Po nasilni priključitvi Sovjetski
zvezi v avgustu 1940 je Litva spet pridobila samostojnost 6. septembra 1991.
Gospo R., ki je v sedemdesetih letih nezakonito prinesla posvečene hostije v
tedanjo sovjetsko Litvo, so pregledovali od glave do pete. Nekdo je zabeležil,
da je imela pri sebi čezmerno dolg rožni venec. Prestrašena je na vso moč
klicala sveto Devico. Seveda je žena, ki jo je pregledovala, videla kože se
dotikajoči robec. Razgrnila ga je in začudena vprašala: Čto eto? (Kaj je
to?). Eto Hristos (To je Kristus), je odgovorila gospa R. V tistem
trenutku se je zgodilo nekaj povsem nepričakovanega. Žena, ki jo je
pregledovala, je sklonila glavo, položila roki v znamenje molitve in jo brez
besed spustila naprej. Čezmerno dolg rožni venec, ki so ga dolgo časa
preiskovali trije uradniki KGB, so ji vrnili, ker so ga imeli za predmet brez
vrednosti.
André Martin, Litva, dežela vere, dežela križev
»Z zaupanjem sem se obrnil na sveto
Devico in sem zaspal.«
Gospa Raissa Maritain (1883 – 1960),
Judinja, živeča v Franciji, je leta 1946 v dnevniku Témoignage chrétien objavljala članke o svojem
spreobrnjenju in spreobrnjenju svojega moža Jakoba (Jacques), ki je bil
pisatelj, filozof in ambasador pri Svetem sedežu.
»Nekega dne, ko je bila moja
bolečina največja in sem strahotno trpel, je gospa Bloy (žena francoskega
katoliškega pisatelja Léona Bloya) prišla k meni in se usedla k mojemu
vzglavju. Rekla mi je, naj molim, in mi je dala svetinjico svete Device Marije.
Nisem mogel govoriti, vendar mi je
bil ta pripetljaj zelo nadležen, ker se mi je predlog zdel skrajno vsiljiv. Ker
ni prejela nobenega odgovora, mi je Jeanne Bloy položila svetinjico na vrat. V
eni sekundi, ne da bi se zavedal, kaj sem počel, sem se z zaupanjem obrnil na
sveto Devico Marijo in sem padel v sladek in poživljajoč spanec. Tako se je
pričelo moje ozdravljenje …«
Čez nekaj časa sta Jacques in Raissa
Maritain na Montmartru v Parizu prejela sv. krst.
Témoignage chrétien 1946
Ni komentarjev:
Objavite komentar