Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 15. junij 2019

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Nenavadni rožni venec

Bog ima neskončno možnosti, ki jih uporabi, da pritegne k sebi svoje otroke. Redovna sestra Terezija Turicova ne bi nikoli pomislila, da bo uporabil njeno bivanje v bolnišnici in ga spremenil v misijon molitve. Takole piše:
Avgusta 2009 so mi v bolnici v Hallu na Tirolskem odstranili dve cisti. Po posegu sem delila bolniško sobo s Heidi Ehrhardt, družinsko materjo, štiridesetih let, iz Salzburga, in Iris Amort – Kloiber, tridesetih let, tudi poročeno. Kot je med bolniki navada, smo si izmenjale informacije o bolezni, družinah in poklicu. Moji sostanovalki sta bili presenečeni, ko sta odkrili, da sem redovnica. Z velikim zanimanjem sta me spraševali o moji skupnosti, o našem poslanstvu, o naši duhovnosti. Nisem jima mogla dovolj povedati, zato sem prosila sestre iz skupnosti in so mi prinesle nekaj izvodov naše revije in nekaj CD-ejev z našo glasbo. Iris je naročila možu, naj ji prinese laptop za poslušanje glasbe, medtem ko je Heidi prebirala naše revije Trionfo del Cuore (Zmaga Srca), drugo za drugo. Obeh se je dotaknila novost in lepota naše vere.
Vendar pa sta tudi onidve mene presenetili: naslednje jutro sta me prosili, da bi skupaj molile. Tega nisem pričakovala! Takoj sem pomislila na molitev rožnega venca in jima pojasnila, da je ta molitev zelo primerna za premišljevanje Jezusovega in Marijinega življenja. Heidi in Iris sta se strinjali. Ali najlepše je moralo še priti. Glasno sem pričela moliti prvo desetko veselega dela, a onidve sta molčali. Zmolila sem še drugo desetko, toda nobena od njiju ni črhnila besedice.
Tako je šlo 50 zrnc rožnega venca skozi moje roke. Vseh pet skrivnosti sem molila glasno in sama zmolila oba dela zdravamarije. Ker sta bili popolnoma tiho, sem mislila, da sta morda zaspali. Ali pa le poslušata? Kaj se je zgodilo? Nisem vedela!
Popoldne je med našim drugim rožnim vencem vstopila v sobo medicinska sestra in jaz sem prekinila z molitvijo. Moji somolivki pa sta na moje presenečenje rekli: »Prosimo vas, da pridete malo kasneje, sedaj molimo!« Tako smo »skupaj« zmolile, na ta nenavaden način, dva ali tri rožne vence na dan: enega zjutraj, drugega popoldne, tretjega zvečer. Takrat sem pa jaz potrebovala malo tihote, onidve pa sta poslušali CD-je.
Iris, ki je bila očarana z vzhodnjaško meditacijo, je po molitvi rožnega venca rekla: »Veš, ta molitev mi napolni srce z mirom. Čutim, da mi je zelo blizu ta žena, Marija!« medtem ko mi je Heidi zaupala: »Molitev rožnega venca je v meni oživila lepe spomine iz otroštva, ko sem molila skupaj z babico. Potem je, žal, molitev izginila iz mojega življenja!«
Čas, ki smo ga skupaj preživele v bolnišnici, je bil resnično poln miru. Ko sem bila po štirih dneh odpuščena prva, me moji dve novi prijateljici skoraj nista pustili oditi in smo sklenile, da ostanemo povezane. Zelo sem se razveselila, ko sem na sveti večer v našem misijonu v Gratzenu na Češkem našla elektronsko pošto od Heidi. Med branjem sporočila sem se zahvaljevala Bogu za njegovo dobroto, saj sem se v bolnici počutila izredno slabotno in povsem odvisno od Njega. Sporočilo od Heidi se glasi:
»Ravnokar sem prejela Tvoje božično voščilo, ki me je zelo osrečilo. Za menoj je zelo stresno obdobje, zato se veselim božičnih praznikov. Moje misli se pogosto vračajo v tisti lepi čas, ki smo ga preživele skupaj. Veliko dolgujem srečanju s Teboj in se zavedam, da je bila bolezen le izraz Božje previdnosti. Ponovno sem namreč našla vero in od takrat hodim zopet redno v cerkev in tam najdem vedno svoj mir.
Krištof, naš sin, bo aprila prejel zakrament svete birme in, pomisli, meni je zaupana njegova priprava in priprava treh njegovih najboljših prijateljev za ta korak na poti k Bogu. Če Te ne bi spoznala, si ne bi upala sprejeti te naloge. Prisrčno se ti zahvaljujem.
Če bomo danes po kosilu molili rožni venec, bom goreče mislila nate in na lepoto 'naših rožnih vencev'. Želim Ti vse najboljše, naj te Bog vedno spremlja! Tople pozdrave iz Pinzaua, kjer danes sije sonce! Tvoja hvaležna Heidi.«
Trionfo del Cuore, september-oktober 2011, 34–35.

Ni komentarjev:

Objavite komentar