V zapuščini se je ohranila Strletova zdravstvena knjižica. Ni pa nam do sedaj še uspelo priti do njegove zdravstvene kartoteke. Vendar pa zlasti iz njegovih pisem razberemo, da je imel z zdravjem vse življenje večje ali manjše težave.
Že pri prihodu na škofijsko klasično gimnazijo
v Šentvidu nad Ljubljano mu je pri pregledu zdravnik dejal, da ima šibko
telesno konstitucijo. Sam v enem od pisem opisuje, kako se je v času
gimnazijskih božičnih počitnic vračal domov in bi na poti od železniške postaje
Rakek, kjer je izstopil, proti domu zaradi utrujenosti gotovo omagal, verjetno
zmrznil, če ga ne bi spremljal dve leti starejši sošolec Andrej Makovec, ki mu
je pomagal, da sta prišla do sorodnikov, kjer sta se odpočila in nato
nadaljevala pot. Resno je bil bolan po prvem sedemdesetdnevnem zaporu leta 1945 in je rabil kar en
mesec, da je prišel malo k sebi. V času drugega zapora (1947-1952) si je
nakopal tuberkulozo in imel leta 1960 težko operacijo, ko ni bilo gotovo ali bo
preživel ali ne. Po odpustu iz zapora leta 1952 se je zlasti v Planini pri
Rakeku, kjer je bil župnijski upravitelj, tako zelo postil, da se je tega,
podobno kot Janez Vianney, kasneje kesal. Zdi se, da si je s strogimi posti
pokvaril želodec in je moral biti kasneje zelo previden in natančen glede
prehrane.
Svoje zdravstveno stanje mimogrede omenja v
pismu 15. 6. 1963 Alojziju Šuštarju, kasnejšemu nadškofu, ko mu piše v Švico:
»Slabotno zdravje me neprestano ovira, čeprav me ne položi v posteljo.« Izredno
naporno delo tako pri študiju kot v pastorali ga je tako izčrpalo, da je v enem
od pisem 10. 8. 1976 zapisal: »Zdravnik mi je dejal, da moram pustiti vse delo,
vsaj za dve leti; pa ga nisem, marveč sem skušal le bolj zdravo živeti – ne da
bi kaj zmanjšal ideal res duhovniškega življenja; obenem od tedaj vsak dan tudi
za zdravje molim, ne zaradi zdravja samega, marveč, da bi mogel kaj storiti v
zveličanje ljudi in za Božjo čast.« Kartuzijanu p. Nikolaju Bregantu je 5. 4.
1982 pisal: »Moje zdravje je za silo. Vendar bi bilo krivično od mene zoper
Gospoda, če bi rekel, da me preveč preizkuša. Starost se mi zelo pozna. Takoj
se utrudim in noge me zelo bolijo.« Okoli zlate maše je bil zelo slaboten. Nato
se mu je stanje nekoliko izboljšalo, čeprav zdrav ni bil nikoli več. Tako piše
v pismu 20. 12. 1991: »Napisal sem si nekakšen osnutek za Družino … in bom
dopolnil in oddal… (če bom seveda še pri moči in sploh pri življenju, čeprav
sem v nekaterih stvareh boljši kakor pred desetimi leti).« Zadnjih deset ali
petnajst let je začel tožiti o sklerozi, še posebno pri lektoriranju različnih
sestavkov in prevodov. Drugi pojavov skleroze niso opazili, sam pa je dejal, da
hitro pozabi pri popravljanju kaj prečrtati. Zaradi utrujenosti, izčrpanosti in
seveda tudi starosti, je večkrat pri delavni mizi med delom kar zaspal. Bolj
vidno se mu je starostna onemoglost poznala zlasti po njegovem odhodu v bolnico
na Golnik nekaj let pred smrtjo. Na poti od doma na teološki fakulteti k
uršulinkam mu je zaradi pomanjkanja kisika prišlo slabo, izgubil je zavest,
padel in kar nekaj časa je moral biti zato v bolnici na Golniku. Tedaj je tudi
prejel bolniško maziljenje. Približno pol leta pred smrtjo je v pismu s.
Mihaeli Pekovec 15. 4. 2003 zapisal: »Jaz moram pristaviti, da se sam čutim
tako rekoč dotrajanega: komaj za silo še mašujem zjutraj in spovedujem zvečer
pri uršulinkah – seveda sem se pripravil na odhod tudi npr. s sv. maziljenjem.«
Pri Strletu je bila ves čas vidna neke vrste
eshatološka usmerjenost, ki se je kazala v tem, da je vedno zelo resno računal
s skorajšnjo smrtjo. Že med drugo svetovno vojno je zapisal v dnevnik, da ni
gotov ali bo še dočakal konec leta. Takrat je bilo to zaradi likvidacij. Vsaj
od leta 1960 naprej pa je bil razlog pričakovanja skorajšnje smrti ravno slabo
zdravje. Prav zaradi računanja na skorajšnji »odhod«, kakor je temu sam rekel,
pa je do skrajnosti izrabil vse svoje razpoložljive sile. Na tem področju se še
posebno lepo kaže naravnost junaška stopnja kreposti. Večkrat je dejal: »Če bi
legel v posteljo, bi obležal.«
Ohranil se je zdravniški zapisnik pregleda z
dne 30. 10. 1960 v zdravstvenem domu Center. To je bila nedelja. V zapisniku je
rečeno, da je zjutraj padel s kolesom. Očitno je tedaj šel s kolesom v Dravlje,
da bi tam maševal in spovedoval. V zdravstvenem domu se je javil šele zvečer.
