ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS

Začenjamo z novim večjim naslovom: Življenje iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). Tu bomo objavljali prispevke, ki zadevajo našo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, pripravo nanjo, izpeljavo, obnavljanje in zlasti življenje iz posvetitve. Jezus je rekel: »Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). Povabljeni ste, da pošljete svoja izkustva in s tem spodbudite tudi druge. Bog povrni!

Dvajset let po vélikem jubileju

Leta 2020 bo minilo dvajset let od obhajanja vélikega jubileja, dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Na ta dogodek se je vesoljna Cerkev pod vodstvom papeža sv. Janeza Pavla II. zavzeto pripravljala. V Sloveniji smo k splošnim prizadevanjem dodali še posvetitev posameznikov, družin in različnih skupnosti Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Slovenski škofje so na svojem tretjem plenarnem zasedanju v Ljubljani, 17. novembra 1998, radi sprejeli pobudo 'od spodaj', »da bi se slovenski verniki v okviru svojih župnij posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu«. Pobudo je podpisalo skoraj tristo slovenskih duhovnikov, redovnikov, redovnic, predstavnikov cerkvenih gibanj in laikov. Približno ena tretjina župnikov se je na pobudo odzvala in so organizirali pripravo na posvetitev v svojih župnijah, na posvetitev pa so se pripravili tudi po samostanih in drugih skupnostih. Največ posvetitev je bilo v letu 1999, torej pred dvajsetimi leti.

Vedno znova opažamo, da smo slabotni. Okolje, v kakršnem živimo, veri ni naklonjeno. Plavati je treba proti toku, pa še nas lahko odnese. Zato potrebujemo izdatno pomoč od zgoraj. Tudi posvetitev ne deluje in nas ne posvečuje avtomatično, brez našega sodelovanja. Vsaj vsako leto naj bi se znova dobro pripravili na obnovitev posvetitve. Veliko posvečenih posameznikov svojo posvetitev s kratko molitvijo obnavlja celo vsak dan. Za dobro pripravo nam je na razpolago knjižica Devetdnevnica. Temeljito se lahko pripravimo z obhajanjem petih prvih sobot na fatimski način. Najbolje je, če župnik v svoji fari organizira posvetitev oziroma obnovitev posvetitve. Vendar se vsak vernik lahko sam odloči za ta korak, čeprav ni skupne priprave. S tem pokaže svojo versko odraslost, ki pa je vedno združena s pravo ponižnostjo.

V Sporočilih slovenskih škofij (št. 1/1999) je zapisal takratni ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, da je za vse posvečene potrebno »zlasti še bolj goreče in dosledno krščansko življenje v duhovni blagor vse Cerkve«. S tem posvečeni lahko veliko prispevamo k novi evangelizaciji vedno bolj nekrščanske Slovenije. Dobro pripravljena posvetitev in življenje iz posvetitve je zelo dobra pot do poglobljenega življenja iz vere, upanja in ljubezni. Pri pripravi posvetitve in obnovitve posvetitve nam lahko pomagajo knjižice, kot so: Devetdnevnica pred posvetitvijo in obnavljanjem posvetitve JMS, Pet prvih sobot, Priročnik za posvetitev, Sadovi posvetitve. Dobijo se pri Salve na Rakovniku ali v Stični.

V našem glasilu bomo objavljali tudi poročila, ki zadevajo čas pred dvajsetimi leti. Prosim, da pošljete laiki in duhovniki svoje spomine na tisti čas v zvezi s pripravo posvetitve, samo posvetitvijo in življenjem iz nje. Naj bo vse poklon Jezusu in Mariji ter spodbuda vsem za naprej.

p. Anton

FATIMA PO STOLETNICI FATIMA – OKNO UPANJA (64) Pokora, pokora, pokora!

Lucija je v razgovoru z msgr. Bertonejem povedala, da je med videnjem 13. julija 1917 »Naša Gospa, od katere se je širil sij, v desni roki držala srce, v levi pa rožni venec«. Srce je za Lucijo »znamenje ljubezni, ki rešuje. Njeno Srce je varno zavetje. Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je sredstvo rešitve v težkih časih za Cerkev in svet.«

Vendar pa mora tudi človek sam nekaj storiti. Angel, ki je zastopnik Boga, predstavlja grožnjo sodbe za svet. Pogoj, da se ljudje rešimo, je izražen v trikratni besedi: pokora, pokora, pokora. Zelo pomembna je tudi naša molitev.

