Misli sv. Bernarda (Nagovori o Visoki pesmi) Strah Božji nas varuje prevzetnosti

Človek mora biti vedno na preži, da se vanj ne vtihotapi greh prevzetnosti. Iz lastne izkušnje vem: ni boljšega sredstva, da si milost pridobimo, jo ohranimo ali spet nazaj dobimo, kakor je biti vsak čas pred Bogom, ne prevzemati se, ampak se bati. »Blagor človeku, ki je vedno boječ« (Prg 28,14).

Boj se torej, kadar se ti milost smehlja, boj se, kadar se umakne, boj se, kadar se spet povrne – to pomeni, biti vedno boječ. Naj si v duši izmenoma sledijo te tri bojazni, kakor pač čutiš, ali da je milost dobrotno navzoča, ali da se je užaljena umaknila, ali se je potolažena spet vrnila. Kadar je navzoča, se boj, da boš nevredno z njo ravnal …

Sam duh prevzetnosti, kolikor bolj skrito, toliko bolj nevarno, »preži kakor lev v svojem brlogu«, kakor pravi psalmist (Ps 9,30). Zakaj, če ne more preprečiti dobrega dela, skuša popačiti namen: prišepetava in navdihuje ti, da domišljavo sebi pripišeš, kar je naredila milost (54,9) …

Tako se torej moramo bati, kadar je milost navzoča. Kaj pa, če se je umaknila? Ali se je treba tedaj še bolj bati ? Vsekakor še veliko bolj, zakaj, če zgine milost, zgineš tudi ti. Le poslušaj, kaj pravi darovalec milosti: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Jn 15,5). Če ti je odvzeta milost, se boj, da boš kmalu padel. …

Nič ne dvomi, da je vzrok za to tvoja prevzetnost, čeprav ni očitna, čeprav se je ne zavedaš. Česar ne veš ti, ve Bog in on te sodi. Saj » ni preskušen, kdor se sam priporoča, ampak kogar priporoča Bog« (2 Kor 10,18).

Mar te Bog priporoča, če ti odvzame milost? Mar tisti, ki daje ponižnim milost, to milost ponižnemu spet vzame? Torej je odvzem milosti znamenje prevzetnosti (54,10).

Vse pobožne besede ne morejo pred Bogom opravičiti ošabnega srca (13,2).

Molitev klarise

Sestre klarise vsakokrat, ko pridemo v kapelo, najprej pozdravimo Najsvetejše po zgledu sv. Frančiška: »Molimo Te, presveti Gospod Jezus Kristus, tukaj in po vseh Tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu, in Te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil!« Nato nadaljujemo z ostalimi molitvami, pesmimi, prošnjami, hvalnicami, slavospevi … Kot skupnost molimo osem do devet ur dnevno, ostali čas si razdelimo za adoracijo in premišljevanje. Večno adoracijo (24 ur na dan) imamo v Nazarjah po Božji milosti že enajst let.

Molitev! – Koliko je bilo že napisanega o tem »pogovoru z Bogom«, »pesmi duše«, »jeziku nebes«, »sredstvu, s katerim premagamo samega Boga«! In vendar se ne prave molitve ne pravega pogovora o njej ni mogoče naveličati. Kajti če bi bilo tako, bi to pomenilo, da smo se oddaljili od Boga in izgubili stik z Njim; to pa je največja nesreča za človeka.

Zame je molitev najlepša pesem ljubezni, ljubezni do Boga. Še več! Božje ljubezni do mene in do vsake duše! Nato pa – zaradi Božje milosti in usmiljenja – tudi pesem naše medsebojne ljubezni. In končno – spet v Bogu in zaradi Njega ter po Njem – pesem ljubezni do stvarstva in stvari.

Brezpogojno in vsak dan znova mora biti v srcu Bog na prvem mestu! Če ni – kako in čemu sploh še živim, delam, trpim? Vse je nesmiselno! Če pa je Bog prvi – o, so nebesa na zemlji! Nebesa! Čudovito!

Spominjam se, kakor da bi bilo včeraj, pa je vendar preteklo že več ko dvajset let. Bila sem devetnajstletna frklja, študentka. Zdelo se mi je, da je moj ves svet, pa še najmanj pol vesolja zraven. Za svoje življenje sem naredila sijajne načrte: kariera, poroka, velika družina, vse najboljše …

Potem pa je moja sestra vstopila v samostan. Bila sem čisto zgrožena, saj je bil tak korak v mojih očeh popolna norost. Nisem mogla razumeti, kako je mogoče svoje življenje »zapraviti, zavreči, zakopati …« Jaz sem hotela »živeti«! Na njen vstop pa sem le šla, čeprav samo »iz vljudnosti« … In prav tam me je »zadelo«. »Padla sem s konja« kakor sv. Pavel. Slepa od solz, ki so mi nezadržno drle po licih, sem vpila v svojem srcu: »O, moj Bog, kaj pa jaz?« … In ni odlašal … Poklical me je za seboj – v samostan – tako kristalno jasno, da ni bilo o tem niti sence dvoma. Odgovorila sem Mu z vsem svojim bitjem; hvala Njemu, da mi je dal toliko zdrave pameti!

V srcu sem imela in še imam luč, ki je On, mir, ki je On, srečo, ki je On, pesem, ki je On sam – Bog, moj Bog. Sv. Frančišek bi dejal: »Moj Bog in moje vse!« Sv. Klara pa: »… On, ki se je vsega daroval iz ljubezni do tebe …«

Kako ne bi bila srečna? Kako se Mu ne bi na kolenih zahvaljevala za vse? Kako Ga ne bi molila z vsem srcem in vso dušo, z besedo in pesmijo in vsem, kar imam? Kako Ga ne bi slavila zato, ker On je, ker me je ustvaril in se mi vsega daroval? On, Božji Sin, Jezus Kristus, je hotel priti na svet v največjem uboštvu – pa se jaz ne bi mogla odpovedati vsaj kakšni udobnosti? Živel je, molil in delal v skritosti Nazareta – pa bi jaz hlastala za častmi in bogastvom?! Zame je sprejel križ in najstrašnejše trpljenje – jaz pa bi za vsako »figo« zdihovala in tarnala?! Zame ostaja molče v tabernaklju, izničen pod podobo Kruha, kjer bije zame Njegovo presveto in usmiljeno Srce – meni pa bi bilo težko klečati pred Njim in Ga častiti?! Tudi meni je s križa podaril svojo sveto Mater Marijo – jaz pa ga ne bi ljubila skupaj z Njenim brezmadežnim Srcem ter Ga ponižno prosila, molila, Ga slavila …?!

