Predragi kristjan, moje delovanje v času zemeljskega življenja je bilo usmerjeno h grešnikom, ki so hoteli postati boljši. Greh sem obsojal, grešnike pa ljubil in jih vedno znova klical k spreobrnjenju. Odpuščal sem jim grehe.
Pred Bogom je vsak človek
grešnik. Le jaz in moja Mati sva bila brez vsakega greha. Tudi ti grešiš, vsaj
z malimi grehi. Ko prideš k mašni daritvi, se zaveš, da si pred neskončno
svetim Bogom. Potrebuješ njegovo usmiljenje in odpuščanje, da boš deležen
njegovega objema. Le tisti, ki je ponižen, je sposoben s skesanim srcem
priznati, da je grešnik.
Pri mašni daritvi te moja kri očiščuje grehov.
Če bi se zavedal smrtnih grehov, bi se jih pred prejemom svetega obhajila moral
spovedati pri spovedi. Mali grehi se ti odpustijo, ne samo pri spovedi, ampak
tudi pri dejavnem sodelovanju z mašno daritvijo, zlasti s spokornimi dejanji,
če se grehov kesaš. Odpušča pa jih tudi sveto obhajilo, ko ti poveča ljubezen
in gorečnost.
Na
začetku mašne daritve priznaš vsemogočnemu Bogu in navzočim bratom in sestram,
da si grešil v mislih, besedah in dejanju, mnogo dobrega opustil in slabega
storil. Takoj za tem potrkaš na moje usmiljeno Srce z litanijskimi
prošnjami: Gospod, usmili se! Kristus, usmili se! Gospod, usmili se! Za
odpuščanje svojih grehov prosiš tudi pred svetim obhajilom: Jagnje Božje, ki
odjemlješ grehe sveta, usmili se nas, podari nam mir! Ko ti duhovnik pokaže
sveto hostijo, moliš: Gospod, nisem vreden, da prideš k meni, ampak reci le
besedo in ozdravljena bo moja duša.
Moj Odrešenik, misli mi hitijo k tvoji priliki o
cestninarju in farizeju. Sprašujem se, ali sem pri sveti maši podoben cestninarju
ali farizeju. Rad bi bil podoben cestninarju, ki se je tolkel po prsih in govoril: Bog, bodi milostljiv meni grešniku!
Le v tem primeru bom šel opravičen od maše domov. Če bi bil v svoji samohvali
podoben farizeju, bi še naprej ostal v svojih grehih. Pomagaj mi, da bo pri
vsaki mašni daritvi moja skesanost iskrena.
Ni komentarjev:
Objavite komentar