Msgr. Bertone je na srečanju 27.
aprila 2000 v karmelu v Coimbri sestro Lucijo vprašal:
»Zakaj je tu termin 1960? Ali je
Marija povedala ta datum?« Sestra je odgovorila: »Ne Gospa, marveč jaz sem
postavila datum 1960, ker bi skrivnosti – kakor sem čutila – pred 1960 ne
razumeli. Šele nato bi jo bilo mogoče razumeti. Zdaj jo je mogoče bolje razumeti.
Napisala sem, kar sem videla. Razlaga ne gre meni, marveč papežu.«
Papež Janez XXIII. je 17. avgusta 1959 skupaj s svojim spovednikom
besedilo prebral, a nanj ni napravilo posebnega vtisa. Rekel je, da vsebuje
»veliko Božjo preizkušnjo«. Po kratkem premisleku je rekel: »Dobro, pustimo ga
tam.« S tem je zadevo prepustil svojim naslednikom. Msgr. Bertone je v
razgovoru z De Carlijem povedal:
»Papeža Janeza XXIII. besedilo ni
vznemirilo in ga je vrnil Svetemu oficiju. Pavel VI., osebnost velikega uma in
duhovne globine, ga je prebral 27. marca 1965 in odločil, naj se ne objavi.
Verjetno so se ti Petrovi nasledniki vsakič znova posvetovali s prefekti
Kongregacije za verski nauk, ki, kot kaže, niso bili a priori – vnaprej
naklonjeni objavi.
Atentat 13. maja 1981 je spremenil
obzorje. 'Zahvaliti se moramo Božjemu usmiljenju, da nismo umrli,' je rekel Janez Pavel II. v Todiju. 'Božje
usmiljenje' si nadene Marijino neskončno nežnost. 'Ena roka je pritisnila na
petelina, druga, materinska roka, je preusmerila kroglo. In papež v smrtnem
boju se ustavi na pragu smrti.' Wojtiłova marijanska pobožnost postane
kristocentrična. Postane trpljenje Kristusa križanega samega.«
Dne
27. aprila 2000 se je Tarcisio Bertone pogovarjal s sestro Lucijo ter zapisal:
»Sestra Lucija popolnoma soglaša s papeževo trditvijo: 'Materinska roka je
vodila pot krogle in papež, ki se je bojeval s smrtjo, se je ustavil na pragu
smrti.'«
Ko je papež po
atentatu ležal in okreval na polikliniki Gemelli, je julija 1981 prebral in
premislil tretji del fatimske skrivnosti in spoznal, da se nanaša tudi nanj.
Msgr. Bertone je o papežu povedal,
da ga je atentat »vpletel v prvi osebi kot Kristusovega namestnika na zemlji,
kot pastirja vesoljne Cerkve. V njem se je celotna trpeča, mučeniška Cerkev
utelesila in zmesila z bolečino.«
»Zadnje dejanje atentata je bilo
papeževo odpuščanje Aliju Agci v zaporu v Rebibbii 27. decembra 1983.«
Priprava na objavo fatimske
skrivnosti
O tretjem delu fatimske skrivnosti
so nekateri veliko razpravljali in pisali. Ugibanja o vsebini skrivnosti so šla
pred objavo skrivnosti leta 2000 v glavnem v dve smeri: napoved velikega odpada
človeštva od Boga; napoved velike katastrofe (atomske vojne) kot Božje kazni.
Po besedah zdaj že
zaslužnega papeža Benedikta XVI. je papež Janez Pavel II., ki je bil po
Bertonejevih besedah »bogat s preroškimi navdihi«, »uvidel, da je prišel pravi
trenutek za razpršitev skrivnostnega sija okrog zadnjega dela skrivnosti, ki jo
je Devica izročila trem pastirčkom iz Fatime. Ta naloga je bila zaupana
Kongregaciji za verski nauk, ki je hranila dragoceno besedilo sestre Lucije.