Kardinal Joseph Ratzinger je leta 2000 ob razodetju tretjega dela skrivnosti zapisal: »Kakor smo kot ključno besedo prve in druge skrivnosti poznali 'salvare le anime' (reševati duše), tako je ključna beseda te skrivnosti trikratni klic: 'Penitenza, Penitenza, Penitenza' (pokora, pokora, pokora)! To nas spominja na začetek evangelija: 'Spokorite se in verujte evangeliju' (Mr 1,15). Razumeti znamenja časa pomeni: Razumeti nujnost pokore – spreobrnjenja – vere. To je pravilni odgovor na zgodovinski trenutek, ki ga označujejo velike nevarnosti, ki so orisane v naslednjih slikah. Na tem mestu smem vplesti svoj osebni spomin: v nekem pogovoru z menoj mi je sestra Lucija rekla, da ji je vedno bolj jasno, da je bil cilj prav vseh prikazovanj vedno bolj pospeševati rast v veri, upanju in ljubezni – vse drugo je le vodenje k temu.«

Kardinal je poudaril, da so vse napovedi pogojne in odvisne od ljudi, ali se bodo uresničile ali ne:

»Prihodnost nikakor ni nespremenljivo določena, in podoba, ki so jo videli otroci, nikakor ni vnaprej posneti film o tem, kar je prihodnjega, pri čemer ne bi mogli ničesar več spremeniti. Celotno videnje nastopa dejansko samo zato, da bi priklicalo na dan svobodo in jo obrnilo v pozitivno smer. Kajti smisel videnja ni pokazati film o nespremenljivo fiksirani prihodnosti. Njegov smisel je natančno nasproten; gre za spodbuditev moči za spremembo k dobremu.«

Ker so vse napovedi različnih preizkušenj vedno pogojne, spreobrnjenje, pokora in molitev spreminjajo potek zgodovine. Na podlagi tega Bog spreminja že napovedane dogodke oziroma vnaprej upošteva naše sodelovanje. Msgr. Bertone je glede sestre Lucije naglasil:

»Zelo je vztrajala pri moči molitve in pri prepričanju, zanjo neomajnem, da Jezusovo in Marijino Srce ne moreta biti gluhi za naše prošnje.«

Če bi posnemali fatimske pastirčke in poslušali angela, Marijo in Jezusa, bi se s tem ravnali po Jezusovih besedah: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Nobena od groženj, ki so napovedane v drugem in tretjem delu fatimske skrivnosti, se ne bi izpolnila.

Kardinal Ratzinger je 20. stoletje takole označil: »V videnju moremo prepoznati preteklo stoletje kot stoletje mučencev, kot stoletje trpljenja in preganjanj Cerkve, kot stoletje svetovnih vojn in mnogih krajevnih vojn, ki so napolnile celotno drugo polovico stoletja in priklicale na dan nove oblike krutosti.«

Tretji del skrivnosti je nakazan že v drugem.

Sestra Lucija je že v pismu Janezu Pavlu II. 12. maja 1982 nakazala vsebino in razlago tretjega dela fatimske skrivnosti z besedami, ki so v drugem delu:

»Tretji del 'skrivnosti' se nanaša na besede Naše Gospe: 'Če pa ne, bo [Rusija] razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi bodo uničeni' (13. 7. 1917).«

Msgr. Bertone ugotavlja:

»Tretji del 'skrivnosti' je simbolično razodetje, ki se nanaša na ta del sporočila in je pogojeno z našim sprejetjem ali nesprejetjem tistega, kar sporočilo samo zahteva: 'Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir; če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu itd.' Glede na to, da nismo upoštevali tega poziva sporočila, ugotavljamo, da se je uresničilo: Rusija je preplavila svet s svojimi zmotami. In če še ne ugotavljamo popolne izpolnitve konca te prerokbe, vidimo, da gremo proti njej postopoma z velikimi koraki. Če se ne odrečemo póti greha, sovraštva, maščevalnosti, nepravičnosti, kršenja pravic človeške osebe, nemoralnosti in nasilja itd. In ne recimo, da nas Bog tako kaznuje; nasprotno, ljudje sami si pripravljajo kazen. Bog nas skrbno opozarja in kliče na dobro pot, s spoštovanjem do svobode, ki nam jo je dal; zato so ljudje odgovorni.«

»Razkritje 'skrivnosti' je bil velik dar za katolištvo, za vse častilce Matere Božje. Tudi za tiste, ki ne verujejo,« je še dejal msgr. Bertone.

