Vsi
poznamo zgodbico, kako so cistercijanski menihi prišli v naše kraje z volovsko
vprego, a se niso mogli odločiti, kje bi se ustavili in zgradili samostan. Pa
je priletel ptiček, ki je zaklical: "Sit hic!" kar naj bi pomenilo
"Tu naj bo." Tako je kraj dobil ime Sittich (Stična), papiga pa je
prišla v grb.
Papigo
ima v svojem grbu tudi mesto Zwönitz ( Zvonica) v Nemčiji blizu češke meje,
kjer so nekoč živeli Lužiški Srbi. Mesto je grb prevzelo od bližnjega
cistercijanskega samostana, ki se je imenoval Sittichenbach, včasih so zapisali
tudi samo Sittich.
Ena izmed razlag o nastanku imena
pravi, da se je nek menih vračal s križarske vojne. S seboj je iz tuje dežele
prinesel papigo. Ko je počival, mu je papiga ušla in sedla na vejo ob bližnjem
potoku. Menih je to smatral kot znamenje iz nebes in je na tistem mestu
postavil samostan. Kraj je imenoval Sittichenbach-Stiški potok bi rekli mi.
Papiga je potem še dolgo živela v samostanu in so jo upodobili celo v grbu.
V resnici je samostan ustanovil leta
1141 nek plemič. Prvi opat se je imenoval Volkun in ga še danes slavijo kot
svetnika. Papigo je imel samostan ne samo v grbu, ampak tudi na pečatu in na
kovancih. To ni bila katera koli papiga, ampak
psittacula kramer ali mali aleksander. Ta ptica je bila v srednjem veku simbol
devištva in brezmadežnega spočetja ter atribut Device Marije. Velikaši so
upodabljali na svojih grbih sokole, orle, greife, krokarje in podobne ptice,
cistercijani pa papigo.
Vir:Richard Jackel, Sagen und
Geschichten der Heimat, Querfurt 1940
Najstarejši zapisi Marije v
slovenskem jeziku
Kako zelo smo Slovenci povezani z
Marijo, ne izpričujejo samo številne njej posvečene cerkve, božje poti in
ljudske pesmi. Tudi v najstarejših treh dokumentih, v katerih je bila prvič
zapisana slovenska beseda, je ohranjeno Marijino ime. Najbolj znani in
najstarejši so Brižinski spomeniki.
Nastali so v 10. stoletju ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem, našli pa
so jih v začetku leta 1807 med spisi v Freisingu. Služili so kot pripomoček
nemškim duhovnikom pri širjenju krščanstva med Slovenci. V molitvah je Marija
vedno omenjena pred vsemi drugimi svetniki.
»Bog, Gospod milostljivi, Tebe
milosti prosim za te naštete grehe in za druge mnoge, in večje in manjše, ki
sem jih storil Tebe milosti prosim, in sveto Marijo, in vse svete …«
Drug tak dokument je Rateški ali celovški rokopis, ki je
nastal v drugi polovici 14.stol.
»Češčena si maria gnade polna gospod
s tabo žegnana si mej ženami ino žegnan je sad tvojga
telesa Jezus Kristus. Amen.«
V Stiškem rokopisu so slovenska besedila vpisana v kodeks z
latinskimi besedili. Slovenski prevod latinske marijanske pesmi Salve Regina je
zapisal verjetno češki menih (pribežnik zaradi husitskih vojn) okoli leta 1428.
Češčena bodi, kraljeva mati
milostna,
življenja sladkosti, in naša
tolažba.
Češčena si; k tebi kličemo mi
tegobe nezabne otroci Evini;
k tebi vzdihujemo, tožeč
in jokajoč iz doline solz.
Zato, ti naša zavetnica, ti k nam
obrni svoje milostne oči,
in Jezusa, blagoslovljeni sad
svojega
telesa, ti nam prikaži, zatem
to isto. O častita, o milostiva,
o sladka mati Marija.
Povejmo še, da pa se Trubar huduje v svojem Katekizmu iz
leta 1575, da »katoličani bolj na svetnike in Marijo kličejo, kakor na Boga«.
Brižinski spomeniki, znanstveno
kritična izdaja SAZU,1993
Slovenska književnost, Ljubljana
1996
Ni komentarjev:
Objavite komentar