Ustavili smo se ob visoki
litoželezni ograji. Pred njo je bila še ena ograja in steze za vstopanje kakor
na letališčih. Ker sem imel slabe izkušnje s fotografiranjem v muzejih, sem
raje fotoaparat pustil kar na avtobusu. Nekoliko sem ga zavil v cunje, da ne bi
bil preveč izzivalen za koga, ki bi ga take reči zanimale. Upal sem, da ga bom
dobil, ko se ponovno vrnemo na avtobus.
Vstopali smo počasi.
Popolnoma so nas pregledali in pobrali vse ostre predmete, nože, škarje in
podobno. Nekateri romarji so preko prve kontrole prinesli fotoaparate. Skoraj
mi je že bilo žal, da sem ga pustil na avtobusu. A kmalu je vodnik prinesel
plastično košaro in začel pobirati fotoaparate. Nekoliko nejevoljni so jih naši
romarji začeli oddajati v košaro. Bil sem vesel, da sem zadevo s fotoaparatom
že prej uredil. Košaro je nesel v vratarnico in jo tam pustil kar na pultu.
Bili smo pred najbolj
imenitnim kairskim muzejem. Lepa stara stavba, ki bi jo lahko označil še za
baročno. Gotovo so jo zgradili še Evropejci, ko so tod raziskovali in
izkopavali. Pred vhodom so bile lepo urejene gredice, ki so delovale kot mali
park pred muzejem.
Pred glavnim vhodom smo se
spet razvrstili v vrsto in ponovno so nas pregledali. Tu so pobrali še zadnje
fotoaparate, če ga kdo ni že prej oddal. Pregledali so vstopnice in že smo
vstopili v veliko stavbo. A pregledov še ni bilo konec. Še enkrat smo šli čez
rentgen, da so nas čisto presvetlili.
V veliki sobani smo se zbrali
ob našem egiptovskem vodniku. To je bil zanimiv možakar, prijeten in zgovoren.
Bil je zelo dobro izobražen. Sam nam je povedal, da je kristjan in da vsak dan
bere Sveto pismo. V muzeju namreč nismo dobili drugega vodiča. Imel je
oddajnik, vsi mi pa smo dobili slušalke. Toda kmalu se je pokazala težava. Vsi
romarji nismo znali angleško. On je namreč razlagal v angleščini. Ko smo začeli
negodovati, češ da nič ne razumemo, nam je škof Bizjak začel prevajati. Toda
pazniki so hitro opazili in nam rekli, da ne smemo imeti drugega vodnika, razen
domačega in uradno priznanega.
Pomaknili smo se naprej in
ostajali v gruči. Škof Bizjak je ostal v bližini vodnika in previdno prevajal v
slovenščino, kolikor je bilo mogoče. Hodili smo po raznih sobanah. Povsod je
bilo veliko predmetov iz tiste davne dobe starega Egipta. Že samo to, da smo
lahko gledali tako stare predmete, je bilo nekaj čudovitega, kaj šele njihova
dovršenost in lepota.
Toda pravo bogastvo se je
začenjalo v prvem nadstropju, kjer smo prišli do soban, ki so bile povezane s
Tutankamonom. Tako rečemo mi zahodnjaki. Angleži, ki so prvi motovilili tam
naokoli, pač niso znali prav izgovoriti njegovega imena, zato so kar
poenostavili in nastal je Tutankamon. V resnici pa se je mladi faraon imenoval
Tut Ankh Amon.
Kdo je sploh bil ta faraon?
Bil je zadnji član 18. dinastije in je vladal med leti 1333 do 1323 pred
Kristusom. Med faraoni je bil skoraj neznan in tudi vladal je samo deset let.
Njegov oče je bil faraon Ehnaton. Tutankamonova žena Anhesenamon, je bila hči
slavne kraljice Nefretiti (Nefreteta) in njegova pol sestra. Otrok nista imela,
saj je žena splavila dve njuni hčerkici.
