SADOVI POSVETITVE Posvetitev Jezusu po Mariji

 Pred 20 leti so bili v knjižici 'Sadovi posvetitve' zbrani prvi sadovi posvetitve presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Nekatere priče so že pokojne. Zgledi vlečejo. Zato bomo ob 20-letnici objavljali nekatere zglede. 

V naši župniji je bil ob prehodu v tretje tisočletje misijon pod naslovom "Izročimo se Jezusu po Mariji". Vsa župnija se je ob sklepu misijona v soboto, 5. maja tega leta, posvetila brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odtlej stoji kip Matere Božje z Detetom pred domačo župnijsko cerkvijo in župnijsko občestvo vsako leto ob obletnici obnavlja posvetitev. Temu dogajanju so sledile osebne in družinske izročitve ob tihih osebnih in skupnih pripravah. Oblikovale so se binkoštne dvorane (zdaj jih je sedem), kjer s posvetitveno molitvijo vsak mesec obnavljamo posvetitev in v skupni molitvi, premišljevanju Božje besede in Marijinih sporočil gradimo novo dobo ljubezni in zaupanja. Kaj se le more zgoditi skupnosti, ki je povezana z Marijo in Jezusom, če se zavedamo resničnosti stavka, da se Marijin otrok ne more pogubiti?

V letu 1995 je v oktobru potekal misijon z naslovom "Kristus, sijaj resnice". V tem Marijinem mesecu smo se zatekali k njej – naši nebeški Materi in ženi novega adventa, da bi nam podarila Jezusa, ki je POT, RESNICA IN ŽIVLJENJE. Sad misijona je bila župnijska evharistična skupnost in redna molitev pred izpostavljenim Najsvetejšim vsak četrtek. In končno smo v maju svetega leta 2000 v luči velikega jubileja imeli misijon z naslovom "Kristus včeraj, danes, vedno – in za vse".

Eno od pričevanj je tole:

»Osebna pot naše družine je bila v tesni povezavi z misijoni in neizmernimi milostmi, ki jih podarja ta sveti čas. Bili smo popolnoma zlomljeni, ko smo v prometni nesreči izgubili šestnajstletnega sina in brata; to se je zgodilo v Marijinem letu 1989. Bili smo izgubljeni in nemočni, zagrnila nas je tema, pa vendar je v nas tlelo hrepenenje za polnostjo življenja. Vpila sem k Bogu, od katerega sem se kot dekle in mlada žena odvrnila. V moji podobi iz mladosti je bil to Bog, ki preži na moje napake in grehe ter me kaznuje. Takega Boga nisem potrebovala. Ustvarila sem si svojo podobo o njem. Tudi Cerkve sem se ogibala in otrok nisem vzgajala v strahu Božjem, mož pa tudi ni imel vere. Toda zdaj je udaril po meni. 'Gospod nisem vredna, da prideš k meni, ampak reci le besedo …' To je bil moj klic na pomoč vsak trenutek in na vsakem koraku.

Od Boga, ki grmi iz oblakov, sem se vzpenjala k Bogu sopotniku, živemu Bogu, ki bedi nad mano in me hoče rešiti za vsako ceno in ki je trpel ter umrl tudi iz ljubezni do mene. Klicala sem k njemu, da mi da moč, zaupanje in vero. Ostrmela sem nad Božjim posegom in prepoznala njegov načrt. Moral mi je vzeti najdragocenejše na tem svetu, moral je vzeti življenje, da bi si pridobili Življenje in ga imeli v obilju za večno.

To je bila zame popolna spreobrnitev, nov začetek, novo rojstvo, luč milosti, ki mi je odprla srce za Boga in mi odstrla pogled v nebesa. To je bilo odkritje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja, nenadomestljivi dar Božje odveze, čudež, ki je v meni prebudil novo življenjsko moč, da sem lahko spet ljubila, se veselila in delala, sveta bližina, ki je pregnala otopelost in malodušje, osmislila pa življenje in smrt.