V belo oblečeni škof

Glede usode »v belo oblečenega škofa« se kardinal Ratzinger sprašuje: »Ali ni moral sveti oče, ko si je po atentatu 13. maja 1981 dal predložiti besedilo tretjega dela 'skrivnosti', v tem prepoznati svojo lastno usodo? Bil je zelo blizu na meji smrti in je sam svojo rešitev razložil z naslednjimi besedami: '… bila je neka materinska roka, tista, ki je vodila pot izstrelka krogle in je papežu, ki je bil v agoniji, dovolila, da se je ustavil na pragu smrti' (13. maja 1994). Da je tukaj neka 'mano materna' [materinska roka] vendarle drugače speljala smrtno kroglo, samo še enkrat pokaže, da ne obstaja nikakršna nespremenljiva usoda, da sta vera in molitev moči, ki moreta vplivati v zgodovini in da je na koncu molitev močnejša od izstrelkov, vera mogočnejša od divizij.«

De Carli je o papežu Janezu Pavlu II. zapisal: »To je papež Fatime, razkritje 'tretje skrivnosti': papež, ki prerokbo o 'škofu, oblečenem v Belo, ki pade ob vznožju velikega križa, zadet od strelnega orožja in puščic', pripiše svojemu življenju.« On je papež tretjega dela fatimske skrivnosti.

Kardinal Ratzinger takole razlaga končni del tretjega dela skrivnosti:

»Pod prečnicama križa angela zbirata kri mučencev in z njo škropita duše, ki se bližajo Bogu. Kristusova kri in kri mučencev sta tu gledani skupaj: kri mučencev teče s prečnic križa. Njihovo mučeništvo se izvršuje v solidarnosti s Kristusovim trpljenjem, postane eno z njim. Mučenci dopolnjujejo v prid Kristusovega telesa to, kar še manjka njegovim bridkostim (Kol 1,24). Njihovo življenje samo je postalo evharistija, privzeta v skrivnost pšeničnega zrna, ki umre in postane rodovitno. Kakor se je Cerkev rodila iz Kristusove smrti, iz njegove odprte strani, tako je smrt pričevalcev rodovitna za prihodnje življenje Cerkve. Videnje tretje 'skrivnosti', ki na svojem začetku tako zelo prebuja tesnobo, se torej končuje s podobo upanja: nobeno trpljenje ni zaman, in ravno trpeča Cerkev, Cerkev mučencev, postane kažipot človekovemu iskanju Boga.«

Janez Pavel II. kot glavna oseba tretje skrivnosti

Nekateri trdijo, da atentat na papeža Janeza Pavla II. ni vsebina tretjega dela fatimske skrivnosti in da ta napoveduje mučeniško smrt nekega prihodnjega papeža.

Na vprašanje msgr. Bertoneja 27. aprila 2000, ali je bila glavna oseba v videnju papež, je sestra Lucija takoj pritrdilno odgovorila: „Nismo vedeli za papeževo ime, Marija nam ni povedala papeževega imena. Nismo vedeli, ali je bil Benedikt XV., Pij XII., Pavel VI. ali Janez Pavel II., toda bil je papež, ki je trpel in zaradi tega smo tudi mi trpeli.«

Msgr. Bertone je sestro Lucijo tudi vprašal, ali so besede o »škofu, oblečenem v belo«, povezane z atentatom na Janeza Pavla II. in ali se tretji del skrivnosti nanaša ne le na papeže na splošno, ampak na čisto poseben način na papeža Wojtyło. Sestra Lucija je odgovorila, da je tretji del skrivnosti povezala s poskusom umora papeža takoj, ko je zanj zvedela.