O moj Stvarnik in Odrešenik!

Čudovit si! Hvala Ti za vse milosti in darove, za to da si in da si ljubezen! Hvala Ti za življenje in odrešenje; hvala ker Ti je bilo tako zelo mar zame, da si tudi zame sprejel človeško telo ter mi z zgledom pokazal, kako naj bi živela, molila, delala ter sprejemala križe in težave tako krepostno, da bi dosegla popolnost, kakor jo zahtevaš od vsakega človeka! Hvala Ti za Tvoje čudovito usmiljeno Srce, ki mi pomeni vse na svetu: dobroto, usmiljenje, ljubezen, mir, brezmejno srečo in upanje za vso večnost! Hvala Ti, Gospod, za Tvojo sveto Mater Marijo, ki si mi jo dal kot Vzornico in Vodnico! Dovoli, naj se za vedno skrijem v Njeno brezmadežno Srce, ki je pribežališče grešnikov, varno zavetje pred vsem hudim in šola vseh kreposti … Hvala Ti, Kruh življenja, za vse darove in milosti, ki jih nam vsem radodarno siplješ vsak trenutek! Hvala Ti, Gospod, ker smo Tvoji brezmejno ljubljeni otroci – Božji otroci …

s. Marija Mira

Delo povezujem z molitvijo

Sem že na predzadnji postaji pred odhodom s tega sveta. Kolikor imam še moči v svoji visoki starosti, se držim dela in skupne molitve, dnevno 3 ure.

Pri svojem delu s šivanko ali kvačko obnovim najprej dober namen: kolikorkrat vbodem, toliko kapelj presvete Jezusove krvi in solz Žalostne Matere Marije darujem nebeškemu Očetu za njegovo kraljestvo ali posamezno dušo. Moč mi hitro poide, a ko se za hip ustavim in pomislim, zakaj delam, se osvežim.

Ko traja delo dalj časa, ga pustim in grem v kapelo. Ob teh odmorih izpolnjujem prošnje za molitev. Mnogi mi pravijo: "Ničesar nam ne manjka, le molitev potrebujemo." Kako me je presenetila izjava male deklice: "Jezus je najboljši zdravnik!" Imela je bolnega očeta in mi smo molili zanj.

V zadnjem času grem v kapelo ob 3. uri, ko je naš Odrešenik za nas umrl. Usmiljenemu Jezusu izročam vse prošnje in se poglobim v njegovo trpljenje. Osrednji vzklik je: »O kri in voda, ki izvirata iz Jezusovega Srca, kot vir usmiljenja za ves svet, vate zaupam.« Čim bolj se potrudim za molitev, tem rajši molim. Ne smem imeti nobene zamere ne obsojanja.

So pa trenutki utrujenosti, ko sem podobna malemu otroku, ko takoj zaspi, ko dobi primerno ležišče. Niti ne vem, kdaj me prevzame spanec, ko se usedem na klop pred Jezusom. Zbudim se, ko sem sama v kapeli, ali ko je konec skupne tihe molitve pred Najsvetejšim. Kdaj pa kdaj bolj občutim, kaj vse sem prejela od nebeškega Očeta v materialnem in duhovnem oziru. Tedaj se mi vzbuja hvaležnost direktno z zahvalno molitvijo ali z željo, da bi koga razveselila in ga približala Bogu. Na ta način tudi čutim, da se mi obnavlja moč za delo, ko prej mislim, da ne zmorem več.

Pa pride ponižanje, ki je možno najbolj v starih letih, iz raznih vzrokov. Najprej me objame potrtost, potem se spomnim, koliko in kako težkih ponižanj je sprejel Odrešenik za moje in vsega sveta zveličanje in prosim: "Jezus, krotki in iz srca ponižni ...." Videz starosti tudi vara. Pride prošnja, naj to ali ono storim, ko že težko vstanem s stola. Če se tedaj spomnim, saj boš storila za Jezusa, se mi obnovi potrebna moč, da izvršim naročeno.

No, to ne pride dosti v poštev zaradi uvidevnosti moje okolice. O ja! V življenju me je rešila vera v težavnih trenutkih dolžnosti in me držala pokonci ob misli: "Kar ste storili kateremu mojih najmanjših ...." Bogu hvala za našo zlato vero.

Čim starejša postajam, tem hitreje teče čas, a z njim misel na smrt, ki mi postaja vedno bolj domača s prošnjo, da bi bila srečna. Zaupam v Božje usmiljenje po priprošnji Matere Marije, ki jo dnevno prosim.

s. Ksenija

TAKOLE MOLIM Molitev v duhovni suhoti

V teku življenja se je oblika moje molitve spreminjala, pač glede na notranje in zunanje okoliščine. V najglobljem temelju pa je ostala ista: preprost pogovor otroka s svojim nebeškim Očetom in Materjo, pa s svetim Jožefom in angelom varuhom. Ljubkovalno jim včasih rečem "moja nebeška ekipa". Jasno da so vloge nekoliko porazdeljene, Jožef je odgovoren bolj za gospodarske zadeve, angel varuh za duhovno in telesno varstvo, Marija in Jezus pa skrbita za moj duhovni napredek. Bog Oče vse skupaj v svoji previdnosti neskončno modro in ljubeče vodi, česar pa seveda precej pogosto ne vidim in ne občutim, zato je prav lahko zaigrati užaljenega otroka, ki ne dobi želene igračke. Včasih se v srce prikrade že kar nekaj resničnega dvoma: kaj pa, če me je moj Oče zares pozabil nekje v kotu? Glede na mojo revščino in slabotnost se mogoče niti ne želi več ukvarjati z mano? Bog me je že v otroštvu 'zapeljal' in 'dala sem se zapeljati'.

Moja odločitev za redovništvo je pomenila, da se mu želim vsa predati. V mladostnem navdušenju sem kljub težavam v sebi čutila Njegovo bližino. Kar največ sem želela moliti, ker sem se čutila, da sem polna Njegove ljubezni. Mikala me je tišina, zbranost, branje duhovnih knjig. Želela sem postati sveta. Za to sem tudi vedno molila in si prizadevala.

