POGLOBIMO SE V OČENAŠ (11)

Zagotovilo, »kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, Jezus ni dodal v očenaš zato, da bi nam grenila življenje. To je resen opomin, da smo dolžni biti usmiljeni, kakor je usmiljen nebeški Oče. Če se zavedamo prošnje, ki smo jo izrekli, nas besede obljube še bolj postavijo na trdna tla. Razodevajo nam, da je nebeški Oče neskončno usmiljen, a isto pričakuje tudi od nas. Tudi mi mu moramo biti podobni, sicer je naša podobnost Bogu zlagana. Ker hrepenimo, da bi ljubezen izkazovali, razdajali, je odpuščanje bližnjemu čudovita priložnost za to delo. Resničnost je seveda drugačna. Kot je delavec iz prilike hitro pozabil na gospodarjevo usmiljenje, tudi ljudje pogosto pozabljamo, kolikšno usmiljenje nam je izkazal Oče. Svojemu bližnjemu bi najraje zaračunali vse z obrestmi vred. Za usmiljenje pa v srcu ni prostora.

Kaj naj torej storimo? Ali teh besed ni treba vzeti čisto zares? Ali je Jezus nekoliko pretiraval? Nič ni pretiraval. To je storil zato, ker nas tako dobro pozna. Ve, da smo slabotni in vsak trenutek potrebni usmiljenja. Ko prosimo, ga tudi prejmemo. Vedel je, da smo tudi pozabljivi, ko gre za odpuščanje bližnjim. Zato nas v tej obljubi tako pogosto spominja na naše dolžnosti. Ko bi jo vedno izrekli z iskrenim srcem, bi nas morala v globino srca pretresti.

Na koncu prilike Jezus pove besede: »In njegov gospodar se je razjezil in ga izročil mučiteljem, dokler mu ne bi povrnil vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če vsak iz srca ne odpusti svojemu bratu.« Oče se lahko razjezi. Ker je izkazal usmiljenje tistemu, ki prosi, je obdarovani dolžan usmiljenje izkazati. V tej naši napaki se vidi trdota človeške narave. Človek bi bil rad pravičen in dobil nazaj tisto, kar mu pripada. Pri tem pa ne pomisli, koliko je prejel. Jezusove besede nakazujejo, da bomo prejeli toliko odpuščanja, kolikor ga bomo podelili, izkazali. To je resno sklepanje, saj nam jasno pove, da je možnost, da ostanemo brez odpuščanja.

Življenje ni kupčkanje z Bogom. Življenje je resna stvar, ki se dogaja sedaj in tukaj. Noben trenutek se ne povrne, nobena priložnost se ne ponovi. Če danes nisem izkazal usmiljenja, bo zadolžitev ostala. Zato je treba bolj modro ravnati v naslednjem primeru. Modrost pa je v izkazovanju usmiljenja. Treba je prerasti sebičnost in drugemu izkazati ljubezen. Ljubezen ni samo pravljično lepa, ki človeka očara do pijanosti. Ljubezen je pogosto tudi težka, zahtevna in boleča. Tudi Boga boli, ko ne sledimo njegovi ljubezni. Škoda, ker si na ta način grenimo življenje in postavljamo svojo večnost v nevarnost. Sami sebe obsojamo, ker nočemo biti usmiljeni. Sebe samega izganjamo izpred Božjega obličja. Zato se srečanja z Bogom ne veselimo. Mnoge je groza umirati, ker iz podzavesti vstajajo neporavnani računi zaradi lastne trdosrčnosti. Ni Bog kriv, da ne bomo videli njegovega obličja, kriv je vsak človek sam.

p. Branko Petauer