To so bili svetli
trenutki, ne le zato, ker je sporočilo lahko postalo znano vsem, ampak tudi
zato, ker se je tako razkrila resnica v nejasni sliki interpretacij in spekulacij
apokaliptičnega tipa, ki so krožile v Cerkvi in med verniki ustvarjale bolj
vznemirjenost, kakor da bi jih vabile k molitvi in pokori. Po drugi strani pa
je bilo mogoče opazovati tudi spodbuden razvoj marijanske pobožnosti, pristnega
vira krščanskega življenja, okrog veličastnega svetišča, ki je bilo zgrajeno v
Fatimi, in povsod po svetu, kjer se je pod vplivom fatimskih prikazovanj
pobožnost do Device globoko zakoreninila v veri ljudstva ter može in žene
vabila k posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.«
V
jubilejnem letu 2000 se je papež Janez Pavel II. dokončno odločil za objavo
tretjega dela fatimske skrivnosti. Na vprašanje De Carlija, zakaj je prišlo do
razkritja prav v jubilejnem letu 2000, ki je bilo že prepolno verskih dogodkov,
je msgr. Bertone odgovoril:
»Janez
Pavel II. se je tako odločil. Med mnogimi jubilejnimi slovesnostmi je bila tudi
razglasitev blaženih pastirčkov v Fatimi. Razglasiti Jacinto in Frančiška za
blažena ter ne reči ničesar o 'tretji skrivnosti' – to bi bilo videti kot nerazložljiv
in nedopusten molk. Povzročilo bi neskončne špekulacije. Pritisk fatimskih
'navdušencev' je bil zelo močan in nismo želeli podžigati radovednosti,
prilivati ognja številnim glasnikom katastrof z najbolj absurdnimi tezami. Naša
pastoralna skrb je bila razrešiti to vprašanje.«
Sestra
Lucija je, kot članica strogega karmeličanskega reda, smela sprejemati obiske
sorodnikov, prijateljev in zaupnikov kot druge sestre. Vsi drugi pa so za obisk
morali imeti dovoljenje od Svetega sedeža.
Obisk
najvišjega cerkvenega predstavnika, uradnega odposlanca papeža Janeza Pavla
II., je bil trikratni obisk msgr. Tarcisija Bertoneja v letih 2000 do 2003, ki
je bil najprej tajnik Kongregacije za verski nauk, nato genovski nadškof.
Prvo
srečanje Bertoneja s sestro Lucijo je bilo 27. aprila 2000 kot del priprave na
obisk papeža Janeza Pavla II. v Fatimi v povezavi z razkritjem tretjega dela
fatimske skrivnosti. Papež je potreboval Lucijino dokončno potrditev, da je
zapis skrivnosti njen, in razlago skrivnosti. Pot je takratnemu tajniku
Kongregacije za verski nauk pripravilo osebno papeževo pismo, v katerem so
besede: »Častita sestra Marija Lucija, govorite odkrito in iskreno z msgr.
Bertonejem, ki bo neposredno meni prenesel vaše odgovore.« Tajnika je spremljal
škof Leirie-Fatime msgr. Serafin de Sousa Ferreira e Silva.
Msgr.