Potem pa je Bog vso stvar zasukal, recimo, da me je iz lepega vrta postavil v puščavo, kjer je bilo že samo preživetje zelo težko. Na začetku je bilo najtežjega pol leta, ko se mi je vse uprlo proti Bogu. Tudi misel na Boga mi je bila odvratna, za vsako potrebno redovno molitev in mašo sem morala uporabiti ogromno moči, da sem jo sploh opravila. Še več, preplavljale so me misli obupa, da se Bog zame sploh ne zmeni, odkrito priznam, tudi misli, da bi si sama končala življenje, so se kot skušnjave pojavljale. Kot nalašč, ravno takrat nisem imela rednega spovednika, ki bi mu lahko zaupala te svoje težave. Pisala sem dnevnik, a je bil tako grozen, da sem ga, ko je najhujše minilo, strgala.

Zdaj je od tega že več kot dvajset let in še vedno živim v 'puščavi', kar pomeni, da moram vse svoje molitve in dobra dela narediti z voljo. Zdaj se moram potruditi, da sploh karkoli molim; ob tem se tudi ne morem zbrati med molitvijo in bi jo že zato kar rade volje 'odložila na pozneje', kar pomeni nikoli. Tudi besede evangelijev ali drugega pobožnega branja me ne nagovorijo. Med rožnim vencem nehote mislim na vse drugo. Tako se edino zanašam na dober namen, ki ga naredim na začetku dneva, za določeno potrebo, te pa med dnem tudi vmes izročam Bogu s kratko mislijo.

Vedno sem, kolikor sem pač bila trenutno sposobna zaradi suhote, namenila za druge kratke prošnje, posebej za tiste, ki sem zanje dolžna moliti ali so se mi priporočili. Vse življenje to delam. Da bi imela najvažnejše namene bolj pred očmi, sem si razdelila teden: v ponedeljek za našo kongregacijo, v torek za vaš samostan, v sredo za slovenski narod, v četrtek za svetost duhovnikov in škofov, v petek za duše v vicah, v soboto za mamo in domače, v nedeljo za zakonce in družine. Tudi če me kdorkoli prosi, da mu s pismom in molitvijo pomagam, mu ne odrečem.

Zadnjih nekaj let mi je Bog podaril nek globok notranji mir, ki me rešuje raznih notranjih stisk. Oaza v puščavi, kar pride zelo prav. Hvala mu za vse!

A. K.

JEZUS NAS UČI MOLITI (21) Benediktinski način premišljevanja

 Ta način premišljevanja pripisujejo sv. Benediktu. V Cerkvi so ga skozi dolga stoletja veliko uporabljali in ga prakticirajo še danes. Je zelo preprost in lahek. Ima tri dele: sveto branje, meditacijo in molitev. Postavimo se v Božjo navzočnost in se v njej umirimo. Vzamemo kakšno duhovno knjigo, najbolje Sveto pismo, in jo počasi beremo (sveto branje). Ko pridemo do stavka, ki nas prevzame, se ustavimo. Stavek v mislih ali z besedami vztrajno ponavljamo. Tako nam prodre v srce in duha ter postane del nas (meditacija). Ko bomo začutili, da nas stavek nasičuje in napolnjuje s tolažbo, se bomo začeli prosto pogovarjati z Gospodom. Živo bomo občutili njegovo navzočnost. Začela se bo prisrčna molitev, ki bo pogostoma v tišini, v prijateljski povezanosti z Gospodom (molitev, kontemplacija).

Ko bo ta prisrčna povezanost pojenjala in nas bo nadlegovala raztresenost, bomo zopet vzeli knjigo v roke in začeli z branjem, dokler ne bomo ponovno prišli do kakšnega stavka, ki nas bo prevzel. Zopet ga bomo ponavljali, dokler se ne bo začel prisrčen pogovor z navzočim Gospodom.

To je bolj molitev srca kakor razuma. Poudarek ni na iskanju novih razumskih spoznanj, temveč na poglabljanju ljubezni do Kristusa in do troedinega Boga, pa tudi do naše duhovne Matere. Zato je celo dobro, da uporabljamo besedila, ki so nam že dobro znana. Tako nas zvedavost, kakšna je vsebina nadaljnjega besedila, ne bo motila pri molitvi.

Ko bomo okusili vrednost takšne molitve, se je bomo oklenili za vse življenje. Potrebna je vztrajnost, ker večkrat ne bo šlo tako gladko.

Pianist je priznal: »Če kakšen dan ne vadim, že to opazim, saj se pri igranju pozna. Če dva dni ne vadim, opazijo to moji prijatelji. Če pa tri dni ne vadim, opazi to moja publika.«

Če en dan ne molimo, opazi to Bog. Če dva dni ne molimo, čutimo to sami. Če tri dni ne molimo, zazna to naša okolica.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

 Napredovali smo za dve zrni. Hvala Bogu in vsem molivkam in molivcem!  Ko govorimo o duhovnih poklicih, mislimo na duhovnike, redovnice, redovne duhovnike in redovne brate ter tudi druge oblike (skupnega) življenja, ki niso redovniške. Gre za odločitev za duhovni poklic, za vztrajanje v vzgojnem procesu in tudi pozneje, ko nastopijo različne težave. Tiste, ki živijo v duhovnih poklicih, bolj napada hudobni duh, da bi jih spravil s prave poti. Zato so molitve zanje še posebej potrebne.

Še preden jo je Marija izbrala

 Mala Bernardka ni postala sveta, ko se je srečala z Devico Marijo, ampak je takšna bila že pred tem. Gre za odločilno in novo spoznanje, ki ga je p. René Laurentin predstavil v svoji knjigi Mala pot. V njej je opisal življenje sv. Bernardke Soubirous.

P. Laurentin, duhovnik in teolog (1917–2017), je bil izvedenec za Marijina prikazovanja in še posebej za dogodke v Lurdu. V svoji knjigi je opozoril, da je Bernardka morala pogosto govoriti o prikazovanjih. Lastnoročno jih je opisala kar sedemkrat. P. Laurentin je preučeval skladnost sedmih obstoječih različic o eni sami povedi. Čudovito in čudežno je dejstvo, da je bila Bernardka v svoji preprostosti zelo objektivna, ko je pripovedovala, kaj ji je Gospa odgovorila na njeno vprašanje, kdo da je: »Brezmadežno spočetje sem.« Tega odgovora majhna deklica ni razumela.

Bernardka je morala osem let kljubovati zasliševalcem civilnih in cerkvenih oblasti, ki se včasih do nje niso obnašali korektno. Nikoli se ni ustrašila. Ostala je mirna, ni bila vznesena, dajala je natančna pojasnila in izogibala se je odgovorom na zahrbtna vprašanja (to spominja na Ivano Orleansko, ko je stala pred svojimi sodniki), tako da je včasih skoraj drzno odgovorila: »Moja naloga je, da vam o prikazovanjih govorim, ne pa, da vas o njih prepričam.«

P. Laurentin je za opis njenega poslanstva uporabil zelo močne in utemeljene besede: »Bernardka pomeni za Lurd isto, kot Marija za vso Cerkev.« Njegova spoznanja o mali vidkinji, ki temeljijo na raziskavah, nas prepričajo: »Še preden je Mati Božja izbrala ubogo deklico, je bila ta že sveta. Globoko je bila zatopljena v molitev, ni se pritoževala nad nesrečami, ki so jo doletele v času njenega otroštva. Bila je pripravljena na vse in trdno odločena, da bo izpolnjevala samo voljo dobrega Boga.«

Vir: Aleteia

PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (8) Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu 25. marca 1984

Papež je 25. marca 1983, na praznik Gospodovega oznanjenja, oklical izredno sveto leto odrešenja, 1950 let po Kristusovem odrešenju. Na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1983, je z apostolskim pismom na 2.600 škofij obvestil vse škofe, da bo na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, obnovil posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prosil jih je, naj z njim molijo posvetitveno molitev. Dne 27. decembra 1983 je v zaporu Rebibbia obiskal Alia Agca in s tem tudi na zunaj pokazal, da mu je odpustil. Ali Agca je tedaj dejal: »Streljal sem, da bi ubil. Kdo je Fatima za vas?« Ni mogel razumeti, da je papež ostal živ. Tudi ni izrazil nobenega obžalovanja. Slutil pa je, da je v ozadju neka višja sila, ki je papeža varovala. To silo je povezoval s Fatimo. V nedeljo, 25. marca 1984, je sveti oče na Trgu svetega Petra daroval slovesno sveto mašo ob navzočnosti kardinalov in škofov ter okrog dvesto tisoč romarjev. Za to priložnost so iz fatimske kapele prikazovanj 24. marca z letalom pripeljali originalni milostni kip fatimske Gospe. Papež je po sveti maši kleče pred kipom v italijanščini zmolil posvetitveno molitev. Tu je naveden bistveni del besedila: »Zato, o Mati ljudi in narodov, ki poznaš vse njihove bolečine in upanja, ki kot mati čutiš vse boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, ki pretresajo naš današnji svet, sprejmi naš klic, s katerim se po navdihu Svetega Duha obračamo naravnost na Tvoje Srce: Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo. Pred teboj, o Kristusova Mati, pred tvojim Brezmadežnim Srcem, se hočemo danes skupaj z vso Cerkvijo pridružiti posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu, ko je dejal: ‚Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici“ (Jn 17,19). V tej posvetitvi za svet in za ljudi se hočemo pridružiti našemu Odrešeniku; v njegovem Božjem Srcu more takšna posvetitev dobiti moč za dosego odpuščanja in uresničiti spravo. Moč te posvetitve traja vse čase in zaobjema vse ljudi, ljudstva in narode in zmaguje nad vso hudobijo, ki jo hoče knez teme prebuditi v človekovem srcu in v njegovi zgodovini in ki jo je v našem času tudi zares prebudil. O kako globoko čutimo potrebo po tej posvetitvi človeštva in sveta: našega današnjega sveta, v zedinjenju s Kristusom samim! (…) Bodi pozdravljena, ti, ki si popolnoma združena z odrešenjsko posvetitvijo svojega Sina! Mati Cerkve! Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas. Pomagaj nam, da bomo v vsej resnici živeli Kristusovo posvetitev za celotno človeško družino današnjega sveta! Ko ti izročamo, o Mati, svet, vse ljudi in ljudstva, ti s tem izročamo tudi to posvetitev sveta in jo polagamo v tvoje materinsko Srce (…) Sprejmi, Kristusova Mati, ta trpljenja polni krik vseh ljudi! Trpljenja polni krik celih družbenih plasti! Pomagaj nam, da bomo z močjo Svetega Duha premagali vsakršen greh: človekov greh in ‚greh sveta‘, greh v vsakršni obliki. Naj se v zgodovini sveta še enkrat razkrije neizmerna moč odrešenja: moč usmiljene ljubezni! Naj zaustavi zlo! Naj preoblikuje vest vseh ljudi! V tvojem brezmadežnem Srcu naj se vsem razodene Luč upanja!« Bistvene besede, ki se nanašajo na Rusijo – čeprav besede Rusija ni v besedilu – so naslednje: »Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.« »Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.« S tem je papež Janez Pavel II., po Marijinih in Jezusovih besedah sicer »(pre)pozno«, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli: »Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)« Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je brez prelivanja krvi privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin v Evropi ter do padca berlinskega zidu. Papež je bil pri vsem tem odločilno orodje v Božjih rokah kakor tudi Solidarnost na Poljskem. Gorbačov, voditelj Sovjetske zveze, je v znamenitem članku v nekem italijanskem dnevniku priznal vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razpadu Sovjetske zveze: »In danes lahko rečemo, da vse, kar se je zgodilo v Vzhodni Evropi v teh zadnjih letih, ne bi bilo mogoče brez navzočnosti tega papeža, brez velike vloge – tudi politične – ki jo je on znal odigrati na svetovnem prizorišču.« Neki novinar je rekel, da je leta 1989 Gorbačov zrušil berlinski zid. Gorbačov je to slišal in dejal: »O ne, to je bil papež.« Seveda papež Janez Pavel II. brez izredne velike pomoči od zgoraj vsega tega nikakor ne bi zmogel. Janez Pavel II. je fatimskemu škofu Albertu do Amaral 26. marca 1984 za fatimsko baziliko izročil kroglo, ki ga je 13. maja 1981 hudo ranila na Trgu svetega Petra. To kroglo, ki je prestrelila papeževo telo, so kot relikvijo vdelali v dragoceno Marijino krono. Posvetitev je bila pravilno izvršena Za veljavnost posvetitve je bilo potrebno moralno soglasje škofov s svetim očetom. Presenetljive politične spremembe na Vzhodu so po mnenju sestre Lucije posledica te posvetitve. Ko je vicepostulator Frančiška in Jacinte Luis Kondor v spremstvu karmeličanskega provinciala obiskal sestro Lucijo, mu je glede posvetitve, ki je bila 25. marca 1984, zagotovila: »Zdaj pa je prošnja bila izpolnjena!« Sestro Lucijo so vprašali, od kod ve, da je nebo sprejelo posvetitev. Tedaj je pojasnila: »Poglejte na Vzhod, tam se vidi odgovor!« V pismu papežu Janezu Pavlu II. je fatimska vidkinja 8. novembra 1989 uradno potrdila veljavnost posvetitve: »Da, 25. marca 1984 je bilo storjeno tako, kakor je prosila naša Gospa.« Slovaški škof Pavel Hnilica je bil prijateljsko povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je msgr. Hnilica v predavanju med drugim dejal: »Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila: ‚Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.‘ Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, ‚naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi‘. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.«