V videnju je sicer papež umrl, v resnici pa je dospel le na prag smrti. Na kliniko Gemelli so ga pripeljali nezavestnega, v brezupnem stanju. Izgubil je veliko krvi. Tajnik msgr. Stanislaw Dziwisz mu je podelil bolniško maziljenje. Že so se odločili, da pripravijo uradno sporočilo o njegovi smrti. Zdelo se je, da ni več rešitve. Primarij profesor Castiglioni je bil odsoten, profesor Francesco Crucitti, ki je krožil po Rimu, pa je imel nekakšen navdih: 'Pogledat grem svoje bolnike na polikliniko Gemelli.' Ta obisk ni bil v njegovem načrtu. Msgr. Bertone poroča:

»Ko je [Crucitti] nepričakovano prispel, so ga skoraj odnesli v zgornje nadstropje: 'Pojdite gor, pojdite gor v operacijsko sobo. Streljali so na papeža.' In zgodil se je čudež, da so papeža oživili in izvedli več ur trajajočo operacijo, ki se je končala po 22. uri in imela pozitiven izid. Papež je bil torej rešen in extremis, bil je kakor mrtev in iztrgan smrti.«

Papežu se je že ustavilo bitje srca. Ko se je operacija že začela, je prispel Giancarlo Castiglioni, direktor Inštituta za kirurgijo, ki je bil na kongresu v Milanu. Papeževo črevo je krogla na več mestih raztrgala. Izstrelek je za nekaj milimetrov zgrešil vitalne organe, kot so jetra in vranica. Ni zadel hrbtenice, ampak samo križno kost. Papežu je močno odtekala kri. Imel je zelo nizek pritisk, srce je prehitro bilo. Dobival je nenehne transfuzije krvi. Odrezali so mu 65 centimetrov črevesa.

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU

»Če hočete prejeti dar vztrajnosti, ljubite Marijo.«

Sveti Frančišek Borgia je opazil, ko je spraševal svoje novince, da nekateri med njimi ne častijo Device Marije. S tem je seznanil učitelja novincev in ga prosil, naj bo pozoren na tiste novince in naj jih nadzira. To, česar se je svetnik bal, se je zgodilo: vsi tisti novinci so izgubili poklic.

Sveti Filip Neri je naročal svojim spovedancem: »Otroci moji, če želite prejeti dar vztrajnosti, ljubite Marijo, služite Mariji. Mi namreč pademo in se izgubimo takrat, ko je ne kličemo na pomoč.«

Le Chapelet des enfants

Čému je Marija rekla »ne«.

Za boljše razumevanje vrednosti njenega »da« je v našem odnosu do Marije dobro vedeti, čemu je rekla »ne«.

»Ne« je rekla vsemu, kar ni spadalo v območje Božje volje ali ni bilo del njegovega načrta. Ko je razumela, da je bila izbrana za Božjo mater, v zameno za to ni zahtevala ničesar. To dejstvo je preprosto sprejela. »Ne« je rekla nečimrnosti, saj je sebe razglasila za Gospodovo deklo.

Pred svetom se ni nikoli hvalila: ne s svojim poslanstvom ne s svojim Otrokom. »Ne« je rekla sebičnosti. Ko ji je angel govoril o Elizabeti, se je kljub svojemu stanju nosečnosti takoj odpravila k njej.

»Ne« je rekla kakršnemu koli sprejemanju pomoči. V trenutku, ko je prejela veselo novico o svoji nosečnosti, bi lahko prosila Boga za majhno pomoč angelov. Od Boga nikoli ni pričakovala niti najmanjše pomoči. Navadila se je na njegovo odločitev in je prenašala tisto trpljenje, s katerim se je morala soočiti. Že od vsega začetka je svojega Sina pokazala drugim: pastirjem, modrim, vsemu svetu.

Aleteia

Pomen dobre matere za duhovne poklice

Božji služabnik Andrej Majcen je o svoji mami zapisal: »Nikdar je nisem videl, da bi se jezila ali slabo govorila o drugih. Znala je potrpeti tudi za ceno velikega zatajevanja. Njene pobožnosti pa niti kot redovnik nisem dosegel. Vsako jutro je hotela biti pri vseh mašah v cerkvi. Zvečer je zmolila nič koliko rožnih vencev. Kot tretjerednica sv. Frančiška se je postila vsako sredo, petek in soboto. (…) Bila je moja najboljša katehistinja in me vodila k dobri molitvi. (…) Imela je svojega duhovnega voditelja kot kaka redovnica; tako sem od nje dobil tudi osnove redovnega življenja. Ko sem bil že redovnik, se je z menoj pogovarjala o duhovnem življenju kot Avguštinova mati Monika. Od takrat sva bila tudi na daleč združena v Bogu. Ni bila redovnica, a živela je kot redovnica strogega reda; česar pa ni zahtevala ne od mene ne od drugih. Spokornost ji je bila udomačena življenjska drža.

