje, ki so čas posebnih milosti in razsvetljenj.

Potrebno je vsaj nekaj vedeti o različnih duhovnih poklicih. Kdor se Božjemu vabilu že od začetka upira, je v nevarnosti, da bo Božji klic zavrnil ali da ga bo Bog nehal klicati.

Pri spoznavanju, ali gre za Božji klic ali ne, more kristjanu veliko pomagati duhovni voditelj. Vsak se lahko o sebi moti. Vendar je kljub temu odločilno osebno poslušanje in prepoznavanje, ali Bog res kliče in kam kliče. Nihče drug ne more klica, ki velja meni, zaznati namesto mene. Pri tem je potrebno presojanje v luči vere.

Tudi Abraham je le z vero spoznal Božji klic in mu sledil, saj pravi Sveto pismo: »Po veri je bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež« (Heb 11,8).

Pomembno je opozorilo 2. vatikanskega koncila glede duhovniških poklicev:

»Vendar ne smemo pričakovati, da bo klic Gospoda, ki kliče, prišel na kakšen izreden način do ušes bodočega duhovnika. Vse bolj je treba ta klic spoznavati in presojati iz znamenj, po katerih se vsak dan pametnim kristjanom razodeva Božja volja; ta znamenja naj duhovniki pazljivo opazujejo« (D 11).

Včasih je poklicani deležen težavnega iskanja Božje volje, ker mu dolgo ni jasno, kam ga Bog kliče. Tako je pot do poklica hkrati hoja za Gospodom, ki je obložen s križem. Če hoče poklicani verovati Božjemu klicu, se mora odpovedati svojemu gledanju, svojim načrtom, oblikovanju svojega življenja po svojem okusu. Zanj velja: »Vse zmorem v njem, ki mi daje moč« (Flp 4,13).

Osebna stiska ga bo vodila k poglobljeni molitvi, saj mora vsak poklicani brezpogojno biti človek molitve. Z muko pridobljeni in izmoljeni poklic bo vir mnogih milosti.
p. Anton

Hvala ti, Gospod, za vse,

Hvala ti, Gospod, za vse, kar delaš v dušah ob poplavah. Šepnil si mi: »Ne bojte se, jaz sem!« Delaš, kar je dobro za naše duhovno življenje. Hvala ti, ker sem smela tudi jaz nekaj darovati v ta namen. Mislila sem: Tudi Jezus ni stopil s križa. Tako nisem odvrgla križa, ampak vzdržala do konca. Saj si rekel, da si z nami do konca sveta. Ti, o Bog, že veš, kaj delaš. Kar ti storiš, vse prav storiš. Ko je najhujše, se obrne. Dobro smo prejemali, zakaj bi slabega ne sprejeli.

Kati

sobota, 22. december 2012

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca

Častilci Jezusovega in Marijinega Srca, posebej tisti, ki ste se udeleževali pobožnosti petih prvih sobot na Ptujski gori, prisrčno vabljeni v nedeljo 23. decembra na Ptuj

V tamkajšnji župnijski cerkvi se ob 17.00 prične molitvena ura in obhajanje zakramenta spovedi. Ob 18.00 sveta maša in obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema, ki naj nas povezane v občestvo pripravita na Božič in uvedeta v milostno leto 2013

petek, 21. december 2012

V 11. številki glasila V Materini šoli

V 11. številki glasila V Materini šoli me je zelo nagovoril p. Branko s člankom o molitvi za rajne. Bil mi je v veliko spodbudo za darovanje molitev in odpustkov za rajne. Vzradostil me je tudi dopis Obisk pri Marjetki Smrekar. Imam jo rada in jo zelo cenim ter jo želim obiskati, saj sva bili vedno v dobrih odnosih, ko je še mogla prihajati na naša srečanja v Stični.

Ana



 

LJUBLJANA RAKOVNIK: PET PRVIH SOBOT, januar-maj 2013.


V pripravi na obisk don Boskovih relikvij v Sloveniji in v pripravi na 70-letnico posvetitve slovenskega naroda Mariji bomo obhajali pobožnost petih prvih sobot na Rakovniku od januarja do maja 2013: 5. januar, 2. februar, 2. marec, 6. april in 4. maj.