Še več! Zavedla sem se posebnih znamenj in spoznala, da je sredi vseh težav in zablod nad mano bedela Marija, mati tistega Življenja, iz katerega vsi živimo. Spomnila sem se, kako sem kot deklica v molitvi klečala pred šmarničnim oltarčkom v svoji sobi. Oklenila sem se Božje Matere in se ji 12. oktobra. 1994 posvetila. Z vso dušo sem ji zaupala svojo družino. Spomnila sem se, da sva z možem pred petindvajsetimi leti sklenila zakonsko zvezo pred njenim oltarjem v stolni cerkvi v Ljubljani. Dne 12. julija naslednjega leta se je Mariji posvetil najmlajši dvanajstletni sin. Mislila sem, da je premlad in da še ne more dojeti posvetitve. Hotela sem, da počaka na birmo, a je jokal, da ne razume, kaj hočem od njega, in se pridružil skupini birmancev, ki se je tedaj pripravljala na posvetitev. Na veliki šmaren leta 1996 (svoj rojstni dan) je posvetitev opravil mož in 10. maja 1997 sedemindvajsetletna hči. Zdaj to posvetitev živi tudi njena družina.

To je naša pot trpljenja in odrešenja. Nikoli več se nočemo odtegniti Marijinemu varstvu, niti v bridkosti niti v veselju, zakaj samo Bog ve, kakšna bi bila naša pot, če naša župnija ne bi bila tako marijanska ter naš dušni pastir ves Marijin in bakla samotnim popotnikom. Naj vzkliknem s psalmistom: 'Gospod, delež moje dediščine in mojega keliha, ti vodiš mojo usodo!' (Ps 16,5).«

V. K.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS MOLITEV POSVETITVE JMS (25) »Pomagajta mi, da bom sprejemal evangelij v svoje srce«

V Lukovem poročilu o Jezusovem rojstvu beremo, da je Marija vse besede, ki so jih o Jezusu povedali pastirji, »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Isti evangelist poroča, kako sta sv. Jožef in Marija po tridnevnem zaskrbljenem iskanju končno našla dvanajstletnega Jezusa v templju. Nista razumela njegovega skrivnostnega vprašanja: »Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« Evangelist Luka je zopet zapisal: »Njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu« (Lk 2,41-51).

Devica Marija je bila prva, ki je sprejemala Jezusov evangelij v svoje srce, ga premišljevala, ohranjala v svojem srcu, ga vedno bolj razumela in po njem zvesto živela. Čeprav je bila Kristusova mati, je bila tudi prva in najboljša njegova učenka.

Da bomo sposobni sprejemati evangelij v svoje srce, moramo biti vsaj nekoliko podobni Devici Mariji v njeni pripravljenosti na poslušanje in služenje: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgôdi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38).

Kakor sprejemamo v svoje srce Jezusa pod podobo kruha, tako naj bi ga sprejemali v njegovi besedi. »Cerkev je Sveto pismo vedno spoštovala podobno kakor Gospodovo telo samo, saj, posebno v svetem bogoslužju, z mize Božje besede in Kristusovega telesa neprenehoma jemlje kruh življenja in ga daje na voljo vernikom« (BR 21). »Oče, ki je v nebesih, prihaja v svetih knjigah ljubeče svojim otrokom naproti in se z njimi pogovarja. In v Božji besedi je vsebovana tolikšna sila in moč, da je ta Božja beseda za Cerkev opora in življenjska čilost, za otroke Cerkve trdnost vere, hrana duše ter čisti in neusahljivi studenec duhovnega življenja. Zato o Svetem pismu veljajo v odličnem pomenu besede: 'Živa je namreč Božja beseda in učinkovita' (Heb 4,12), 'dvigniti vas more in vam dati delež med vsemi svetimi' (Apd 20,32)« (BR 21).

Če hočemo poznati Kristusa, njegovo presveto Srce, moramo poznati Sveto pismo. »Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa,« je učil že sv. Hieronim. Sveto pismo je treba s sprejemljivim srcem brati, poslušati, ga premišljevati, ohranjati v svojem srcu in po njem živeti. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Povsem nemogoče je, da bi ljubili Boga in mu bili všeč, ne da bi se hranili z Božjo besedo.«

Ne moremo dajati Jezusa ljudem, če ga nimamo v svojih srcih, če svoja srca ne oblikujemo po njegovem presvetem Srcu. V nas pa prihaja predvsem po sv. obhajilu in po sv. evangeliju. Tako hrani našo ljubezen, in nas oblikuje po svojem Srcu, da postajamo nosilci Božje ljubezni in edinosti. Čim globlja bo naša ljubezen do Jezusa v sv. obhajilu in v Božji besedi, tem bolj bomo sposobni, da ga bomo prinašali današnjemu svetu. Jezus je po sv. Marjeti zagotovil: »Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to češčenje širili med ljudmi.«