Ko sem bil na učiteljišču in so nekatere vlekli na levico, me je ona s svojo molitvijo zopet spravila na pravo pot. Gotovo je bila njena molitev, ki me je pripeljala k salezijancem in me vodila k pobožnosti. Zato sem ji res iz dna srca vedno hvaležen.«

Tone Ciglar, Andrej Majcen vietnamski don Bosko, 36

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI

Živi rožni venec, izvir moči za duhovne poklice

Živi rožni venec za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice in za njihovo stanovitnost ter svetost se imenuje molitev desetke svetega rožnega venca, za katero se ljudje odločijo ob spoznanju, da manjka danes v svetu več kakor sedem milijonov novih duhovnih poklicev, in da mora biti vsak duhovni poklic od nekoga izmoljen in iztrpljen! Predvsem pa je ta molitev rožnega venca odgovor na Jezusovo naročilo: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37.38; Lk 10,2).

Živi rožni venec (ŽRV) pomeni skupino molivcev, zbranih v enem ali več vencih po 20 oseb, ki ob premišljevanju Jezusovega in Marijinega življenja molijo eno desetko od 20 skrivnosti rožnega venca. Tako en venec molivcev izmoli vsakdan vse 4 dele rožnega venca. Namen živega rožnega venca je zahvala Kristusu in Mariji, Božji Materi, ter prošnja za velike potrebe vesoljne Cerkve, med katerimi je na prvem mestu potreba in nujnost edinosti, pa tudi molitev za obuditev novih duhovnih poklicev. Molivci darujejo svojo desetko za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice: duhovnikov, redovnikov, redovnic, misijonarjev, ljudi v svetnih ustanovah in v drugih oblikah Bogu posvečenega življenja sredi modernega sveta ter za njihovo stanovitnost in svetost. Jezus nenehno kliče dovolj delavcev na »ŽETEV«, vendar se vsi ne odzovejo njegovemu vabilu. Manjka jim poguma in ljubezni za popolno darovanje Bogu in ljudem. Z molitvijo živega rožnega venca prosimo vsak dan Marijo – Mater večnega in vélikega duhovnika Jezusa Kristusa – naj jim izprosi jasnega spoznanja, odločnosti, poguma in vztrajnosti v njihovi odločitvi.

Zgodovina

Ob koncu 18. in v začetku 19. stoletja, to je v dobi francoske revolucije (1789), je katoliška Cerkev v Evropi zelo trpela. Marie Pauline Jaricot (izgovori Marí Paulin Žarikó, 1799 – 1862) je leta 1826 zbrala v Lyonu skupino molivcev ter jih imenovala Živi rožni venec. V tistih zelo težkih časih je želela ljudem pomagati s tem, da je z molitvijo oživljala vero, zaupanje in ljubezen v vsakdanjem življenju. Ta način molitve je uvedla predvsem za tiste, ki še niso verjeli v veličino in moč molitve ali pa niso utegnili dovolj moliti.

Na praznik Brezmadežne, 8. decembra 1971, se je v frančiškanskem samostanu v Kamniku odločila skupina marijanskega krožka z brati Pashalom, Christijanom in Lovrencem, da bodo po zgledu svetega mučenca iz Auschwitza, redovnika patra Maksimilijana Kolbeja OFM Conv (1894 – 1941), začeli moliti za nove duhovne poklice eno desetko rožnega venca na dan. Ta navdih in odločitev so izročili v Marijine roke. Posamezne desetke rožnega venca so razdelili prvim molivcem v pismu z naslovom Žetev ob spominu na Jezusove besede: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosite torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev« (Mt 9,37.38; Lk 10,2).

Brat in sestra!

Če imata v srcu veselje, navdušenje in moč, da storita kaj velikega in lepega za Boga, za svet in narod, potem z molitvijo desetke rožnega venca za edinost Cerkve in za nove duhovne poklice in za njihovo stanovitnost ter svetost prosita Jezusa Kristusa, naj pošlje delavce na svojo žetev.

Svojo odločitev sporočita na naslov:

Živi rožni venec (ŽRV)

Brezje 72

SI-4243 BREZJE

Tel: 04-537 07 03, 041-505427

e-pošta: leopold.grcar@rkc.si

Vsak novi molivec pošlje podatke s priimkom, imenom, datumom rojstva, točnim naslovom, telefonom, elektronskim naslovom in podpisom. Kot odgovor bo po pošti prejel zloženki z navodilom in kratko meditacijo k posameznim desetkam, molitveno izkaznico, v kateri bo našel razpored svoje desetke za vsak mesec, ter listič ŽETEV, da bo ob papeževih besedah ali zgledih svetnikov poglobil svojo molitev, žrtev in trpljenje za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice ter za njihovo stanovitnost in svetost. Če pa kdaj ne bi mogel zmoliti svoje desetke, daruje v ta namen Bogu po Mariji trpljenje in preizkušnje tistega dne.