Bertone je glede vtisov, ki jih je dobil ob prvem srečanju s 93-letno sestro
Lucijo, povedal kot odgovor na De Carlijevo vprašanje tole:
»Osebno
so me presenečale svežina spomina, ostrina podob, natančnost. Pripovedovala je
o dogodkih in njena pripoved je bila niz zelo živih podob, kakor da bi gledala
film. Bila je 'dobra samarijanka' spomina. Takoj sem dobil vtis svetle osebe,
ki se zaveda, da je prejela neko natančno poslanstvo. Ponižna in pokorna, toda
– kot pravite – tudi vztrajna in odločena, da do dna razloži sporočila, ki ji
jih je zaupala Naša Gospa. Medtem ko je govorila, sem si mislil: to je ženska,
ki se ni ustavila pred nobeno težavo. Trpela je, se borila; in v tistem
trenutku je premagovala nezaupljivost; prepričevala je svet. Potem ko je v
svojem srcu shranila vse dogodke in besede, katerih protagonistka in prejemnica
je bila, je zdaj vse ponovno oživljala in prebirala, z jasnostjo in
umirjenostjo, zaradi katerih je bila videti še bolj verodostojna. Bila je
'priča' v najbolj klenem pomenu besede (…) Natančnost spomina je bila
absolutna.«
Msgr. Bertone je na
pogovor s sestro Lucijo prinesel kuverto s štirimi popisanimi lističi. Pokazal
jih je sestri, ki si jih je skrbno ogledala. Minilo je že šestinpetdeset let od
zapisa tega besedila. Po preteku nekaj časa je vzkliknila: »Da, da, ti listi so
moji in ta kuverta je moja; takšne liste sem uporabljala in to je moja pisava.
To je moja kuverta, to je moja pisava, to je moje besedilo.« S tem je bilo
rešeno bistveno vprašanje, zaradi katerega jo je msgr. Bertone obiskal.
Da bi bil izključen
vsak dvom, ali je morda še kakšno drugo besedilo v zvezi s tretjo skrivnostjo,
je sestri Luciji zastavil tudi vprašanje:
»Je
to edino besedilo, ki ste ga zapisali?«
»Da,
prav to.«
De
Carli je vprašal msgr. Bertoneja, kakšni so bili papeževi odzivi na Lucijine odgovore.
Msgr. Bertone je odgovoril:
»Predvsem
potrditev primernosti objave 'tretje skrivnosti', da bi se nekoliko pomiril
vihar ugibanj, pa tudi potrditev tako bolečega poslanstva, ki je zaznamovalo
življenje Janeza Pavla II. Lucija je s svojo preprostostjo potrdila papežev
križev pot, čeprav je stalno ponavljala: 'Ni moja naloga interpretirati;
interpretacija pripada Cerkvi in papežu. Jaz navajam dejstva, to, kar sem
videla, in to, kar sem slišala in zaznala.'«.
Napoved objave 13.
maja 2000 v Fatimi
Med slovesno mašno
daritvijo v Fatimi 13. maja 2000 je papež Janez Pavel II. razglasil fatimska
pastirčka Frančiška in Jacinto za blažena. V zaključnem govoru po mašni daritvi
je kardinal Angelo Sodano sporočil papežev namen, da objavi tretji del fatimske
skrivnosti. Hkrati je nekoliko nakazal njeno vsebino:
»To
besedilo predstavlja preroško videnje, ki ga moremo primerjati s svetopisemskim
videnjem. Ta videnja ne opisujejo v fotografskem smislu podrobnosti prihodnjih
dogodkov, marveč na skupnem ozadju zgoščeno povzemajo dejstva, ki se
razprostirajo v časovno ne natančno določenem zaporedju in trajanju. Zato more
biti ključ za razumevanje besedila samo simboličen.
Fatimsko
videnje se nanaša predvsem na boj ateističnih sistemov proti Cerkvi in proti
kristjanom in opisuje strašno trpljenje pričevalcev za vero v zadnjem stoletju
drugega tisočletja. Gre za brezkončni križev pot, ki ga vodijo papeži
dvajsetega stoletja.