p. Anton

MAŠNA DARITEV 5. Si v hiši Božjega ljudstva

Cerkvena stavba pa ni le Božja hiša, je tudi hiša Božjega ljudstva. Vsi, ki pridemo k maši, smo in moramo biti živa Cerkev, del vesoljne Kristusove Cerkve. Stavba cerkve je v službi žive Cerkve. Vsi navzoči nismo le vsota posameznikov, ampak smo sveti zbor, občestvo. Smo v hiši Svete Trojice, ki je občestvo Božjih oseb. Sveta Trojica je prapodoba vsakega občestva. Vsi navzoči smo »ljudstvo, zbrano v edinosti Očeta in Sina in Svetega Duha« (C 4). Smo in moramo biti zbrani v Jezusovem imenu, to je v veri in ljubezni do Kristusa ter v medsebojni ljubezni in edinosti. Takrat za nas velja: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Jezus je med nami navzoč in nas po Svetem Duhu, ki je kakor duša Cerkve, povezuje v eno. To navzočnost na nek način po sadovih tudi občutimo.

Zelo pomembno je, da prideš v cerkev spravljen z vsemi. Vsem moraš odpustiti, drugače se ne moreš s srcem priključiti svetemu zboru. Spomni se, kaj je rekel Jezus: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23 s).

p. Anton

MAŠNA DARITEV 4. Si v hiši Svete Trojice

Cerkev je Božja hiša, hiša Svete Trojice. Si pred Bogom še na drugačen način, kakor si pred Bogom sredi sveta. Če je cerkev velika in lepa, govori o Božji veličini in lepoti. Hkrati te spodbuja, da bodi tudi ti vredno Božje svetišče, saj si vendar po svetem krstu tempelj Svetega Duha in celo vse Svete Trojice. Romano Guardini te poziva in sprašuje: »Čuj klic! Čemu ti je hiša iz lesa in kamna, če sam nisi živa Božja hiša? Kaj ti pomaga, če se visoko bočijo vrata in se razmikajo težka krila, če se pa notri v tebi ne odpro nobena vrata in ne more vstopiti Kralj veličastva?«

Župnijska cerkev je običajno posvečena. Posvetil jo je škof z obhajanjem Evharistije, s posvetilno molitvijo in z maziljenjem s sveto krizmo na dvanajstih (ali na štirih) mestih. Maziljenje cerkve pomeni, da se vsa in za vedno posveti krščanskemu bogoslužju. S tem je izvzeta iz svetne uporabe. Podružnične cerkve in kapele so običajno le blagoslovljene. Tudi blagoslov jih je izvzel iz svetne rabe in so določene za molitev in bogoslužje.

Še posebej so vse župnijske cerkve hiše Jezusa Kristusa, ki kot pravi Bog in pravi človek pod podobo kruha prebiva v naših tabernakljih.

Cerkve so navadno tako grajene, vsaj starejše, da je oltar na vzhodu, glavni vhod pa na zahodu. Sonce, ki simbolizira Kristusa, vzhaja na vzhodu. Ko prideš skozi glavna vrata v cerkev, greš od zahoda proti vzhodu, v smeri h Kristusu, ki je Sonce pravice.

MAŠNA DARITEV 3. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 2. Vstopil si v svet prostor

Pred cerkvijo si, na parkirnem prostoru. Od avtomobila ti švigne pogled kvišku v zvonik. Visok je. Kaže navzgor, k Bogu. Simbol je tvojega hrepenenja, ki te vedno znova iz nižin poganja kvišku, k Bogu. Težki bronasti zvonovi na jarmih zanihajo. Že se sliši ubrano zvonjenje. Še četrt ure je do začetka mašne daritve. Zvonovi te kličejo v cerkev. Zakleneš avtomobil in se odpraviš proti glavnemu vhodu v svetišče.

Ko prideš v cerkev, se zaveš, da si v svetem prostoru, ki te usmerja v skrivnost. Vsa notranjost cerkve in vsi predmeti v njej govorijo o Bogu. Vstopil si skozi vrata, ki so kakor meja med svetom zunaj, ki je dostikrat malo krščanski, in med svetiščem. Tu Bog prebiva na poseben način, čeprav je res, da je ves svet njegovo bivališče.