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (25) Križ greha (2)

 Greh prvih staršev je Boga razžalil in ponižal, toda ta žalost ga od človeka ni odvrnila. Prav nasprotno: ljubezen do človeka ga je klicala v še večjo pomoč in razdajanje. Še bolj se je moral potruditi, če rečemo po človeško, da bi človeku pomagal. Spremljal ga je na vse mogoče načine, da mu je bil blizu. Pošiljal je svoje poslance in mu govoril, a človek je velikokrat ostal gluh za Božje navdihe in opomine. Spremeniti je moral ves svoj načrt s človekom in mu pokazati vso svojo ljubezen. Njegova ljubezen bi se morala človeka tako močno dotakniti, da bi ga spet osvojila in prepričala o Božji dobroti. Prav človekov greh in padec sta bila kriva, da se je Božje usmiljenje razodelo v tako veliki meri. Usmilil se je človeka in ga sklenil odrešiti na čisto poseben način. K ljudem je sklenil poslati svojega edinorojenega Sina. Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. To je bilo veliko dejanje ljubezni,  ki nam razodeva, da Bog ni pomišljal darovati svojega edinorojenega Sina za naše odrešenje. Bog je samega sebe daroval človeku, da bi ga sprejel, poslušal in se veselil njegovega odrešenjskega daru. Zopet naj bi nagnil človeška srca, da bi bila Bogu bolj odprta. Ker je živel človeško življenje, se je lahko človeku približal tako zelo, da je bil eden izmed nas. Postal je tako zelo človek, da vsi ljudje v njem niso odkrili Boga. Toda Bog ni mislil na to. Dovolj mu je bil že samo najmanjši uspeh, saj je vsak posamezen človek v njegovih očeh neizmerno dragocen.

S svojim trpljenjem in vstajenjem je odprl potoke svoje milosti, ki se razliva na vse ljudi. Prav noben človek ni izjema. Tudi Bogu nenaklonjeni ljudje se kopajo v studencih milosti in imajo možnost, da spregledajo in spoznajo, kdo jih resnično ljubi. Bog je postal razsipen s svojimi darovi. Deli jih v takem obilju, da niti en človek ne bi mogel reči, da ga Božji darovi niso dosegli. Vsa ta razsipna ljubezen se je v taki meri pokazala zato, ker je človek s svojo hudobijo in nepokorščino prebodel Božje srce, da je začelo krvaveti. Prebodeno Božje srce je postalo veletok milosti in usmiljenja za ves svet. Bog se ni ujezil niti tedaj, ko mu je človek prebodel srce, marveč je tudi to človekovo hudobijo obrnil v prid človeku.

Med sojenjem so Judje vzklikali Pilatu: »Njegova kri na nas in na naše otroke!« Bog je to njihovo prošnjo v celoti uslišal. Sami niso vedeli, kaj kličejo in česa prosijo. Jezusova kri je zares oblila njih in njihove otroke. Oprala jih je izvirnega greha in jih v krstni kopeli naredila za otroke milosti. Vsi, ki so takrat to klicali, so imeli možnost, da dosežejo Božje usmiljenje, a sadove je rodilo samo v tistem, ki se je tega razveselil.

Vsak greh nas nekoliko ohromi in nas naredi bolne. Po vsakem grehu smo manj sposobni delati dobro. Vsak lahko iz izkušnje ve, da po enem grehu ni težko pasti še v drugega. Tudi Bog se zaveda, da nam greh ubija notranjo živost. Po grehu postajamo duhovno mrtvi, zato nas hoče rešiti te smrti in nas oživiti za dobro. Ker bi ne zmogli dolgo krepostno živeti brez njegove milosti, nam grehe odpušča in spregleduje, da nas odpira za njegove darove. Ko se človek z Božjo pomočjo izkoplje iz greha, postane bolj občutljiv za greh. Bog, ki se v svoji dobroti ne da prekositi, je greh obdaril s spominom in bolečino. Po odpuščanju se zato greha spominjamo z bolečino. Ta bolečina nas svari pred novim grehom in nam kliče: Ne več grešiti! Ta bolečina je ost prave smrti, ki nam edina lahko škoduje. Naravna smrt nam ne more vzeti življenja; lahko nam vzame samo telesno, ne more pa nam vzeti večnega življenja. Greh ima drugačne učinke: v duši nas ubija in nam jemlje tisto življenje, ki je za nas pomembnejše. Zapira nas pred dotoki Božje milosti in nas oddaljuje od življenja, ki je Bog sam. Bog nas v grehu lahko obliva in obliva s potoki svojih milosti, a v dušo lahko pride bore malo, ker nam greh brani, da bi sprejeli.

Bog tudi najbolj grešnega človeka nikoli ne zapusti. Vedno mu daje možnost, da se obrne k njemu in prosi: Odpusti mi, grešil sem zoper nebesa in pred teboj! Tako človekovo dejanje je dovolj, da Bog pretrga spone greha in človeka osvobodi. Zato noben človek ni prepuščen pogubljenju. Za pogubljenje se mora odločiti človek sam in dosledno odklanjati Boga ter njegove milostne darove. Bog tako zelo spoštuje človekovo svobodo, ki mu jo je podaril, da je noče prestopiti. 

