Brata Florijana ni več na samostanski porti

Dne 21. marca obhajamo cistercijani praznik sv. Benedikta, njegov odhod (transitus) v nebesa. To je bilo davnega leta 547 na Montecassinu v današnji Italiji. Letos, prav na ta dan, na prvi dan pomladi, se je poslovil s tega sveta redovni brat Florijan Stepan, ki je pri sv. krstu dobil ime Benedikt. Vse od prvih redovnih zaobljub 1966 pa do svoje smrti, do dneva natančno 53 let, je bil nadvse skrben in zvest cistercijanski brat. Odlikoval se je v molitvi in delu, kar se je pokazalo še zadnji dan njegovega zemeljskega življenja, ko se je ves onemogel odpravil k opoldanskim meniškim kornim molitvam in omagal prav pred stranskim oltarjem sv. Benedikta, ki predstavlja svetnikovo smrt. Lepše smrti si niti ni mogoče predstavljati: v baziliki Žalostne Matere Božje, pred oltarjem svojega krstnega zavetnika sv. Benedikta, prav na njegov praznik, med potjo k molitvi, po 53 letih zvestega izpolnjevanja gesla sv. Benedikta: Moli in delaj! Rojen je bil 2. oktobra 1936 v vasi Stepani, v cistercijanskem samostanu v Stični je dobil redovno obleko novinca na praznik sv. Jožefa, 19. marca 1965, prve redovne zaobljube je izpovedal na praznik sv. Benedikta, 21. marca 1966, umrl je 21. marca 2019, pogrebni obred s somaševanjem je vodil opat Janez Novak 23. marca 2023 v samostanski baziliki in na samostanskem pokopališču, kjer z drugimi sobrati pričakuje drugi Kristusov prihod in svoje poveličano vstajenje. Večina se ga spominja kot zvestega in prijaznega samostanskega vratarja. Naj sledi nekaj odmevov:

»Takšnih redovnih bratov ne boste več imeli« (zaslužni opat Kassian Lauterer iz Mehreraua v Avstriji, nekdanji opat predsednik Mehrerauske kongregacije).

»Danes ob pogrebu br. Florijana sem bil v duhu in molitvi še posebej povezan z vašo samostansko družino in sem se br. Florijana prav posebej spomnil pri molitvi križevega pota in drugih osebnih molitvah ter molil za mir in pokoj njegove duše. Ob prvi priložnosti, ko bom uspel priti v Stično, bom seveda tudi pomolil na njegovem grobu. Br. Florijana se s hvaležnostjo spominjam kot skromnega, tihega in delavnega brata; posebej pa moram izpostaviti njegovo vestno in natančno opravljanje vratarske službe. Kadarkoli sem prišel ali odšel iz samostana, je bil on vedno tisti, ki sem ga prvega srečal in mi je vedno namenil nekaj kratkih besed ter se zanimal, kam grem oz. kje sem bil. Kakor je on vedno nam vestno odpiral samostanska vrata, tako naj tudi njemu zdaj ob smrti nebeški Gospod na stežaj odpre vrata večnosti!« (p. Benedikt).

»Misel na smrt br. Florijana, za katerega sem opravil requiem [mašno daritev za pokojne], nekako dobi druge razsežnosti ob pogledu na Boji grob, ki je prazen. Ravno Božji grob, celotna bazilika iz Heleninih časov, posebej pa »kapelica«, v katero se zgrinjajo nepregledne množice krščanskih romarjev iz vseh mogočih Cerkva in narodov, je name do sedaj naredil največji vtis. Tukaj pravzaprav vedno odmeva Aleluja, Gospod je vstal« (p. Nikolaj ob obisku Svete dežele).

»Ga bomo prav pogrešali: bil je taka prijetna in značilna prisotnost. Nekakšen obraz samostana za tiste, ki smo prihajali na duhovne vaje in podobno. Tudi naši otroci so ga imeli radi. Bomo kaj zmolili za njegovo dušo« (Ivo).

»Naj počiva in se veseli v Bogu. Vsa leta, kar hodim v Stično, me je zmerom prijazno sprejel. Upam,da bo tako tudi takrat, ko bo prišel moj čas« (Marija M.).

»Še vedno ne morem sprejeti, da ga ni več med nami! Vidim ga še vedno, kot je bil nekaj dni pred smrtjo. Rada sem se z njim pogovarjala. Bil je razumen in imel je še spomin. Molim zanj, čeprav vem, da je že v nebesih in bo naš priprošnjik!« (Ana).

»Br. Florjan je bil tudi meni zelo simpatičen. Kadar sem se oglasila na porti, mi je podaril šopek razglednic z motivom samostana. Ravno dva dni pred njegovo smrtjo sem poiskala eno izmed njih, da sem poslala prijateljici kratko sporočilo. Nasmehnila sem se ob misli nanj, a niti malo nisem pomislila, da ga nekega dne ne bo več« (Valči).

»Tudi jaz se pridružujem molitvi za brata Florijana: vedno nas je razpoložljivo sprejemal, naj ga Gospod takoj sprejme v svoja bivališča« (Dragan).

»Zelo zelo prijazen in prijateljski je bil do mene« (Pavel).

»Naj vam pokojni brat iz nebes izprosi novega vratarja po Jezusovem Srcu« (Mojca).