Znani nemški teolog in mislec italijanskega rodu, Romano Guardini, v knjigi 'Sveta znamenja' piše: »Vrata stoje med zunanjostjo in notranjostjo, med tržiščem in svetiščem; med tem, kar je namenjeno vsemu svetu, in med Bogu posvečenim. In kadar kdo stopa skoznje, mu govoré: 'Pusti zunaj, kar ne spada noter, misli, želje, skrbi, radovednost, nečimrnost. Pusti zunaj vse, kar ni posvečeno. Očisti se, v svetišče stopaš!' Ne smeli bi drveti skozi vrata! Prav počasi bi morali stopati skoznje in odpreti svoje srce, da dojame njihovo govorico. Celo nekoliko postati bi morali prej, da bi naš prehod bila hoja očiščenja in pot k zbranosti.«

MAŠNA DARITEV 1. Pripravi se

Iz knjižice 'Mašna daritev' (2004, ponatis 2009) bomo objavljali vsebino o mašni daritvi, ki je bila napisana kot pomoč Marku, zastopniku vseh kristjanov, ki bi radi globlje razumeli mašno daritev. Naj besedilo pomaga tudi nam. 

Dragi Marko, skušam se vživeti Vate. Rad Ti bom pomagal do globljega razumevanja mašne daritve, ki je središče vsega krščanskega življenja. Vzemi me za spremljevalca skozi besedila in različna znamenja. Seveda se ne bova dotaknila vseh podrobnosti, ampak le najvažnejšega. Vesel sem, da Ti udeležba pri nedeljski in prazniški maši ni neprijetno breme, ampak prijetna duhovna poživitev in osvežitev. Včasih prideš celo k delavniški maši.

Po 2. vatikanskem koncilu smo začeli za mašno daritev namesto latinščine uporabljati narodne jezike in je bil mašni obred poenostavljen ter poenoten. Tedaj je marsikdo mislil, da razlaganje besedil in znamenj ne bo več potrebno. A ni tako. Vsak kristjan bi se moral poglobiti v mašna besedila in simbole.

Nedelja je, Gospodov dan. Šel boš k sveti maši, ki je srce vsake nedelje. Gotovo se boš odpravil od doma pravočasno, da boš prišel v cerkev vsaj nekoliko pred začetkom mašne daritve. Véliki zvon farne cerkve te vabi k maši že eno uro pred začetkom. Pripraviš se, kot je primerno za najsvetejše opravilo na zemlji. Najvažnejša je priprava srca, ki se mora odtrgati od vseh nepravilnih navezanosti in se povezati z Bogom. Zaradi mnogih opravil, skrbi, živčne napetosti in različnih spodrsljajev se čutiš daleč od Boga. Vendar je v tebi hrepenenje po Božji bližini, hrepenenje tvojega razuma in tvojega srca. Rad bi se bolj povezal z Bogom. Najbrž boš šel tudi k svetemu obhajilu. Šele takrat na popoln način sodeluješ z mašno daritvijo, če pri njej prejmeš duhovno hrano z mize Božje besede in evharističnega kruha. K svetemu obhajilu lahko greš, če se ne zavedaš smrtnega greha, imaš pravi namen, da se povežeš z Jezusom in si eno uro pred prejemom te duhovne hrane tešč. Voda in zdravilo ne prekršita evharističnega posta.

Če hočeš pri mašni daritvi dobro sodelovati, boš že doma pogledal, kakšna berila bodo pri njej. V cerkvenih namiznih koledarjih so za vsak dan s kraticami napisana svetopisemska berila, tako jih lahko poiščeš v Svetem pismu.

BESEDA O BOGOSLUŽJU Skrivnost vere

 Prvi kristjani, apostoli, učenci, evangelisti in sveti Pavel v svojih pismih Jezusovo smrt in njegovo vstajenje imenujejo pasha. V naš jezik jo prevajajo: Velika noč. Prav na Veliko noč Cerkev v slovesnem bogoslužju prepeva: »Jezusova smrt nas je rešila naše smrti, njegovo vstajenje je začetek našega vstajenja. (velikonočni hvalospev)« Po besedah, ki jih mašnik, v Kristusovi osebi, izgovarja v slovesnih trenutkih najbolj vzvišene mašne molitve, imenovane evharistična, verni kristjani na vzklik »skrivnost vere« slovesno zapojemo: »Tvojo smrt oznanjamo, Gospod, in tvoje vstajenje slavimo.«

Vera v vstajenje je tako bistvena in temeljna prvina krščanstva, da brez te vere ne razumemo ničesar, kar izpovedujemo, kar počnemo in kar smo. Tertulijan je v 2. stoletju takole izpovedal: »Zaupanje kristjanov je vstajenje mrtvih; ko to verujemo, obstajamo.« Vstajenje je cilj, kamor smo usmerjeni, daje smisel našemu zemeljskemu romanju in življenje poživlja z upanjem. Kdor ve, kam hoče priti, bo namreč hodil po izbrani poti. Brez vere v vstajenje ne moremo razumeti Cerkve, ne dojamemo globine svetih zakramentov in ni mogoče doumeti skrivnosti svete maše.

Jezusova velikonočna skrivnost smrti in vstajenja, ki jo je svoji Cerkvi zapustil kot naročilo: »To delajte v moj spomin« ima različna imena – ki vsako iz svojega vidika in hkrati nikoli dovolj izčrpno razodevajo: evharistija, zakrament vseh zakramentov, Gospodova večerja, jagnjetova poročna gostija, lomljenje kruha, evharistični zbor, spomin/memorial, sveta mašna daritev, duhovna daritev, Božja liturgija, zdravilo nesmrtnosti, najsvetejši zakrament, sveta maša …

Za Sveto pismo spomin ni nikoli zgolj spominjanje dogodkov preteklosti, temveč je razglašanje čudovitih del, ki jih je Bog storil. V bogoslužnem praznovanju ali obhajanju postanejo dogodki iz preteklosti navzoči in učinkoviti. Tako namreč Izraelsko ljudstvo dojema osvoboditev iz Egipta: vsakič, ko praznujejo in obhajajo pasho (veliko noč), postanejo dogodki izhoda iz Egipta prisotni v spominu verujočih, da uravnavajo po teh dogodkih svoje življenje in uresničujejo osvoboditev, ki se je spominjajo.

Ko je Jezus pri velikonočnem obedu obhajal zadnjo večerjo s svojimi apostoli, je judovski pashi dal dokončni smisel. Pasha je postala Velika noč (nova pasha). Jezusov prehod k Očetu skozi njegovo smrt in njegovo vstajenje, ki je anticipiran pri zadnji večerji in obhajan v evharistiji, postane dovršitev judovske pashe in anticipiranje dokončne Velike noči, ko bo tudi Cerkev prešla v veličastvo nebeške slave.

Spisi Nove zaveze poročajo o obredni pashi, ki jo je Jezus dopolnil in izpopolnil. Pri večerji je hvaležno izrekel obredni blagoslov in po napovedi svojega darovanja in žrtve na križu, zapovedal svojim učencem: »To delajte v moj spomin«. Ne več v spomin osvoboditve iz Egipta, temveč v spomin trpljenja in njegovega čudovitega vstajenja, kot živi spomin njegove daritve. Spominjanje njegovega popolnega daru pa ni zgolj obredno ponavljanje zadnje večerje, temveč je tudi vnaprejšnje obhajanje prihodnje gostije, ki so jo napovedovali preroki (prim. Iz 25,6–9) in je v Novi zavezi predstavljena kot »Jagnjetova svatba« (Raz 19,7.9). Ta krščanska obredna pasha ali evharistična daritev je zaradi neskončne ljubezni Boga do vsakega človeka imenovana zakrament ljubezni. Jezus je namreč »ljubil svoje do konca« (Jn 13,1) in človeka nagiba, da »dá življenje za prijatelje« (Jn 15,13), sam pa v zakramentu evharistije ljubezen »do konca« še naprej izkazuje, vse do darovanja lastnega telesa in krvi.

Ko so se prvi kristjani, stanovitni v nauku apostolov, zbirali k molitvi in lomljenju kruha (prim. Apd 3,1) ter brali ali poslušali o odrešenjskih dogodkih, so Jezusovo življenje, zlasti pa velikonočno skrivnost v odnosu do starozaveznih dogodkov imenovali misterij. Misterij najbolje izraža Očetov vesoljni načrt odrešenja. Stvarnik, ki ga je Jezus razodel kot Očeta, želi, da bi vsi ljudje spoznali resnico in da bi vsi bili deležni Božjega življenja. Ta načrt je uresničil Sin na Veliko noč. Zato apostol Pavel trdi, da je Božji misterij Kristus sam (prim. Kol 2,2). On je Očetov načrt ljudem posredoval tako, da je podaril samega sebe.

p. Nikolaj

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Postni čas

Na prvo postno nedeljo je Sveti Duh odvedel Jezusa v puščavo. V zgodovini so bile dolge vrste moških in žensk, ki so se odločili za posnemanje Jezusa v njegovem umiku v samoto. V Egiptu imamo sv. Antona Puščavnika, v Italiji pa sv. Benedikta, ki je kar tri leta preživel v popolni samoti v neki votlini v kraju Subiaco. Postni čas je čas, v katerem naj bi Sveti Duh tudi nas odvedel v nekakšno puščavo. Predvsem v puščavo našega srca. Tudi mi naj bi našli kakšno obliko zbranosti in odrekanja v okolju, v katerem živimo. Če postnega časa ne bi bilo, bi si ga morali izmisliti. Na tem svetu ne poznamo le zastrupljanja z ogljikovim monoksidom; poznamo tudi zastrupljanje s podobami in besedami. Kako se jih rešiti?Kaj storiti? Ker ne moremo oditi v naravno puščavo, je potrebno ustvariti nekaj puščave v nas. Kako? Krščansko izročilo nam ponuja odgovor v besedi: post. Vendar je veliko vrst posta.

