Molitev klarise

Sestre klarise vsakokrat, ko pridemo v kapelo, najprej pozdravimo Najsvetejše po zgledu sv. Frančiška: »Molimo Te, presveti Gospod Jezus Kristus, tukaj in po vseh Tvojih cerkvah, ki so po vsem svetu, in Te hvalimo, ker si s svojim svetim križem svet odrešil!« Nato nadaljujemo z ostalimi molitvami, pesmimi, prošnjami, hvalnicami, slavospevi … Kot skupnost molimo osem do devet ur dnevno, ostali čas si razdelimo za adoracijo in premišljevanje. Večno adoracijo (24 ur na dan) imamo v Nazarjah po Božji milosti že enajst let.

Molitev! – Koliko je bilo že napisanega o tem »pogovoru z Bogom«, »pesmi duše«, »jeziku nebes«, »sredstvu, s katerim premagamo samega Boga«! In vendar se ne prave molitve ne pravega pogovora o njej ni mogoče naveličati. Kajti če bi bilo tako, bi to pomenilo, da smo se oddaljili od Boga in izgubili stik z Njim; to pa je največja nesreča za človeka.

Zame je molitev najlepša pesem ljubezni, ljubezni do Boga. Še več! Božje ljubezni do mene in do vsake duše! Nato pa – zaradi Božje milosti in usmiljenja – tudi pesem naše medsebojne ljubezni. In končno – spet v Bogu in zaradi Njega ter po Njem – pesem ljubezni do stvarstva in stvari.

Brezpogojno in vsak dan znova mora biti v srcu Bog na prvem mestu! Če ni – kako in čemu sploh še živim, delam, trpim? Vse je nesmiselno! Če pa je Bog prvi – o, so nebesa na zemlji! Nebesa! Čudovito!

Spominjam se, kakor da bi bilo včeraj, pa je vendar preteklo že več ko dvajset let. Bila sem devetnajstletna frklja, študentka. Zdelo se mi je, da je moj ves svet, pa še najmanj pol vesolja zraven. Za svoje življenje sem naredila sijajne načrte: kariera, poroka, velika družina, vse najboljše …

Potem pa je moja sestra vstopila v samostan. Bila sem čisto zgrožena, saj je bil tak korak v mojih očeh popolna norost. Nisem mogla razumeti, kako je mogoče svoje življenje »zapraviti, zavreči, zakopati …« Jaz sem hotela »živeti«! Na njen vstop pa sem le šla, čeprav samo »iz vljudnosti« … In prav tam me je »zadelo«. »Padla sem s konja« kakor sv. Pavel. Slepa od solz, ki so mi nezadržno drle po licih, sem vpila v svojem srcu: »O, moj Bog, kaj pa jaz?« … In ni odlašal … Poklical me je za seboj – v samostan – tako kristalno jasno, da ni bilo o tem niti sence dvoma. Odgovorila sem Mu z vsem svojim bitjem; hvala Njemu, da mi je dal toliko zdrave pameti!

V srcu sem imela in še imam luč, ki je On, mir, ki je On, srečo, ki je On, pesem, ki je On sam – Bog, moj Bog. Sv. Frančišek bi dejal: »Moj Bog in moje vse!« Sv. Klara pa: »… On, ki se je vsega daroval iz ljubezni do tebe …«

Kako ne bi bila srečna? Kako se Mu ne bi na kolenih zahvaljevala za vse? Kako Ga ne bi molila z vsem srcem in vso dušo, z besedo in pesmijo in vsem, kar imam? Kako Ga ne bi slavila zato, ker On je, ker me je ustvaril in se mi vsega daroval? On, Božji Sin, Jezus Kristus, je hotel priti na svet v največjem uboštvu – pa se jaz ne bi mogla odpovedati vsaj kakšni udobnosti? Živel je, molil in delal v skritosti Nazareta – pa bi jaz hlastala za častmi in bogastvom?! Zame je sprejel križ in najstrašnejše trpljenje – jaz pa bi za vsako »figo« zdihovala in tarnala?! Zame ostaja molče v tabernaklju, izničen pod podobo Kruha, kjer bije zame Njegovo presveto in usmiljeno Srce – meni pa bi bilo težko klečati pred Njim in Ga častiti?! Tudi meni je s križa podaril svojo sveto Mater Marijo – jaz pa ga ne bi ljubila skupaj z Njenim brezmadežnim Srcem ter Ga ponižno prosila, molila, Ga slavila …?!

O moj Stvarnik in Odrešenik!

Čudovit si! Hvala Ti za vse milosti in darove, za to da si in da si ljubezen! Hvala Ti za življenje in odrešenje; hvala ker Ti je bilo tako zelo mar zame, da si tudi zame sprejel človeško telo ter mi z zgledom pokazal, kako naj bi živela, molila, delala ter sprejemala križe in težave tako krepostno, da bi dosegla popolnost, kakor jo zahtevaš od vsakega človeka! Hvala Ti za Tvoje čudovito usmiljeno Srce, ki mi pomeni vse na svetu: dobroto, usmiljenje, ljubezen, mir, brezmejno srečo in upanje za vso večnost! Hvala Ti, Gospod, za Tvojo sveto Mater Marijo, ki si mi jo dal kot Vzornico in Vodnico! Dovoli, naj se za vedno skrijem v Njeno brezmadežno Srce, ki je pribežališče grešnikov, varno zavetje pred vsem hudim in šola vseh kreposti … Hvala Ti, Kruh življenja, za vse darove in milosti, ki jih nam vsem radodarno siplješ vsak trenutek! Hvala Ti, Gospod, ker smo Tvoji brezmejno ljubljeni otroci – Božji otroci …

s. Marija Mira