Program:  9.15 molitev rožnega venca pred Najsvetejšim zakramentom, 10.00 maša z nagovorom in litanijami Matere Božje. 2. februarja se program zaradi praznike začne ob 9.45, maša pa ob 10.30.
--------------

Janez Potočnik sdb
Ljubljana

nedelja, 16. december 2012

Križev pot 2013

Ker je ze vec casa povprasevanje po krizevih potih, izide v zacetku leta 2013
v nespremenjenem ponatisu v eni knjizici pet krizevih potov,
ki si jih lahko ogledate v prilogi:
- Druzinski krizev pot,
- Evharisticni krizev pot,
- Krizev pot ljubezni do bliznjega,
- Krizev pot na cast Jezusovemu Srcu.
- Krizev pot za duhovne poklice.
Anton Nadrah
MOLIMO KRIZEV POT.
Prednarocila sprejema: anton.nadrah@rkc.si
Cena: 2 €.
Zelim blagoslovljeno pripravo na praznik Gospodovega rojstva
in lepo pozdravljam.
                                        p. Anton Nadrah

petek, 14. december 2012

Vsak dan sveta ura


Vsak dan sveta ura

Nadškof Fulton Sheen je umrl v 84. letu življenja. Svojo skrivnost je razkril med intervjujem na nacionalni ameriški televiziji dva meseca pred smrtjo.
»Vaša ekscelenca« – je začel voditelj – »navdihnili ste milijone ljudi po vsem svetu. Kako pa je bilo z vami? Kdo je vas navdihnil? Ali je bil to papež?«
»Ni bil niti papež niti kardinal niti kakšen škof, celo duhovnik ne, niti redovnica. Oseba, ki me je navdihnila, je bila mala desetletna deklica.«
In tako je tedaj nadškof Sheen razkril svojo skrivnost ter povedal zgodbo o mali Li. Pojasnil je, kako ga je ljubezen tega malega otroka, ki jo je izkazal Jezusu v evharistiji, tako prevzela, da je od dneva, ko je slišal zgodbo o njej, obljubil Gospodu, da bo vsak dan svojega življenja, vse do smrti, ne glede, kdaj pride, eno uro prebil v češčenju najsvetejšega Zakramenta.
Ne le, da je nadškof držal obljubo, celo nikoli ni opustil priložnosti, da bi ne oznanjal Jezusovo ljubezen v evharistiji. Neutrudno je vabil vernike, da vsak dan prihajajo k sveti uri molit in častit Najsvetejše v oltarnem Zakramentu. Zanj ni ostajala niti senca dvoma, da je prav ta, neznana uboga deklica iz oddaljene podeželske Kitajske, bila oseba, katere iskra je vnela njegovo obilno in plodno poslanstvo.
Ta dan je celotna Amerika pred svojimi TV ekrani spoznala, da se je milijonov src, ki jih je ganil veliki pridigar, dotaknila tudi mala Li. Ta nedolžni otrok je stal za številnimi spreobrnjenji! S svojimi 32 junaškimi obiski Jezusa, raztresenega po tleh, je odprla pot nadškofu in njegovemu vodstvu milijonov ljudi k češčenju Najsvetejšega. V ozadju pravega razcveta številnih posvetitev, zaobljub in duhovnih poklicev, ki jih je navdihnil najpopularnejši ameriški prelat, je bila mala kitajska učenka in njena združitev po krvi z Jagnjetom.

Razmišljanje pisateljice Marije Winowske




Zgodba o mali deklici je resnična. Francoska redovnica, sestra Emmanuel Maillard, ki že od leta 1989 stalno živi u Medžugorju, jo je povzela po knjigi, v kateri jo je opisala poljska pisateljica Marija Winowska ( znana tudi po življenjepisu sv. Favstine Kowalske in sv. Maksimilijana Kolbeja). Pripoved o mali Li je sestro Emmnuel tako ganila, da jo je vnesla v svojo obsežno (400 strani) in duhovno bogato knjigo Skrito Dete Medžugorja (Skriveno Dijete Međugorja), v kateri je zapisala:
»Najdražja mala Li, tebi posvečam to knjigo, ker si moja najljubša junakinja. Moram ti pa priznati, da imam pri tem še drug namen. Nisi še opravila svojega dela! Poglej vendar, na tleh ne leži samo 32 hostij, ampak tisočere in milijoni!
Vsak dan ubijajo Jezusa, zasmehujejo ga in teptajo. Število ločin, ki zaničujejo evharistijo, vedno bolj narašča. Pravzaprav so v vseh župnijah tudi katoličani, ki prejemajo sveto obhajilo, čeprav so v smrtnem grehu. O teh grehih razlaga Sveto pismo kot o 'odurnostih', ki ubijajo dušo. Mala Li, tudi danes mučijo Jezusa, kot nikoli prej. Moram omeniti tudi številne 'poklicane', ki so postali tako zavzeti s posvetnimi zadevami, da so pozabili na velikansko ljubezen, ki jo Jezus namenja njim. V Franciji je toliko zapuščenih tabernakljev, da nanje lega prah. Če si v Angliji nekdo zaželi prebiti nekaj časa pred Najsvetejšim Zakramentom, pogosto naleti na zaklenjena vrata cerkve. V Ameriki so tabernaklje marsikje pregnali v kakšen kot ali celo v zakristijo. Včasih ne moremo najti niti klečalnika, a gorje tistemu, ki si drzne poklekniti pri povzdigovanju. Klečanje je nesprejemljivo in more biti vzrok za izobčenje iz posameznih cerkvenih občestev.
Koliko imamo še danes svetniških Evfrazij, ki poučujejo verouk. Večina otrok je slabo pripravljenih na to, da bi spoznali Jezusa in ga vzljubili. Tako poredko je slišati starše, da v družini odkrito govorijo o Jezusu kot o svojem največjem prijatelju. Nasprotno, sploh se ne menijo zanj. Otroci pa verjamejo, da Jezus resnično ne obstaja in se izgubljajo v ateizmu.
Lahko bi nadaljevala, toda ti iz nebes gotovo vidiš veliko bolje kot jaz. Mala Li, ti še nisi zaključila. Čista resnica je, da si s svojim mučeništvom na Kitajskem šele začela svoje poslanstvo! Pridi in pomagaj nam! Kakor si stala ob strani nadškofu Sheenu, pridi, in stoj ob strani tudi vsakemu današnjemu duhovniku, vsakemu škofu, vsakemu redovniku in ob vsakem kristjanu. Razodeni nam skrito Dete, svojega velikega prijatelja! Podeli nam svojo iskreno ljubezen do Jezusa, to odločno, junaško in nežno ljubezen svojega nedolžnega srca.«
Medžugorje, na praznik Fatimske Gospe, 13. maja 2006. leta

Mala Li


Mala Li

Ko je 1979. leta Bog poklical k sebi svojega služabnika škofa Fultona Sheena, so milijoni Američanov objokovali njegovo smrt. Počutili so se kakor zapuščeni otroci. Dolga leta je koristil vsa možna medijska sredstva in po njih prodiral do ljudskih src, ki jih je močno nagovorila vsaka njegova beseda. Obdarjen je bil z redko karizmo naravne, spretne in prepričljive govorniške besede, ki jo je prepletala moč Svetega Duha.
Po njegovem pričevanju so ljudje spoznavali, da Bog živi, je veličasten in zaželen. Škof je blestel s takšnim sijem, da so TV kanali kar tekmovali zanj, ker so vedeli, da bodo njegove oddaje prekosile vse rekorde gledanosti. Njegova znana priljubljena tedenska oddaja »Življenje je vredno življenja« je pritegnila približno trideset milijonov gledalcev.
Po navadi je dejal: » Če verjamete v to, kar je neverjetno, boste navsezadnje delali tisto, kar je nemogoče. »Ta veliki nadškof, oznanjevalec evangelizacije, pa je imel skrivnost. Podobno kakor vsi pravi, veliki Božji ljudje, je škof Fulton Sheen skrivaj negoval nekaj, kar se ga je nekoč v življenju močno dotaknilo. Bil je to dogodek, po katerem se je nanj izlilo obilo milosti, ki so ga usmerile na pot, s katere za nobeno stvar na svetu ni hotel skreniti. Da pa bi bolje razumeli njegovo izkušnjo, se moramo vživeti v razmere petdesetih let prejšnjega stoletja na Kitajskem, ko se je komunizem z vso silovitostjo spravil na stari režim …