Po
interpretaciji pastirčkov, ki jo je pred kratkim potrdila tudi sestra
Lucija, je 'v belo oblečeni škof', ki moli za vse verujoče, papež. Tudi on pade
pod streli na tla kakor mrtev, medtem ko si na vso moč prizadeva, da bi med
trupli mučencev (škofov, duhovnikov, redovnikov, redovnic in številnih laikov)
prišel do križa.«
Kardinal Ratzinger je zapisal, da je
bila razlaga, ki jo je dal kardinal Sodano 13. maja, »najprej predložena osebno
sestri Luciji. Sestra Lucija je k temu najprej pripomnila, da je bilo njej dano
videnje, ne pa njegova razlaga. Razlaga – tako je rekla – ne pripada vidcu,
marveč Cerkvi. Ko pa je besedilo prebrala, je rekla, da ta interpretacija
ustreza temu, kar je izkusila, in da razlago s svoje strani prepoznava kot
primerno.«
Objava tretjega
dela fatimske skrivnosti
Besedilo tretjega
dela fatimske skrivnosti je bilo objavljeno 26. junija 2000 med novinarsko
konferenco v tiskovnem središču Svetega sedeža, ki je bilo nabito polno
novinarjev. Skrivnost sta predstavila kardinal Joseph Ratzinger, tedanji
prefekt Kongregacije za verski nauk, in škof Tarcisio Bertone, tajnik iste
kongregacije.
J. M. J.
Tretji del
skrivnosti, ki je bila razodeta 13. julija 1917 v Covi da Iria, Fatima.
Pišem iz pokorščine
do Vas, moj Bog, ki mi po njegovi prevzvišenosti, gospodu škofu iz Leirie, in
po Vaši in moji najsvetejši Materi to naročate.
Po dveh delih, ki sem ju že razložila, smo
na levi strani naše Gospe, malo bolj zgoraj, videli angela z ognjenim mečem v
levi roki; ko je žarel, je razširjal plamene, da se je zdelo, da bo takoj
zažgal svet; toda plameni so ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je naša Gospa
izžarevala iz svoje desne roke. Angel je z desno roko kazal na zemljo in klical
z močnim glasom: Pokora, pokora, pokora! In videli smo v velikanski
luči, ki je Bog: 'nekaj podobnega, kakor vidimo osebe v ogledalu, ko gredo
mimo', v belo oblečenega škofa, 'slutili smo, da je bil sveti oče'. Razne druge
škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na
vrhu katere je stal velik križ iz neobdelanih debel hrasta plutovca. Preden je
prišel tja, je šel sveti oče skozi veliko na pol porušeno mesto, in napol se
tresoč z opotekajočim se korakom, prizadet od bolečine in skrbi, molil je za
duše trupel, ki jih je srečaval na poti; ko je prišel na vrh gore, je pokleknil
k vznožju velikega križa in ubila ga je skupina vojakov, ki so streljali nanj s
strelnim orožjem in puščicami. In tako so drug za drugim umirali škofje,
duhovniki, redovniki in redovnice ter razne svetne osebe, možje in žene
različnih stanov in položajev. Pod obema prečnicama križa sta bila dva angela,
vsak od njiju je imel v roki kristalno škropilnico. Vanju sta zbirala kri
mučencev in z njo škropila duše, ki so se bližale Bogu.
Tuy, 3. 1. 1944
Angel z ognjenim
mečem spominja na angele pred edenskim vrtom po grehu Adama in Eve: Bog je
izgnal »človeka in postavil vzhodno od edenskega vrta kerube in meč, iz
katerega je švigal ogenj, da bi stražili pot do drevesa življenja« (1 Mz 3,24).
Podobni angeli nastopajo tudi v knjigi Razodetja.
Angel v tretjem
delu skrivnosti nam nazorno govori, da je zemlja zrela za Božjo sodbo. Vendar
ni Bog tisti, ki kaznuje, ampak si človek sam pripravlja kazen. Marija kot
»Mati usmiljenja« nas hoče rešiti. Kdor more razumeti, naj razume trikratni
angelov klic in po njem živi: »Pokora, pokora, pokora!« Postal bo največji
dobrotnik človeštva. Glavno poslanstvo Fatime je reševanje človeštva za
večnost. To so s svojim življenjem pokazali fatimski pastirčki. Zdaj smo na
vrsti mi.
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar