Poštenjaka nič bolj ne zaboli, kakor
če ga obsodijo, da je razbojnik. Hudič je vedel, da bo Kristus najbolj trpel,
če ga bodo prišteli med grešnike; zato je tudi hotel, da so njegovi pomagači
Kristusa prijeli, kakor bi bil razbojnik. »Kakor nad razbojnika ste prišli z
meči in koli, da bi me prijeli. Dan za dnem sem sedel pri vas v templju in
učil, in me niste prijeli. Vse to pa se je zgodilo, da so se spolnila pisma
prerokov« (Mt 26,55–56). Kristus je že iz vse svoje duše spregovoril svoj
»Zgodi se« – »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi!«
Telesne muke, ki jih je Kristus
trpel med svojim trpljenjem, krivice, ki so mu jih prizadeli, Peter, ki ga je
zatajil, vse to je v njegovem duhu zastiralo tisto misel, ki ga je najbolj
mučila: da bo moral pred svojega Očeta kot grešnik. Ko pa se je približal
trenutek smrtne muke, je peklenski boj postajal vedno hujši in hujši. Satanovi
agentje, podžgani od njega, so Jezusa križali med dvema razbojnikoma, ki
sramotita svojega »tovariša« in ga hkrati dolžita, da morata zaradi njega to
muko prestajati prej, kakor bi jo sicer.
Jezus na križu pa moli, moli kar
najprej … Moli zanje, ki ga preganjajo in se iz njega norčujejo, moli zanje k
Očetu: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34). Obrekujejo me …
imajo me za razbojnika, kakršna sta ta dva … Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj
govore…
In Jezus je spregovoril: »Žejen
sem!« Tedaj je zaslišal glas enega izmed razbojnikov, ki sta bila z njim
križana, kako govori svojemu tovarišu: »Kaj? Ali se tudi ti ne bojiš Boga, ko
si v isti obsodbi? Midva prejemava po pravici, primerno temu, kar sva storila,
ta pa ni storil nič hudega … » Razbojnik je Jezusu izkazal pravico …
Zadnja molitev, ki jo je Jezus moral
uslišati na zemlji, je bila molitev razbojnika, ki je njemu izkazal pravico.
Nato je razbojnik ogovoril Jezusa:
»Gospod, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo«. Ta srečni razbojnik je
Kristusu še kar naprej izkazoval pravico s tem, da ga je priznal in razglasil
za Kralja in je tako rekoč vložil prvo prošnjo, ki jo je Kristus moral ugodno
rešiti, kakor hitro pride v svoje Kraljestvo.
In Jezus mu je odgovoril: »Resnično,
povem ti, danes boš z menoj v raju« (Lk 23,39-43).
Ravno ob tistem času, ko je boj
najbolj strašno divjal in ko se je ves peklenski bes ob sodelovanju Judov
zaganjal v Kristusa samega, je ta boj ustavila molitev drugega Juda,
razbojnika, ki je Kristusu izkazal pravico in ga spoznal za nedolžnega ter celo
za Kralja. Tako je Kristus, križan kot grešnik in hudodelec, postal Kralj slave
in je svojo prvo pomilostitev podpisal s svojo krvjo, ki jo je pravkar
prelival. »Si razbojnika odrešil, tudi moj up boš utešil!«
To je bila ura »moči teme« …
Zmagoslavje razbojnikove molitve na
križu je moralo raztogotiti Satana, kneze in sile teme ter njihove pomagače,
kateri so zato, da bi bil boj še strahotnejši in da bi pokazali svojo moč, vso
zemljo pokrili s temo od šeste do devete ure, to je od poldneva do treh
popoldne (Lk 23,44).
Če nas nočni mrak kdaj navdaja s strahom,
kadar je naša duša v skrbeh, povzroči tema sredi dneva pravo grozo. Hkrati s
zunanjo temo je umirajočega Zveličarja še bolj mučila duhovna tema.
In spet se mu je približal Satan in
ga nadlegoval: Če si Božji Sin, zakaj si prištet med razbojnike? Zakaj si
križan, če nisi razbojnik? O, hudobni sin, poglej, v kakšni sramoti puščaš
tisto, ki ti je dala življenje. Kako naj verjame, da si nedolžen, ko pa vidi,
da te je obsodilo najvišje sodišče izvoljenega ljudstva? Hudobni sin, le glej,
kako puščaš svojo mater.«
In Jezus se v svoji strašni smrtni
muki obrne k Mariji, ki stoji ob križu in jo priporoči Janezu: »Glej, tvoja
Mati!« »Slepar, hinavec,« ponavlja Satan, porogljivo rjovejo njegovi pajdaši:
»Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postavljaš, reši sam sebe! Če si
Božji Sin, stopi s križa!« (Mt 27,39).
Satan pa ponavlja: »Slepar, goljuf!«
Veliki duhovniki se mu naprej
rogajo: »Če je Izraelov Kralj, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj«
(Mt 27,41). In Satan ponavlja: »Hinavec, naj zdaj pride tvoj Oče in te reši.
On, ki te vedno usliši, naj zdaj pride, naj le pride«.
V tistem hipu je Zveličarjevo srce
obdala gosta tema, ko se je božanstvo umaknilo, da bi človek sam trpel. Jezus
ni nič več videl ne spoznal, klical je k Očetu, pa se je zdelo, da mu ne
odgovarja. Njegova molitev se je zdela brez haska in uspeha.
Satan pa se je spet rogal: »Le
kliči, kolikor hočeš, svojega Očeta, saj vemo, da Bog grešnikov ne usliši, ti
pa si grešnik in hinavec. Tvoj Oče te je zapustil.«
V svoji veliki potrtosti brez vsake
tolažbe Jezus zakliče s psalmistom: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«
Nato je svoje oči povzdignil proti nebu: »Vse je dopolnjeno!« Izvršil sem tvojo
voljo! »Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo!« S to molitvijo je Kristus nagnil
glavo in izdihnil. »In glej, zagrinjalo v templju se je pretrgalo na dvoje od
vrha do tal, zemlja se je stresla, skale so se razpočile, grobovi so se odprli
in veliko teles svetnikov, ki so bili zaspali, je vstalo.«
Ko so stotnik in ti, ki so z njim
Jezusa stražili, videli potres in kar se je zgodilo, so se silno prestrašili in
so govorili: »Resnično, ta je bil Božji Sin!« (Mt 27,45–54). Kristusova molitev
je bila uslišana. Odrešenje sveta je bilo dovršeno, in sicer tako, kakor je
sklenil in odločil Oče.
C. M. de Heredia
Ni komentarjev:
Objavite komentar