Drobni otroški koraki

V župnijski šoli so otroci z veseljem molili. Sestra Evfrazija je bila zadovoljna, ker so pred dvema mesecema številni otroci prejeli prvo sveto obhajilo. Zelo resno so ga sprejeli v globini svojih malih src. Nasmehnila se je desetletni deklici Li, ko jo je vprašala: »Zakaj nas Jezus ni naučil, da rečemo: 'Daj nam naš vsakdanji riž?'« Zelo težko je bilo odgovoriti na to vprašanje, ker so ti otroci jedli riž za zajtrk, kosilo in večerjo.
»To je vendar zato, ker 'kruh ' pomeni evharistijo,« je odvrnila sestra Evfrazija. Njeno srce je blestelo veliko bolj, kakor njena teologija. »Ti prosiš dobrega Jezusa za vsakodnevno obhajilo. Res je, da tvoje telo potrebuje riž. Vendar tudi tvoja duša, ki je vredna veliko več kot tvoje telo, potrebuje kruh. To je kruh življenja!«
Maja 1953. leta, ko je Li prejela prvo sveto obhajilo, je v svojem srcu zaprosila Jezusa: »Vedno mi daj ta vsakdanji kruh, da bo moja duša mogla živeti in bo zdrava.« Od tedaj dalje je Li vsak dan prejemala sveto obhajilo. Dokaj dobro se je zavedala dejstva, da ji »hudobneži« (brezbožni komunisti) morejo kadarkoli preprečiti, da bi prejela Jezusa. Goreče je zato molila, da se to nikdar ne bi zgodilo.
Nepozaben je bil zanjo dan, ko so miličniki po vstopu v učilnico zakričali nad otroki: »Takoj nam dajte vse vaše podobe!« Li je dobro razumela, kaj to pomeni. Zastrašeni otroki so izročili svoje ročno pobarvane podobice Jezusa, Marije in svetnikov. Nato je častnik v izlivu besa z močno kretnjo s stene potegnil Razpelo, ga vrgel na tla, teptal in vpil: »Nova Kitajska ne bo prizanašala tem praznovernim predmetom!«
Mala Li, ki je zelo ljubila podobico Dobrega Pastirja, jo je skušala skriti v svojo bluzo. To je bila posebna podobica, ki jo je prejela v dar kot spomin na prvo sveto obhajilo. Toda glasna zaušnica jo je zrušila na tla. Častnik je pozval očeta male Li, še prej pa ga je ponižal tako, da ga je zvezal z vrvjo.
Istega dne so miličniki prečesali celotno vas. Vse vaščane, ki so jih našli, so nagnetli v malo cerkvico. Častnik je še naprej sramotil, razglašal neko novo vrsto »pridige« in misijonarje zasmehoval kot »agente ameriškega imperializma«. Potem je z gromkim glasom ukazal, da vojaki streljajo v tabernakelj. Hipoma je vsemu občestvu zastal dih, in še bolj goreče so molili.
Častnik se je obrnil k množici in zarjovel: »Naj vidim, kako se more vaš Kristus sam ubraniti – glejte, kaj mislim o njegovi resnični navzočnosti – vatikanskem triku za izkoriščanje ljudi!« Ko je to izrekel, je zgrabil ciborij in vrgel vse hostije na tlakovana tla. Preplašeni verniki so se izogibali njegovemu pogledu in dušili svoje krike. Mala Li je zledenela od groze.
»O, ne, poglejte, kaj se je zgodilo s Kruhom!« Njeno nedolžno in pravično srce je krvavelo za hostijami, ki jih je vse raztresel po tleh. »Ali kdo more pomagati Jezusu?« se je spraševala prestrašena. Častnik je nadaljeval s ploho puhlih žalitev in prekinjal svoje bogoskrunsko početje le tedaj, ko se je na vse grlo režal. Li je pridušeno jokala.
»Zdaj pa, vsi ven!« – je kričal častnik – in gorje tistemu, ki se drzne vrniti v ta brlog praznoverja! Meni bo odgovarjal!«
Cerkev so hitro izpraznili. Toda razen angelov, ki so vedno prisotni pri češčenju Jezusa v najsvetejšem oltarnem Zakramentu, je bila tam še ena priča, ki je spremljala vsak trenutek te drame. To je bil oče Luka iz Misijona tujcev. Pred enim mesecem, ko so ljudje pričakovali, da bo vas zasedena, so ga župljani skrili v malo vdolbino v koru, od koder je mogel opazovati celotno cerkev. Molil je in zelo je trpel, ker ni mogel prihiteti Jezusu v bran. Ena njegova kretnja bi zadostovala, da bi vse župljane, ki so ga skrili, prijeli kot izdajalce.
»Gospod, usmili se samega sebe,« je klical v stiski. »Zaustavi to skrunitev! Gospod Jezus, pomagaj!«