Klasična oblika je pritrgovanje pri hrani in zdržek od mesa. Ta post od hrane tudi danes ohranja svojo vrednost in je zelo priporočljiv, če ga človek živi v duhu odrekanja, da bi mrtvil požrešnost in prihranil nekaj, kar bi delil s tistimi, ki umirajo od lakote, in ne le zato, da bi ohranil vitko postavo.
Še pomembnejši od posta pri hrani je post pri gledanju, post za oči. Živimo v civilizaciji podobe; postali smo požiralci podob. Preko televizije, računalnika, tiska in resničnosti, ki nas obdaja, dopuščamo, da prihaja v nas množica podob. Veliko je nezdravih, širijo nasilje in v nas zbujajo različne strasti. Večkrat so namenoma pripravljene za zapeljevanje v greh.
Če ne bomo ustvarili nekega filtra, določene zapore, bomo zelo hitro svojo dušo spremenili v smetišče. Slabe podobe ne umrejo takoj po tistem, ko so prišle v nas, ampak delujejo. Spremenijo se v vzgib k posnemanju in strašno omejujejo svobodo. Vemo, kaj to pomeni, posebno za odraščajoče in mladostnike.

Kjer veter iz puščave prinaša pesek, nihče ne pusti na stežaj odprtega okna, če noče, da bi mu vso hišo pokril ta nadležni prah. Potreben je nadzor tudi nad vsem tistim, kar vstopa v nas skozi naše oči. Nekoč je nekdo ugovarjal: »Ali ni Bog ustvaril oči za občudovanje vsega tistega, kar je na svetu lepega?« Duhovnik mu je odgovoril: »Seveda, toda Bog, ki je ustvaril oči za gledanje, je ustvaril tudi veke, da jih pokrijejo! In on je že vedel, kaj dela.«
Tretja vrsta posta je izogibanje slabim besedam, post pri govorjenju, več molčanja, post za jezik. Sv. Pavel naroča: »Nobena umazana beseda naj ne pride iz vaših ust, marveč le dobra, da bi bila ob potrebi v izgrajevanje, da bi podelila milost tistim, ki poslušajo« (Ef 4,29).
Pred leti se je neka skupina laikov na začetku postnega časa razpravljala, kaj bodo storili za postni čas. Takoj so se morali odreči postu od hrane, ker so bile med njimi nekatere mame noseče, druge pa so dojile. Zato so se odločili, da bodo za svoj program vzeli navedene apostolove besede in se bodo skupaj postili od slabih besed. Vsakdo je napisal ta Pavlov stavek in ga obesil na vidno mesto v hiši. In to je bil zelo blagoslovljen postni čas.
Slabe besede niso le kletvice, opravljanje in obrekovanje; so tudi ostre besede, ki žalijo bližnjega. V življenju družine ali skupnosti imajo te besede moč, da posameznika zaprejo vase, odnosi se ohladijo, ustvarja se zagrenjenost in nejevolja. Te besede dobesedno »ubijajo«, prinašajo smrt. Sv. Jakob je rekel, da je jezik poln smrtonosnega strupa. Ena sama beseda lahko bolj zaboli kot udarec s pestjo.
V sredo, 22. februarja, smo s pomenljivim obredom pepeljenja začeli postni čas. Naj nam Sveti Duh, ki je odvedel Jezusa v puščavo, pomaga, da si bomo poleg raznim odpovedim naložili post tudi očem in jeziku, da bodo le v službi dobremu. Tako se bomo dobro pripravili na obhajanje velike noči.

p. Anton

 

ODMEVI

Molimo za pokojno članico BD

Zaman Marija, Žužemberk

DOMAČA ZDRAVILA Navadna borovnica (Vaccinium myrtillus L.)

Za zdravilne namene uporabna dela rastline sta plod navadne borovnice (Vaccinii myrtilli fructus) in list navadne borovnice (Vaccinii myrtilli folium).

