PO MARIJI K JEZUSU SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (8) Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu 25. marca 1984

Papež je 25. marca 1983, na praznik Gospodovega oznanjenja, oklical izredno sveto leto odrešenja, 1950 let po Kristusovem odrešenju. Na praznik Brezmadežnega spočetja Device Marije, 8. decembra 1983, je z apostolskim pismom na 2.600 škofij obvestil vse škofe, da bo na praznik Gospodovega oznanjenja, 25. marca 1984, obnovil posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prosil jih je, naj z njim molijo posvetitveno molitev. Dne 27. decembra 1983 je v zaporu Rebibbia obiskal Alia Agca in s tem tudi na zunaj pokazal, da mu je odpustil. Ali Agca je tedaj dejal: »Streljal sem, da bi ubil. Kdo je Fatima za vas?« Ni mogel razumeti, da je papež ostal živ. Tudi ni izrazil nobenega obžalovanja. Slutil pa je, da je v ozadju neka višja sila, ki je papeža varovala. To silo je povezoval s Fatimo. V nedeljo, 25. marca 1984, je sveti oče na Trgu svetega Petra daroval slovesno sveto mašo ob navzočnosti kardinalov in škofov ter okrog dvesto tisoč romarjev. Za to priložnost so iz fatimske kapele prikazovanj 24. marca z letalom pripeljali originalni milostni kip fatimske Gospe. Papež je po sveti maši kleče pred kipom v italijanščini zmolil posvetitveno molitev. Tu je naveden bistveni del besedila: »Zato, o Mati ljudi in narodov, ki poznaš vse njihove bolečine in upanja, ki kot mati čutiš vse boje med dobrim in zlom, med lučjo in temo, ki pretresajo naš današnji svet, sprejmi naš klic, s katerim se po navdihu Svetega Duha obračamo naravnost na Tvoje Srce: Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo. Pred teboj, o Kristusova Mati, pred tvojim Brezmadežnim Srcem, se hočemo danes skupaj z vso Cerkvijo pridružiti posvetitvi, s katero se je tvoj Sin iz ljubezni do nas posvetil Očetu, ko je dejal: ‚Zanje se jaz posvečujem, da bi bili tudi oni posvečeni v resnici“ (Jn 17,19). V tej posvetitvi za svet in za ljudi se hočemo pridružiti našemu Odrešeniku; v njegovem Božjem Srcu more takšna posvetitev dobiti moč za dosego odpuščanja in uresničiti spravo. Moč te posvetitve traja vse čase in zaobjema vse ljudi, ljudstva in narode in zmaguje nad vso hudobijo, ki jo hoče knez teme prebuditi v človekovem srcu in v njegovi zgodovini in ki jo je v našem času tudi zares prebudil. O kako globoko čutimo potrebo po tej posvetitvi človeštva in sveta: našega današnjega sveta, v zedinjenju s Kristusom samim! (…) Bodi pozdravljena, ti, ki si popolnoma združena z odrešenjsko posvetitvijo svojega Sina! Mati Cerkve! Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas. Pomagaj nam, da bomo v vsej resnici živeli Kristusovo posvetitev za celotno človeško družino današnjega sveta! Ko ti izročamo, o Mati, svet, vse ljudi in ljudstva, ti s tem izročamo tudi to posvetitev sveta in jo polagamo v tvoje materinsko Srce (…) Sprejmi, Kristusova Mati, ta trpljenja polni krik vseh ljudi! Trpljenja polni krik celih družbenih plasti! Pomagaj nam, da bomo z močjo Svetega Duha premagali vsakršen greh: človekov greh in ‚greh sveta‘, greh v vsakršni obliki. Naj se v zgodovini sveta še enkrat razkrije neizmerna moč odrešenja: moč usmiljene ljubezni! Naj zaustavi zlo! Naj preoblikuje vest vseh ljudi! V tvojem brezmadežnem Srcu naj se vsem razodene Luč upanja!