Mala Li je rešila vse hostije

Kmalu zatem je škripanje prekinilo mučno tišino v cerkvi. Počasi in previdno so se odprla vrata. Bila je Li. Mala Kitajka je komaj dopolnila deset let. Z drobnimi koraki je prihajala k oltarju. Oče Luka je vzdrhtel. Vsak hip bi jo mogli ubiti. V nemoči, da se z njo sporazume, jo je mogel le opazovati in prositi vse nebeške sile, da čuvajo tega otroka. Deklica se je za trenutek priklonila, prav tako, kakor jo je naučila sestra Evfrazija. Vedela je, da mora pripraviti svoje srce, preden prejme Jezusa. Sklenila je roke in šepetala skrivnostno molitev svojemu Jezusu – tako zapuščenemu – s katerim so tako grdo ravnali. Oče Luka je opazoval, kako se je spustila na kolena, naslonila na roke ter z jezikom pobrala eno od hostij. Z zaprtimi očmi je ostala na kolenih in se v sebi srečala s svojim nebeškim Prijateljem.
Očetu Luku se je vsaka sekunda zdela prava večnost. Bal se je najhujšega. Če bi se mogel vsaj pogovoriti z njo. Vendar je deklica kmalu izstopila, prav tako po tihem, kakor je vstopila, vendar je skoraj poskakovala.
Komunistična brigada je preiskovala vso vas in okolico. Takšno nasilje se je v »Novi Kitajski« pogosto dogajalo. Vaščani se niso upali niti premakniti. Skriti v svojih bambusovih hiškah, niso vedeli, kaj jih čaka v prihodnje in, če bodo sploh doživeli jutrišnji dan. Vendar pa se je vsako jutro naša mala Li pritihotapila v cerkvico, da bi tam zaužila Živi Kruh. Ponavljala je svoje dejanje prejšnjega dne. Vsakokrat je z jezikom pobrala eno hostijo in po tiho odšla. Očeta Luka je to malce vznejevoljilo: »Zakaj jih ne použije vse naenkrat?« Točno je vedel, koliko je hostij; natančno 32. »Mar ona ne ve, da jih lahko zaužije vse naenkrat?« – se je spraševal.
Ne, ona tega ni vedela. Sestra Evfrazija je bila zelo jasna glede tega. »Ena hostija dnevno zadostuje. In nikoli se ne dotikajte hostije. Mi jo prejemamo na usta!« Deklica je popolnoma upoštevala navodila.
Nekega dne je ostala le še ena hostija. Ob svitu je dekletce, kakor običajno, pohitelo v cerkvico, in se približalo oltarju. Pokleknilo je, da čisto blizu hostije pomoli. Oče Luka je moral zadušiti stok, ko je med vrati zagledal vojaka, ki je proti otroku naperil puško. Zaslišal se je strel, ki ga je spremljalo krohotanje. Otrok se je v hipu zrušil. Oče Luka je že pomislil, da je deklica mrtva, toda ne! Presunjen jo je opazoval. kako se bori in plazi po tleh, da bi dosegla hostijo. Videl je, kako jo je vzela z jezikom. Nato je njeno telesce nekajkrat trznilo, preden se je dokončno umirilo.
Mala Li je umrla – toda šele – ko je rešila vse hostije.

sobota, 8. december 2012

Žetev je velika, delavcev pa malo




Ko smo s svojimi molitvami in žrtvami napolnili vse klase, začenjamo znova – nadaljujemo z velikim zaupanjem, da bo Gospod uslišal našo molitev. »Prosite in boste prejeli!

« Bog povrni vsem sodelujočim z obilnimi nebeškimi darovi in še posebej z uresničitvijo namenov, za katere ste molili. V letu vere se utrdimo v prepričanju, da vera pomeni, da verjamemo Jezusovim besedam, da se bodo izpolnile.

Rekel je, naj prosimo Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. S tem je tudi povedal, da bo našo molitev uslišal. Imeli bomo dovolj dobrih duhovnikov, redovnic in redovnikov, misijonarjev, članov različnih cerkvenih gibanj itd.

Ko molimo za duhovne poklice, molimo tudi za to, da bi Cerkev zasijala v novi luči, v takšni luči, kakor jo želi Jezus Kristus, ki je rekel: »Vi ste luč sveta!« Pogumno in vztrajno nadaljujmo z letom vere, ki bo tudi leto novih duhovnih poklicev. Iz poglobljene vere po naših družinah bodo zrasli novi dobri duhovni poklici.

petek, 7. december 2012


V karavani - p. Branko Petauer

Opoldanska vročina je razbelila pokrajino. Nobene sapice ni, da bi hladila vroče kamenje. Listi na drevesih, ki rastejo tu in tam, so skoraj negibni.

Nekaj ur hoda pred Damaskom potuje karavana. V teh časih je nevarno potovati sam. Cestni roparji prežijo na popotnike na vsakem bolj samotnem ovinku. Tisti, ki nameravajo potovati, se raje priključijo večji karavani, ker so bolj varni. Večjih karavan se ne upajo lotiti, ker je veliko ljudi in se laže branijo. Manjše skupine so pa pogosto tarča roparskih napadov. Vse jim poberejo. Ljudje pa ranjeni ali napol mrtvi obležijo ob poti.