Slovenci smo navadno borovnico poimenovali z različnimi ljudskimi imeni, kot so črnice, črne jagode, risnica, barovje, barovnica.

Sveta Hildegarda, nemška opatinja iz 12. stoletja, je prva zapisala o uporabi borovnice v zdravilne namene. Pater Simon Ašič (1906–1992) je tudi rad svetoval borovničeve liste, npr. v kombinaciji z drugimi zdravilnimi rastlinami za pripravo čaja pri sladkorni bolezni ali pa samostojno.

Navadna borovnica je nizek grmiček, ki izhaja iz severne in osrednje Evrope. Sodi v družino vresovk (Ericaceae). Pri nas raste najraje v zakisanih gozdovih. Spomladi cveti z drobnimi zelenkastimi cvetovi. Še preden cveti, nabiramo majhne liste, pozneje nabrani listi namreč nimajo ustreznega zdravilnega učinka. Liste sušimo v tankih plasteh v senci ali pri pečici pri 40°C. Modro vijolični plodovi dozorijo julija in avgusta. Le-te sušimo pri 45°C, če jih nameravamo imeti za pripravo čaja, ali pa jih uživamo surove. Iz 8 do 9 kg svežih borovnic dobimo 1 kg suhih.

Borovnica raste na družno po borovih, smrekovih in hrastovo-kostanjevih gozdovih. Med resjem in rušjem, najraje tam, kjer ni apnenca oziroma je veliko kisle prsti.

Plodovi vsebujejo do 10% čreslovin, antocianine, flavonoide, pektin, vitamin C, β-karoten in organske kisline. Listi pa vsebujejo do 11% čreslovin, arbutin, flavonske glikozide, organske kisline ter prosti hidrokinon (1%). Posušeni plodovi se učinkovito uporabljajo za zaustavljanje driske, saj borovnica vsebuje znaten delež čreslovin.

Če pa dodajamo v zelo majhnih količinah plodove borovnic v čajne mešanice (npr. 15% plod borovnice v čajni mešanici patra Simona Ašiča Za osvežitev), pa le-ti nimajo tega učinka, ampak skupaj s cvetovi hibiskusa, plodovi šipka in listi robide in poprove mete dajejo čaju prijeten osvežujoč okus in vonj po sadju. Plodovi borovnic zavirajo rast škodljivih bakterij v črevesju.

Modra barvila antociani se vežejo na celične stene bakterij in tako zavirajo njihovo razmnoževanje. Sveže borovnice so zaradi svojih vitaminov, sadnih kislin in pektina odlično krepčilo za bolnike in starostnike.

V ljudski medicini uporabljamo poparek iz listov borovnic pri vnetjih sečil, saj listi vsebujejo učinkovit arbutin in hidrokinon.

Pri vnetju ledvičnih čašic pater Simon Ašič svetuje pitje čaja, pripravljenega kot poparek, iz enakih delov borovničevih listov, kopriv, lapuha, regrata, rastlin šentjanževke in korenin pirnice.

Na živalih so dokazali zniževanje glukoze v krvi po pitju čaja iz listov borovnice, vendar je uporaba omejena na krajši čas zaradi vsebnosti hidrokinona v listih. Pater Ašič pri diabetesu svetuje pitje čaja iz borovničevih listov. Čaj si pripravimo tako, da poparimo 4 žlice listkov z 1 litrom vode. Pustimo stati 10 minut. Pijemo po požirkih 3 krat na dan po 1 skodelico čaja, ki ga ne sladkamo.

Druga možnost zdravljenja diabetesa pa je priprava čaja iz več zdravilnih rastlin. Pater Ašič svetuje. Pripravimo si čajno mešanico iz enakih delov korenin baldrijana, cvetov črnega bezga, brinovih jagod, rastlin divje mačehe, fižolovih luščin, listov breze, velike koprive, regrata in žajblja. 6 žlic čajne mešanice prelijemo z 1 litrom vrele vode, pustimo stati 10 minut. Precedimo in pijemo 3 skodelice na dan.

Barbara Kozan, mag. farm.

Svečnica

Čebele so naši predniki zelo cenili, ne le zaradi medu, ampak tudi zaradi voska. Iz njega so izdelovali sveče – brez sveč pa se ni darovala nobena sveta maša. Vosek je simboliziral Sv. Rešnje telo in goreče sveče so med bogoslužjem pomenile Božjo prisotnost.