Umrl je v sumljivih
okoliščinah. Sedanje raziskave so pokazale, da je utrpel poškodbo lobanje in
zlom noge. Vendar ni umrl zaradi udarca v glavo marveč zaradi zloma noge, ki se
je prelevil v zastrupitev. Najbrž je padel z voza in si zlomil nogo. Nekaj dni
po nesreči je umrl star komaj 18 let.
Po njegovi smrti je prevzel
oblast njegov svečenik Aj. Za ženo si je vzel Tutankamonovo ženo Anhesenamon,
ki pa tega ni hotela. Tudi njemu ni rodila otrok.
Do leta 1922 je bil
Tutankamon popolnoma neznan. Tega leta pa je angleški raziskovalec Howard
Carter v dolini kraljev odkril njegovo grobnico, ki je Tutankamona ponesla v
širni svet slave.
V grobnici je bilo veliko
raznih predmetov, ki so pripadali pokojnemu faraonu. Poleg vsega je bila tudi
njegova mumija in posebej mumificirani notranji organi. Največjo dragocenost pa
je skrivala velika lesena skrinja, ki je bila popisana s hieroglifi in vsa
pozlačena. Ko so jo odprli, so v njej našli še eno manjšo pozlačeno skrinjo. V
drugi še tretjo in v tretji še četrto. V zadnji pa je bila nameščena faraonova
posmrtna maska iz čistega zlata. Visoka je 51 centimetrov. Vanjo so vdelani
trakovi iz dragih kamnov lazurita, turkiza ter nekaj dragocenega stekla.
Ko smo prispeli v ta del
muzeja, smo spet morali čakati v vrsti. V sobo s Tutankamonovo posmrtno masko
so spuščali samo nekaj posameznikov, da so imeli boljši pregled nad
obiskovalci. V prostoru je vladala tišina. Vsi, ki so smeli vstopiti, so molče
ogledovali to dragocenost izpred več kot treh tisočletij.
Tudi mi smo vstopali v ta
skrivnostni prostor. V tišini smo se pomikali k vitrini, kjer je bila shranjena
faraonova posmrtna maska. Moram priznati, da je resnično čudovita. Lepo
izdelana in umetniško okrašena. Modri trakovi iz dragih kamnov se zlatu tako
prilegajo, da ne bi moglo biti boljše kombinacije. Bil sem očaran ob tej
dragocenosti.
Egipčani pravijo, da se ji
vrednosti ne da določiti, tako dragocena je. Na misel mi je prišla primerjava.
Če se tej maski ne da postaviti nobene cene, ker je tako dragocena, koliko bolj
dragocena je vsaka sveta hostija, ki ni samo nek ostanek iz davnih dni marveč
živi Bog pod podobo kruha.
Okoli maske sem hodil kolikor
je bilo mogoče počasi in seveda pomislil tudi na zelo pregrešno reč: S kakim
veseljem bi jo fotografiral.
Bila je v dvojni stekleni
vitrini, najbrž iz neprebojnega stekla. V prostoru pa so stali varnostniki.
Počasi sem oddrsel iz prostora. A vsega s Tutankamonom še ni bilo konec.
Prišli smo do velikih lesenih
skrinj. Bile so pozlačene in vse popisane z egipčansko pisavo. Vodič nam je
razložil, da so to tiste štiri skrinje, v katerih je bila Tutankamonova
posmrtna maska. Tudi te so bile v steklenih vitrinah. Malo čudno se mi je
zdelo, kako so spravili eno v drugo, saj so se manjše zdele prevelike, da jih
lahko vstavili. Uganko nam je pomagal rešiti naš vodič. Pokazal nam je v steklo,
v katerem je bila druga skrinja. Na njej smo opazili senco odprtine na prvi
skrinji. V odsevu se je jasno videlo, da je skrinje mogoče spraviti eno v
drugo, a šlo je precej na tesno.
V naslednjih prostorih je
bilo na ogled še veliko predmetov, ki so bili povezani s tem ali onim faraonom.
Iz vsega, kar smo videli, smo si lahko ustvarili vsaj približno sliko o
življenju faraonov.
p. Branko Petauer