Danes šteje Živi rožni venec že preko 10.500 molivcev v domovini in po svetu. Dvajset članov skupaj se imenuje ROŽA, dvajset ROŽ je ROŽNI GRM, dvajset ROŽNIH GRMOV je MARIJIN VRT. Vse pa zedinja v ljubezni do Boga in Marije molitev, žrtev in trpljenje, darovano za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice in za njihovo stanovitnost ter svetost. Vse člane Živega rožnega venca povezuje brošurica ŽETEV, ki nas vsako leto povabi na Molitveni dan Živega rožnega venca in na duhovno obnovo k Mariji Pomagaj na Brezje; ta navadno poteka na binkoštno soboto. V adventu in postu pa nas Žetev povabi na letne duhovne vaje, ki so v marcu, aprilu in maju v Domu duhovnih vaj na Brezjah 72, 4243 Brezje. Najbolj osrečujoča zavest pa je spoznanje, do katerega prihajamo preko pisem molivcev. Ti nam sporočajo, kako molitev za duhovne poklice daje smisel njihovemu trpljenju, bolečinam in osamljenosti. V pismih se ponavlja misel: »Sedaj vem, za koga in zakaj smem trpeti in darovati vse bolečine!« Srce pa poje in slavi Boga, ko pride sporočilo: »Do sedaj ste mi pošiljali Žetev domov, odslej pa je moj naslov Dolničarjeva 4, 1000 Ljubljana!« Veselje se nadaljuje, ko na podoben način dobimo naročilo, naj pošiljamo Žetev na naslov kakšne redovne ustanove. Takrat pride iz srca beseda: »Oče, zahvaljujem se ti, ker si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vselej uslišiš, …!« (Jn 11,41–42). Uresničujejo se Gospodove besede: »Prosite in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Mt 7,7).

Živi rožni venec je z vsemi molivci in z vsem delom zaupan varstvu Device Marije, matere večnega in velikega duhovnika Jezusa Kristusa in matere nas vseh, torej MARIJI POMAGAJ!

Vabim, da se tej tako globoki in potrebni molitvi pridružite tudi Vi!

p. dr. Leopold Grčar OFM

Molitev pospešuje rast v veri

»Kakor je hrana nujno potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici niti hrana ni tako potrebna za telo kakor molitev za dušo. Post je namreč večkrat potreben, da ohranimo telo zdravo, posta za molitev pa ne poznam.«

Mahatma Gandhi

Poglejmo redovnikovo pričevanje:

Na predavanju v Steubenville (Ohio, ZDA) je brat Daniel Klimek, frančiškanski tretjerednik, dejal, da je rožni venec edinstveni dar, ki nudi učinkovito duhovno zaščito proti zlu, in je obenem čudovito sredstvo za češčenje Matere Božje, način, da ji poklanjamo duhovne rože.

»Vojne in krvavi spopadi so bili zaustavljeni s pomočjo tega duhovnega orožja, ki se imenuje rožni venec,« zatrjuje Klimek in dostavlja: »Če se soočate z duhovnim sovražnikom, se morate braniti z duhovnim orožjem.« Klimek primerja rožni venec z mečem, ki ga je treba uporabljati v duhovnem boju.

Klimek nas tudi opozarja, da rožni venec ni samo to. Molitev rožnega venca je pot do prisrčne povezanosti z Devico Marijo. Vsaka zdravamarija je kot vrtnica, ki jo izročimo nebeški Materi kot dokaz naše ljubezni.

Troubonline

Očenaš

Očenaš ali Gospodova molitev prejema vso svojo odličnost od avtorja, ki ni kateri koli človek, ne angel, ampak je Kralj angelov in ljudi, Jezus Kristus. »Bilo je potrebno,« je rekel sv. Ciprijan, »da nas je tisti, ki nam je kot Odrešenik prišel podarit življenje iz milosti, kot nebeški Učitelj naučil tudi, kako moliti.« Sijajna modrost Božjega Učitelja se kaže v vrstnem redu, moči in jasnosti te Božje molitve, ki je kratka, a bogata z nauki; dostopna je preprostim, pa zvrhano polna skrivnosti za učene.

