Avgusta 2009 so
mi v bolnici v Hallu na Tirolskem odstranili dve cisti. Po posegu sem delila
bolniško sobo s Heidi Ehrhardt, družinsko materjo, štiridesetih let, iz
Salzburga, in Iris Amort – Kloiber, tridesetih let, tudi poročeno. Kot je med
bolniki navada, smo si izmenjale informacije o bolezni, družinah in poklicu.
Moji sostanovalki sta bili presenečeni, ko sta odkrili, da sem redovnica. Z
velikim zanimanjem sta me spraševali o moji skupnosti, o našem poslanstvu, o
naši duhovnosti. Nisem jima mogla dovolj povedati, zato sem prosila sestre iz
skupnosti in so mi prinesle nekaj izvodov naše revije in nekaj CD-ejev z našo
glasbo. Iris je naročila možu, naj ji prinese laptop za poslušanje glasbe,
medtem ko je Heidi prebirala naše revije Trionfo del Cuore (Zmaga Srca), drugo
za drugo. Obeh se je dotaknila novost in lepota naše vere.
Vendar pa sta
tudi onidve mene presenetili: naslednje jutro sta me prosili, da bi skupaj
molile. Tega nisem pričakovala! Takoj sem pomislila na molitev rožnega venca in
jima pojasnila, da je ta molitev zelo primerna za premišljevanje Jezusovega in
Marijinega življenja. Heidi in Iris sta se strinjali. Ali najlepše je moralo še
priti. Glasno sem pričela moliti prvo desetko veselega dela, a onidve sta
molčali. Zmolila sem še drugo desetko, toda nobena od njiju ni črhnila
besedice.
Tako je šlo 50
zrnc rožnega venca skozi moje roke. Vseh pet skrivnosti sem molila glasno in
sama zmolila oba dela zdravamarije. Ker sta bili popolnoma tiho, sem mislila,
da sta morda zaspali. Ali pa le poslušata? Kaj se je zgodilo? Nisem vedela!
Popoldne je med
našim drugim rožnim vencem vstopila v sobo medicinska sestra in jaz sem
prekinila z molitvijo. Moji somolivki pa sta na moje presenečenje rekli:
»Prosimo vas, da pridete malo kasneje, sedaj molimo!« Tako smo »skupaj«
zmolile, na ta nenavaden način, dva ali tri rožne vence na dan: enega zjutraj,
drugega popoldne, tretjega zvečer. Takrat sem pa jaz potrebovala malo tihote,
onidve pa sta poslušali CD-je.
Iris, ki je bila
očarana z vzhodnjaško meditacijo, je po molitvi rožnega venca rekla: »Veš, ta
molitev mi napolni srce z mirom. Čutim, da mi je zelo blizu ta žena, Marija!«
medtem ko mi je Heidi zaupala: »Molitev rožnega venca je v meni oživila lepe
spomine iz otroštva, ko sem molila skupaj z babico. Potem je, žal, molitev
izginila iz mojega življenja!«
Čas, ki smo ga
skupaj preživele v bolnišnici, je bil resnično poln miru. Ko sem bila po štirih
dneh odpuščena prva, me moji dve novi prijateljici skoraj nista pustili oditi
in smo sklenile, da ostanemo povezane. Zelo sem se razveselila, ko sem na sveti
večer v našem misijonu v Gratzenu na Češkem našla elektronsko pošto od Heidi.
Med branjem sporočila sem se zahvaljevala Bogu za njegovo dobroto, saj sem se v
bolnici počutila izredno slabotno in povsem odvisno od Njega. Sporočilo od
Heidi se glasi:
»Ravnokar sem prejela
Tvoje božično voščilo, ki me je zelo osrečilo. Za menoj je zelo stresno
obdobje, zato se veselim božičnih praznikov. Moje misli se pogosto vračajo v
tisti lepi čas, ki smo ga preživele skupaj. Veliko dolgujem srečanju s Teboj in
se zavedam, da je bila bolezen le izraz Božje previdnosti. Ponovno sem namreč
našla vero in od takrat hodim zopet redno v cerkev in tam najdem vedno svoj
mir.
Krištof, naš sin,
bo aprila prejel zakrament svete birme in, pomisli, meni je zaupana njegova
priprava in priprava treh njegovih najboljših prijateljev za ta korak na poti k
Bogu. Če Te ne bi spoznala, si ne bi upala sprejeti te naloge. Prisrčno se ti
zahvaljujem.
Če bomo danes po
kosilu molili rožni venec, bom goreče mislila nate in na lepoto 'naših rožnih
vencev'. Želim Ti vse najboljše, naj te Bog vedno spremlja! Tople pozdrave iz
Pinzaua, kjer danes sije sonce! Tvoja hvaležna Heidi.«
Trionfo del
Cuore, september-oktober 2011, 34–35.
Ni komentarjev:
Objavite komentar