V velikonočni hvalnici vsako leto pojemo prav o tej skrivnosti Božje ljubezni. Pesnik, ki je to hvalnico sestavil, je šel tako daleč, da celo blagruje krivdo, ki je zbudila v Božjem srcu tako veliko usmiljenje. Srečna krivda, ki si bila vredna imeti takega in tako velikega zveličarja. Da, vsak greh v resnici neskončno gane Boga. Človek v grehu se mu tako zasmili, da je zanj pripravljen narediti vse. Prav to nam je Jezus sam povedal v priliki o izgubljeni ovci. »Kdo izmed vas, ki ima sto ovc, pa izgubi eno od njih, ne pusti devetindevetdesetih v puščavi in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, jo vesel zadene na rame. Ko pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim pravi: ›Veselite se z menoj, kajti našel sem ovco, ki se je izgubila.‹ Povem vam: Prav takó bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja.« Ob spreobrnjenju grešnika Božje usmiljenje slavi zmago. Bog celo pravi, da ni prišel iskat pravičnih, ker ne potrebujejo rešenja. Ko so pismouki med farizeji videli, da jé z grešniki in cestninarji, so rekli njegovim učencem: »Kako to, da jé s cestninarji in grešniki?« Jezus je to slišal in jim rekel: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Vsi smo velikokrat izgubljene ovce, ki jih Jezus neprestano dviga na svoje rame in nosi nazaj k svoji čredi. Vsak greh nas vodi na pot zablode in izgubljenosti. Tega se moramo dobro zavedati. Biti moramo budni in sodelovati z Božjimi darovi, ki se nam dajejo, da bi v nas obrodili sadove. Ni prav, da se preveč lahkomiselno zanašamo na Božjo usmiljenost. Bog je res usmiljen, a lahkomiselno grešiti tudi ni prav. S tem sami sebi povzročamo bolečino in si otežujemo življenje. Bog nas kliče k ljubezni in služenju. Kliče nas k tako zvesti ljubezni, ki se bo bala grešiti, pa ne zaradi kazni za greh, ampak zaradi Božje ljubezni, ki jo z vsakim grehom sramotimo. Z odpuščanjem nas Bog hoče privesti do tako velike ljubezni, ki bi nam ne pustila grešiti. Hoče nas tako zelo navdušiti za dobro, da bi se v svojih svobodnih odločitvah vedno odločali za dobro in plemenito. Zato se veselimo Božje iznajdljive ljubezni, ki nas je tudi po grehu sposobna pritegniti k sebi in nam iz greha narediti korak v odrešenje. Bog zares zna s krivimi črtami za nas pisati dobro.

p. Branko Petauer

SADOVI POSVETITVE Sedaj šele živiva življenje

 Vsa naša družina je trpela. Bili smo brez vere, brez Boga in brez molitve. Odkar sva se z možem vrnila k veri, prejela zakrament birme in sklenila krščansko zakonsko zvezo ter se posvetila in izročila Jezusovemu in Marijinemu Srcu, postajava vsa drugačna. Odrešena sva, hvaležna in polna upanja. Sedaj šele živiva življenje, vredno te čudovite besede – življenje. In vse to poglabljava pri vas zadnje petke v mesecu. V začetku sva se počutila kot tujca, sedaj pa prihajava z občutkom sprejetosti in veselja ter velike hvaležnosti in z občutkom pripadnosti.

Antonija

SADOVI POSVETITVE Posvetitev je globoko posegla v moje življenje

Posvetitve pred dobrimi tremi leti in pol se danes spominjam tako dobro kot malokaterih podrobnosti iz svojega življenja. Živo so mi pred očmi duhovne vaje v Stični, ki so bile priprava na posvetitev v cerkvi Žalostne Matere Božje. Vem, da se je ob tej priložnosti z mano dogajalo nekaj silno globokega. Ob sami posvetitvi sem bil tako zelo ganjen, da sem komaj izrekal besedilo. Stiskalo me je v grlu in solze so mi zalivale oči. Zavedal sem se, da sem prejel velikanske milosti, ki so bile pravzaprav tudi nekakšna nagrada za večletno duhovno prizadevanje, ki se je začelo z romanjem v Medžugorje pred več kot desetimi leti, nadaljevalo z rednim obiskovanjem bogoslužja in prejemanjem zakramentov. Danes dojemam, da je vse moje življenje vodila Božja roka in Božja previdnost, ki me je marsikdaj obvarovala hudih padcev, kljub temu, da v mladih letih nisem vedno živel po Jezusovih naukih. Po Medžugorju so sledila še druga romanja in z ženo sva prejemala vse več milosti, a tudi trpljenja in preizkušenj ni manjkalo. Spominjam se, da sem kmalu nato začel vsak dan moliti k Jezusovemu Srcu molitev, ki je povezana z obljubami sv. Marjeti Alacoque.

Nemogoče je povedati, kaj vse sem prejel po posvetitvi. Moji odnosi do ljudi so postali bolj pristni in sproščeni. Lažje najdem lepo besedo za bližnjega. Zavedam se, da se v mojem življenju uresničujejo obljube Srca Jezusovega. Tudi trpljenja ne bi razumel, če bi mi ga Bog ne pomagal osmisliti.

Poglobljeno branje Dnevnika sv. Favstine Kowalske mi je izpolnilo življenje in odkrilo mnoge stvari, ki jih prej nisem poznal ali sem jih le slutil. Prišel sem do novih spoznanj o Božji dobroti in usmiljenju. Z ženo rada in pogosto moliva rožni venec Božjega usmiljenja, tudi med vožnjo v avtomobilu. Neka ženica mi je pripovedovala, kako je njen bolni mož hudo trpel in dolge dneve umiral, a umreti ni mogel. Nekdo je svetoval, naj zmolijo rožni venec Božjega usmiljenja. Ko so to storili, je mož spokojno izdihnil.

Čeprav vem, da mi tudi v prihodnje življenje marsikdaj ne bo prizanašalo, posebej z boleznimi, in bom moral izkusiti še marsikatero grenko trpljenje, tegobo in preizkušnjo, si vsak dan upam Jezusu izreči besede: »Jezus, vate neizmerno, slepo zaupam! Vem, da me ne boš zapustil in da bom vedno živel v objemu Tvoje usmiljene ljubezni.«

P. D.

 

SADOVI POSVETITVE Posvetitev Jezusu po Mariji

 Pred 20 leti so bili v knjižici 'Sadovi posvetitve' zbrani prvi sadovi posvetitve presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Nekatere priče so že pokojne. Zgledi vlečejo. Zato bomo ob 20-letnici objavljali nekatere zglede. 

V naši župniji je bil ob prehodu v tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta, posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?

V letu 1995 je v oktobru potekal misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno – in za vse".

Eno od pričevanj je tole:

»Osebna pot naše družine je bila v tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas. Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo …' To je bil moj klic na pomoč vsak trenutek in na vsakem koraku.

Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.

To je bila zame popolna spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa življenje in smrt.

Še več! Zavedla sem se posebnih znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija, mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem se Božje Matere in se ji 12. oktobra. 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne 12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin. Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997 sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.