Molitev očenaš vsebuje vse naše obveznosti do Boga, dejanja vseh kreposti in prošnjo za vsako našo duhovno in materialno potrebo. »Je povzetek evangelijev,« pravi Tertulijan. »Presega vse želje svetnikov,« pravi Tomaž Kempčan, »na kratko vsebuje vse mile navdihe psalmov in spevov. Prosi za vse to, kar je potrebno za nas, slavi Boga na odličen način, dviguje dušo z zemlje k nebesom in jo najtesneje združuje z Bogom.«

Sv. Ludvik Marija Grignion Montfortski

Premišljevalna molitev rožnega venca

Ko molimo rožni venec, premišljujemo njegove skrivnosti. Ne gre zgolj za povzetek Jezusovega življenja v preprosti ustni molitvi, pa naj bo ta še tako goreča. Molitev mora spremljati ljubeče premišljevanje, sicer rožni venec ostane brez svojega življenjskega soka in je brez veljave. Bil bi manj od lastne sence in tako ne bi bil več rožni venec.

Kar zadeva to vprašanje, so vsi papeški dokumenti jasni. Rožni venec, ki ga imajo v časti in ga priporočajo, ne vsebuje samo ustnega izgovarjanja desetih zdravamarij, ki ga občasno prekinja molitev očenaša, ampak tudi premišljevanje o skrivnostih. Zaradi tega rožni venec omogoča duhovno povezanost s Kristusom, ki je ves čas resnično navzoč v svojih skrivnostih ter vsaki posamezni skrivnosti daje lastno učinkovitost.

Polagoma in nezaznavno kristjan ob srečevanju s Kristusom v skrivnostih rožnega venca v skladu s čudovito izjavo Pija X. »sprejema svete Kristusove navade«.

Benoit Thierry D' Argenlieu

Čudežno ozdravljenje v Lurdu

Družina Bely je imela težko življenje v majhni vili na obrobju Angoulêma (Francija). Jean Pierre, Genovefin mož in oče dveh dečkov, je bolan ležal v bolnišnici. Leta 1972 so se pojavili prvi znaki skleroze. Bolnikovo stanje se je poslabšalo, zato je bil razglašen za 100% invalida, ki je potreboval nego tretje osebe. V oktobru 1987 se je udeležil romanja rožnega venca v Lurd. Tretji dan po prejemu zakramenta bolniškega maziljenja je začutil globok notranji mir. Potem je nenadoma prejel občutek za tip in se je mogel znova gibati. Ni se upal postaviti na noge … Naslednjo noč mu je notranji glas ponavljal: »Vstani in hodi!« Jean Pierre Bely je bil spet zdrav!

Sam rad poudarja: »Gospod je najprej ozdravil moje srce in nato telo.« Po dvanajstih letih preiskav je škof iz Angoulêma razglasil, da je ta ozdravitev »resnično znamenje Kristusa Odrešenika, ki je bilo dano na priprošnjo lurške Matere Božje.«

Božja preprostost v rožnem vencu

Lahko se nam zdi čudno, da je tako preprosta molitev, kot je rožni venec, na poseben način povezana z dominikanci. Dominikanci redko mislimo o sebi, da smo preprosti možje, saj smo ustvarjali obsežna znanstvena teološka dela. In vendar smo se borili, da smo ohranili rožni venec. Je naša sveta dediščina.

Zakaj je ta preprosta molitev za dominikance tako dragocena? Mogoče zato, ker je v središču našega teološkega izročila prisoten navdih k preprostosti. Sv. Tomaž Akvinski je rekel, da ne moremo doumeti Boga, ker je popolnoma preprost … Obstaja napačna preprostost, ki se je moramo otresti. Gre za poenostavljanje tistih, ki imajo vedno za vse preveč enostavne odgovore in že vnaprej vse vedo. Ti so bodisi leni bodisi nesposobni za razmišljanje.

Obstaja pa prava preprostost – preprostost srca – ki je preprostost čistih pogledov. Lahko jo dosegamo samo počasi, in sicer z Božjo milostjo, ki nas približuje Božji preprostosti. Rožni venec je dejansko zelo preprosta molitev, vendar je povezana s tisto modro in globoko preprostostjo, po kateri hrepenimo in v kateri bomo našli mir.

P. Timothy Radcliffe OP