Nebeška Gospa se je novinki prikazala v podobi
Brezmadežne, kakor je želela, da bi bila pozneje upodobljena na svetinji. Okrog
glave je imela dvanajst zvezd. Iz njenih nekoliko povešenih, razprostrtih rok
so izhajali navzdol prameni svetlobe. Brezmadežno je obkrožal v zlatih črkah
napis: »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.«
Sestra Katarina je slišala naročilo: »Daj kovati svetinjo po tem vzoru; vsi, ki
jo bodo nosili z zaupanjem, bodo prejeli obilje milosti.« Katarina je tudi
videla, kakšna naj bi bila zadnja stran svetinje: na sredi vélika črka M
(Marijin monogram) s križem na vrhu, pod njo pa s trnjevo krono obdano Jezusovo
srce in z mečem prebodeno Marijino srce.
Hvala ti, mama!
Bila je druga svetovna vojna. Vsak dan letala,
vojaki, orožje … Stanovali smo na Logu pri Boštanju, v majhni hiši, tik pod
gozdom. Tistega jutra pa mi je oče naročil: »Pripravi se, šla bova v Sevnico!«
Kakšno veselje, hitro sem bil napravljen za pot. Še klobuček sem dal na glavo.
Takrat se je med vrati pojavila mama. Pogledala me
je in rekla: »Odkrij se in poljubi svetinjo, potem boš šel z očetom!« Z
nejevoljo sem pomislil: »Kaj se vtika v najino zadevo!« Toda mama je stala med
vrati in čakala, da bom ubogal. Ni mi ostalo drugega, kot da se odkrijem! Ta
klobuček je bil majhen zelen slamnik. Odložil sem ga. Potem pa sem segel po
svetinjici Brezmadežne, ki mi jo je mama na sukancu dala okrog vratu. Ta
»verižica« je bila tako na kratko zavezana, da sem moral globoko, globoko
skloniti glavo, da je Marija dosegla moje ustnice. Poljubil sem jo!
V tistem trenutku, ko je bil obraz najgloblje
sklonjen k svetinjici, sem začutil, da mi je nekaj z las padlo po čelu…! Bil je
velik, črn škorpijon! Rep je imel dvignjen, pripravljal se je, da bi me pičil.
Mama je prebledela, se pognala in ga pohodila. Če ne bi mame ubogal, se odkril
in poljubil svetinjico Brezmadežne, bi me pičil in tisto jutro bi lahko bil
mrtev. Mama, hvala za tvojo skrb! Tvoja beseda me je rešila.
Okoli enih sva se z očetom vračala iz Sevnice. Boštanj
je bil že za nama. Nenadoma in nepričakovano sva zaslišala alarm. »Ata, ata …
!« Bila sva povsem sama na cesti. Nad nama pa so bila že letala, ki so se
spustila zelo nizko. Začeli so streljati! Oče me je zagrabil in prestavil v
obcestni jarek. Tam sva ležala v pesku in prahu. Streljanje iz mitraljeza je
bilo tako močno, da je pesek s ceste padal po nama. – Napada je bilo konec.
Letala so izginila. Oče me je dvignil in me očistil zemlje in prahu. Tiho sva
šla proti domu. Za ovinkom sem od daleč zagledal mamo, ki je stala pred hišo in
naju čakala. Morda naju je prav njena molitev rešila med napadom.
Marija Brezmadežna, minilo je več kakor sedemdeset
let. Tisti dan me je tvoja čudodelna svetinja dvakrat rešila gotove smrti,
enkrat pa tudi očeta! Čeprav so tako streljali, naju niso zadeli. Mama, danes,
po toliko letih se ti zahvaljujem, da si me v tistih hudih časih izročila
Brezmadežni čudodelne svetinje. Hvala za tvojo vero in zaupanje. Mama, hvala ti
za vse! Tako svetinjico nosim še danes.
p. Leopold Grčar OFM,
Brezje, 16. 5. 2015
Deset let s čudodelno svetinjo
Bil je bolnik s kožnim rakom v bolnišnici. Odšel je domov, obiskala sem ga.
Bil je sicer katoličan, vendar ni živel po veri. O zakramentih in molitvi ni
maral slišati. Bil pa je potrpežljiv in dobrosrčen do ljudi. Z ženo, s katero
je bil cerkveno poročen, sta se razumela in ni ji branil, da je izpolnjevala
verske dolžnosti; tudi otroke je imel rad.
Vedela sem, da trpi, zato sem mu ob
nekem obisku omenila, da bi mu rada pomagala, da bi laže prenašal bolezen in
bil nekoč srečen pri Bogu v nebesih; da ga ima Bog rad in Marija tudi. Nič ni
rekel, tudi jaz sem utihnila. Čez nekaj časa sem mu ponudila, če bi hotel vzeti
Marijino čudodelno svetinjo; rekla sem mu, da se tako imenuje, ker se je po
njej zgodilo veliko čudežev ozdravljenj, spreobrnjenj in drugo.
Sprejel jo je molče. Dala sem mu še
listič z razlago, kaj svetinja pomeni, od kod izhaja in mu priporočila, naj
moli molitev: O Marija, brez madeža spočeta ... Ko sem mu obljubila, da bom
zanj vsak dan molila, je vprašal, če ga bom tudi obiskala. Obljubila sem: »Bom,
dokler bom mogla.«
Spravil je svetinjo in dejal:
»Vzamem jo in molil bom, ker ste mi vi priporočili.« Rekla sem: »Ne zato, ampak
ker vas ima Marija rada in je tudi vaša Mati.«
Ni bil vesel, a upala sem, molila
zanj, ga obiskovala. To je trajalo deset let. Kadar sem mu omenila zakramente,
je rekel: »Sedaj ne, ampak pred smrtjo.«
Ko sem bila zadnjikrat pri njem, je
bil zelo slab. Molila sva kesanje, sprejel je duhovnika in zakramente; govoriti
ni mogel več in čez eno uro je umrl. – Hvala Brezmadežni!
S. A. Kužnik, Doma, 2002, str. 357
Ni komentarjev:
Objavite komentar