Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 1. december 2015

Moliti rožni venec pomeni upirati oči v Kristusa,



hraniti se z njegovo besedo, tesno se z njim zedinjati, življenjsko se oklepati njega, ki je pot, resnica in življenje. Pri rožnem vencu moramo namreč premišljevati glavne skrivnosti Jezusovega življenja, trpljenja in poveličanja, torej glavna odrešilna dejstva, ki so navedena v evangelijih. Ob tem pa se hkrati obračamo vedno zopet na Marijo, katero je Jezus postavil za srednico vseh milosti, naj bi nam izprosila, da bi nas čim bolj do dna in zares življenjsko prepojile tiste milosti, katere nam je zaslužil Kristus s prav tistimi skrivnostmi, ki jih ravnokar premišljujemo. Dogodki iz Jezusovega življenja in trpljenja, npr. njegovo rojstvo v betlehemski revščini ali njegovo bičanje, so minili; toda v Kristusovi poveličani človeški naravi je za vedno ostalo tisto razpoloženje in tista ljubezen, s katero je Jezus tedaj za nas sprejel nase tisto skrajno uboštvo in bolečine. Ko se pri rožnem vencu teh dogodkov spominjamo, postanejo za nas navzoči s svojo močjo milosti in zasluženja, pa tudi zgleda, in delujejo v nas. Milostno delovanje teh skrivnosti v naši duši postane tem močnejše po priprošnji Nje, ki jo v rožnem vencu tolikokrat kličemo in ki je bila neločljivo zedinjena s Kristusom pri njegovih odrešilnih dejanjih in v njegovem nebeškem kraljevanju. Polagoma nas po delovanju Kristusovega Duha začno prežarjati in prenavljati Jezusova in Marijina načela, mišljenje in čustvovanje, da moremo bolj in bolj govoriti s sv. Pavlom: 'Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe (Gal 2,20).
Anton Strle

Ni komentarjev:

Objavite komentar