« Bistvene besede, ki se nanašajo na Rusijo – čeprav besede Rusija ni v besedilu – so naslednje: »Objemi z ljubeznijo Gospodove Matere in Služabnice ta naš človeški svet, ki ti ga izročimo in posvetimo, polni zaskrbljenosti za zemeljsko in večno usodo ljudi in narodov. Na poseben način ti izročimo in posvetimo tiste ljudi in narode, ki to izročitev in posvetitev posebno potrebujejo.« »Razsvetli Božje ljudstvo na poteh vere, upanja in ljubezni! Razsvetli posebno tista ljudstva, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.« S tem je papež Janez Pavel II., po Marijinih in Jezusovih besedah sicer »(pre)pozno«, izpolnil prošnjo Boga, ki jo je Devica Marija posredovala Luciji 13. junija 1929 v mestu Tuy, v Španiji, v sestrski kapeli: »Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil (...)« Po tem nadvse pomembnem dogodku posvetitve se je začelo propadanje komunizma, ki je brez prelivanja krvi privedlo do razpada Sovjetske zveze in drugih komunističnih vladavin v Evropi ter do padca berlinskega zidu. Papež je bil pri vsem tem odločilno orodje v Božjih rokah kakor tudi Solidarnost na Poljskem. Gorbačov, voditelj Sovjetske zveze, je v znamenitem članku v nekem italijanskem dnevniku priznal vlogo papeža Janeza Pavla II. pri razpadu Sovjetske zveze: »In danes lahko rečemo, da vse, kar se je zgodilo v Vzhodni Evropi v teh zadnjih letih, ne bi bilo mogoče brez navzočnosti tega papeža, brez velike vloge – tudi politične – ki jo je on znal odigrati na svetovnem prizorišču.« Neki novinar je rekel, da je leta 1989 Gorbačov zrušil berlinski zid. Gorbačov je to slišal in dejal: »O ne, to je bil papež.« Seveda papež Janez Pavel II. brez izredne velike pomoči od zgoraj vsega tega nikakor ne bi zmogel. Janez Pavel II. je fatimskemu škofu Albertu do Amaral 26. marca 1984 za fatimsko baziliko izročil kroglo, ki ga je 13. maja 1981 hudo ranila na Trgu svetega Petra. To kroglo, ki je prestrelila papeževo telo, so kot relikvijo vdelali v dragoceno Marijino krono. Posvetitev je bila pravilno izvršena Za veljavnost posvetitve je bilo potrebno moralno soglasje škofov s svetim očetom. Presenetljive politične spremembe na Vzhodu so po mnenju sestre Lucije posledica te posvetitve. Ko je vicepostulator Frančiška in Jacinte Luis Kondor v spremstvu karmeličanskega provinciala obiskal sestro Lucijo, mu je glede posvetitve, ki je bila 25. marca 1984, zagotovila: »Zdaj pa je prošnja bila izpolnjena!« Sestro Lucijo so vprašali, od kod ve, da je nebo sprejelo posvetitev. Tedaj je pojasnila: »Poglejte na Vzhod, tam se vidi odgovor!« V pismu papežu Janezu Pavlu II. je fatimska vidkinja 8. novembra 1989 uradno potrdila veljavnost posvetitve: »Da, 25. marca 1984 je bilo storjeno tako, kakor je prosila naša Gospa.« Slovaški škof Pavel Hnilica je bil prijateljsko povezan s svetim očetom Janezom Pavlom II. in s sestro Lucijo ter z materjo Terezijo iz Kalkute. Ko je bila slovenska skupina v juniju 2000 v Rimu na mednarodnem evharističnem kongresu, nam je msgr. Hnilica v predavanju med drugim dejal: »Začel se je širiti glas, da posvetitev, ki jo je izvršil sveti oče leta 1984, ni bilo takšna, kakršno je hotel Bog, da naj bi to rekla sestra Lucija. Vprašal sem jo in ona je odgovorila: ‚Sveti oče je naredil vse, kar je bilo možno, in Bog je zadovoljen.‘ Vprašanje pa je, koliko škofov se je pridružilo temu papeževemu dejanju posvetitve. Posvetitev je bila veljavna, vendar ni bila popolna, ker so manjkali nekateri škofje. Manjkala pa je tudi udeležba vernikov, kajti Marija je naročila, ‚naj se vsa moja Cerkev, od glave do zadnjega uda, posveti mojemu Srcu in naj to posvetitev širi‘. Naročila je tudi pobožnost prvih sobot.«