Naša karavana je velika. Mnogo je trgovcev, ki s kamelami prenašajo svoj tovor, da bi ga drugje dražje prodali. Nekatere skupine prihajajo od daleč. Eni so na poti iz Egipta, drugi iz Arabije, eni pa so se namenili iz Jeruzalema. To je dokaj kratka in ugodna pot. Speljana je ob vzhodnem robu libanonskih gora. Ni pretirano suha, saj je vmes dovolj počivališč, kjer je mogoče dobiti svežo vodo. Zaradi gora pa je zelo nevarna. Med strmimi pečinami imajo roparji dovolj prostora, da se skrivajo.

Na pogorjih je veliko votlin, ki jim dajejo varno zavetje. Ko vidijo, da prihaja manjša skupina, ki bi jo lahko obvladali, jo brezobzirno napadejo in izropajo. Uboge in ranjene ljudi puste ob poti, da nekateri umrejo od žeje ter vročega sonca.

Pot od Jeruzalema do Damaska je dolga osem dni hoda. Postajališča in prenočišča so tako razporejena; dovolj je časa za počitek in prenočišče. Sredi dneva, ko vročina najbolj pritisne, se karavana običajno ustavi za nekaj ur. Ko vročina malo popusti, spet nadaljujejo pot do teme.

V mraku se karavane ustavijo in začno svoj počitek. Nekaj moških pa bedi ob ognjih, da jih ne bi roparji napadli ponoči. Zgodaj zjutraj spet oprtajo kamele in druge tovorne živali ter nadaljujejo pot. Tako potujejo dan za dnem. Počasi in enakomerno. Peš se da slediti karavani, saj tudi gonjači kamel in trgovci hodijo peš ob obloženih živalih.

Trgovci poleg blaga prinašajo s seboj tudi novice iz krajev, kjer so potovali. Zato jih v mestih radi sprejmejo, da zvedo, kaj se dogaja po svetu. Med njimi so taki, ki potujejo vse svoje življenje. Tovorijo blago za velike trgovce.

Njim je cesta postala dom. Vse svoje nosijo s seboj in take roparji zelo radi napadajo. Seveda se popotniki zelo izogibajo samote in vedno čakajo ter poizvedujejo v mestu, kdaj bo karavana krenila na pot. Večja ko je karavana, bolj se počutijo varne. Pogosto imajo trgovci s seboj tudi neke vrste obrambo. To so možje na konjih ali oslih, ki počasi jezdijo ob karavani in varujejo blago in trgovce. Imajo orožje, da se lahko spoprimejo z roparji.

Karavana se že bliža Damasku. Zadnji dan hoda si ne privoščijo opoldanskega počitka. Kljub vročini hodijo dalje, saj želijo pred temo priti v mesto. Pravijo, da je zadnji dan bolje hoditi brez večjih postankov, saj imajo zvečer več časa, da se ugodno namestijo.

Urediti je treba tudi uradne zadeve, kot so cestnine in mitnine. Vedo, da so cestninarji in mitničarji lahko samosvoji in sitni. Če pridejo pozno, jih ne pustijo v mesto. Prenočevati z vsem blagom in živalmi pred mestnimi vrati pa tudi ni najbolj ugodno.

Pot, ki jo običajno prehodijo zadnji dan, je nekoliko krajša od tiste, ki so jo prehodili vsak dan. Če gredo tako, kot so navajeni, lahko sredi popoldneva prispejo pred Sončna vrata v Damask. Tam uredijo vse s cestninarji in gredo po Ravni ulici v mesto. Tam se trgovci razkropijo po različnih delih mesta. Običajno vedo, kam je treba iti, da bodo svoje blago dobro prodali.

Pri prodaji se jim nikamor ne mudi. Znajo si vzeti dovolj časa, da se pogajajo in barantajo, da obdržijo čim višjo ceno. Na koncu so vsi zadovoljni.

V karavani potuje tudi skupina petih mož. Vse, kar potrebujejo na poti, so naložili na krepkega osla. V rokah imajo vsak svojo popotno palico. Dobro so zaviti v obleko, da jih žgoče sonce ne opeče. Debela obleka pride prav ponoči, ko poležejo okoli osla in zaspijo.
p. Branko Petauer

četrtek, 6. december 2012

Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Pisatelj Hoje za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

ponedeljek, 3. december 2012

Srečujem Te v človeku




Jezus uči, da lahko njega samega srečujemo v človeku v stiski, če temu človeku priskočimo na pomoč:

"Ko pride Sin človekov (Jezus) v svoji slavi in vsi angeli z njim, takrat bo sédel na prestol svoje slave. Pred njim se bodo zbrali vsi narodi in ločil jih bo ene od drugih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Ovce bo postavil na svojo desnico, kozle pa na levico.

Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na njegovi desnici: 'Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v dediščino kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me oskrbeli, v ječi sem bil in ste prišli k meni.' Tedaj mu bodo pravični odgovorili in rekli: 'Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi? Kralj jim bo odgovoril in rekel: »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste  meni storili'" (Mt 25,31-40).
Bl. mati Terezija, ki s svojo ustanovo Misijonark ljubezni v pomoči potrebnem človeku streže Jezusu samemu, pravi:

"Danes je Kristus v ljudeh, ki so nezaželeni, nezaposleni, nepreskrbljeni, lačni, brez obleke in doma. Zdi se, da so brez vrednosti za državo ali družbo, nihče nima časa zanje."

"Včasih ga srečamo zapuščenega in blatnega na ulici siromašne mestne četrti. Včasih ga najdemo, ko je popolnoma izčrpan, ko stoka od bolečih ran, razpada zaradi gangrene ali celo kriči v smrtnih mukah. Najbolj žalostna preobleka zahteva od nas še več ljubezni."

"Če želimo, da ubogi spoznajo Kristusa v nas, moramo najprej mi spoznati Kristusa v ubogih."
"Ubogim moramo služiti z ljubeznijo. Če jih hočemo ljubiti, jih moramo najprej poznati. Poznati nje pomeni poznati Boga. Nato moramo živeti z njimi. Živeti z njimi pomeni živeti z Bogom. Končno jim moramo odpreti svoje srce in jih ljubiti, jim podati svoje roke in jim služiti; to pa pomeni ljubiti Boga in mu služiti."
An

Lenin: Bog je moj osebni sovražnik

Tragična ura ni bila le na Portugalskem. V Rimu so leta 1917 proslavljali dvestoletnico prostozidarstva, ki je nastalo v Angliji s prvo veliko ložo. Na Trgu sv. Petra so razvijali zastave z napisi: »Satan naj vlada v Vatikanu in papež naj mu služi.« Maksimilijan Kolbe, ki je takrat študiral v Rimu, je kot protiutež prostozidarjem skupaj s sedmimi sobrati ustanovil zvezo Vojska Brezmadežne, da bi z Marijino pomočjo osvojil za Kristusa narode vsega sveta.

V tem času sta na drugem koncu Evrope, v Rusiji, Lenin in Trocki od 16. aprila do 7. novembra 1917 (Po julijanskem pravoslavnem koledarju od 3. aprila do 25. oktobra 1917) pripravljala komunistično revolucijo in uresničevala teze Komunističnega manifesta. Z oktobrsko revolucijo, ki jo komunisti slavijo 7. novembra (25. oktobra), se je začela v Rusiji komunistična oblast, ki se je pozneje razširila na veliko drugih držav, tudi na Jugoslavijo in s tem na Slovenijo. Več kot sedemdeset let je komunistični jarem grozil Evropi in jo v veliki meri tudi podjarmil.

Komunizem je bil izrazito protiverski. Postal je simbol za brezboštvo. Lenin je dejal: »Bog je moj osebni sovražnik.« Še leta 1978 je Moskovski večernik pisal: »Ne bojujemo se proti vernikom in tudi ne proti duhovnikom, bojujemo se proti Bogu, da mu iztrgamo njegove vernike.«

Papež Pij XII. je rekel: »Fatimskega sporočila ne moremo razumeti, če ne poznamo komunističnega ateizma, če ne vemo, kaj se je zgodilo v Rusiji.« In dalje: »Boj, v katerega smo danes vključeni, je manj politične narave med Vzhodom in Zahodom, med svobodnimi in nesvobodnimi narodi sveta, ampak je v temelju boj za življenje in smrt; in ta boj se imenuje: Moskva ali Rim, pekel ali nebesa, Lucifer ali Marija, komunist ali Kristus, sovraštvo ali ljubezen.«

Že papež Pij XI. je zapisal: »Danes gledamo nekaj, kar svetovna zgodovina še nikoli ni videla: Plapolanje Satanove zastave v boju proti Bogu in veri, in to pri vseh narodih in v vsakem delu sveta; pojav, ki vse prejšnje postavlja v senco. Ateistični komunizem presega tako v pogledu razširjenosti kakor tudi po nasilju vsa dosedanja preganjanja Cerkve, tudi Neronova in Dioklecijanova. Vsemu svetu grozi, da ga bo pahnil v barbarsko stanje, stanje, ki je slabše kakor pred Kristusovim prihodom.«

nedelja, 2. december 2012

LETO VERE




SPREOBRNJENJE APOSTOLA PAVLA (1)
Celo leto vere bomo objavljali sestavke patra Branka Petauerja o Pavlovi življenjski poti in poti do globoke vere, ki jo je nato v svojih pismih in govorjeni besedi posredoval kristjanom vseh časov. Njegova pisma so bogata zakladnica naše vere.

sobota, 1. december 2012

Škof Rino Fisichella pred podobo Fatimske Romarice




Marija je ikona vere

Fatimska Marija Romarica vsako leto obišče sveto mesto Rim. Tako je bilo tudi 13. maja 2012. Navajamo nekaj misli iz nagovora, ki ga je ob tej priložnosti imel msgr. Rino Fisichella. On je namreč škof, ki mu je papež zaupal novo ustanovljeni dikasterij za novo evangelizacijo.