To je naša pot trpljenja in odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«

V. K.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (25) »Pomagajta mi, da bom sprejemal evangelij v svoje srce«

V Lukovem poročilu o Jezusovem rojstvu beremo, da je Marija vse besede, ki so jih o Jezusu povedali pastirji, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Isti evangelist poroča, kako sta sv. Jožef in Marija po tridnevnem zaskrbljenem iskanju končno našla dvanajstletnega Jezusa v templju. Nista razumela njegovega skrivnostnega vprašanja: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Evangelist Luka je zopet zapisal: »Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,41-51).

Devica Marija je bila prva, ki je sprejemala Jezusov evangelij v svoje srce, ga premišljevala, ohranjala v svojem srcu, ga vedno bolj razumela in po njem zvesto živela. Čeprav je bila Kristusova mati, je bila tudi prva in najboljša njegova učenka.

Da bomo sposobni sprejemati evangelij v svoje srce, moramo biti vsaj nekoliko podobni Devici Mariji v njeni pripravljenosti na poslušanje in služenje: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

Kakor sprejemamo v svoje srce Jezusa pod podobo kruha, tako naj bi ga sprejemali v njegovi besedi. »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo samo, saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom« (BR 21). »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja. In v Božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta Božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Zato o Svetem pismu veljajo v odličnem pomenu besede: 'Živa je namreč Božja beseda in učinkovita' (Heb 4,12), 'dvigniti vas more in vam dati delež med vsemi svetimi' (Apd 20,32)« (BR 21).

Če hočemo poznati Kristusa, njegovo presveto Srce, moramo poznati Sveto pismo. »Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa,« je učil že sv. Hieronim. Sveto pismo je treba s sprejemljivim srcem brati, poslušati, ga premišljevati, ohranjati v svojem srcu in po njem živeti. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Povsem nemogoče je, da bi ljubili Boga in mu bili všeč, ne da bi se hranili z Božjo besedo.«

Ne moremo dajati Jezusa ljudem, če ga nimamo v svojih srcih, če svoja srca ne oblikujemo po njegovem presvetem Srcu. V nas pa prihaja predvsem po sv. obhajilu in po sv. evangeliju. Tako hrani našo ljubezen, in nas oblikuje po svojem Srcu, da postajamo nosilci Božje ljubezni in edinosti. Čim globlja bo naša ljubezen do Jezusa v sv. obhajilu in v Božji besedi, tem bolj bomo sposobni, da ga bomo prinašali današnjemu svetu. Jezus je po sv. Marjeti zagotovil: »Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV 5. Si v hiši Božjega ljudstva

Cerkvena stavba pa ni le Božja hiša, je tudi hiša Božjega ljudstva. Vsi, ki pridemo k maši, smo in moramo biti živa Cerkev, del vesoljne Kristusove Cerkve. Stavba cerkve je v službi žive Cerkve. Vsi navzoči nismo le vsota posameznikov, ampak smo sveti zbor, občestvo. Smo v hiši Svete Trojice, ki je občestvo Božjih oseb. Sveta Trojica je prapodoba vsakega občestva. Vsi navzoči smo »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4). Smo in moramo biti zbrani v Jezusovem imenu, to je v veri in ljubezni do Kristusa ter v medsebojni ljubezni in edinosti. Takrat za nas velja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Jezus je med nami navzoč in nas po Svetem Duhu, ki je kakor duša Cerkve, povezuje v eno. To navzočnost na nek način po sadovih tudi občutimo.

Zelo pomembno je, da prideš v cerkev spravljen z vsemi. Vsem moraš odpustiti, drugače se ne moreš s srcem priključiti svetemu zboru. Spomni se, kaj je rekel Jezus: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23 s).

p. Anton

MAŠNA DARITEV 4. Si v hiši Svete Trojice

Cerkev je Božja hiša, hiša Svete Trojice. Si pred Bogom še na drugačen način, kakor si pred Bogom sredi sveta. Če je cerkev velika in lepa, govori o Božji veličini in lepoti. Hkrati te spodbuja, da bodi tudi ti vredno Božje svetišče, saj si vendar po svetem krstu tempelj Svetega Duha in celo vse Svete Trojice. Romano Guardini te poziva in sprašuje: »Čuj klic! Čemu ti je hiša iz lesa in kamna, če sam nisi živa Božja hiša? Kaj ti pomaga, če se visoko bočijo vrata in se razmikajo težka krila, če se pa notri v tebi ne odpro nobena vrata in ne more vstopiti Kralj veličastva?«

Župnijska cerkev je običajno posvečena. Posvetil jo je škof z obhajanjem Evharistije, s posvetilno molitvijo in z maziljenjem s sveto krizmo na dvanajstih (ali na štirih) mestih. Maziljenje cerkve pomeni, da se vsa in za vedno posveti krščanskemu bogoslužju. S tem je izvzeta iz svetne uporabe. Podružnične cerkve in kapele so običajno le blagoslovljene. Tudi blagoslov jih je izvzel iz svetne rabe in so določene za molitev in bogoslužje.

Še posebej so vse župnijske cerkve hiše Jezusa Kristusa, ki kot pravi Bog in pravi človek pod podobo kruha prebiva v naših tabernakljih.

Cerkve so navadno tako grajene, vsaj starejše, da je oltar na vzhodu, glavni vhod pa na zahodu. Sonce, ki simbolizira Kristusa, vzhaja na vzhodu. Ko prideš skozi glavna vrata v cerkev, greš od zahoda proti vzhodu, v smeri h Kristusu, ki je Sonce pravice.

MAŠNA DARITEV 3. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 2. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 1. Pripravi se

Iz knjižice 'Mašna daritev' (2004, ponatis 2009) bomo objavljali vsebino o mašni daritvi, ki je bila napisana kot pomoč Marku, zastopniku vseh kristjanov, ki bi radi globlje razumeli mašno daritev. Naj besedilo pomaga tudi nam. 

Dragi Marko, skušam se vživeti Vate. Rad Ti bom pomagal do globljega razumevanja mašne daritve, ki je središče vsega krščanskega življenja. Vzemi me za spremljevalca skozi besedila in različna znamenja. Seveda se ne bova dotaknila vseh podrobnosti, ampak le najvažnejšega. Vesel sem, da Ti udeležba pri nedeljski in prazniški maši ni neprijetno breme, ampak prijetna duhovna poživitev in osvežitev. Včasih prideš celo k delavniški maši.

Po 2. vatikanskem koncilu smo začeli za mašno daritev namesto latinščine uporabljati narodne jezike in je bil mašni obred poenostavljen ter poenoten. Tedaj je marsikdo mislil, da razlaganje besedil in znamenj ne bo več potrebno. A ni tako. Vsak kristjan bi se moral poglobiti v mašna besedila in simbole.