Bolečine so bile verjetno le prehude. Tam so mu očistili rano, odrgnino na
desnem kolenu. S to rano je opravil še vse delo v Dravljah in si šele zvečer
vzel čas, da je šel k zdravniku.
Božji služabnik Anton Strle je na bolezen
gledal z Božjimi očmi. Tudi to lahko razberemo iz nekaterih njegovih zapisov. V
pismu 10. 8. 1976 je zapisal: »Moč se v slabosti spopolni v tem smislu, da je
ta slabost ali bolezen priložnost, da dospe človek do popolne kreposti; kajti
človek, ki ve, da je slaboten ali bolan, je s tem bolj spodbujen k temu, da se
upira, bori; iz tega, ko se bolj upira in bori, postane bolj spreten, bolj
navajen in zaradi tega 'krepkejši' (seveda iz Božje moči, saj smo vedno močni
navsezadnje samo iz Božje moči, celo v naravnih stvareh bi bilo to mogoče
reči). … Danes je čutiti pomanjkanje svetosti in pomanjkanje odpovedi; nato
šele pride do krize vere. Svetost je za Cerkev nekaj bistvenega (mi pa se
potegujemo mnogo bolj za kaj drugega). – Zato pa Bog hoče, da neredki najboljši
– seveda le po milosti takšni – kristjani mnogo trpijo da bi bili Gospodovi
sodelavci (1 Kor 3,9), saj je On s trpljenjem odrešil svet (prim. Kol 1,24...).
Cerkev je Kristusovo telo v tem smislu, da Kristus resnično deluje po Cerkvi –
da smo v resnici tako rekoč njegove roke, njegove ustnice, ki molijo, srca, ki
trpijo smrtni boj na Oljski gori ali na križu. (Mnogi imajo posebno v občutju
zapuščenosti in notranje teme navado, pridružiti se Jezusu na Oljski gori ali na
križu, in darovati svojo tesnobo Njemu za tiste ljudi, ki so v nevarnosti, da
se odtrgajo od Boga, da odpadejo od poti, na katero jih je Bog poklical.
Propada danes družinsko življenje in kakor velikanski val vodovja zajema v
svoje strašno območje gibanje, ki je v popolnem nasprotju z Jezusovim
evangelijem. Zato danes še posebno velja: Mr 13,33 ss (»Pazite, čujte in
molite!. Zakaj ne veste, kdaj pride čas. … Čujte torej, zakaj ne veste, kdaj
pride hišni gospodar, ali zvečer ali opolnoči ali o petelinjem petju ali
zjutraj«) in podobno. Mnogi ljudje sploh ne pomislijo, da samo enkrat živimo,
da je življenje strašno kratko,... da moramo na sebi nositi umiranje Jezusovo,
da moramo živeti Kristusovo skrivnost pšeničnega zrna, ki umrje in obrodi obilo
sadu. Tudi miselni tokovi zahajajo prav v svetišče Cerkve, tokovi, ki morejo
vse uničiti. Tudi pod videzom dobrega.« To pismo je pisal redovniku, ki je imel
kot bogoslovec težave z zdravjem. V pismu pa dejansko marsikaj pove o sebi.
Zadnja leta je svoje križe, in med te je
spadala na poseben način tudi bolehnost, vsak dan po Mariji izročal Jezusu.
Nekaj mesecev pred smrtjo je v pismu z dne 22. 4. 2003 zapisal: »Pričakujem, da
me bo Gospod kmalu odpoklical. Križ je zdaj hud, čeprav sem se naučil
ponavljati: 'Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom
potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!' (sv. Ludvik Grignion Montfortski).«
To molitev sv. Grigniona Montfortskega je zadnja leta molil vsak dan.
Treba pa je reči, da je prof. Strle tudi skrbel
za zdravje in to z rednimi sprehodi, strogo disciplino, z ustrezno hrano, ki je
bila sicer skromna in preprosta, a zdrava. Tako beremo v pismu z dne 4. 11.
1983: »Zdaj že vsaj mesec dni hodim od 13-15h na Golovec (s seboj kaj vzamem,
da nisem čisto brez dela) in nato nekaj skuham za okrepčilo – in sem nekoliko
prišel k sebi, kakor rečemo.« V pismu z dne 20. 10. 1993 pa: »Seveda pa mi daje
tudi delo na župniji nemalo posla, če upoštevam majhne svoje moči, ki se tako
hitro do kraja utrudijo – pa še delo s kuho, ki mora biti kar skrbna, če hočem,
da mi vse ne odpove.«
Kljub skrajni izčrpanosti in slabemu zdravju je
delal do zadnjega dne. Na misijonsko nedeljo leta 2003 je še spovedoval in
maševal, popoldan so ga odpeljali v bolnico in zgodaj zjutraj naslednjega dne
se je poslovil s tega sveta.
Nedvomno nam more biti zgled, kako se moramo
soočati z boleznijo, hkrati pa se mu moremo v različnih boleznih tudi
priporočati. Zanj poteka proces za beatifikacijo in zato ste v primeru
uslišanja naprošeni, da to sporočite postulatorju ali pa na nadškofijski
ordinariat v Ljubljani.
p. Andrej Pirš FSO
Ni komentarjev:
Objavite komentar