»Kaj neki se je dogajalo v srcu teh treh otrok, Jacinte, Frančiška in Lucije, dan po prvem prikazanju? Verjetno niso dojemali veličine dogodka in Božjega posega v njihovo življenje in tudi tega ne, da so bili izbrani za širjenje tega Marijinega sporočila.

Izkušnja, da smo prebivali z Gospodom, se nas mora osebno dotakniti. Niso bili izbrani le trije fatimski pastirčki, Bog je izbral, izvolil vsakega izmed nas. Sveti krst je tisti dar, po katerem jasno in dokončno pripadamo Cerkvi in lahko kličemo Boga za Očeta. Biti kristjan ni slučaj, to je izbira, ki se zgodi, ker je bila vsakemu izmed nas izgovorjena Gospodova beseda, da bi živeli Kristusovo življenje.

Vsak izmed nas je v moči krsta izbran za pričevalca evangelija, za pričevalca vstajenja. In kako to, se sprašujem, da doživljamo, zlasti na Zahodu, tako globoko krizo? Kriza vere pa prinaša s seboj še mnoge druge krize.

Najgloblja kriza namreč ni ekonomska kriza, ampak je tista kriza, ki je temelj vseh ostalih kriz. To je kriza vere, ki je rodila krizo v srcu človeka, ki več ne ve, kdo je, kam gre, nima več prihodnosti pred seboj, nima upanja, ni več sposoben odgovoriti na temeljna vprašanja o smislu svojega življenja.

Kako to, da smo se znašli v tem položaju? Mar ni vzrok v tem, da smo pozabili, da smo bili izbrani, izvoljeni, za pričevalce Gospodovega vstajenja? V tem da smo se zaprli vase in zato nismo več sposobni oznanjati evangelij tistim, ki jih srečujemo? Zakaj smo postali sramežljivi, prestrašeni, zaskrbljeni samo za zemeljske stvari in ne razmišljamo več o tem, da obstaja še nekaj globljega, pomembnejšega v življenju? In prav na to nas je prišla opozorit Devica Marija v Fatimo.

Zakaj je te tri pastirčke Marija takoj in naravnost vprašala: »Ste se pripravljeni vrniti sem?« Kar pomeni: »Ste pripravljeni ostati z menoj?« Naročila jim je, naj se šest mesecev zapovrstjo vračajo tja, ne glede na nerazumevanja in težave. V veri je potrebna stanovitnost, vera ni na sporedu samo, kadar imamo težave; kdor veruje, veruje vedno. Kdor je srečal Kristusa, ostane vedno z Njim.

Sveti Avguštin ima zanimivo misel. On pravi, da Bog ni hotel, da bi njegov edinorojeni Sin ostal sam, zato mu je dal množico bratov in sester, da bi v teku stoletij vsi skupaj molili k skupnemu nebeškemu Očetu. Mi smo tisti, ki smo poklicani, da delamo Jezusu družbo v njegovi osamljenosti. Kako ga lahko pustimo samega? Mi, izbrani po krstu, odgovorni za vero, sinovi v Sinu, smo poklicani, da podarjamo svoje življenje iz ljubezni!

In glejte, prav ta nauk nam prihaja danes iz Fatime: uprimo pogled v to Marijino podobo. Tu najdemo moč, da verujemo še močneje. Marija je ikona vere. Popolnoma se je darovala tistemu Bogu, ki jo je prosil, da vstopi v njeno življenje na tako nepričakovan način. Danes je ona prišla prosit nas, naj se čutimo odgovorne za našo vero.

Nikoli se ne utrudimo črpati moč iz naše vere in nikoli ne pozabimo, da je vera pot, po kateri je treba hoditi vse življenje. Vsak dan znova se moramo obračati na Gospoda z besedami: Verujem, Gospod, toda ti pomnoži mojo vero! Toliko bolj moramo to molitev ponavljati danes pred to fatimsko podobo. Marija nas je prišla prosit, naj Bogu darujemo sami sebe.«