Po trdnem prepričanju našega ljudstva morajo biti sveče, ki so blagoslovljene na svečnico, vedno pri roki za primer nevarnosti, hude ure, bolezni, najbolj pa ob smrtni uri. Ko grozi toča, je treba prižgati »tri žegne«: blagoslovljeno oljko, svečo in tiste rože, ki so jih natrgali za Sv. Rešnje telo.

Ko se danes bliža huda ura, hitimo izklapljati računalnike, blagoslovljenih predmetov pa tako ni pri hiši – kvečjemu morda ostanki cvetnonedeljske butare.

Valerija Ravbar

Pogreb opata Avguština Kostelca (5. 8. 1879 – 22. 2. 1963)

Pred šestdesetimi leti je umrl 54. stiški opat Avguštin Kostelec. Za časa njegovega opatovanja je samostan doživel velik razvoj tako v duhovnem kot gospodarskem pogledu. Doživel je pa tudi velikansko trpljenje v času 2. svetovne vojne in v težkih letih po njej.

Tedaj sem hodila v 1. letnik gimnazije. Bil je zelo mrzel februarski ponedeljek; občasno je rahlo snežilo. Pogrebni sprevod se je iz samostana počasi pomikal čez dvorišče. Udeležili so se ga trije škofi, trije opati, duhovnikov in redovnikov je bilo več kot osemdeset in seveda množica ljudi iz bližnje in daljne okolice.

Imeli smo ravno odmor, pa smo planili na hodnik in opazovali dogajanje skozi okna. Brž so prihiteli profesorji in nas začeli poditi v razrede. Toda ni kaj dosti pomagalo, saj je sprevod med tem zapustil samostan in se pomikal po cesti. Tako smo mu sledili z očmi skozi razredna okna. Potem smo bili karani, da se to ne spodobi, a rekli smo: »Saj je vendar umrl naš gospodar in bi morali iti vsi na pogreb.« Razrednik je med tem ugotovil, da manjkata tisti dan pri pouku dva fanta – Janez in Jože sta se namreč udeležila pogreba. Menil je, da zaslužita neopravičeno. Pa ne vem, če je izpolnil grožnjo, saj je bil tudi dr. Kajetan Gantar, naš razrednik in oče akademika dr. Kajetana Gantarja, v duhu na opatovem pogrebu.

Valerija Ravbar

SADOVI POSVETITVE Posvetitev naše družine

Naša družina se je letos, 8. januarja, slovesno posvetila in izročila Srcu Jezusovemu in Marijinemu.

Vedno sva se z možem rada spominjala otroških let, ko smo se s starši zbrali ob hišnem oltarčku pred podobo presvetega Srca Jezusovega, ki se mu je naša družina posvetila. Tam smo vsak večer zmolili večerno molitev in še posebno molitev: O preljubeznivi Jezus, ki nam jo je dal duhovnik pri posvetitvi.

Ob tem spominu se nama je vedno znova zbudila želja, da bi se tudi naša družina posvetila Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Te milosti sva bila deležna letos meseca januarja. Pripravljala sva se z devetdnevnico iz knjižice V šoli najsvetejših Src - št. 1. Z duhovnikom – našim prijateljem – smo po sveti daritvi zmolili pred podobo obeh Src posvetitveno molitev za naju in za družine naših otrok.

Milost te posvetitve živiva po navodilih te knjižice. Vsak dan zmoliva tudi molitev iz otroških dni: O preljubeznivi Jezus in izročava obema Srcema tudi družine naših otrok, moliva rožni venec in se vedno udeležujeva pobožnosti prvih petkov in prvih sobot.

Tončka Perčič

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2023

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja in drugih bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. februarja, 26. marca, 23. aprila, 28. maja, 25. junija, 23. julija, 27. avgusta, 24. septembra, 22. oktobra in 26. novembra.

 

Srečanja na daljavo po zoomu bodo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 20.00: 6. marca, 3. aprila, 1. maja, 5. junija, 3. julija, 7. avgusta, 4. septembra, 2. oktobra, 6. novembra in 4. decembra.

 

Postna duhovna obnova

 

V soboto, 4. marca od 9. 30 do 12.30, vsi lepo vabljeni na postno duhovno obnovo v baziliko v Stično. Bo tudi možnost za spoved.

Nagovori: p. Anton Nadrah.

Prijave: Srečko Fras, tel. 02/586 1020; GSM: 041/939 394; fras.srecko@gmail.com

 

Fatimski shodi v baziliki v Stični bodo na 13. dan v mesecu ob 18.30, od maja do oktobra, na praznik Marijinega vnebovzetja 15. avgusta pa 15. avgusta.