Nedelja je, Gospodov dan. Šel boš k sveti maši, ki je srce vsake nedelje. Gotovo se boš odpravil od doma pravočasno, da boš prišel v cerkev vsaj nekoliko pred začetkom mašne daritve. Véliki zvon farne cerkve te vabi k maši že eno uro pred začetkom. Pripraviš se, kot je primerno za najsvetejše opravilo na zemlji. Najvažnejša je priprava srca, ki se mora odtrgati od vseh nepravilnih navezanosti in se povezati z Bogom. Zaradi mnogih opravil, skrbi, živčne napetosti in različnih spodrsljajev se čutiš daleč od Boga. Vendar je v tebi hrepenenje po Božji bližini, hrepenenje tvojega razuma in tvojega srca. Rad bi se bolj povezal z Bogom. Najbrž boš šel tudi k svetemu obhajilu. Šele takrat na popoln način sodeluješ z mašno daritvijo, če pri njej prejmeš duhovno hrano z mize Božje besede in evharističnega kruha. K svetemu obhajilu lahko greš, če se ne zavedaš smrtnega greha, imaš pravi namen, da se povežeš z Jezusom in si eno uro pred prejemom te duhovne hrane tešč. Voda in zdravilo ne prekršita evharističnega posta.

Če hočeš pri mašni daritvi dobro sodelovati, boš že doma pogledal, kakšna berila bodo pri njej. V cerkvenih namiznih koledarjih so za vsak dan s kraticami napisana svetopisemska berila, tako jih lahko poiščeš v Svetem pismu.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Skrivnost vere

 Prvi kristjani, apostoli, učenci, evangelisti in sveti Pavel v svojih pismih Jezusovo smrt in njegovo vstajenje imenujejo pasha. V naš jezik jo prevajajo: Velika noč. Prav na Veliko noč Cerkev v slovesnem bogoslužju prepeva: »Jezusova smrt nas je rešila naše smrti, njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja. (velikonočni hvalospev)« Po besedah, ki jih mašnik, v Kristusovi osebi, izgovarja v slovesnih trenutkih najbolj vzvišene mašne molitve, imenovane evharistična, verni kristjani na vzklik »skrivnost vere« slovesno zapojemo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo.«

Vera v vstajenje je tako bistvena in temeljna prvina krščanstva, da brez te vere ne razumemo ničesar, kar izpovedujemo, kar počnemo in kar smo. Tertulijan je v 2. stoletju takole izpovedal: »Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo.« Vstajenje je cilj, kamor smo usmerjeni, daje smisel našemu zemeljskemu romanju in življenje poživlja z upanjem. Kdor ve, kam hoče priti, bo namreč hodil po izbrani poti. Brez vere v vstajenje ne moremo razumeti Cerkve, ne dojamemo globine svetih zakramentov in ni mogoče doumeti skrivnosti svete maše.

Jezusova velikonočna skrivnost smrti in vstajenja, ki jo je svoji Cerkvi zapustil kot naročilo: »To delajte v moj spomin« ima različna imena – ki vsako iz svojega vidika in hkrati nikoli dovolj izčrpno razodevajo: evharistija, zakrament vseh zakramentov, Gospodova večerja, jagnjetova poročna gostija, lomljenje kruha, evharistični zbor, spomin/memorial, sveta mašna daritev, duhovna daritev, Božja liturgija, zdravilo nesmrtnosti, najsvetejši zakrament, sveta maša …

Za Sveto pismo spomin ni nikoli zgolj spominjanje dogodkov preteklosti, temveč je razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil. V bogoslužnem praznovanju ali obhajanju postanejo dogodki iz preteklosti navzoči in učinkoviti. Tako namreč Izraelsko ljudstvo dojema osvoboditev iz Egipta: vsakič, ko praznujejo in obhajajo pasho (veliko noč), postanejo dogodki izhoda iz Egipta prisotni v spominu verujočih, da uravnavajo po teh dogodkih svoje življenje in uresničujejo osvoboditev, ki se je spominjajo.

Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je judovski pashi dal dokončni smisel. Pasha je postala Velika noč (nova pasha). Jezusov prehod k Očetu skozi njegovo smrt in njegovo vstajenje, ki je anticipiran pri zadnji večerji in obhajan v evharistiji, postane dovršitev judovske pashe in anticipiranje dokončne Velike noči, ko bo tudi Cerkev prešla v veličastvo nebeške slave.

Spisi Nove zaveze poročajo o obredni pashi, ki jo je Jezus dopolnil in izpopolnil. Pri večerji je hvaležno izrekel obredni blagoslov in po napovedi svojega darovanja in žrtve na križu, zapovedal svojim učencem: »To delajte v moj spomin«. Ne več v spomin osvoboditve iz Egipta, temveč v spomin trpljenja in njegovega čudovitega vstajenja, kot živi spomin njegove daritve. Spominjanje njegovega popolnega daru pa ni zgolj obredno ponavljanje zadnje večerje, temveč je tudi vnaprejšnje obhajanje prihodnje gostije, ki so jo napovedovali preroki (prim. Iz 25,6–9) in je v Novi zavezi predstavljena kot »Jagnjetova svatba« (Raz 19,7.9). Ta krščanska obredna pasha ali evharistična daritev je zaradi neskončne ljubezni Boga do vsakega človeka imenovana zakrament ljubezni. Jezus je namreč »ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) in človeka nagiba, da »dá življenje za prijatelje« (Jn 15,13), sam pa v zakramentu evharistije ljubezen »do konca« še naprej izkazuje, vse do darovanja lastnega telesa in krvi.

Ko so se prvi kristjani, stanovitni v nauku apostolov, zbirali k molitvi in lomljenju kruha (prim. Apd 3,1) ter brali ali poslušali o odrešenjskih dogodkih, so Jezusovo življenje, zlasti pa velikonočno skrivnost v odnosu do starozaveznih dogodkov imenovali misterij. Misterij najbolje izraža Očetov vesoljni načrt odrešenja. Stvarnik, ki ga je Jezus razodel kot Očeta, želi, da bi vsi ljudje spoznali resnico in da bi vsi bili deležni Božjega življenja. Ta načrt je uresničil Sin na Veliko noč. Zato apostol Pavel trdi, da je Božji misterij Kristus sam (prim. Kol 2,2). On je Očetov načrt ljudem posredoval tako, da je podaril samega sebe.

p. Nikolaj